Kačja glava

»Saj si ves moker! V tem vremenu ti res ni treba laziti naokoli … Kam si jo danes usekal?«
»Do Loga, in dol proti Babji jami.«
»Vidim, da si spet nekaj privlekel.«
»Kačjo glavo, sem mislil. Zdaj pa ne vem …«
»Ah, ti tvoji petrefakti! Odloži nekam.«
»Ni težko, ni kamen.«
»Kaj sploh vidiš v tem staroverstvu?«
»Svoje korenine, draga.«
»Očitno – ker ta reč še najbolj spominja na tvojo lobanjo, le malo večja je in nekam spotegnjena.«
»Bo že držalo, a tale je votla. Sicer to ni vse … Iz nje sem izgrebel še eno stvarco, nekakšna igla je, in en čuden polž se je skotalil iz glave.«
»Ne nori.«
»No, saj boš videla …«

»Ampak, kaj praviš, čigava pa je ta lobanja in ti rezervni deli? Res zgleda kot kaka človeška faca.«
»Že, že. Toda nikjer ni čeljustnice niti čeljustnega sklepa, ni nosnih odprtin … Tako na prvi pogled se je tudi meni zdelo, da gre za kakega človečnjaka, a sem takoj izključil. Saj se vidi, da je drugačna fizionomija.«
»Oči so na svojem mestu … Mogoče je kak drug sesalec.«
»Ne bi rekel. Za sesalce je pač značilno, da imajo v srednjem ušesu tiste tri slušne koščice, ki prenašajo zvok od bobniča v notranje uho in naprej v možgane.«
»Ja vem, še iz šole … Kaj pa če gre za plazilca, za kakšno veliko kačo?«
»Ne bo šlo. Večina plazilcev nima niti ušesne odprtine; zvok se pri njih prenaša kar po kosteh. Tu pa kaže, da gre za uho, za nekakšen slušni aparat, sestavljen iz polža in igle … Tole ni zemeljsko, če me vprašaš.«
»Halo?! … Speri vse skupaj pod pipo, pa se bo videlo, v čem je fora.«

»Ej, lobanja sploh ni iz kosti. Nobenih lobanjskih šivov ni videti. Glej, čisto gladka je, kot bi jo spoliral. Nekam tenka je, ne prav lahka … Pa to je kovina! A nobene korozije … Lahko bi bil volfram, molibden, morda titan …«
»Pa kaj še!«
»Tu je še ena manjša reža na čelu in ena zadaj, spiralno zavrtana v tilnik. Lahko vidiš skozi.«
»Kaj naj ti rečem … Kaj pa tisti polž in igla, ima to kaj veze?«
»Madona, ne boš verjela, da je tudi polž kovinski. Je pa drugačne barve kot lobanja.«

»Superzlitina verjetno, samo ugibam.«
»O super!«
»Na, primi, poglej …«
»Poslušaj, se ti ne zdi, da v lupini nekaj šumi, kot šumi školjka, če si jo daš na uho.«
»Ah, pravljice. To je resonanca! Šumenje vode se je iz pipe preneslo v lupino, zdaj se v notranjosti pač ojačuje.«
»Tako enostavno? Glej, polž je na špici preluknjan.«
»Daj, da vidim … To ima gotovo svojo funkcijo.«
»Notranjost ni čisto gladka, si opazil?«
»Kako ni čisto gladka?«
»Zdi se mi, da je nekam hrapava … Kaj je pa z iglo?«
»Lahko rečem le, da je nekaj ekstra. Prožna je in na osti sila ostra. Potipaj …«
»Res je ostra, in nenavadno svetla. Vzemi lupo.«
»Bravo … Aha, zanimiv kristal. Bi rekel, da je diamant, če ne kak drug ogljikov alotrop.«
»Aja? Če je diamant, potem mora biti kar nekaj vredna.«

»Si sploh kaj spal? Glej glej, spet tvoje mašince! Nisi rekel, da jih imaš poln kufer. Ola, tudi prenosni tomograf je še pri hiši, nisem vedela.«
»Samo razpakiral sem jih. Moram jih še povezati. Tu bom. Nekaj časa bo trajalo. Najprej se spravim na polža …«

»Kako gre? Zdaj že mene firbec matra. Si kaj odkril?«
»Jah, ne kaj dosti. Poskeniral sem lupino od zunaj in od znotraj. Slike sem že naložil. Površina ne kaže ni nič posebnega – viba teče pač v neskončnost, v diametralno nasprotnih smereh – kot pri vsakem polžu.«
»Ja, razumem …«
»Zanimiva se mu zdi predvsem ta perforacija na vrhu stožca, kot si že opazila, ki to usmerjenost navidezno prekine.«
»Res nič posebnega.«
»No, zdaj pa poglej. Tu so posnetki notranjosti. Pregledal sem vse, sekcijo za sekcijo, segment po segment. Fas-ci-nan-tno!«
»No, pa povej.«
»Počakaj, da ti povečam … Vidiš, po vsej spirali se nepretrgoma vleče ta nazobčan vzorec. Če dobro pogledaš, ima vzorec nek grafični red, a bolj ko ga povečuješ, bolj je jasno, da se ponavlja v vseh svojih podrobnostih.«
»Kakšen kaos!«
»Natanko to. Vzorec vsakega segmenta se do neskončnosti ponavlja v njegovih fragmentih … To so fraktali!«
»O tem sem že nekaj slišala. Za kaj gre?«
»Očitno gre za zapis samopodobnih oblik s strukturo nezveznega zvezdnega prahu!«
»O bog! Potem to res ni bilo zemeljsko bitje.«
»Če bitje sploh. Veš kaj sumim, da je v tem polževem zapisu sijajno sporočilo.«
»Misliš? Kako boš pa to dešifriral?«
»Potrpi malo, da zadevo pretvorim v linearno shemo …«
»Bo dolgo trajalo, grem ta čas skuhat?«
»Ne ne, počakaj … Samo da grafični zapis prekodiram v multimed…«
»Ti, kar strah me je. Odštekano se mi zdi vse skupaj.«
»Ni frke. Še plejer vklopim.«

»Poglej te barve, te barvne trakove, kako se prelivajo v obliki osmice, a se zares ne križajo!«
»Kot metulj je, prav tako maha …«
»Dobra si … Res, v vseh smereh krili in hkrati spreminja svojo podobo.«
»In? A to kaj pomeni?«
»Nelinearna urejenost do popolnosti! Noro.«
»Noro, ja. Pa ti zvoki – kot tibetanske sklede, kot da so enkrat večje, enkrat manjše spredaj?«
»Ah, Pesem Vesolja. To je znano; vibracije nebesnih teles, šumi solarnega vetra in drugi zvoki, ki nastajajo v vesolju, se z elektromagnetnimi valovi prenašajo tudi v medzvezdnem prostoru …«
»Glej, metulj še kar pleše. Sliši se pa kot Om na jogi.«
»Tako je. Pesem Sonca. Tudi to poznamo …«
»Kako frfota! Spreminja barve … Kaj pa to čivka?«
»Čivka ja, kot nebogljen ptič. Pesem Zemlje.«
»No, pa smo tam! S tabo pa res ni dolgčas. Pridem …«
»Ne, počakaj še malo, da vidiva, kaj bo naprej.«
»Čuj, kaj je to? Hrešči kot pokvarjena plošča …«
»Pst! Slišiš: valovi, žuborenje, veter, dež …«
»U, kaj pa ti čudni zvoki, prav živalski … pa boben, piščal … muzka, ane!«
»In vse to je zapisano v polžu.«
»Hudo! Ti nisi normalen.«
»Nič nimam pri tem.«

»Ja kaj pa igla?«
»Z iglo je pa tako. Sklepam, da je v ušesnem sistemu služila kot vezni člen med čelnim sluhovodom in tistim polžem v tilniku, kamor je zapisovala.«
»Ma daj no! Kako? Kako naj bi to sploh špilalo?«
»Spet samo sklepam. Zvočni valovi so se morali iz čelnega uhlja skozi slušno cev preko igle prenašati v ušesno lupino na drugi strani lobanje. Si videla, kako gre polž v lobanjo kot ata na mamo?«
»Sem, ja.«
»No, ob koncu čelnega sluhovoda je morala biti igla vpeta v nek prožen himen, ki je kot vzmet predajal impulze naprej …«
»Toda, po tej teoriji bi igla kracala na enem mestu.«
»Menda ja – če ne bi nastopil nek fenomen, in sicer: več ko je bilo podatkov, bolj se je igla daljšala, hkrati pa je rasel tudi polž, se vrtel in uvijal ven do lobanjskega svoda.«
»O hudiča! In vse to pod vplivom zvočnih impulzov?«
»Natanko to.«
»Že, a čemu je bilo to sploh namenjeno?«
»Dobro vprašanje. Res gre za nekakšno poslanstvo. Ko je lupina dosegla svoj limit, torej, ko se je zasičila z zapisi, je tale opravil svoje delo. Moral bi le še predati svojega polža v mediateko na svoji bazi.«
»Hm, možno … A kaj misliš, zakaj je ostal tu na Zemlji, in to na Banjšicah?«
»Ne vem. Pa ne čvekaj o tem naokoli, da se ti ne bojo smejali.«