burjac@ajd.sik.si

Izložba

Tudi letos smo kar dejavni v šoli kreativnega pisanja. In ob koncu prvega smestra se spodobi, da vam damo v branje nekaj sestavkov, ki naj pokažejo napredek in inovativnost kreativno pisočih dam in gospodov. Tokrat sem združil obe skupini: napredno in nadaljevalno, to pa zato, da bi videli, kako se počasi stapljata. Namenoma so prispevki tematsko različni, da bi bil razvid kreativne palete, ki jo šola ponuja, kar bo najbrž primerno praznično branje.

Naj Vam bo branje v oddih in užitek.

Bojan Bizjak

Nadaljevalna skupina

Vaja št7. Danica Krapež

V gostilni

»Daj …« malo je še pomislil, »daj mi še en … pelinkovec,« je počasi spravil skupaj in z očmi iskal znani obraz, ki mu je dotlej nalival. Nikakor ga ni mogel najti. Namesto gospodične, ki se je prej urno sukala sem in tja za šankom pa do miz in nazaj, je s kotičkom očesa ujel mladeniča, ki se je obotavljal, da bi mu še kaj nalil: »A ne bo počasi zadosti?« je poskusil, »A koga pokličem?«

»Pe … pelinkovec,« vzdihne možak utrujeno in se še bolj opre na komolce, pa tudi glava se vidno težko drži pokonci.

Natakarju se ni mudilo nalivati. Nak, počakati bo treba! Če bo sploh kaj, nekam neodločen je videti. Še dobro, da Lado sedi pri zidu, se lahko še nanj malo nasloni. In nagne glavo, pred dnevi obrit obraz zdaj kaže žalostno in zaspano podobo, oči komaj še zaznavajo okolico. Še malo bi … tiste prijetne reči, ki steče po grlu, ne prijetne pravzaprav, a kdo ve zakaj tako všečne. In čaka … celo večnost … nič se ne zgodi … kozarci stojijo poravnani, ravno tako v pričakovanju nečesa, kar se bo nalilo, od nekod priteklo in prineslo znane občutke …

Trudil se je, da bi zadržal veke, da se ne bi spustile do konca kot rolete na oknu nekoga, ki pride iz nočne izmene. Levo oko je prej klonilo, desna veka je pustila čisto malo prostora, toliko, da je še videl na polico, kozarce, peclje, bleščeče steklo, morda bi pa raje vino, je pomislil, morda pa res ne bi smel ničesar, kako so lepo pospravljeni! Opazuje tistega na vogalu. Od njega se luč še posebno močno odbija. In ga gleda, trudi se, ne pusti veki, da bi se do konca zagrnila, in kozarec stoji tam … ga pogleda v oči … in mu pomežikne. Lado se strese.

»Lej onega tam … če ne bo pazil, bo še s stola padel,« posmehljivo prhne vogalni.

Lado zdaj odpre oči, ki malo oživijo, a samo za trenutek, v nejeveri, ni mogoče! si misli, ampak tako je utrujen, da ga ne briga.

»Ohja, a ni bil že zadnjič ravno tak? In točno tam je sedel, a ni?« odvrne drugi. Ta se je zmeraj rad pomenkoval s svojim sosedom in danes uživa v prvi vrsti!

»Ja in neke neumnosti je govoril,« pride glas iz vrste za njima.

»Zate so vse neumnosti,« zapiha prvi.

»Razlagal je, kako bo šel domov in se poročil. Kot da to narediš mimogrede, tako po službi. In po večeru tukaj. In desetih ta kratkih, ha ha!« Iz druge vrste se je vsul hehet ob misli na siromaka v vlogi ženina … ne, to res ne bi šlo!

»Si ga lahko predstavljaš, na kolenu, kako zaprosi … saj nima toliko ravnotežja!« je nadaljeval, »ko bi ji hotel reči »Poroči se z mano …«

» … bi se gotovo zmotil in rekel … pelinkovec!« je njegovo misel končal kozarec na njegovi desni in oba sta se začela smejati podobi, ki sta jo naslikala.

»Pšššššššššššššt!!« nemočno miri glas iz prve vrste. Tako neresni so tam zadaj! Kako je to tečno!

»Od njegovih hlapov … ha ha ha, bi bila še nevesta pijana!« se oglasi tretji in … ni bilo več pomoči. Smeh se je s sredine širil levo in desno in nazaj tja do šeste vrste – več jih ni bilo – in kmalu se je vse steklo streslo v posmehovanju nesojenemu ženinu in zabrnelo je, da se je natakar obrnil.

»Dajte …« tisti spredaj še naprej poskušajo, »Dajte že mir, da ne bodo spet začeli kaj popravljati! Ko se je zadnjič omara tresla, so vrtali in zabijali, da bo trdna! Nobenega miru! Cel dan!«

 »Ha ha ha …« se je streslo zadaj. Nobeno kreganje ni pomagalo, vsi so žvenketali, še dobro, da je bil prostor hrupen, poln glasnega govorjenja.

»Sploh ni tako smešno!« na levi strani so štiri flavtice nemočno protestirale proti neokusnemu humorju in glasnemu smehu, »en revež je, a ne vidite! Samo pil bi še rad!«

»Ja ja, pil, seveda bi pil, zato je tukaj, ampak on bi se tudi poročil, to je tako, kot da bi igrice špilal zato, da boš medicino doštudiral …« je jezikalo v drugi vrsti kar naprej in naprej ropotalo.

Dva poleg njega sta se zakrohotala, vsul se je še plaz napol prisiljenega smeha, »Ja, ja, točno tako je to! Ha ha!«

Dežurni gofljač ni nehal, kar naprej so letele opazke, žvenketanja je bilo vedno manj, namesto krohota je bilo slišati včasih »he he« in drugič »hi hi«, le prvi sosed mu je zvesto odgovarjal.

»Me prav zanima, kako je prišel tako daleč …« razpravlja flavtica.

»Po moje peš,« ne izgublja časa dežurni, »vozniško so mu gotovo že zdavnaj vzeli!«

»A daj no! Ne mislim tega!« zdaj jo pa že jezi!

»Enkrat sem ga slišala, da je izgubil službo,« omeni soseda, »takrat se ga je prvič sam tako grdo napil.

»Kaj je to služba?« vpraša glasek poleg nje.

»Ja, služba pač. Potem je kelnarci en večer razlagal, da ga je punca pustila,« nadaljuje.

»A to je tista …?« se spet oglasi kozarček zraven.

»Ja, tista, ki je bila včasih z njim tukaj. Dvakrat. Mogoče trikrat.« odgovarja, ponosno, ona zna opazovati in poslušati, več ve kot drugi!

»Menda ji ni bilo prav, da dela kot hišnik v vrtcu. Inženir si, mu je govorila, postavi se zase! Tako je razlagal onemu zadnjič.«

»Inženir?« je glasek spet iskal pojasnilo.

»Inženirji so pomembni!« Ona to razume!

»Me prav zanima, kakšen hišnik je! Kako pijan popraviš okno ali vrata? Še odkleniti jih ne moreš!« komentira neustavljivi iz druge vrste, »on še vinski kozarec ne bi mogel biti, kako bi stal na eni nogi toliko časa?«

Zdaj se je vse zatreslo, kakšno minuto ali dve se ni ustavilo, prtiček se jim je kar zmaknil pod nogami. Še flavtici se je zdelo smešno.

»V glavnem …« končno nadaljuje, »punca ga je pustila in zdaj je nesrečen. In pije.«

»Ampak, kako?« se čudi kozarček zraven, »že cel dan gledam, kako drugi pijejo, pa noben ni žalosten! Eni so pa sploh veseli!«

»Tako je to,:« se pridruži globok glas, ki ni prihajal z omare. Tam pri koritu je stal, velik, iz debelega stekla, z ročajem, da ga laže neseš k ustom in … nepomit!

»Od veselja se pije v družbi, od žalosti pa sam!« odločno pojasni.

Prej zgovorna družba je zdaj začudena utihnila, pogledali so dol in le najmlajši presenečeno izdahne: »A reees?«

»Oooja! Prav res!« pribije krigl in svojo izjavo potrdi z gromkim zvokom, ki je prišel čisto z dna in se kar nekaj časa kotalil navzven, dokler se ni končal, a je za njim prišel še en kratek dodatek – tako lahko rigneš samo po enem ta velikem piru.

»Uuuu fuj!« Vse štiri flavtice zmajujejo z glavo, »daj no, a prav moraš!?«

»Itak! Kar je za ven, je za ven! Tud če je samo zrak!!« se krigl ne da.

»Ogabno!« izusti eden od kozarčkov, pa takoj dobi nazaj:

»Mogoče! Ampak paše! Ful!« je krigl prav ponosen nase.

»Ja, ampak …« začne kozarček, »če si žalosten … pa piješ … a potem je kaj bolje? Ali kako?«

Zadaj so se spet začeli hihitati, kriglu se je zdelo pa kar malo trapasto: »Japajade! A se ti zdi?«

»Niti ne, no …« je bil mali neodločen, »ampak zakaj potem …?«

»Ja, to je pa tako … najprej se tipu zdi, da mu bo nucalo … a veš? Da bo malo manj depro, če enga spije. Pol se mu zdi, da itak razmišlja same take stvari, da paše zraven še en glaž, nazadnje pa bolj komot joka, če je malo nadelan. Včasih ratajo prav poetični ali pa glasbeno navdahnjeni.«

»A reees?« mali posluša in pije modrosti kot spužvica.

»Ne! V resnici ne, tako se enim samo zdi. Na žalost. Potem pa krulijo in spravljajo neumnosti skupaj. Kaj vse sem že slišal!«

Če so vsi drugi to razumeli kot retorično vprašanje, pa je kozarčka vse samo še bolj zanimalo: »Kaj? Kaj si slišal?«

»NI važno, kaj je slišal, nič takega ni bilo!« je zagodrnjala čaša poleg malega kozarčka, ki je bila dotlej večinoma tiho. Krigl ji je bil zoprn in res ni treba, da ga kdo spodbuja.

»Nič takega, ja!« Vse sorte! Vse sorte sem … «

Natakar je bil tega večera sam in dobro je moral migati, če je hotel imeti vse pod kontrolo. V vsesplošnem rožljanju kozarcev in pladnja in kovancev in … vsega … pograbi krigla sredi stavka, odpre vrata pomivalnega stroja in ga vtakne v košaro, naloži še nekaj drugih, zapre in požene.

»Ma!« mali nemočno zazeva.

»NIč ma! Tako je to! To je življenje!« je bil pameten nekdo za njegovim hrbtom.

»Saj pride nazaj,« se oglasi zgovorni iz druge vrste, »samo dišal bo lepše!«

»Tako je to s pivom,« privihne nos flavtica, »kar naprej, kar naprej te nalivajo, pa prekladajo, pa smrdiš in te perejo … ja ja! s penino je drugače … lepo nas postavijo v vrsto, nalijejo, nazdravijo … pomijejo in spravijo. In smo tu! Voila!«

»Ti se kar delaj fino, ampak kdo še pije penino iz flavtic? Ha ha ha!« strže tulipana na drugem koncu. Pred pol leta je prišel, tako kot še sto drugih. Mnogi so še po škatlah, on pa se jim je pridružil na polici.

»Tulipan se s flavtico krega, kdo je boljši kozarec, ha ha ha!« se krohota duhoviti tam zadaj, »flavta je piščalka, tulipan pa roža, a ne veste! Mi! Mi smo kozarci!«

Tako glasno je zavpil, da se je še Lado predramil. Pogleda proti kozarcem, noben ni prav pri miru, trije ali štirje se pa pošteno tresejo. Natakarjeva roka jemlje, kar je ravno treba, nosi na mize in v stroj, pa zlaga nazaj. Pravkar je prijel ropotavega in ta se na ves glas poslavlja:

»Grem zdaj, delat, bom kmalu nazaj, se vidimo!«

»Če jim ne padeš iz rok,« šepne flavtica in kar strese jo ob misli. Tega mu pa res ne privošči.

»Adiiiijo,« ne neha.

Lado ga posluša, najbrž edini izven steklene družbe, ja, saj bo res čas, pomisli, Adijo!

Vstane, potegne denarnico iz žepa, poravna dolg …

Zadnji čas, da neham hoditi sem, pomisli. Skrajni čas, prav res! Ne bo me več sem, ne! Ne, prav res ne!

Opoteče se proti vratom, točaj mu pokima, on pa rahlo dvigne roko v pozdrav: »Adijo! Se vidimo!«

Mentor

Dobra večplastna zgodba. Na eni ravni je sociološka študija nekoga, ki se vdaja pijači, ki išče odrešitev. V drugi plasti je družaben pogovor kozarcev, ki nenadoma dobijo funkcijo učlovečenja. Oboje skupaj je pa dobro razvita zgodba. Jezik je zelo dobro prilagojen pripovedi. Stavki imajo primeren ritem. Odlično ste uporabili dodatna sredstva, tropičja recimo. Dramaturško je stvar dobro zastavljena in skrbno vodena. Nikjer ni raztrganosti in nasilne prekinitve. Spirala pripovedi se lepo odvije. Vstop v zgodbo je primeren, prav tako preklop v magični svet kozarcev. Izhod iz zgodbe je dovolj učinkovit in na nek način na pol odprt; pusti interpretacijo bralcu. Seveda ne gre spregledati znotraj družabnosti kozarcev rahle humoristične plasti, kar daje zgodbi tretjo žanrsko dimenzijo – dokaz več, kako tudi kratka proza ponudi kreativno žanrsko mešanje. Izbrani odlomek  nam ponudi dober namig, kako se da izpeljati mehak prehod iz realnega sveta v namišljen.

Trudil se je, da bi zadržal veke, da se ne bi spustile do konca kot rolete na oknu nekoga, ki pride iz nočne izmene. Levo oko je prej klonilo, desna veka je pustila čisto malo prostora, toliko, da je še videl na polico, kozarce, peclje, bleščeče steklo, morda bi pa raje vino, je pomislil, morda pa res ne bi smel ničesar, kako so lepo pospravljeni! Opazuje tistega na vogalu. Od njega se luč še posebno močno odbija. In ga gleda, trudi se, ne pusti veki, da bi se do konca zagrnila, in kozarec stoji tam … ga pogleda v oči … in mu pomežikne. Lado se strese.

»Lej onega tam … če ne bo pazil, bo še s stola padel,« posmehljivo prhne vogalni.

Lado zdaj odpre oči, ki malo oživijo, a samo za trenutek, v nejeveri, ni mogoče! si misli, ampak tako je utrujen, da ga ne briga.

»Ohja, a ni bil že zadnjič ravno tak? In točno tam je sedel, a ni?« odvrne drugi. Ta se je zmeraj rad pomenkoval s svojim sosedom in danes uživa v prvi vrsti!

»Ja in neke neumnosti je govoril,« pride glas iz vrste za njima.

»Zate so vse neumnosti,« zapiha prvi.

»Razlagal je, kako bo šel domov in se poročil. Kot da to narediš mimogrede, tako po službi. In po večeru tukaj. In desetih ta kratkih, ha ha!« Iz druge vrste se je vsul hehet ob misli na siromaka v vlogi ženina … ne, to res ne bi šlo!

»Si ga lahko predstavljaš, na kolenu, kako zaprosi … saj nima toliko ravnotežja!« je nadaljeval, »ko bi ji hotel reči »Poroči se z mano …«

» … bi se gotovo zmotil in rekel … pelinkovec!« je njegovo misel končal kozarec na njegovi desni in oba sta se začela smejati podobi, ki sta jo naslikala.

Vaja 5/2021 Janja Bürmen

Osamljenost

Skozi okno svoje sobe opazuje, kako lahen veter v mestnem parku vrtinči odpadlo rumeno listje. Rada bi bila eden izmed listov, vsi odpadejo ob podobnem času; v zlati jeseni, ne prej, sploh pa ne kasneje, se zamisli babica in skrbno zapre molitvenik.

Ubogega človeka pa – preden prav zares odpade v jeseni življenja – utegne doleteti marsikaj.

Ugotavlja, da je odtlej, odkar je v domu upokojencev, njena edina pot domov v povsem varno pribežališče – zatekanje v molitev. Ko se povežem z bogom, me bele stene sobe več ne žalostijo, ugotavlja med zrenjem v steno. Ko je bil mož še živ, stene v naši – še z lastnimi rokami zgrajeni hiši – nikoli niso bile zares bele; prej porjavele, tudi zaradi dima bližnje črne kuhinje in radoživih, nagajivih otrok. Bile so tako zgovorne in polne življenja, upanja. In kako toplo nam je bilo, ko smo se otroci stiskali in greli ob štedilniku na drva in cedili sline medtem, ko so se na njegovi žgoči površini pražili kruhki, ki smo jih še vroče po dolgem in počez natrli s strokom česna in namazali z debelo plastjo domače zaseke…

Danes je vse drugače. Hrana več nima tistega žlahtnega okusa po domačem, premišlja, medtem ko njena zgrbančena roka namesti v usta zobno protezo in seže po svetlikajočem se zloščenem mesnatem rdečem jabolku.

Ko se v molitvi pogovarjam z bogom, me ne reže tišina, ki vlada v tem sterilnem prostoru. Sem bližje umrlemu možu. Pozabim na čas, ki se tukaj nikamor ne premakne. Pozabim na uslužbence te stavbe, ki ne znajo biti prijazni in nameniti tople besede ali pogleda. V molitvi vsaj ne pogledujem na mobilni telefon, iz katerega kar kričijo glasni stavki  »nihče te ne pokliče, nihče se ne spomni nate, nihče te več ne potrebuje, nihče te več nima rad!!!«… in med razglabljanjem pobere berglo, ki je naslonjena ob posteljo padla na tla.

Niti sin je že dva tedna ni poklical… med premislekom preveri, če je mobilni telefon sploh prižgan, da je tako tiho. Spomin ji uide v čase, ko so še živeli na vasi na njeni domačiji. Takrat je sicer stacionarni telefon neprenehoma zvonil, njen sedanji, novi, bleščeče zloščeni mobilnik s povsem napolnjeno baterijo, pa je že teden dni tih in nepremičen. Tudi vnuk ji že dolgo ni poslal niti sporočila.

Ne smem sinu pokazati besa, da me je strpal sem, kjer smo se vsi odtujeni varovanci doma pravzaprav znašli le po sili razmer – kot kaznjenci v zaporu – prav takšne so tudi sobe tukaj, kot prave zaporniške celice, klavstrofobične, izolirane od vsega. Edina razlika, ki nas loči od zapornikov je, da nismo ničesar zakrivili in lahko že danes umremo čiste vesti.

Ne, ne, te jeze se ne kaže, saj je hotel najboljše zame… no, saj je v navadi, da tudi otrok za starša hoče le najboljše, saj je tako temu, a ne, da je?! Ne, ne smem mu pokazati srda, da je podrl mojo domačijo in prodal vso pripadajoče zemljišče, da danes tam lahko stoji proizvodni obrat s prav takšnimi belimi stenami… med katerimi zaradi vsega gnijem zdaj jaz tukaj!

Mesec nazaj me je obiskal vnuk in me podučil, kako si z Google trgovine prenesti aplikacijo za šahiranje.  »Babica, to pa zato, da boš namesto z mano, igrala šah s telefonom!« mi je veselo oznanil, ko sem odprtih ust strmela vanj in se spraševala, če mar to pomeni, da nam bodo v domu starejših občanov pri dolgotrajni oskrbi kmalu stregli in delali družbo – roboti?!

Na mizi, kjer sta molitvenik in mobilnik, oba v črni barvi in podobne velikosti, se zazdi, da se nekaj premakne. Mobilnik zavibrira, zdi se, da se miza premakne kot v rahlem, komaj zaznavnem potresu, in da sobo napolni rezek pisk, pomešan z radostjo. V babici se vse premakne. Naenkrat stene sploh niso več tako bele. Nič je več ne boli in jesen je najlepši letni čas. S protezo ni nobenih težav in hrana je naenkrat spet okusna. Obrne se proti nočni omarici. Rožni venec ji postopoma polzi iz grčastih rok, ki zdaj osvobojene v otroškem vzhičenju pograbijo mobilnik. Prebere zapis na zaslonu: Prejeli ste SMS, pošiljatelj Luka – vnuk. Njen hitri kazalec kot da udari po zaslonu, kjer piše Prikaži in že željno hlasta po črkah: » Draga babica, si za eno partijo šaha, tistega pravega, z lesenimi figurami, danes sem ga kupil samo za naju. Popoldan te obiščem. Pripravi se na šah-mah!

Veselje ji steče po žilah, medtem ko prst že podrsa po Odgovori…

Njen optimističen in veder pogled skozi okno ujame jato ptic, ki vreščeče krožijo v zraku. Kot da so tako glasne samo zato, da se lažje pomenijo nekaj…  izjemno strateškega.

Prav zares, spreleti babico, smo kot ptice selivke, le da ne znamo leteti in včasih tudi ne zares vreščati, zato pa se vendar moramo hitreje naučiti najti svoj drugi dom.

Mentor

Toplo napisana zgodba, ki odrazi stisko starejše gospe, ki ni povsem črna, premore upanje. Zelo dobro ste opisali situacijski del zgodbe. Pri uvajanju notranjega toka zavesti, ste si vzeli pravico napovedi in pojasnjevanja, kar ne bi bilo potrebno, pač pa bi lahko pustili samo njene misli, da se oblikujejo, tako kakor so se. Jezik je zelo negovan, primeren. Dramaturško ste dobro zastavili in izpeljali, tudi tempo pripovedi je primerno voden. Pri toku zavesti, tam nas čaka še nekja vaj. Če sklenem dobro napisano, z veliko empatične topline. Izbral sme odlomek, ki podkrepi estetiko tega zapisa, ko se letargija spremeni v lepšo svetlobo.

Na mizi, kjer sta molitvenik in mobilnik, oba v črni barvi in podobne velikosti, se zazdi, da se nekaj premakne. Mobilnik zavibrira, zdi se, da se miza premakne kot v rahlem, komaj zaznavnem potresu, in da sobo napolni rezek pisk, pomešan z radostjo. V babici se vse premakne. Naenkrat stene sploh niso več tako bele. Nič je več ne boli in jesen je najlepši letni čas. S protezo ni nobenih težav in hrana je naenkrat spet okusna. Obrne se proti nočni omarici. Rožni venec ji postopoma polzi iz grčastih rok, ki zdaj osvobojene v otroškem vzhičenju pograbijo mobilnik. Prebere zapis na zaslonu: Prejeli ste SMS, pošiljatelj Luka – vnuk. Njen hitri kazalec kot da udari po zaslonu, kjer piše Prikaži in že željno hlasta po črkah: » Draga babica, si za eno partijo šaha, tistega pravega, z lesenimi figurami, danes sem ga kupil samo za naju. Popoldan te obiščem. Pripravi se na šah-mah!

Vaja št. 3 Nastja Furlan

Stanovanje št. 22

Že tri leta in natanko tri mesece je tega, kar je odstranil ploščico s svojim priimkom z vhodnih vrat v stanovanje. Seveda je prej preveril ali je to storil že kateri od sosedov, drugače ne bi imelo smisla.  Polovica stanovanj je bila brez ploščic s priimki. Kar žal mu je bilo zanjo. Vsake štiri mesece je medeninasto ploščico skrbno zloščil, da se je svetila kot zlata. Soseda, zdaj že pokojna, ga je nekoč videla, kako jo čisti. Še vedno jo sliši, kako slinasto pleteniči, kakšen redoljuben gospod da je in kako mora biti vse bleščeče šele v stanovanju, če že za ploščico z napisom tako skrbi. Seveda ni nasedel in notranjosti stanovanja nikoli ni videla. Naslednje so bile zavese. Bele, prosojne je zamenjal za svetlejše sive, gosto tkane. Kako prav je imel tisti prodajalec, ki mu je odsvetoval nakup popolnoma temnih! Temne zavese da zbujajo radovednost pri sosedih, ga je podučil. Sorodna duša. Gotovo. Za zaveso je postavil stol z visokim naslonjalom. Če je naslonjalo višje od glave, se od daleč zdi stol prazen. To je nekje prebral. Kaj vse ljudje ne pogruntajo, je bil vesel, ko je lahko ure in ure z daljnogledom motril okolico. Nič mu ni ušlo in vse je skrbno beležil!! Pred drugim navalom je prelepil svež lepilni trak čez vse vtičnice. Še prej je izklopil radio. Hladilnik, bojler in pralni stroj. Kot je treba, vedno v krogu, vedno od leve proti desni. O, ne! ne morejo ga presenetiti. Dobro pozna njihove namere. In navade. Poblisnil je po uri. Še dve minuti. V mehkih copatih je neslišno zdrsnil do stola ob vhodnih vratih, z vajeno kretnjo iz desnega žepa hlač potegnil stetoskop in ga prislonil na vrata. Obrazne mišice so se mu napele v vročičnem pričakovanju, ko je pogoltnil vase:« Jaz sem pripravljen …«  

Napredna skupina

9. Vaja. Dominik Kobol

Sanjsko

“Ah, pa še ta nevihta, da ti internet crkne.” tiho reče, medtem ko zeha in se leno ozira po sobi. “Pa komaj osem je.” še pripomni. “In zdaj?” Iz spodnjega nadstropja sliši govorjenje med starši. Misli mu uidejo nekaj deset minut v prihodnost, ko bo iz tega besedičenja vzklilo glasnejše pregovarjanje in nato, kot vsakič, ko sta skupaj, prepir.

Naveličano se vrže na posteljo, spet pogleda na telefon, preden ga odsotnost indikatorja moči signala omrežja spomni na krutost brezspletnega večera in omejenost pameti na pametnih telefon ob izgubi medmrežne povezave. “Ah, kurc… Naj grem spat, ali kaj?”

Zopet z očmi preišče sobo v iskanju mogočih motenj; biti sam s svojimi mislimi, brez večnega odvračanja pozornosti modernega sveta, je pač nekako nezaslišano. pogled mu preleti police: miniaturni modeli figuric iz filmov, med katerimi že visi lahna pajčevina, nekaj knjig, ki jih je prejel kot darilo, medvedek: dar bivše punce.

Od spodaj se je glasnost in intenzivnost govorjenja znatno povečala. “Dajta mir, no.” zamomlja in si misli, kako je do takega stanja prišlo. “Če bom jaz kdaj oženjen…” nekako sklene nek nedefiniran, dolgoročni cilj, katerega pozabi že naslednjo minuto, ko spet preveri stanje omrežja. “Bah, sranje.” Zavali se na bok in se zatopi v misli in kaj kmalu začuti, kako se mu oči počasi zapirajo.

In stoji sredi mesta, pred cvetličarno, mimo katere hodi vsak dan. nekaj premišlja, preden vstopi, kot da bi zbiral pogum. Konec koncev, kaj bi odrasel mož počel v cvetličarni? Čakaj, zakaj sem odrasel? Vseeno, končno stopi v cvetličarno in izbere, seveda, rdečo vrtnico. Saj ne ve, kaj bi drugega; vrtnice so vseeno klasika, s katero ne moreš zgrešiti. Še vedno ni vedel, kaj bo z njo, sicer, ampak čutil je, da jo mora kupiti.

In sedi v avtu … Čakaj, saj nimam izpita, in se nekam vozi. Okolica izgleda znana, a vse je nekako zamegljeno, motno, kot bi imel na sebi rosna očala. Vrtnica, zavita v celofan, počiva na sovoznikovem sedežu, ob njej pa dva koščka papirja, iz katerih ne more razbrati, kaj piše na njih. Saj mora voziti, nima časa brati.

Mobilnik mu zazvoni. Prepozna ime, a prekine. Ne, ne more tako hitro pasti nazaj v skušnjavo: obljubil ji je, da bo en teden mir, četudi mu naenkrat osuši usta in komaj utolažljiva žeja ga objame, ko se čez nekaj minut zapelje mimo gostilne; ob kateri skoraj podzavestno da smerokaz, a se v zadnjem trenutko premaga. Ne, danes domov. Jutri spakirava, za vikend pa na Veliko planino. Mulc je dovolj velik, da bo preživel en vikend. Saj ima še mesec do osemnajstega leta. Čakaj, kaj, tako kot jaz

In še preden konča svojo misel, nekdo sedi ob njem. Njega samega preveva nek čuden, žgečkljiv občutek, ki ga ne more kar enostavno potlačiti, a zaradi nje; ki jo vidi čudno medlo, se potrudi zdržati. Ne, resno, dovolj pijače je bilo. Pa saj ne

Smeje se. Zopet se je v njem prebudil nek drug žgečkljiv občutek, tisti, ki bi mu lahko rekel ljubezen. Vikend je bil uspešen. To je vedel. Ne, da bi bil drug človek, a počutil se je dovolj pogumnega, da se bi lahko soočil z svojim problemom. Prestar je, da ga pusti. Kam bi pa šel? Ne, ne, mora se prijet v roke. Ampak

Stojita pred vrati, žena in sam, in s potovalko v roki pritisne na zvonec. Saj ima ključ, lahko bi vstopil, a najstnik sam doma bolje, da pozvoni.

v istem trenutku, ko zasliši zvonec, odpre oči in nekaj sekund le zmedeno, prazno gleda predse. Ozre se in počasi prepozna svojo sobo, ki se je v jutranjih žarkih,ki so silili skozi skoraj zagrnjene zavese, osvetljevala. Podzavestno je z roko poiskal telefon in se spomnil, da je včeraj bil brez signala, sedaj pa ga je na zaslonu že čakalo nekaj sporočil. Dvignil se je v sedeči položaj, in se poskusil spomniti, kaj je sanjal tako živo, tako prepričljivo. “Ne.” si je le rekel, in se počasi povlekel nazaj v svoj standarden jaz od sveta naveličanega najstnika.

Zajtrk, avtobus, šola, vse je minilo hitro, sam pa se ni mogel znebiti nekega mirnega, lahkotnega občutka, ki ga je spremljal že od jutra. Občutka, ki mu je počasi načenjal tisto prikrito jezo, usmerjeno v očeta in njegovo pitje.

Domov se je odpravil peš, kot bi ga nek notranji glas spomnil, naj izkoristi čudovit dan, ki se je naredil po nočni nevihti. Pred cvetličarno je nepričakovano srečal očeta, ki se je opogumljal pred vstopom. V rokah je držal kuverto.

“Oj.” le reče oče, kot bi ga bilo sram.

“Oj. Gresta kam za vikend?” vpraša sin.

“Na Veliko planino. Kako si vedel?”

“Le občutek.” odvrne najstnik in nadaljuje s hojo proti domu. Komaj vidno, a iskreno se nasmeje.

Mentor

Dramaturško še kar uspešno mešanje realnosti in sanjske vsebine. Zgodba ima urejen ritem in strukturo – ta je zgoščena. Prehodi iz enega stanja v drugo so kar dobro speljani. Uvod je nekoliko dramatičen, konec pa ciljno zaprt, kot dokaz nekih sanj. Prav zato ima zgodba pravo mero dramaturške narativnosti, in tak dobro funkcionira. Jezik je primeren upovedni materiji. Morda bi bilo potrebno malo več potrpljenja pri uvajanju misli.

Dobro opravljena vaja.

Vaja št1.

Dober trip                                                                                   Jana KiM                           Vrtovče, 21. 9. 2021

Kot je zadnja leta navada jesenskih dni, da lahko prijetno ali neprijetno popestrijo bivanje, je presenečal tudi ta dan z krepko pripeko, ki jo je ozračje izstisnilo iz, sicer že usihajoče rumene melone, nihajoče; začuda le v eno smer in sicer od vzhoda proti zahodu – precej dolgočasno vsak dan enako -, visoko nad našimi glavami, ne meneč se za kaos ali ne kaos pod njo.

Čeprav gosto sajena a iz tal nizko segajoča in v vrsti strogo ravno postrojena plaščata drevesa jablan, niso nudila nobene spodobne sence. Približno polovica njih, se je že olajšala svojega –  glede na površino debla in vej –  pretežkega bremena stoterih umetno sklesanih jabolk.

Kmetič Ožbej – ki to še ni bil, saj je bil še vedno (večkrat je ponavljal) eden najtežavnejših dijakov bližnje kmetijske šole – je opazil strašen nemir v enem od platojev.

»O moj bog!« je zavreščalo jabolko v spodnjem levem kotu. »Tam! Poglejte! Tam proti sredini je eno jabolko gnilo!«

Cel zabojček se je rahlo zazibal, ko so se vsi sadeži ozirali v omenjeni smeri. »Nezaslišano, kako so nam ga lahko podtaknili, ravno v naš zaboj!« se je iz nule razjezil sosed vriščočega, »še umakniti se nimam kam, niti gnilobe nagnati kam!«

Stiroporne posteljice so škripale, ko so se jabolka v vsesplošni zmedi ozirala naokrog v iskanju rešitve. Ožbej je v zmedi poskakoval v vse smeri hkrati, močno zatisnil oči nato pa napel pogled proti zaboju. Mater a sanjam al kaj, si je mislil. Močan je bil, ja to res, ma tkole me pa ni še šusnlo. Še dodatno si je pomel oči, ko je strmel v živ zaboj pred njim. Ne ne, nikol več n vzamem pr Matetu robe … no sej, … al pa, … ha ha, se je smejal sam sebi, glej ga gnilobca, kako tužno se zvija.

»Boli me, boli, celo telo. Nisem zanalašč!« je jokal mali, ko je moral prenašati sebične pripombe ostalih.

»Vse nas lahko nalezeš, poglej kako je pri ljudeh, cepajo kot jabolka!« mu je zasikal zgornji z leve. »Vsaj masko si nadeni,« je dodala sosednja gospodična, »če se že proč ne moreš zakotalit,« je bila nadalje strogo prijazna.

»Najbrž sem dobil premalo škropiva, pa zato gnijem. Saj vi ne boste zboleli, če ste dobili tridesetkratno polno dozo,« jih je v mukah tolažilo gnilo jabolko.

Tedaj se je razburil njegov desni sosed: » K vragu! Nič ne drži, jaz sem dobil polno dozo, še kako sem se nastavljal, ko so škropili, poglej sedaj imam že črno piko na strani, ki je blizu gnilobcu!«

»Ah, tudi jaz se ne počutim več sveže,« je zavzdihnila njegova soproga, »obhaja me čudna slabost.«

 »Kot da ni že dovolj, da ždimo v vročini teh odmerjenih gnezdec,« se je pridušala zrela debelinka. »Ležimo, kot kure na jajcih, zdaj nam bo pa še bolezen poganjala strah v sočno meso. Zdaj mi je že žal, da sem pristala v tem zaboju,« se je kesala. Debela sem, vsako jabolko pa mora imeti priporočeno gramažo, barvo, obliko in velikost. Ampak zdaj nisem več jaz tista, ki ne sodi v ta zaboj. »Kje je gnilo jabolko. Odstranit ga je treba,« je zakomandirala.

»Mene se tudi že prijemlje« je zahrkal slišno izčrpan glas.

»V karanteno z njimi! Takoj!« je zaukazal spodnji levi. »In še vseh osem okrog!

Vse to je bilo za Ožbeja že preveč. Sedaj se je krohotal že na glas z rokami oprijemajoč se za ploščat trebuh asteničnega telesa. Uf kakšen dober trip. Krohotal se je še dolgo in počasi nisi vedel, se fant smeje ali joče. Nedoločno kdaj  se je navdušenje nad dobro zadetostjo preobrazilo v jok. Fak … ne no … dajte mi mir, … a lahko nehate s tem, prooosim vaas! Fotr je na respiratorju, mama je šla rakom žvižgat … jaz ne morem več. Povsod se mi prikazuje ta kurčeva reč. Še po_ _ _ _ _ _ japki mi težijo … so njegovo mlado glavo preplavile neurejene misli. Brat, … on bi vedel, kaj naj nrdim, … ko bi se vsaj smel vrnt u Slovenijo, …  so misli bežale v vse smeri hkrati.

Jabolka pa so nadaljevala prepir. »Za nič na svetu se nočem okužit,« je napenjalo svojo muho jabolko, ki je bilo do sedaj tiho, »kolikor vem, nas bojo še v zaboju parkrat pošpricali. Upam.«

»Vrzimo nagnitke ven!« je ukazalo jabolko poleg nje, »Vsaj nekaj naj se nas reši!«

»Ja!«

»Prav, dajmo!«

»Nujno, takoj zdaj!« … so kričala še zdrava jabolka. Začela so se gugat sem in tja v istem ritmu, da bi izvrgla gnijoča jabolka … a uspela so zvrniti celoten plato, ki je bil peti – vrhnji v stolpcu. Zakotalila so se po osušeni skurjeni travi, se potolkla, nanje pa se je usul še plaz vročičnih jabolk zaboja pod njim.

Ma ne fak, še to! … se je obtoževal Ožbej. Še japke sem zvrnu … bom zgubu še študentsko delo. Totaln sm zavozu … vse sm zafuru! Pustil je jabolka razmetana po tleh in se odpravil k Matetu po nov trip. Tokrat tako močan, da je bil zadnji. Po tam ni bil več najtežavnejši dijak. Ni bil več odvisnež. Ni bil več slab delavec. Sploh ni bil več.

Mentor

Najprej kompozicija: uvod je nekoliko mehak, nežen za tako zgodbo. Dramaturški lok je umirjeno napet in se izteče v konec, ki je dramatično zares konec. Pomenek in odločanje jabolk je sociološko korektno, tudi jezik jabolk ima neko konvencijo, med tem, ko je dijak pač v svojem slengovskem valu, se splošen jezik pripovedi drži razslojenosti in se sproti prilagaja situaciji. Vsekakor je pisanje tudi refleksija kovid stanja, ki ni samo parodija, je tudi kruta realnost. Za ogrevanje kar dobro. V odlomku je dobro nakazano prehajanje in staplanje.

Ožbej je v zmedi poskakoval v vse smeri hkrati, močno zatisnil oči nato pa napel pogled proti zaboju. Mater a sanjam al kaj, si je mislil. Močan je bil, ja to res, ma tkole me pa ni še šusnlo. Še dodatno si je pomel oči, ko je strmel v živ zaboj pred njim. Ne ne, nikol več n vzamem pr Matetu robe … no sej, … al pa, … ha ha, se je smejal sam sebi, glej ga gnilobca, kako tužno se zvija.

»Boli me, boli, celo telo. Nisem zanalašč!« je jokal mali, ko je moral prenašati sebične pripombe ostalih.

»Vse nas lahko nalezeš, poglej, kako je pri ljudeh, cepajo kot jabolka!« mu je zasikal zgornji z leve. »Vsaj masko si nadeni,« je dodala sosednja gospodična, »če se že proč ne moreš zakotalit,« je bila nadalje strogo prijazna.

»Najbrž sem dobil premalo škropiva, pa zato gnijem. Saj vi ne boste zboleli, če ste dobili tridesetkratno polno dozo,« jih je v mukah tolažilo gnilo jabolko.

Tedaj se je razburil njegov desni sosed: » K vragu! Nič ne drži, jaz sem dobil polno dozo, še kako sem se nastavljal, ko so škropili, poglej sedaj imam že črno piko na strani, ki je blizu gnilobcu!«

»Ah, tudi jaz se ne počutim več sveže,« je zavzdihnila njegova soproga, »obhaja me čudna slabost.«

Vaja 12: Jolanda Lesnik

Potovanje

V podhodu sektorja 3, sterilnem od razkužil in vsake toliko presvetljenim z UV žarki, ni bilo življenja. Pouličnih glasbenikov, ki so mimoidočim, odetim v brezbrižnost – modni trend nekaj zadnjih desetletij, ponujali svoj talent za evro ali dva, ni bilo slišati; še klošarja ni bilo nobenega. Čez vrata in izložbena okna trgovinic so bile potegnjene rešetke: Zaprto zaradi korone, so oznanjala prilepljena obvestila. Ponekod je selotejplepilni trak popustil, da so se obesila na eno stran in še popestrila žalosten vtis nekoč živahne promenade. V več lokalih je tema požrla njihovo vsebino, v enem pa so svetile nekakšne nočne lučke, ki so izložbenim lutkam pričarale intimno vzdušje skupinskega ljubezenskega zmenka med hlačnimi nogavicami in čipkastim spodnjim perilom. Zdelo se je, da se jim barvne steklene oči na negibnih anemičnih celuloidnihcelulojdnih obrazih svetijo od poželenja. Varnostniki so pred stopnicami v mrežo podhodov preverjali PCT pogoje, osebne dokumente in vozovnice. Nihče, ki ni bil potnik, ni smel naprej. Na peronu 3C je že čakalo nekaj ljudi. Držali so se vsak zase, nekateri z maskami pod brado, ki pa so si jih potegnili čez usta in nos, ko je ženski glas iz zvočnika naznanil prihod vlaka.

Natalija je z eno roko vlekla manjši kovček na kolescih, v drugi pa je držala toaletni kovček, nepogrešljiv dodatek vsake dame na potovanju, pa naj je bilo še tako kratko. Čez ramo ji je visela torbica – bila bi lahek plen za spretne žeparje, ki pa, zaradi že znanih razmer, niso mogli opravljati svojega posla. Potniki so  so disciplinirano vstopali na vlak. Vsak se je sumničavo oziral nazaj, če njegov naslednik upošteva predpisano razdaljo. Najbolj prestrašeni so podaljšali ročaje svojih kovčkov in jih vlekli za sabo kot zaščitno pregrado. Natalija je počakala, da se je par pred njo namestil v kupe, potem pa še sama stopila po prehodu in z vozovnico v rokah preverjala številke na drsnih vratih. Upam, da bom sama … seveda bom … ta InterCity … si upajo zaračunati … petdeset evrov dodatka za kupe … ni malo, za nočnega pa še več! Tu bo. Kovček je porinila pod sedež, neseser pospravila na prostor za prtljago nad glavo, torbico pa odložila na sedež. Nato je zadrsnila vrata in spustila žaluzije. Vlak se je začel zlagoma premikati, ko pa so zapustili območje železniške postaje, je hitrost narasla. Postankov ne bo veliko, samo nekaj, zato je potovanje z IC-jem tako luksuzno. Sama, super! Oddahnjena je pobrkljala po torbici in izvlekla stekleničko zeliščnega žganja, ki ga je sunila iz nekega hotelskega mini bara. Na zdravje, si je voščila in nagnila, na Pariz. Sproščenost se ji je zalezla v ude in postalo ji je prijetno toplo. Slekla je blazer in ga obesila na kljukico, bluzo pa zamenjala za udobnejšo majico. Drobne gumbe svilene bluze je odpenjala od vrha navzdol, da se je prikazala čipkasta obroba push-up nedrčka. Zaslišala je zategnjen žvižg … Me kdo opazuje? … Takrat v Beogradu … Plava trava … Na peronu pa tip z odpetim plaščem in bingelnom … potem pa na tirih, Tjaša se je preoblačila, okno odgrnjeno … Smešno je bilo takrat, zdaj pa je sama. Stopila je do vrat in na hitro odstrla žaluzije. Na hodniku ni bilo nikogar. Zapahnila je vrata in se preoblekla do konca … Samo živčna sem, to bo. Še en šluk, aaa, paše. Iztegnila je noge na nasprotni sedež in poskušala zadremati. Glasova iz sosednjega kupeja, zadušena v mrmranje zaradi debelo obloženih sten, sta jo pomirjala. Nadela si je slušalke, jih pritaknila v pametni telefon in nastavila na razpoloženjsko glasbo. Zagledala se je v fantazijski vzorec sedeža na nasprotni strani, telo se ji je mehčalo in začelo lesti v levo, dokler ni glava našla opore stranskega naslona. Dvakrat je tapnila z vekami, odnašalo jo je … Ja, ja, tako ljubica, sprosti se, veš tvoja težava je prav v tem – ne zmoreš se prepustiti. Daj, da ti pomagam. Čutiš to? Ti je všeč? Tvoja ledenost se raztaplja, vidiš, punči, daj še, še. Izdihni, na glas, ne zadržuj se … Vse glasnejše sopenje jo predrami. Zravna se na sedežu in pozorneje prisluhni. Fak, lahko bi bila malo bolj diskretna. Z dlanema si je pokrila ušesa, toda stokanje ji je med prsti lezlo v slušne kanale in jo dražilo. Nekaj časa se je poskušala zadržati, ko pa seanse ni hotelo biti konec, je vzdignila slušalko interkoma in poklicala kondukterja:

»Gospod, saj mi je prav nerodno, toda par poleg mojega kupeja, no … glasna sta, saj veste, kaj mislim?«

»Razumem, razumem,« je pokimavala in še enkrat poizkusila, »se res ne bi dalo kaj narediti glede tega?« Pomolčala je in si od navala zadrege grizla ustnico.

»A da ne? Pa bi se vsaj hoteli sprehoditi po hodniku, mogoče potrkati in preveriti vozovnice ali kaj podobnega?«

»Joj, oprostite, seveda, Sever, kupe 3, vagon 7. In, res, hvala gospod.« je z olajšanjem zaključila in obesila slušalko na držalo.

Čez čas je potrkalo na njenih vratih. »Kondukter,« se je predstavil obris na nasprotni strani.

Natalija je odprla vrata: »Pozdravljeni, še enkrat hvala, da se  potrudili.« Slišim, oziroma ne slišim, bili ste uspešni,« se je pošalila, a je šala ob resni drži uslužbenca izpadla bedno.

»Gospa, sosednji kupe je prazen. Potnika sta izstopila na prejšnji postaji,« ji je sporočil in sumničavo ošinil kupe. V košu je opazil prazno stekleničko žganja in gospo s pomilovalni glasom tolažil: »Zadremali ste, mogoče se vam je pa sanjalo.«

»Mogoče pa res … toda … ne … Gotovo imate prav, opravičujem se vam za povzročene sitnosti,« se je z zmedenimi besedami poslovila. Koraki so se oddaljili, slišala je še sik avtomatskih vrat, ko je kondukter vstopil v naslednji vagon. Zatem nič, samo značilno šumenje drvečega vlaka. Sesedla se je na stol in premišljevala, kaj se ji je pravkar zgodilo. Ne, ni sanjala, ampak kaj je drugega hotela reči kondukterju, vztrajati?! Pomilovanje v njegovem pogledu jo je ustavilo. Glasovi v glavi? Tumor?! Ne, ne in ne!!! Res sem ga slišala, je izrekla na glas in se ob tem zdrznila. Pa še pogovarjam se sama s sabo. Bravo. Prikloni se pred nevidnim občinstvom: Hvala za vašo pozornost, do naslednjič. Zaslišala je ploskanje, zatem modificiran moški glas: Dobra predstava. Boš zdržala do Pariza, ali te bo prej zlomilo? Živčki, živčki, tralalalala … Vedno si bila mrha, zdaj je glas že prav hreščal. Kot skozi prenavite slušalke … Ne, saj ne more biti … Ti madr fakr … Zagrabi telefonske slušalke in si jih prisloni k ušesu. Podrsa po telefonu in odtipka številko za odklepanje. Na zaslonu se je prikazal režeč poraščen obraz: Čao bejba, se me spomniš? Ni ji bilo do pogovora, zato je video klic prekinila. Le kdaj sem ga sprožila. Saj ga nisem. Hekerski vdor? Možno, čisto možno. Bom zamenjala številko in prepovedala objavo v imeniku. Pa navaden telefon si kupim, samo SMS, brez interneta in MMS in še česa. Iztaknila je baterijo iz telefona in se olajšano prepustila potovanju.

Mentor

Dramaturško in slogovno dobro sestavljeno. Zgodba se odpira s podrobnim opisom začetka potovanja, ambienti, počutje, … Potovanje samo se je najprej zdelo nekomplicirano, udobno, prijetno, potem pa nenadoma nekakšna erotična scena, ki damo vznejevolji, da poišče pomoč. Kondukter je prizanesljivo vljuden – in opis odvržene stekleničke v košu, daje dramaturgiji dodatno globino, prav tako informacija, da je sosednji kupe že prazen ….  Telefon je bil vsega krvi. Izpeljava iz zgodbe je hitra in odločna, kar daje dramaturški nabitosti legitimnost dramaturškega loka. Ritem stavkov je dobro prirejen, interpunkcija je vestno vtkana v pripovedno tkivo. Prav tako je raven jezika odlična

Pa si oglejmo dramaturški vrh.

Nadela si je slušalke, jih pritaknila v pametni telefon in nastavila na razpoloženjsko glasbo. Zagledala se je v fantazijski vzorec sedeža na nasprotni strani, telo se ji je mehčalo in začelo lesti v levo, dokler ni glava našla opore stranskega naslona. Dvakrat je tapnila z vekami, odnašalo jo je … Ja, ja, tako ljubica, sprosti se, veš tvoja težava je prav v tem – ne zmoreš se prepustiti. Daj, da ti pomagam. Čutiš to? Ti je všeč? Tvoja ledenost se raztaplja, vidiš, punči, daj še, še. Izdihni, na glas, ne zadržuj se … Vse glasnejše sopenje jo predrami. Zravna se na sedežu in pozorneje prisluhni. Fak, lahko bi bila malo bolj diskretna. Z dlanema si je pokrila ušesa, toda stokanje ji je med prsti lezlo v slušne kanale in jo dražilo. Nekaj časa se je poskušala zadržati, ko pa seanse ni hotelo biti konec, je vzdignila slušalko interkoma in poklicala kondukterja:

»Gospod, saj mi je prav nerodno, toda par poleg mojega kupeja, no … glasna sta, saj veste, kaj mislim?«

»Razumem, razumem,« je pokimavala in še enkrat poskusila, »se res ne bi dalo kaj narediti glede tega?« Pomolčala je in si od navala zadrege grizla ustnico.

»A da ne? Pa bi se vsaj hoteli sprehoditi po hodniku, mogoče potrkati in preveriti vozovnice ali kaj podobnega?«

»Joj, oprostite, seveda, Sever, kupe 3, vagon 7. In, res, hvala gospod.« je z olajšanjem zaključila in obesila slušalko na držalo.

Čez čas je potrkalo na njenih vratih. »Kondukter,« se je predstavil obris na nasprotni strani.

Natalija je odprla vrata: »Pozdravljeni, še enkrat hvala, da se  potrudili.« Slišim, oziroma ne slišim, bili ste uspešni,« se je pošalila, a je šala ob resni drži uslužbenca izpadla bedno.

»Gospa, sosednji kupe je prazen. Potnika sta izstopila na prejšnji postaji,« ji je sporočil in sumničavo ošinil kupe. V košu je opazil prazno stekleničko žganja in gospo s pomilovalni glasom tolažil: »Zadremali ste, mogoče se vam je pa sanjalo.«

»Mogoče pa res … toda … ne … Gotovo imate prav, opravičujem se vam za povzročene sitnosti,« se je z zmedenimi besedami poslovila.

Vaja št. 8 Laura Brataševec

Intervju

Nohtna kožica se je vdala pod silo ugriza in se zapacala z gosto rdečino. Živčno potisnem sredinec v usta ter zrem v zeleno utripajočo slušalko na ekranu. Minila so leta, odkar sva se nazadnje videli. Jeseni se pretakajo v zime in naprej v pomladi in človek prešteva utrujene korake, zazrt v gosto meglo prihodnosti. Stezo si osvetljuje z dobrimi izkušnjami in uspehi ter sunkovito brca ob stran že znane prepreke in napake. A boleče vbode, ki so pregloboki, da bi jih preprosto oblizal in pokrpal, raje spregleda, se prerine skoznje in jih pusti ležati na svojem mestu. Čeprav stopa previdno, mestoma nožni mezinec trči obnje. Takrat človek zakolne, za hip obstane in išče načine, kako naprej, ne da bi bilo treba to težko skalo premakniti. Pretežka je in polna ostrih konic …

Slušalka izgine, ekran se obleče v črnino. Trenutek, dva in že zrem v njeno podobo. »Živijo!«

»Ej …« Zadnjico privzdignem s trde lesovine. Ledeno tišino prekinja nemirno podrsavanje mojih usnjenih pajkic.

»Kako …?« Vsakič, ko želim spregovoriti, se mi jezik pomakne proti suhemu grlu.

»Dobro, hvala. Kako si ti? … Res dolgo časa se že nisva videli. Zrasla si.«

Suhost ustne vdolbine še dodatno pojača vročina, ki mi butne v glavo. Zrasla si …? Resno? Itak! V vseh teh letih, v letih, ko te ni bilo …! Sem pač zrasla! Sama …! Sama sem zrasla in ti nimaš nikakršnih zaslug za to! Misli mi avtistično bezljajo sem in tja, besedišče se mi v trenutku izrazito poveča. Kaj vse bi ti rekla …! A kepa večletnih očitkov se zlepljenja s krivdo, ker sem se srečanja z njo veselila, že topi v postani želodčni kislini. »Ja, je minilo nekaj let …« se slišim reči. Nevede vanjo uprem oči, ki so do sedaj zgolj hitele po prostoru, da ne bi skoznje ušel kak atom čustev, ki že ves dan ovijajo vsako celico mojega telesa. Postarala se je. Zareze časa so ji razbrazdale obličje in končno oblikovale skladen paket njene podobe in števila njenih nepremišljenih odločitev. Čeprav je intonacija njenih izrekov suverena in jasna, opazim, da ji spodnja ustnica občasno trzne izven objema izumetničenega poskusa nasmeška, s katerim skuša zgladiti samotne jarke preteklih let. »Daj … povej mi kaj o sebi. Kako gre šola? Kaj že študiraš …?«

»Saj veš, da je žalostno, da mati ne ve, kaj njen otrok študira …?« Tokrat se ne morem zadržati. Tega ni pričakovala, zato rahlo trzne in se zazre v steno. »Saj vem …«

»Umetnostno zgodovino.«

Zopet potisne svoje zenice ob moje in zmedeno šepne: »Kaj?«

»Umetnostno zgodovino. To študiram,« bevsknem in s pestmi trdno potiskam na dno občutek krivde, ker sem bila nesramna. Zakaj mi je žal? Sama je kriva! Jaz pa neumna …! Ta klic je neumen!

Vseeno se trudi naprej: »Ti gre? …« Za sekundo utihne, pogoltne slino in hitro pristavi: »Gotovo ti gre. V šoli ti je vedno ….« In spet obmolkne, ker se več kot očitno zave, da bo izustila neko neumnost.

Kepa v želodcu se mi začne spet plaziti proti ustnemu kraterju. Čeprav tiščim zobe močno skupaj, skoznje butne cinični poganjek: »Lepo, da se zanimaš zame …« Obnohtna kožica je že čisto nacefrana, na več mestih se nitke sveže krvi spajajo v večjo kapljo. Vsak prst posebej objamem z jezikom, nato pa spet začnem vleči v stran štrleče ostanke. Tudi ona je zdaj tiho in med prsti svaljka nekaj izpadlih las. Ta klic je neumen …

»Bova res …? Ker nimam časa …« začnem, a v istem trenutku se oglasi tudi sama: »Oprosti.« Verjetno je pričakovala, da me bo s tem presenetila, a je le razprla prej močno zatisnjeno jamo mojih misli in občutkov.

»Oprosti? To mi boš rekla? In to bo vse rešilo …?! Kje si bila vsa ta leta? Kje si bila, ko sem te potrebovala?!« Zdaj je opazila, da ta pogovor ne bo zgolj formalna floskula, a ga je vseeno skušala zakrpati, kot je pač vedela in znala: »Ne razumeš. Jaz nisem mogla kar …« Ne čakam na njen odgovor. Tokrat sem ob veliko skalo res močno zabila svoj nožni mezinec. »Česa ne razumem? Česa?! Da so ti moški pomembnejši od otroka?«

»Ne, niso, nikoli mi ni bil moški pomembnejši od tebe.«

»Poslušaj se, kaj govoriš! Kako ne? Imela si izbiro: obdržiš mene in greva v varno hišo ali ostaneš pri njem in me vzame socialna. Kaj si izbrala?« V svoji histeriji pomaknem trup čisto v ekran in srepo zrem vanjo. »A?! Kaj si izbrala, te sprašujem?!« Njen odgovor me v resnici ne zanima, zato že zajamem sapo za nov val, a ji uspe vmes tiho šepniti: »Bala sem se ga, no!« Mojega usmiljenja pa še kar ni na spregled. »Pa daj, ne smili se sama sebi! Bala si se ga … Odrasla ženska … Kaj pa jaz?? Kaj pa jaz, šestletna punčka, misliš, da se ga nisem bala? Jaz se nisem bala njegovih udarcev in brc?«

»Ja, ampak kam naj bi šla?« Njeno vprašanje ostane retorično, ker jo hitro spet povozim: »A veš, da me niso toliko boleli njegovi udarci kot tvoja pasivnost … Ko me je mlatil s pasom in si ti le slonela na podboju vrat in zrla v prazno … To me je bolelo!« Tu ni bilo vprašanja, zato je v zraku zanihala ledena tišina. Neskončni kriki v prazno so se mi stapljali s hitrimi plitkimi vdihi, ki jih je izzval tako dolgo pričakovani izbruh. Končno sem lahko prijela za nazobčano skalo davne bolečine. A če sem pričakovala, da bo od udarcev usnjena koža ostala nedotaknjena, so me presenetile zdaj krvave dlani, ko sem se z njo dokončno spoprijela. Ni mi bilo jasno, zakaj. Zakaj vsa ta topla in spolzka kri, če pa sem tako dolgo čakala, da ji vse to vržem v obraz?! Moj psihološki razmislek je v neprijetno stvarnost povleklo njeno odločno vprašanje: »Kaj naj bi po tvoje storila?«

»Zaklala bi ga! V tistem trenutku bi prijela nož in mu ga povlekla čez goltanec!« sem večkrat premlete misli izpljunila proti steklenemu zaslonu. Zakaj mi ni bolje? Ko sem z mislimi v neulovljivi irealnosti zrla vanjo … Prej površinske gube so se ji v zgolj teh nekaj minutah poglobile, lica so se ji obarvala pepelnato sivo. Saj je kot truplo … V tistem trenutku se je zdela tako izsušena in izmučena. V njej ni bilo več energije, v njenih očeh niti kančka upanja. Prvič se mi je zasmilila. Ne, da bi jo opravičevala, njeno brezizrazno spremljanje mojega travmatiziranega otroštva se mi še vedno gnusi in ne morem mimo misli, da ji je bilo mar le za lastno rit. Smilila se mi je, ko sem pomislila, kako bo živela sama s sabo, če se bo kdaj v polnosti zavedala, česa ni storila za svojega otroka. Za kaj vse je odgovorna. Kaj vse je dopustila…

In zdaj se mi je skozi vsako poro moje biti presejalo spoznanje: ta ogromna ostra skala me bo ranila vsakič znova, dokler se ne naučim, kako stopiti čeznjo. Kako sprejeti, da je in vedno bo na moji poti ter mi jo bo pod noge potisnilo vsako večje deževje. Jaz pa se bom morala znati ustaviti in vsakič znova previdno stopiti nanjo in nato naprej.

»Me želiš še kaj vprašati?« je previdno šepnila.

»Ne, tu sva najin intervju zaključili.« Prst sem pritisnila na rdečo slušalko. Njeno podobo je tako kot pred leti zakrila tema.

Mentor

Zgoščeno in dinamično napisano. Polno je lirizmov, lepih primerjav. Odlika je tudi v dramaturški nabitosti, v ritmu, ki kar ne neha. Notranja premišljanja so ujete v medtrenutke in dajo branju dodaten sok. Tokratna kompozicija je zelo ubrana, nima ztikljajev in gladko steče. Konec je učinkovit. V kratkem pogovoru, se razkrije romaneskna zgodba, ki je tu skrčena na en sam zapis bolečine, in kako simbolno – na koncu je  ekran spet črn. Jezik je izčiščen, primeren dogajalnemu tempu in snovi. Šlo je pač za nek poskus intervjuja, ki pa se razvije v močan, psihološki boleč pomenek.

Odlomek je dober dokaz, kakšen urejen tempo je pisateljica uporabila:

Verjetno je pričakovala, da me bo s tem presenetila, a je le razprla prej močno zatisnjeno jamo mojih misli in občutkov.

»Oprosti? To mi boš rekla? In to bo vse rešilo …?! Kje si bila vsa ta leta? Kje si bila, ko sem te potrebovala?!« Zdaj je opazila, da ta pogovor ne bo zgolj formalna floskula, a ga je vseeno skušala zakrpati, kot je pač vedela in znala: »Ne razumeš. Jaz nisem mogla kar …« Ne čakam na njen odgovor. Tokrat sem ob veliko skalo res močno zabila svoj nožni mezinec. »Česa ne razumem? Česa?! Da so ti moški pomembnejši od otroka?«

»Ne, niso, nikoli mi ni bil moški pomembnejši od tebe.«

»Poslušaj se, kaj govoriš! Kako ne? Imela si izbiro: obdržiš mene in greva v varno hišo ali ostaneš pri njem in me vzame socialna. Kaj si izbrala?« V svoji histeriji pomaknem trup čisto v ekran in srepo zrem vanjo. »A?! Kaj si izbrala, te sprašujem?!« Njen odgovor me v resnici ne zanima, zato že zajamem sapo za nov val, a ji uspe vmes tiho šepniti: »Bala sem se ga, no!« Mojega usmiljenja pa še kar ni na spregled. »Pa daj, ne smili se sama sebi! Bala si se ga … Odrasla ženska … Kaj pa jaz?? Kaj pa jaz, šestletna punčka, misliš, da se ga nisem bala? Jaz se nisem bala njegovih udarcev in brc?«

»Ja, ampak kam naj bi šla?« Njeno vprašanje ostane retorično, ker jo hitro spet povozim: »A veš, da me niso toliko boleli njegovi udarci kot tvoja pasivnost … Ko me je mlatil s pasom in si ti le slonela na podboju vrat in zrla v prazno … To me je bolelo!« Tu ni bilo vprašanja, zato je v zraku zanihala ledena tišina. Neskončni kriki v prazno so se mi stapljali s hitrimi plitkimi vdihi, ki jih je izzval tako dolgo pričakovani izbruh. Končno sem lahko prijela za nazobčano skalo davne bolečine.

Vaja št. 4. Majda Čelik

Rodbina

Na teh tleh sta nekdaj živela dva grofa, dva brata, Jakob in Viljem. Njun oče, Otmar Zelenodolski, je ob poroki z Johanco Zelenogorsko razširil posest na desni breg reke Bistrice.

Reka je dobila ime po svoji bistrosti v zgornjem toku. Izvirala je visoko v gorah in takoj poskočila. Zdrsnila je čez skale in strme previse, zaplesala v tolmunu in se pognala naprej v dolino. Spodaj se je razširila in polenila. Že zdavnaj je razmejila Zelenogorsko od Zelenodolskega. Stoletja so se čez njo prevažali s splavi, grof Otmar pa je takoj po poroki odredil čez reko postaviti most. »Naj bode to edna dežela!«

Otroka sta bila deležna ljubezni in brige. Brezskrbno otroštvo sta preživljala pozimi največkrat v topli dolini, poleti gori na svežem zraku. V dolini, kjer so se polja prelivala v barvah rži, ovsa, pšenice … sta preganjala zajce po njivah, oponašala krike fazanov, dražila žabe v mlaki, da so skakale … Gori na hribu pa sta plezala po drevesih, stikala za brlogi, iskala sledi živali, plašila ptice … Starša sta lepo poskrbela za njun uk in odgojo. Toda že zelo zgodaj se je pokazalo, da sta otroka po svojih zanimanjih in značajih precej drugačna. Jakob se je rad izkazal v veščinah, kot je ježa, lov in podobno, medtem ko so Viljema bolj pritegnile knjige in druge duhovne dobrine. Čeprav različna, sta bila vendar navezana drug na drugega kot brat na brata.

Zrasla sta v sila postavna fanta. Vsak po svoje je dobro izgledal. Tako ponosno sta znala stopiti okoli, da si se jima moral prikloniti, kadar si enega ali drugega srečal. Toda na pogled jima nihče ne bi prisodil, da sta si v sorodu.

Jakob je bil bolj podoben očetu. Njegovi čevlji bi bili vsakomur drugemu preveliki, močna čeljust pa je pričala, da lahko mirno zagrize v kračo in jo brez noža obere do zadnje koščice. Pozimi je nosil polhovko z razvezanimi naušniki, poleti pa lovsko kapo, ki ga ščitila pred soncem na ježi in preži. Konja je jahal, kot bi bil rojen v sedlu. Hi! se je slišalo, ko se je podil po posestvu.

Viljem je bil spotegnjen mladenič, dokaj blede polti, vendar lahkih in čvrstih korakov. Videl si ga, kako se je s psom, ki ga je pred leti rešil iz reke, sprehajal med travniki ali po stezah v hosti. Svetle oči so mu švigale levo in desno, da le ne bi spregledal kake zeli, ki je dotlej ni poznal. Vsake toliko se je sklonil in si od blizu ogledal primerek, gle-glej, z nožičem izkopal bilko in jo previdno položil v cekar – za svoj herbarij.

Prvič sta si prišla brata navzkriž takoj po očetovi smrti, ko sta prejela njegov testament, kjer je bilo z njegovo roko napisano:

Moj testament

Spodaj podpisani grof Otmar od Maksima Zelenodolskega, rojen 13. svečana leta g. 1623, sem se pri svoji trezni pameti kakor tudisvoji najboljši vesti nepreklicno odločil, da vso imovino, zemljo, grad ino vse, kar pritiče posesti na Zelenodolskem, po meni poverba starejši sin Jakob. Po mojem trdnem prepričanju ima sin Jakob zadosti vedenja ino volje za  pametno gospodarjenje v dobrobit naše rodbine po moji smrti. Mlajšemu sini Viljemu se ob tej priliki podeljuje posest na Zelenogorskem, je pa z moje strani zaukazano, da ima moja soproga Johana, rojena Zelenogorska, do svoje mile smrti tam vse preskrbljeno za mirno ino lagodno življenje. Moja volja naj se spoštuje, naj v celem velja za vse večne čase. Naj se zapoved zapiše v grofovske kakor tudi v cerkvene knjige.

Zapisano ino podpisano 3. rujna, leta g. 1691.

Grof Otmar M. Zelenodolski

»Oče nič ne omenjajo, kje naj bi bil voljan ležati,« je načel Viljem, »pri Svetem Juriju ali pri Janezu Krstniku.«

»Doli bo, pri Svetem Juriju, to je jasno! Tam mu je cela njegova rodbina. Grobnica je spodobna, lepše ni daleč okoli. Kaj bi se drenjal med Zelenogorskimi, ako je spodaj dovolj prostora!« je Jakob povedal svoje.

»Brat, poslušaj,« se Viljem ni pustil odpraviti, »naša mila mati, uboga vdova – Bog ji daj zdravja – bodo odslej, kot rečeno, do konca živeli na Zelenogorskem. Naj hodijo, reva, na stara leta prižigat sveče v dolino?«

Toda Jakob je vztrajal pri svojem: »Doli bo ležal, kot pribito!«

Na materino prošnjo sta se naposled le sporazumela: maša bo na Zelenogorskem, kjer je oče preminil, k večnemu počitku pa ga prepeljejo v dolino. Mati ni imela nič proti. Že dolgo je vedela, da mnoge stvari po smrti niso več važne. Najprej gremo v vice, če Bog da, potem pa v nebesa. Tam se z njim enkrat srečava, raje prej kakor nikoli … Zvonili so v obeh farah hkrati, zdaj ubrano, zdaj počez.

Brata sta odtlej živela vsaksebi. Tu in tam sta se videvala in izmenjala nekaj besed, ki niso nikomur nič škodile.

Jakob se je na Zelenogorskem večkrat oglasil s hčerjo Ivanko. On sam z njo ni vedel kaj dosti početi, pri stricu pa se je sicer kilavo dete kar razživelo. Rada je imela dišeč vrt z okrasnim ribnikom z vodometom, nič manj pa knjižnico. Včasih je punče pustil pri bratu za dlje časa, tudi čez celo poletje – že zaradi zrakua … Viljem ni imel nikoli nič proti. Ivanka je bila radovedno in prisrčno dekle. Marsikaj se je lahko z njo pomenil. Še celo stari materi je znala delati družbo.

Viljemovo posestvo je bilo precej manjše od bratovega, je pa zanj razliko odtehtala knjižnica z bogato zbirko. Po prerani ženini smrti se je vanjo vse bolj pogosto zatekal in dolgo v noč ob leščerbi razvozlaval skrivnosti narave, naravo človeka … Skrb za sina Julijana je prevzela teta po ženini strani, ki je Viljema skrbno obveščala, kako sin napreduje. Trikrat na leto je peljal mater v Zelenodolsko, da je pokojnemu možu prižgala svečo.

Pa se je čez čas primerilo, da je ta svet zapustila še mati. Brata sta se v sožalju objela in sedla ob pare. Ko pa sta sredi noči stopila na zrak, sta se na vsem lepem spet udarila.

»Nič se nismo zmenili, kje naj bi bili mati pokopani,« je tokrat sprožil pogovor Jakob. »Najbolje, da leže k očetu. Bila mu je žena, zakonita soproga!«

Viljem je pomolčal, potem je težko požrl slino in se odhrkal. »O tem nisem prepričan,« se mu je postavil po robu. »Mati so mi enkrat, ko je bil oče še živ, omenili, da bi najraje ostali tukaj med ajdo, pri Svetem Krstniku … Kjer so jo krstili in birmali, tam bi želela prejeti še zadnji svoj zakrament.«

Jakob je kar poskočil: »Ob svetem nikoli! Je to kje izpričano? Ali ti je samo do tega, da bi, ko pobere še tebe, spet zlezel v njeno naročje, scrkljanec!«

»Verjemi ali ne, takšna je bila njena skromna želja in prav bi bilo, da bi jo, navzlic vsemu, spoštovali. Napravi pa, kakor hočeš,« je Viljem popustil. »Nočem se s teboj bosti na vekomaj … Pa šparaj besede raje za druge prilike!«

Jakob se je tako sam zmenil z gospodom fajmoštrom, da bo maša na Zelenogorskem, položili pa bodo mater doli k očetu. In tako je tudi ostalo. Zvonili so v obeh farah hkrati, vso pot v dolino. Toda Viljem ni šel na pogreb.

Ostala je huda zamera na obeh straneh. Brata sta se le še bolj oddaljila. Niti za največje praznike se nista dobila.

Viljem je svoj mir iskal v knjižnici, hvaležen materi za vse tisto bogastvo … Les za police, ki so šle do stropa, je bil hrastov, zato se ni bilo bati, da bi zaradi teže kdaj popustile. Do tistih najvišjih si prišel z lojtro in se z njo zapeljal po dolgem, do kamor si hotel. Knjige so bile od zmerom skrbno urejene, da si se komot znašel. Mati je včasih s knjig sama brisala prah. Zavese so morale biti zagrnjene. »Sonce jim škodi,« ga je podučila. Toda knjigam navkljub se je iz dneva v dan počutil bolj samega. Pogrešal je svoje najdražje, tudi Ivanko, ki je Jakob ni več pripeljal, da bi ji bral in jo sprehajal po vrtu. Zdaj mora biti že kar velika … Potem se je enkrat zalotil, da tudi sina že dolgo ni videl. Julijan ga je namreč preveč spominjal na prezgodaj ugaslo ženo. Te izgube nikakor ni znal preboleti. Pa še vest ga je pekla, da je s tem zanemaril sina. En dan, ko se je spet bolj klavrno počutil, se je spravil skupaj in mu napisal pismo, in v njem vse obrazložil. Bog mi odpusti … je zaključil in ga zaprosil, naj pride končno domov. Julijan, ki je bil očitno lepo vzgojen, do očeta ni kuhal zamere. Kaj kmalu se je prikazal na pragu. Kakšen fant je postal! Še najbolj ga je spominjal na deda Makslja.

Jakob je po tistem, ko sta z bratom nazadnje govorila nazadnje, povsod uveljavljal svoj prav in vztrajal pri svojih zahtevah za vsako ceno. Skrbel je za več deset lovskih psov: goničev, ptičarjev, prinašalcev … V vsem se je dobro znašel, le sina nikakor ni mogel dobiti. Doma je bil živ pekel. Ženo, ki se mu je začela izmikati, je pretepal, da se je vsakič kakor senca vlekla okoli. Se je pa govorilo, da zahaja grof ponoči k mladi dekli, najmanj z namenom, da bi mu morda rodila sina, četudi pankrta. Toda dekla je nekega dne vzela culo in se čez most zatekla na Zelenogorsko. Ti mrha! Kmete je odtlej tlačil še huje. Desetina mu nikjer ni ušla, niti zrna se mu ni dalo prikriti. Dninarje je priganjal huje kot ubogo živino. Priznati pa mu je bilo treba, da je bil nadvse gospodaren – iz leta v leto je bilo več repov v hlevu. Še novo pristavo je bilo treba zgraditi. Pa mu je enkrat, po sveti maši, prišlo na ušesa, da je Ivanka v drugem stanju – z enim od Zelenogorskih. Kdaj? Kako? Ona? Saj jo je imel trdno na vajetih! Najprej se je znesel nad ženo, potem se je pa zamislil: Bog ve, če le ni moško na poti!? S tako tolažbo v glavi se je odločil, da stopi do brata na Zelenogorsko.

Čeprav ga Viljem niti v sanjah ni pričakoval, ga je povabil naprej v salon, da izve, za kaj gre. Le kaj ga je vraga prineslo po vseh letih! Vljudno ga je posadil pred kamin in mu ponudil pijačo: »Brinjevec je. Šilce ga boš? Če si že tukaj!«

Jakob je spet vstal, stopil h kaminu, prestavil na njem nekaj kipcev, ki so tiho pričali o družinski povestnici, in se šele nato zares sedel. »Nikoli nisem prav vedel, od kod je ta šara. Je bila mati res od drugod?«

»Kako da ne veš? Njene korenine izvirajo iz … Toda zdaj to res ni važno … Ti raje povej, kaj te muči. S kakšnim namenom si se oglasil?«

»Ne da me ravno muči, povedati hočem, tako je naneslo, da se bo Ivanka kaj kmalu morala omožiti – z enim od vaših z Zelenogorskega, nek veliki kmet – po novem. Pa sem si mislil, če nimaš nič proti, kaj če bi bila ohcet pri tebi, na tvojem dvorci, da ne bi plesali kar tam na neki kmetiji. Tako bi se končno skupaj poveselili, kakor včasih. Pa če bi šel tvoj Julijan Ivanki za pričo. V zameno bi mu lahko priskrbel …«

»Kar nehaj s takimi! Julijan je zdaj odrasel. Sam ve, kaj hoče. Dobre načrte ima. Ni se zaman učil vsa ta leta, ko je bil zdoma. Zadnjič sva šla med ljudi, od vrha pa vse do mosta, in poizvedela, kaj jih teži, kaj bi bilo po njihovo treba popraviti, da bi se za vse obrnilo na bolje …«

»Kar med ljudi sta šla?!« je poskočil Jakob. »Kakšna mevža si ti … Od kod si se vzel? Čisto po materi si se vrgel! In kaj so imeli povedati, ti tvoji ljudje? Me prav zanima! Da bi se radi znebili obvez … Da dajejo že farju preveč … Da ne bi več plačevali mostnine … Mar ne?«

»Ne, ni ravno tako. Je pa res, da bodo prej ko slej potrebne spremembe. Malo bo pač treba popustiti tudi z naše strani …« ga je poskušal Viljem speljati na bolj spravljiv pogovor. Pa ni šlo.

»Zdaj razumem. Zato se mi puntajo! Komaj ene spravim v red, že grejo drugi pokonci … Oče bi se v grobu obrnil, če bi to vedel!« mu je naložil. Črne zelenodolske oči so kar zabliskale. Težko se je zadržal, da ni usekal po mizi in vrgel kozarec v kamin. Je pa ves besen zaprhal: »Tebi, dragi moj Viljem, ni pomoči!«

»Glej Jakob, midva, kot zgleda, še dolgo ne prideva skupaj,« je Viljem počasi zaključil. »Kar se pa poroke tiče, ne vidim nobene zapreke, da ti ne ugodim. Že zaradi Ivanke ti bom šel na roke. Julijan bo pa tudi rade volje privolil, da ji gre za pričo, če ga povprašaš. V to sem prepričan.«

Ivanko je prehitelo tri dni pred načrtovano poroko. Povila je sina. Da bi videli Jakoba, kakšne je zganjal! »Sina imamo, sina!« je trobil okoli. Kogarkoli je srečal, mu je povedal.

Poroko so morali žal preložiti za mesec in pol. Svatba je potem trajala več dni in noči, dokler niso vsega pojedli in do konca popili, kar je bilo pač predvideno za to priložnost. Tako se je začelo novo poglavje v zgodovini dolskogorske rodbine.

Mentor

Zelo dobra zgodovinska povest, ki ima odlično vneseno značajsko noto. Tempo zgodbe ste povsem prilagodili zgodbovni materiji, jezik nekoliko korigirali, da zadobi pripoved malo zgodovinske patine. Razvoj karakternih osnov ste spretno vtkali v pripoved. Ključna akterja imata nosilni vlogi, obstranski liki pa ravno dovolj figurirajo. Razpravi ni kaj dosti dodati, razen res močne pohvale, da ste zmogli toliko kreativne energije in pričarali zgodovinsko refleksijo z značajskimi potezami.

Glasovanje

Za oddajanje glasov morate biti prijavljeni.

Arhiv

Prijava na E-novice