Jok dreves

Moje pleme … Moje pleme je živelo na pobočju pod goro že od davnih vekov. Najstarejši so govorili zgodbe o tem kako so si predniki v davnini časa to območje izbojevali od drugih plemen, a že tisočletja je na našem pobočju vladal mir. Moje pleme je živelo z naravo. Vse niti, vsa nihanja, vsak dih je bil prežet z naravnim ritmom dneva in noči, svetle in temne lune, zime in poletja, rojstva in smrti v daljni starosti. V mojem plemenu so starostniki zlahka dočakali 150 let. Živeli smo v stiku, drug z drugim. Bili smo eno. Stari so pazili na nas, mlade. Nikoli ni bilo vprašanje kaj lahko dobim, vedno kaj lahko sam dam. In tako smo živeli v dobrih in hudih časih. Povezani. Eno.

Hitri so naše pobočje prečkali večkrat. Vendar se ni nikoli nobeden od njih ustavil in se poskušal pogovoriti z nami. Njihov jezik nam ni bil znan, a razbrali smo, da smo jim všeč in so nas veseli. Hitri so vedno hitro prišli in hitro odšli.

Nekega dne pa sta prišla dva hitra in ostala med nami malo dlje. Kar smo jima poskušali povedati nista razumela, toda bila sta zelo vesela, da sta nas videla. Meni, ki sem bil takrat še otrok, sta bila zelo všeč, saj je od niju sijalo veselje ob pogledu na nas. Ko pa sta odšla je Veliki spregovoril s Starim, da ga skrbi. Skrbelo ga je ker je bil eden od hitrih vesel na napačen način. Ni bil vesel s tem kar je. Ampak vesel, ker je hotel še več kot to kar je. Kljub temu, da nismo razumeli jezika, smo v mojem plemenu dobro videli namen in srca drugih.

Ni minilo še pol diha lune, ko so se vrnili. Nenapovedano so prihrumeli in nas napadli.

Napad je bil tako sunkovit, da smo se komaj zavedali, ko so se hitri na rohnečih oklepih in s kričečimi bodali že zapodili med nas. Sekali so nam noge in padlim rezali ude. Trupe so zvezali z železnimi žicami ali verigami in jih vlekli iz bojišča. Naša kri je pojila tla, hitri pa so med nami bliskovito premikali in surovo uničevali vsakogar, ki jim je prišel pod meč. Nas mlade so pustili pri miru. Vendar jim ni bilo mar, če so materi, medtem ko je objemala svoje otroke, rezali in trgali ude, zraven pohabili še otroka. 

Odšli so pod večer. Nočni dih je minil prehitro in z naslednjim rojstvom sonca so prirohneli spet. Moje pleme že tisočletja ni poznalo vojne. Nismo se imeli s čim braniti. Grozote tistih dni ne bom pozabil nikoli.

Drugi dih dneva je Temni v obupu, ko so mu odrezali noge poln blaznosti zbral nesluteno moč in se s celim telesom vrgel na enega od hitrih. Moje pleme ni ubijalo že tisoče let. Toda tisti dan, med padlimi brati in sestrami in jokajočimi dušami je eden od nas ubijal. V tistem se je vse ustavilo. Hitri so obmolknili. Obstopili so Temnega, ki je smrtno ranjen sopihal, potem pa so odšli. Prestrašeni smo se čudili kaj se dogaja. Bordili smo Temnega naj zdrži, čeprav smo vedeli, da mu ne more nič več rešiti življenja. Ne naša pesem, ne sveta voda …

Hitri so se vrnili v mnogo večjem številu, a brez rohnenja in brez rezil. Obstopili so svojega padlega in iz njih je sevala velika žalost in skrb. Odnesli so njegovo prazno lupino in nas pustili.

Nasljednje dihe dneva in noči ni bilo nikogar. 

Velika žalost je začela zevati skozi moje plemene, ko smo po grozoti preteklih dni končno začeli šteti in gledati koga med nami ni več. Oba, Stari in Veliki sta bila razkosana in odvlečena stran. Temni pa je ležal na tleh. Krvavel ni več, vendar je izgubil preveč soka življenja in njegove rane so bile prevelike, da bi se lahko zacelile. Nekateri so ga skušali oskrbeti, toda brez vsakršnega uspeha. Vsak dan je izgubljal v naprej določeno bitko. Z grozo smo gledali, kako se je Temni mučil in počasi umiral in strahotna prihodnost brez izgubljenih bratov in sester se nam je risala v naši plemenski zavesti.

Potem so prišli še enkrat. 

Tokrat so prišli oblečeni v velikanske stroje z železnimi rokami, ki so imele na koncu sabljo, rezilo, pest. V pol diha dneva je bil spodnji del pobočja poln trupel vseh odraslih. Mnogi otroci, ki so stali blizu svojih staršev, so končali pomendrani pod velikanskimi kolesi teh glomaznih pošasti. Ko so se približevali vrhu in pobijali vse po vrsti, smo z grozo opazovali, kako so trupla padlih nalagali na kupe, jih metali enega vrh drugega, ter odvažali proč. Proč od edinega kraja kjer so kdaj živeli.

Ko je sonce padlo za goro, je padel tudi zadnji od starejših. Mi mladi pa smo bili prepuščeni sami sebi. Prve noči brez pomoči staršev, brez ljubezni mojega plemena, ne bom nikoli pozabil. 

Sami smo tako preživotarili dihe dneva in noči, ki jim ne vem števila in ne imena in so se zlili v strašljivo temno gmoto.

Morilci so zopet prišli. Hitro so se premikali od tega dela pobočja na onega in si ogledovali brutalni zločin, ki so ga storili. Od njih ni sevalo nobeno obžalovanje. Od njih ni bilo čutiti nobenega gnusa, da so med otroci ležali gnijoči udi njihovih staršev. Nekateri otroci so se celo dušili pod težo ostankov naših padlih, ki so med klanjem odpadli na njih. Tu pa tam so kakšnemu pomagali in ga osvobodili, potem pa so odšli naprej in ga pustili tam kot, da se ni nič zgodilo. Hitri so se gibali med nami in opazovali bojišče. Le, ko so se približali mestu, kjer je umrl eden od njihovih je od njih zavela žalost. Za nas jim ni bilo mar. Kot, da so že pozabili, da so le hip pred tem nad mojim plemenom izvedli pomor in nam vzeli vse.

Hitri so odšli. Tik preden pa je sonce končalo svoj dih, se je zgodilo nekaj, kar je spremenilo moje življenje za zmeraj. Eden od hitrih se je vrnil. Privršel je tik do mene. Od njega je žarelo izjemno sočutje, sijala je ljubezen in z gotovostjo, da je to, kar dela prav, me je prijel za roke dvignil, odtrgal stran od mojega plemena in me odnesel s sabo.

Potem se je vse dogajalo tako hitro, da komaj vem, kaj se je zgodilo. Svetloba je letela, noč, rohnenje, začel sem se dušiti. Potem spet vse megleno in pustil me je na nekem neznanem kraju prepolnem hrupa in krikov slabe energije, ter groznih vonjav. Takoj ko je noč končala svoj dih, pa me je z bliskovito hitrostjo prestavil in me zraven nečesa, kar je imel moj hitri za svoje skrivališče odložil in pustil, da sem tam živel. Okoli mene je postavil zastrašujočo ogrado iz teles in udov mojih bratov in sester ali njim podobnih. Ne vem zakaj jo je postavil. Da drugi ne bi mogli noter al jaz ne bi mogel ven. Saj tako ali drugače nisem mogel pobegniti. Poti do doma ne bi našel nikoli.

Na začetku mi je prinašal piti. Ko pa sem si malo opomogel, je s tem odnehal. Sam sem moral poskrbeti zase. To sem znal. V mojem plemenu smo to znali samodejno, prirojeno.

Tako sem tam pri skrivališču hitrega sam rasel. Vsak dih dneva sem čakal na sonce, ki je prihajalo izza visoke prepreke, ki je stala ob meni. Moj hitri je občasno prišel in se pogovarjal z mano v svojem jeziku. Preden sem mu lahko karkoli sploh poskusil odgovoriti, pa je že odhitel drugam. Nikoli se ni ustavil za dolgo. Za seboj je pustil le sled skrbi in ljubezni, ki je bila namenjena meni. In pa majhno prikrito sled žalosti. Za nekom. To ni blo obžalovanje za storjeno krivico. Zaznal sem, da skozi mene vidi nekoga drugega in da sem jaz zanj zgolj prehod.

Nisem hotel živeti. A izbire nisem imel. V mojem plemenu je bilo življenje sveto. Tako so minevali dihi premnogih let, jaz pa sem rasel.

Nato pa so neki začetek nočnega diha, ko je bil lunin dih najbolj svetel, pribučali Hitri. Njihova volja in nameni so bili popačeni. Nekontrolirano veselje je velo od njih, zmagoslavje jim je prevevalo srca in nebrzdano so razdajali vso svojo energijo. Njihovi notranji okvirji so se razprli in v podtonu so prežale temne sile, velike žalosti in morilska jeza. Moj Hitri je s čudnimi zavijajočimi gibi privršal do mene in govoril nekaj, kar bi končno lahko bilo podobno pesmi, a je bilo prehitro in presurovo. Potem mi je dal piti njegovo lastno tekočino. Bilo je je malo in imela je zelo slan okus. Iznenada je iz njega butnila do tlej zadržana bridkost in zavibriral je v žalostni pesmi. Njegova žalost je segla daleč, daleč nazaj. V čas pokola na pobočju. Ostali hitri so to v trenutku zaznali in ga zvlekli stran od mene in mu prisilili veselje nazaj v njegovo srce. Sedaj je bil izžareval polomljeno srečo in pohabljeno žalost. Ostali hitri pa tega niso več opazili.

Najhujše pa je šele prišlo.

S kovinskim morilnim strojem, prav s tistim, s katerim se je pred toliko leti začel konec našega časa na pobočju, je privršal še zadnji hitri. A z železno žico sta vklenjena zadaj drsela dva moja. Brat in sestra. Bila sta že velika. Veliko večja kot jaz. Od njiju je vela pesem o izgubi, pesem o bolečini. Nato so ju hitri odložili na tla in… in… jima najprej odtrgali ude. Nato pa so jima zarezali v kožo in ju začeli pri živem lupiti. Pričela sta tuliti. Glas, ki je zavel od niju me je pretresel do jedra. Tudi sam sem se začel dreti, kot še nikoli. Veš čas med hitrimi sem bil bolj ali manj tiho. Toda sedaj sem kričal tudi jaz. Drl sem se naj nehajo, naj vendar nehajo! Kaj takega ne morejo početi! Vendar hitrim ni bilo mar. Kot, da nas sploh ne bi slišali, so kruto in učinkovito rezali naprej. Od njih sta sijala ponos in veselje. Le moj hitri je mirno čakal in pod površinskim smehom, mu je butala neskončna žalost. Klical sem ga, ga rotil. On pa je le gledal kako so njegovi s krvavimi nasmehi opravljali delo. Brata so z enim preciznim rezom olupili pri živem telesu. Pri sestri pa se jim je zatikalo in so morali dele kože, ki so se bolj držali, trgati kos po kos. Pobrali so vso kožo, do vratu. Le na glavi so jima pustili. 

V tistem trenutku je moj hitri vstal in vsa žalost se mu je v trenutku razblinila. Preplavilo ga je nasilno veselje in zakorakal je med ostale. Potem so mojega brata dvignili pokonci. Ker je bil brez okončin so ga postavili v luknjo, ki je bila ob visokem zidu izkopana, da je lahko stal pokonci. Naslednja je bila na vrsti moja sestra. Ječala je in drgetala, ko so z njo storili isto. Potem je izginila. Njen duh je bil prešibak, da bi zdržal tako bolečino. Ko so jo dvignili pokonci v njej ni bilo več življenja. Jokal sem ves dih noči.

Zjutraj sem zaznal, kako bolečina mojega brata narašča. Sončev dah se ga je dotaknil, kot prekletstvo, ki je peljalo v smrt. Njegovo telo brez kože se je začelo sušiti in žgoča agonija je začela sevati od njega. Njegovi kriki so razparali ozračje. Mojih poskusov, da bi ga priklical sploh ni slišal, pa naj sem se še tako trudil. Čez čas je obnemogel. Umolknil je in začel je le drhteti, kot njegova sestra prejšni dih noči, preden je za vedno obmolknila. 

“Braaaaat!” sem kričal. “Braaaaaaat! Prosim! Tukaj sem!”

Jok je polnil moje telo in nisem ga mogel udušiti. Ko sem mislil, da ne bom mogel iz sebe iztisniti niti enega klica več, me je zaznal.

“Mali? Si to res ti?”

… Slišal me je. V meni se je porušil jez zadržane žalosti in obupa. Vsi spomini, vsa leta… neskočni dihi samote… Pozabe. Ves ta čas, ko sem bil čisto sam in ni nihče vedel, da obstajam. Nihče spregovoril z mano.

“Mali! Si to ti?!” je ponovno zaklical moj brat.

Zbral sem vso svojo moč, da sem mu lahko v našem jeziku odgovoril.

“Jaz sem Mali … Iz pobočja pod goro.”

“Nemogoče.” je nejeverno odvrnil moj brat. “Niti v najglobljih sanjah si nisem mogel nikoli predstavljati, da te bom še kdaj videl. Poglej se kakšen si! Saj sploh nisi tako zrasel, le odebelil si se.”

“Ti pa si zrasel visoko.” sem mu odgovoril. Ni me prizadelo, kar mi je povedal. Vedel sem kakšen sem. In tudi zakaj sem tak. Pri meni je bilo hrane dovolj. Na pretek. Preveč. Nisem se rabil zanjo boriti in je deliti, kot je bilo to na pobočju. In ko sem rastel me ni nihče usmerjal. Bil sem sam. Nihče me ni varoval ali odraščal z mano.

“Gotovo si dobil že tudi ime.” sem mu rekel hrepeneče.

“Da …” mi je odvrnil žalostno. “A ker ni nobenega starega več, smo si imena podelili sami med sabo. Moje je Tisti tam.”

“Tisti tam … To … je pa čudno ime,” nisem mogel prikriti začudenja.

“Da …” je zopet odvrnil in žalost se mu je samo še poglobila. “Veš, ko so tebe odnesli, smo trepetali, da se bo kaj takega zgodilo tudi nam. Pa se ni. Na pobočje med nas so prinesli otroke iz drugih plemen. In potem smo rasli skupaj z njimi. Hitro so se prilagodili na situacijo in začeli z nami tekmovati za hrano. Ničesar niso delili  in mi smo v odgovor nehali deliti z njimi. Življenje je postalo neznoso. Toda komaj sta minila dva diha pomladi so hitri pridrveli med nas otroke in začeli moriti šibkejše izmed nas. Kdor je bil manjši ali pa je bil pohabljen še od pokola, so ga razsekali in razrezali na kose ter ga pustili na mestu, kjer je padel.”

Moje srce ni moglo prenašati tako hude zgodbe.

“Ojoj …” nehaj!

“Prišleki so hitro ugotovili za kaj gre. Začeli so se surovo boriti za hrano in nič več niso skrivali, da hočejo zavladati našemu pobočju in preživeti, s pomočjo hitrih, ki nas bodo poklali ob naslednjih pohodih. In res so prišli. Drugič so prišli, in tretjič. Ostali smo samo še telesno najbolj zdravi. Potem pa so hitri pokazali še hujšo krutost. Če sta bila dva med nami zbližana so enega od njiju sunkovito pokončali. Tujim se je tukaj zopet boljše godilo. Že od začetka so se držali bolj vsak sebi in se niti med sabo niso preveč zbliževali. Ko pa smo odraščali, so hitri prihajali spet in spet in takrat nobeden ni bil več varen pred njimi. Pohabili so koga iz našega plemena ali tujega in ga raztrgali na kose, razrezali in zvezali ter ga … ter ga zvlekli stran  …”

V meni je vrela groza. Dva kmana sta trla moje srce. Neskončna neuresničena želja, da bi lahko živel med svojimi na pobočju, se je mešala s pripovedjo o krivicah in grozotah, katere so trpeli tisti, ki so ostali.

“Prejšni dih dneva so prišli po mene in Skalno. Tako je bilo ime sestri.”

Nastala je globoka tišina, ko sva oba zrla na prazno telo, ki je stalo ob Tistem tam.

“Bili so veseli. Celo preveč veseli, da so tam,” mi je rekel.

“Da,” sem mu odvrnil. “Videl sem jih preden so vaju pripeljali. Njihova volja je bruhala v potokih v vse smeri.”

“Da. Tako je bilo.” mi je rekel. “In ko so brzeli med nami in tujimi se je vsa njihova volja iznenada uperila v naju s Skalno. V ternutku so naju zvezali, spodnesli in odvlekli sem. Tu … pa so naju …”

Besede so se zgubile v grozečem spominu, prežetem z bolečino sedanjosti in strahom pred vsakim prihodnjim dihom, ki pelje k prezgodnjem koncu.

“Vse sem videl. Vse!” sem mu zaklical, ker nisem mogel več zadrževati v sebi. “Grozni so, obupni so! Kot, da ne vejo kaj delajo. Kot, da jim za nobeno tuje življenje ni mar!”

Tisti tam se je tresel.

“Saj jim ni. Za nobeno življenje jim ni mar,” je izdavil, nato pa prazno nadaljeval. “Ti si še premajhen, da bi videl čez to prepreko.”

“Kaj je tam?! Kaj vidiš!?” sem zahteval od njega.

“Ne veš? Boljše zate, da ne veš,” mi je zasanjano odvrnil. “Ostani majhen, Mali. Dokler lahko …”

To je bilo zadnje kar je rekel. In potem je njegov dih obmolknil. Njegov zadnji dih. Tisti tam je izginil in njegovo prazno telo je obviselo zraven telesa Skalne.

V naslednjem dihu pomladi sem postal odločen, da vidim kaj je čez prepreko. Vse svoje misli sem usmeril v to, da bi zrasel in vso svojo moč sem namenil temu. V mojem plemenu smo te energije znali usmerjati po lastni želji. Jaz se v to do zdaj nisem poglabljal, ker nisem imel cilja. Sedaj sem ga imel. Prvi dih pomladi se je poznalo bolj malo. Toda drugega in tretjega se je poznalo že več. In tako sem rastel in odraščal obseden z eno mislijo: Da vidim, kaj je čez prepreko.

Osredotočal sem se na vse kar je prihajalo izza nje. Postal sem občutljiv na vibracije, ki so se v dihu dneva prenašale po tleh. Moteč vonj, ki se je vil prek ograde, vsakič ko je veter zavel s tiste strani. Višino sem moral prerasti.

Nekega zgodnjega sončevega diha sta se pri meni pojavila moj in še nek drugi hitri, ki ga nisem poznal. Čutil sem kako me opazujeta in čutil sem, da se skozi mene poglabljata v preteklost. V mojemu hitremu je reka žalosti naraščala. Ostala sta več časa kot navadno. Osredotočil sem se nanj in mu poslal pomirjujoči dih. Odprl sem se na vse strani neba, takrat – pa mi je pozornost skočila prek prepreke in dih mi je zastal. Videl sem preko … Videl sem… kupe trupel. Kosi teles, ki so ležali eden čez drugega. Hitri so jih s svojimi železnimi demoni prijemali in jih odnašali v razrez, nekatere še pri življenju! Vibracije, ki sem jih dotlej samo slišal, sem sedaj tudi čutil in vonj mi je postal jasen in me je sedaj silil v slabost. To je bil vonj umirajočih teles. Enega za drugim so uničevali in mrcvarili ter kosali. Postalo mi je slabo. Ozrl sem se v mojega hitrega, ki je žalostno stal ob meni in ni ob vsem tem hudodelstvu storil nič. Srce se mi je zaklenilo. Ni se mi več smilil. Gnusil se mi je. Ne samo to… zasovražil sem ga. Prvič v življenju sem začutil kaj je to sovraštvo. To je moral čutiti Temni, ko se je v obupu pognal nad tistega hitrega. Notraj sem začel goreti! Če bi mogel bi se tudi sam pognal nad tega hitrega, ki je tukaj žaloval za svojo preteklostjo. Pomendral bi ga. In vse hitre z njim. Če bi le lahko … A nisem mogel … Moje pleme daje življenje in ga ne vzema. Vsa moja jeza se je skozi nemoč prerodila v hudournik joka, ki je privrel iz mene, tako kot tisto noč, ko so pripeljali Tistega tam in Skalno. V obupu sem zajokal in pustil moj dih žalosti, da je zavel preko širnega sveta.

“Hej, Martin, si vredu?.”

“Ja.”

“To je tista smreka, ki si jo prinesel iz gozda … tam iz tistega pobočja, kjer je … saj veš. Tvoj brat.”

“Ja … To je ta.”

“Tista temna košata smreka, se je tako hudičevo zasukala. Še najboljši gozdar ne bi mogel pričakovati, da bo tako padla.”

“Ja …”

“Zdaj je že … koliko let?”

“Petindvajset jih bo. Letos.”

“Petindvajset. Uf … kako bežijo. Glej jo, kako je zrasla.”

“Ja. Pa je zanimivo kako. Počasi je rasla. Zadnjih nekaj let, po tem, ko se je moja hčerka ženila, pa je pognala kot kaj!”

“Hm … to je čudno za smreko, ne?”

“Ja. Zadnja leta dela po več kot sedemdeset na sezono. Prej pa je rasla po največ dvajset. Ne vem kaj jo je pičilo.”

“Bog ve … Mogoče tvoj novi zet, a? Hehe, saj ti ne dela več težav?”

“Ne, ne. Se je dobro udelal. Boljšega si ne bi mogel želeti.”

“Fino, fino. Posel raste?”

“Seveda. Žago širimo na gornje polje.”

“Lepo, Martin, lepo. Uf … Kaj pa je to?”

“Kaj? O …! To je pa čudno, umakniva se.”

“Saj zgleda kot smola. Kar kaplja z drevesa.”

“Ja… čudno. Kaj se dogaja s tabo, smrekica moja?”

“Kar smoli se. Si že videl kaj takega?”

“Ne … No enkrat, je bilo pod njo že vse od smole. Zgleda, kot bi z nje deževalo.”

“Ali pa, kot da so to solze in da joče.”

“Heh, kako to misliš?”

“Ja, smola pač.”

“Kaj smola, pač? Kaj je to po tvoje?”

“Ni samo po moje. Tako se reče. S tem se branijo, ko so ranjene. Smola. Jok dreves.”