Kavč

Tana in Mito sta bila poročena že skoraj desetletje. Živela sta v stari kamniti hiši, postavljeni nedaleč od vasi. Obnova je bila  več ali manj končana, le še dnevni prostor je potreboval nov kavč, saj je star, razcefran retro model že odslužil svojemu namenu. Veliko sta se prepirala zaradi novega nakupa, saj jima finančno stanje ni dovoljevalo porabe večje vsote denarja. Kako najti kompromis med ostrimi dvoboji? Mito je zagovarjal cenejšo verzijo nabave rabljenega pohištva, Tana pa je vedno želela nove stvari z možnostjo odplačevanja kredita, ne glede na ceno, pomembna ji je bila kvaliteta, oziroma vonj novo narejenih tovarniških elementov. Vneto jo je prepričeval za ogled sedežne garniture, katere oglas je zasledil na internetu. Ona pa se je energično, trmasto upirala, a je užaljena popustila njegovemu utemeljevanju, in tako sta se na sobotno dopoldne odpravila v okolico bližnjega mesta preverit cenovno primeren kavč.
Ta je bil izrazito modre barve, masiven, vkomponiran v kovinsko ogrodje in dobro ohranjen, cena pa ustrezna njunemu dohodku. Z udobnostjo in prožnostjo žametastega materiala je premamil Tano, da je popustila in zadržano pristala v nakup. Še istega dne sta ga s sposojenim kombijem pripeljala in namontirala v dnevni prostor prijetnega domovanja. Lepo je pristajal v interijer, sicer izdelan po meri, v obliki lesenih ročno narejenih omar in predalčnika. Dopolnil je domačnost zastrto z mrežastimi zavesam. In prav kmalu je v toplini domačega gnezda ponujal sproščujoče počitke ob gledanju televizije.
Mito, rahlo osivel, nekoliko porejen in utrujen od delovnih obveznosti, je zvečer prevečkrat zaspal kar tam, ugreznjen v mehkobo; na puhastem vzglavniku ga je odneslo globoko v sen. Sredi ene od noči so ga prebudili čudni zvoki, da je prestrašen poskočil, nato pa se zrušil v sedečo pozicijo in prisluhnil šumom. Le kaj se dogaja, kaj ta kavč škripa neko svojo zgodbo? Ali pa sanjam? je ves omotičen brskal v sebi, začuden nad neprepoznavnimi toni. Kavč je stokal neko svojo čudno erotiko. Razpoznal je vzdihe, ki so se širili izpod njegove zadnjice, z vmesnimi šepetajočimi besedami, med katere so se mešali ženski in moški, zasopli glasovi:
»Oh, daj no, objemi me, pridi bliže. Naj te stisnem in začutim, ti mala lepa vročekrvnica. Nabila bova roge tvojemu hitrostrelcu. Čutiš vročo strast, ki ti je on nikoli ni dal? Skupaj zajadrajva v očarljivost noči. Prepusti se mi, da te božam  in z nežnostjo prebujam. Dvigni se proti meni, lažje bom gnetel tvoje lačno, nabreklo telo, počasi in z občutkom te bom vzel, da boš kričala v prijetni nasladi, katero bom z jezikom v tebi razvnel, prepotena in mokra od užitkov boš zaspala v mojem objemu po divjem vrhuncu najine pohote.«
Šokiran je Mito prepoznal kruto prevaro dveh ljubimcev, ki sta z nezvestobo skrunila dom in sveti zakon poroke. Ženska je jokajoče prhala in stokala ob hrupnem, ritmičnem nabijanju vrlega govorca sladkih pikantnosti. Goreče in vedno glasneje sta pela prežeta z nagonom, naenkrat pa je kavč utihnil in pustil zmedenega Mita, obnemelega od skrivnostnega razkritja zgodovine spužvastega govorca. Jutro je našlo Mita neprespanega zaradi neverjetnega čudežnega doživetja, odločenega, da bo odslej spal pri svoji osameli družici, v zakonski postelji.
Konec tedna je prinesel težko pričakovane proste dni namenjene izletu, dobri kulinariki pridne kuharice, druženju s prijatelji ob gostilniških debatah in obvezno mašo z župnikovimi odličnimi pridigami v vaški cerkvi. Mito in Tana sta se ob pogledu na sončno, spomladansko jutro odločila za nabiranje regrata in čemaža na obronku bližnjega gozda. Že od nočnega dogodka je premleval, kako bi povedal svoji mladi ženi o burnem, nočnem doživetju. Opazoval je njeno gibanje, nihanje dolgih temnih las, čvrsto telo z napetimi prsmi, oblečeno v oprijeto rdečo trenirko, njeno zamišljenost ob trganju zelišč med široko listnatim plevjem. Žuborenje bližnjega mrzlega potoka ju je zvabilo k osvežitvi, nato pa sta se usedla na poraščen breg v mir, ki ga je pestril le zvok žvrgolečih, razposajenih letalcev. Razraslo vejevje jima je ponujalo senco, ko sta prepotena počivala ob vonju silovitega brstenja narave. In takrat je Tana globoko zavzdihnila, se previdno zagledala s svetlimi očmi v Mitov naguban obraz, obkrožen s kodrasto gmoto lasišča:
»Veš kaj, ne razumem, kaj dogaja! Čudne občutke imam v zvezi s tem tvojim second hand govorečim stvorom. Neke zlobne pravljice napleta tam v izbi sredi temine. Vidiš, zato sem hotela predmete brez preteklosti. Sveže, čiste, ki se niso umazali z neprimerno energijo.«
Mito jo je raznežen odsotno gladil po zravnanem hrbtu in tolažeče pripomnil:
»Kaj? Ja, res ne vem. Kaj pa se je zgodilo?«
Ob tem jo je pregret od občutkov zaradi njene privlačnosti požgečkal z brki po vratu, upajoč, da mu bo ponudila ustnice v čuten poljub. Rdečeličen obraz njegove soproge pa se je razvlekel v skremženo grimaso, ko je začela previdno citirati kavčev izpad, z nejevernim glasom, komaj slišno, v bojazni, da ne bo razumljena:
»Ta kavč govori. In ne neha. Ponorel je. Z najbolj groznimi besedami je kričal, da je bučalo po prostoru. Cipa pokvarjena! Kako si lahko taka? Kaj delaš za mojim hrbtom? Butasta pokveka zanemarjena. Trapasta zavaljena malopridnica. Se jahaš z vsakim. Vse bom pobil in zažgal to smrdečo razvalino. Umazala si našo čast. Mi vzela ponos, ti, ti goneča žival pokvarjena!«
Intimo med njima je Tana izkoristila za zaupljivost ter mu razlagala z vedno bolj prepričanim glasom, katerega je on v naraščajoči napetosti hitro prekinil z nestrpnostjo v glasu:
»Kaj govoriš neumnosti? Ti imaš prisluhe. K psihiatru pojdi. Kje pa si to slišala, da bi stvari kar govorile?« Njeno natolcovanje ga je zmotilo pri ščemečih nagibih, da bi ustvaril exotično vzdušje za uvod v spolno združitev, katero sta zanemarjala že nekaj zadnjih burnih tednov. Žena se je skrčila pod njegovim besnim rjovenjem, užaljena priprla solzne oči in se skozi motno režo zazrla v globino mahovnatega tolmuna. Utihnila je, dvomeča v neverjetne prisluhe na oblazinjeni priči, negotova zaradi grobosti neobrzdanega preklinjanja, popolnoma razočarana nad reakcijo svojega ljubljenega, ki ni izražala podpore in razumevanja. Stisnjena vase si je potegnila rožasto majico čez kolena, obupana in žalostna je naenkrat zaznala spravljiv ton v Mitovih bolj treznih besedah:
»Veš kaj Tana. Tudi meni se je zgodilo. Kavč je govoril. Morda je le povedal svojo zgodbo in bo utihnil. Tista struktura pregrehe je polna doživetij. Ti si slišala njegov bes nad prešuštnico. Jaz pa potek onegavljenja na tistem posestvu. Varala ga je. Svojega delovnega moža. Z drugim se je spentljala, medtem ko je on vozil kamion okoli. Skrbel je zanjo in za otroke. Poznam družino. In nisem ti povedal za to afero z nesrečnim koncem. Saj nisem vedel, kaj naj si mislim.«
Šokirana Tana je nemo gledala svojega moža, ki je podoživljal vso resnico tiste noči, združila je povedano v celoto in doumela krutost družinske tragedije. Ob tem se je spraševala zakaj se je to zgodilo, kakšne razloge ima lahko človek, da je toliko lačen bližine in hrepeneč po telesnosti, pripravljen zatajati svojega življenjskega sopotnika, izpostaviti otroke grdim natolcovanjem in zaznamovanosti, kreganju in poniževanju v svojem azilu in jih prepustiti obsojujočem okolju. Dom bi moral biti varen za vse domače, pa so ga umazali z neiskrenostjo in lažmi, razbili povezanost in zaupanje v pripadnost, zahrbtno porušili temelje zvestobe in globino odnosa, sprenevedaje igrali tvegano igro in jo izgubili zaradi površnih odnosov.
Tana in Mito sta tiho obsedela tam med nizkim rastjem, na skalnati razbrzdani površini. Nanju je pronicalo sonce skozi redko komaj zraslo listje na drevesih, tam ob rožnato pupkastem grmovju, ob suličastih snopih trav in nežnih šopkih plavic. Pomaknila sta telesi bliže, nakar jo je z robato roko prijel za glavo in si jo prislonil na rame, Tana pa ga je zasanjano, spravljivo pobožala po iztegnjeni nogi in pripomnila:
»Le resnico bi morali govoriti!«