Izložba šole kreativnega pisanja

Tudi letos, torej 11 leto, teče šola kreativnega pisanja. Že kar dolgo nismo izpostavljali dobrih tekstov – tokrat ponujao dva, ki sta se ukvarjala s strahom na potovanju z avtodomom.

 OB OKNU S POGLEDOM NA TRSTIKOALI O STRAHU

Zastirala je okno, z roko  zadržala  vrtečo se palico in   oči ustavila na   cvetoči trstiki … kozmično kombinacijo lepega je videla, v rahlem vetru in zahajajočem soncu. Vedela je,  da jo bo podoba napajala  še dolgo v večer …  ko postane malce tesnobna in   se ji v telo pritihotapi občutek strahu … Od  tistega potovanja je tako … ob reki naj bi prespala. Liri, ki s svojim tokom razdeljenim na dva rokava objema mesto in z nežnim ovojem vode mesto spremeni v otok, eno večjih atrakcij v deželi … nato se  oba rokava razlijeta v dva slapova, enega velikega in silnega, ki je videti kot bi izviral izpod temeljev hiš … in drugega manjšega. Naravni spektakel, ki ga je  želela videti … in vse tiste rastline tam naokoli … Ampak???

Šlo je v drugo smer in drugi kraj,  dogodivščin polnih strahu … In sedaj je njen vztrajni obiskovalec!!! Strah!!! Zlasti, ko se stemni … Ni si mogoče predstavljati, kako močne zvoke ima tema … padanje, škripanje, lomastenje, loputanje, pihanje, prhanje in    vztrajen hrup  padanja dežnih kapelj pri jasnem nebu …  v telesu jo je črvičilo od vseh zvokov. Vsi njeni čuti so bili aktivirani, še pogledati si ni upala skozi špranjo v zavesi prikolice … nevidno se je želela narediti!!! Nevidno[U1]  in zdelo se ji je, da vidi zvezdnato nebo … od kot torej vztrajno kapljanje dežnih kapelj po strehi prikolice??? Ima prisluhe? In sanje, ki se ponavljajo in vztrajno  vrivajo med  vsakdanje misli, in ponoči, so tudi od tedaj …  Moški, kača,  star avtodom, skala, ženska,  dva ljubeča se človeka, ki ju hoče življenje razdružiti … strah pred padcem,  pred nezmožnostjo, da bi plezala na vrh previsa, strah pred kačjim ugrizom …

In nepoznavanje  celovitega stanja, kar bi lahko ključno vplivalo na dogajanje … je eruptiralo v vsej svoji mogočni ključnosti … Nista vedela!!! Ona ni vedela, da je kača iz kavčuka, on ni vedel za skalno razpoko in kačo, ona ne za skalo na njegovem hrbtu, ki ga je hromila  … Nevednost je  krnila njun dialog in ju boleče hromila!!! Oba!!! Ne vidita drug drugega in ne najdeta poti do sebe v drugem … Ja do sebe v drugem … to je bistvo  ljubečega življenja … in on ne razume, ne ve, da ima na hrbtu v bistvu velik balon, ki bi se ga lahko z lahkoto otresel, in ona ne ve, da je  kača  umetna … Ona zaslepljena od  skrbi in strahu  ne vidi, da je pol metra pod njenimi nogami  akrobatska mreža, ki bi jo varno ujela … samo spustiti bi se morala,  vidi samo, kar vidi njen  prestrašeni um in strahotno se  muči … vsak večer, znova in znova od  takrat … Tako je tudi nocoj, ko skozi okno zre  na trstikin gaj in občuduje njene cvetove, ki  jih prihajajoča noč skrivnostno obroblja …

Bilo je v njenih tridesetih, čas podaljšanega juvenilnega stadija. Želela je le kliti in odganjati navzgor …  o koreninah je bolj malo razmišljal, čutila je, kako jo z rahlo gravitacijo vlečejo  navzdol, priklenjajo na prostor …  a le to in nič drugega … nič strahu, nič dvoma o odhodu, teža očitkov, ker odhaja … a te  neprijetnosti, v obdobju, ko se človeku  dozdeva, da ima  krila, niso omembe vredne.   V času navideznih kril ni nobenega strahu pred ničemer, ni ga, ne zavzema pomembnega prostora …

A prav strah pred omejenostjo in puščobo  okolja, jo je odgnal   na potovanje … Novo!!! Povabilo v času intenzivnega hormonskega delovanja, je nanjo delovalo kot zakon! Ne zgolj povabilo!!! On  vajen  nereda, praznega  govorjenja, okolja zadimljenih pivnic, razsutega doma, polnega tablet in alkohola  in ranljivosti … bežal je in se oprijel  potepanja  z avtodomom, misleč, da bo manj bolelo, če bo nekje drugje …  In potreboval je žensko,  blažiteljico in krotilko hormonov, idealna je bila  za to vlogo … Z  lepilnim trakom utrjen  avtodom, je postal  rešilna bilka …  ona pa  rešiteljica njegove izgubljenosti … tega tedaj še slutila ni, in sedaj šele, sedaj jo je strah  te zablode …  Za nazaj. Avtodom, razpadajoč, je bilo vse kar si je lahko on privoščil, brez        slehernega udobja,  a dovolj za oba. Stran, proč, daleč, iti, le to  je bilo pomembno, in potreba po avanturi. Zanimivo,  izničila je strah,  in še bolj zanimivo, strah je že čez nekaj dni izničil vso potrebo po avanturi. Domov!!! Le domov bo hotela …   Sploh   si ni prestavljala koliko strašljiva je lahko nepredvidljivost.

Prvo noč sta prespala na avtocesti,  v čudnem hrupu in mimohodu  ljudi … slišala je krike, neka ženska je tekla in  skupina moških za njo … vpili so … vsem pa so sledili  uniformirani  osebki … kot množica črnih pajkov so bili … Kako, ali ponoči ljudje ne spijo, se je spraševala?  Previdno je premaknila  trikotnik zavesice na majhnem izbočenem oknu in imela kaj videti. Tek, zmeda, kričanje, grožnje … začutila je bližino nevarnosti in potrebo po nevidnosti, v zalepljenem avtodomu, za preperelo zaveso. Neprijeten občutek, strah, strah,  … telo ga je izrazilo z valujočo tesnobo, nenavadnim  kemičnim delovanjem in klokotajočim  bitjem  srca. Slišati je bilo  kot bi bil votlini, ne v prsnem košu. Zbežala bi, najraje, zbežala … a kam? Paralizirana … na par  kvadratnih decimetrih, je bila kot otrok, ki  se s skrije pod mizo in  in se s tihostjo tolaži, da ga ni. Pokukala je skozi zaveso, previdno, a dovolj, da je videla, kako je tekajoča ženska nekaj odvrgla preko ograje. Bilo je zavito, belo … ali  podobno belemu in potem se je slišalo strašljiv  hrup stekla, kot  bi se podrla velika steklena stena, tresk,  resk, hrsk,  romp  … in potem nič, tišina  …  močan pok je sledil; zazdelo  se ji je, da je v filmu, ne katerem koli, vse se slišalo kot streli iz akcijskih filmov. Le od tam, je streljanje poznala.  On, lastnik, razpadajočega avtodoma, pa nič… spal je,  sama pa ni  več zatisnila očesa. Do jutra … Nič, ki je  prihajal z njegove strani je stopnjeval tesnobo in krepil občutek strahu. Želela je okusiti nekoliko avanture, a sedaj  je avantura pokušala njo, jo vrtinčila košček za koščkom … Izčrpanost jo je potisnila v spanec.

Še vedno ob oknu, trstika je  že komaj vidna … in razmišlja …

In, kako so se v njeno premagano telo na drugi strani prikolice, vrinile sanje. Grozne!!!  In zavzele ves prostor znotraj nje, in  več … vsa tresoča,  se je zbudila in povsod čutila bolečnino …  0d mučnih misli, je bila prepotena in pretresena in negotova. Ali je to kar doživlja resnično? Ni razločevala med premaganostjo od fiziološke potrebe po spancu in vrinjenostjo  groznih, strašljivih misli v njen miselni koncept … Šokirana je bila, nad grozo ob spoznanju, da ima zasedene vse možganske celice, ki so pošiljale signale do skrajnih robov telesa. Paralizirana.  Netreznost, prividi, prisluhi, so bili  neobvladljivi in lepili so se na vse, kar je bila ona … Tema jo je potopila v spanec groznih spoznanj in potisnjena je bila v morje srkajoče groze … nekaj tujega, drugega, je preplavilo vse kar je bila ona še pred sekundo.

Stoji ob oknu in premleva, kako jo je  to predrugačilo.

In razmišlja, kako čudno se je počutila … Resničnost?  Privid? Privid??? Sanje??? Kot strah in bolečino, se spomni  krutega dialoga med telesnimi celicam; še vedno je prisoten od tistega dne. V hipu ga prikliče in vidi, kako  je vstopila v ograjen prostor; pred njo se je razgrnila slika; ne zna opisati natančno kakšna, a vse je bilo brez temeljev, v zraku, na njej je prevladovala previsna stena. Moški je ležal na njej, njen ljubljeni moški in bil obtežen z dodatno ogromno skalo. Nemogoče, nerealno, a skala ga je pokrivala kot zlato pregrinjalo,  onemogočila, ga je … Ona je vedela za lahkotnost pregrinjala, a je visela in ni rekla nič. Pa tudi poslušal je ne bi … Zakaj ga ne odstrani??? Kako kar pusti, da ropa njegovo sposobnosti gibanja  …  Z desno, v nesorazmerju s trupom, zelo podaljšano roko, se je  preko previsa skale  dotikal ženske leve roke, njene  … preprost poročni prstan, se je zlatil na prstancu. In njega je skrbelo, ni želel, da pade, a ni imel več moči. In ona je bingljala  pod prepadno steno, čakala, da jo roka potegne gor; vedno je bilo tako …

In razmišljala je, zakaj jo sedaj pusti viseti? Saj ona vendar ne more plezati, ne upa plezati, da ne razdraži kače, skrite v skalni razpoki, ki ju loči … In ona ni videla, da je   na moški na hrbtu čuti ogromno skalo,  breme …  ne lahkotnega pregrinjala … On je čutil je, da ga ženska vleče navzdol, drži jo za roko, čuti jo, a ne vidi je in ne ve za kačo v skalni razpoki …  zaradi slednje si ona ne  upa plezati navzgor. Nemočno čaka na njegovo pomoč. Nemočno!!! Nič!!!. Zakaj nekaj ne stori, razmišljata drug o drugem. Kača čaka!!! Že od časov v raju.   Pripravljena!!! Vedno!!! Edina je, ki ve, kaj je njena vloga, vsaj tako prikazuje slika. In kaže, da je ključna za dogajanje prikazano na sliki …  Sikajoče izteguje jezik in govori: »Ego sem, ego!«

In spomni se, da je v sanjah spoznala moškega vpetega med skalo in  žensko. Njen ljubljeni je  in ženska, ki visi preko previsa, je ona. Ona sama  je, ona sama!!! V padajoči nevarnosti in lepi rdeči obleki, pod skalo … čutila je, kako polzi iz moške roke in kako  tik nad  njeno roko  neko  dolginasto neskončno in zločesto bitje sika: »Spusti se, spusti, nič ne moreš, za vse je prepozno! Spusti roko …«

Kar stoji ob oknu in se spominja zmede,  prenatrpanega  časovnega razpona, globokega prepada, kače, njene nemoči, da zadrži roko in  teže, ki je vse vlekla v globino. In ogromna skala na njegovem hrbtu. Ona je drugačna od takrat.

»Ne, ne, ne, ne, je« kričala. Votlo, brez glasu. Strah ga je utišal.  Groza, groza, to, da nič kar  storiš ne vodi do rešitve je  grozljivka … tresla se je v snu … Hotela je rešiti njega, sebe in oba!!! A, kača??? Tam je bila tudi kača … Ko se je znebila morečih sanj … ni več zaspala …  že druga noč silnega potovanja, se je prevešalo v jutro in čeprav nenaspana, si še nikoli ni tako želela sončnega vzhoda. Vse je bilo videti drugače, ko se je pričelo rumeniti za bližnjim hribom … Jutranja rosa je risala bleščeče diamante na travnikih, očarljivo je bilo … in ob pogledu, se je  njeno telo umirilo. Začutilo je potrebo po kavi. Dan, ki ga odišavi,  jutranja kava, obeta veliko. Vanjo se je naselilo upanje, in umirilo njeno razdraženo   telo … Pogled, skozi prosojno  zaveso avtodoma, je razstavil parkirišče v vsej antropogeni nesnagi s tipičnimi vonjavami … Rekla si je: »Danes jaz izbiram prenočišče, ali pa grem na prvo transportno sredstvo in domov!«

Ni odšla in vse to  so njeni možgani  stkali v pajkovo mrežo usodnega potovanja, pri oknu … in ja v varnosti svojega doma, se vsega tega spomni z neko lahkoto, tudi asfalta,  nič dreves,  vse polno uniformiranih ljudi, ki so hodili gor in dol in vzbujali občutek, da se je zgodilo nekaj strašnega … strah vzbujajočega … In to naj bi bile počitnice??? Strah v atomarni  obliki, pa je ostal. Spremenila se je po teh počitnicah … In spomni se, kako si je v navidezni varnosti avtodoma, zamislila dogajanje v labodjem jezeru, da bi  vse olepšala in v knjigo se je hotela zatopiti. A, ni in ni šlo. Vedno ima s seboj kup knjig, njo rešiteljico, rešujejo knjige …

Njen spremljevalec je spal … Tedaj je potrkalo na vrata in plastika  je kazala znake,  da se bo upognila od samega zvoka … Večkrat … vztrajno … trka … Morala  bo odpreti … sliši tudi glasove, »odprite«, v tujem  jeziku, »Je, kdo notri? Odprite, sicer  bomo vdrli!«  Odmaknila je,   kovinsko zatikalo in pogled v svet ven, ji je  zrežiral dogajanje iz filmov; je res? So sanje? Resničnost je bila  otipljiva,  v obliki policije, uniform, zahteve po dokumentih,  vprašanj; kdo, kaj, zakaj, koliko časa in potem … »Stran od  tu morate, to ni prostor  za kampiranje, le za kratek počitek … in sedaj ga  spreminjamo v preiskovalno  področje,  označili ga bomo s trakom, ven morate, razumete??? Takoj!!!«

Ja, razume!!! Tuj jezik!!! A,  strah, povzroča kipenje krvi v žilah in  uničuje vse. Kar je načrtovala, ves notranji mir razkraja in rja se dotika tudi njunega odnosa … odnosa do spečega sopotnika. Na robu je!!! Sama se počuti!!!

Udobje,  se je iz minute v minuto   spreminja v svoje nasprotje Prav tako odločnost, veselje, pričakovanje in navdušenje nad potovanjem  … Strah požira vse … V vrtinčenju potovalnega kaosa, že par dni trajajočega, je bila čedalje bolj utrujena.

In strah jo je bilo večera …

Mirjana

MENTOR

Kompozicijsko ste sestavek mojstrsko zgostili. Tempo notranjega dogajanje je odličen. Strah, kot visokooktansko gorivo je poganjal akterko v neko zakrčenost, tudi še v spanju. Tudi segment sanj ste dramaturško odlično izpeljali in jih dobro vtkali v tkivo celotne pripovedi. Tu in tam kakšen stilski zdrs, malenkosti, sicer pa res odlično napisano, polnokrvno kreativno. Zgodovina potepa je samo nakazana, kar daje zgodbi dodatno hitro vpeljavo v bistveni del dogajanja, prikolica, strah, sanje … Dramaturško dobro zgrajena triada.

Vaja 2

”Prosim?! Z avtodomom na dopust! Nisi zdrava!!!”

Zgrožen nori Jure, ko mu omenim, da želim na letošnji dopust z avtodomom. Poleg zgroženosti je jasno videti tudi njegov strah – strah pred novim in neznanim.

”Hišo imamo ob morju! Si pozabila?! Ti pa bi se vozila naokoli – z avtodomom?!”

Odkar sva kupila majhno hišico ob morju, preživljava vsak dopust v njej, na jadranski obali – drugih krajev kot da jih ni več … ( kjer sva dopustovala, kar sva videla, prepotovala, je bilo pred poroko, z njo pa, kakor, da bi se vrata v svet potovanj, dopustovanj v hotelu, campu … zaprla!).

Kar vidim, kako brska po možganih in išče najboljše izgovore, da se to le ne bi zgodilo, čeprav že sluti, da bova letošnji dopust preživela tam nekje in v avtodomu.

”In! A ti sploh veš, koliko stane štirinajst dni z avtodomom!? Najem! gorivo – pa to ”žre” kot avtobus! pa še kaj zraven! parkiranje! kampiranje! … ”, našteva na prste.

”Ne, ne, ni govora!! Pozabi! Kar lepo pozabi! Hiško imamo … zdaj se bom pa vozil naokoli in preživljal zsluženi dopust v neki škatli virusov in bakterij in vse ostale svinjarije?” odkimava, ”Ne in ne!! Razumeš?!” Vprašujoče bolšči vame.

Kirči. Počasi na njegov spačen in jezen obraz, ki je sicer mil in prijazen, lezejo nazaj njegove nežne poteze in v očeh mu je videti, da že razmišlja, da morda pa le …

Dolgo sva že skupaj in Jure ve, da vedno dosežem tisto – za kar se odločim … Sva dve nasprotni dimenziji, ki dajeta v najinem življenju ritem, t – jin in jang.

Nervozno hodi iz kuhinje v dnevno sobo in nazaj in si s prsti mrši lase. Stojim in ga gledam in čakam … Jure premleva.

”In? Kdo bo vozil ??” vpraša in čez obraz se mu razleze nasmeh.

”Jaz!” vesela vzkliknem in ga močno objamem.

Počutim se kot kraljica, ki je zasedla svoj prestol, za volanom najetega Fiatovega avtodoma. Nikoli ga še nisem vozila, a dobro mi gre.

Jure je prvih nekaj deset kilometrov napet – vidim njegove zategnjene mišice na obrazu in vratu; pokončno, nepremično, sedečo držo telesa; pogled upirjen naravnost naprej, na vozišče in bele členke njegovih prstov rok s katerimi se drži za rob sedišča – kot prestrašen in nebogljen šolar izgleda – takšen je, Jure, boji se vsega novega, neznanega.

Jutro je lepo, sončno, prometa ni veliko … Jure vklopi radio, sprošča se, vidim, v radiu igra znana, nama ljuba popevka, zviša glasnost –  zapojeva z njim:

Kdaj greva spet na morje, da se spomnim kako diši morski zrak,

Kdaj greva spet na morje, mi boš rekla kitaro nauč’ me igrat,

Kdaj greva spet na morje, da vsaj malo znebim se vsakdanjih debat,

kdaj greva spet na morje ponočvat?

Saj stara barka ziba se, ker midva sva na njej

in tako kot znaš le ti, me spet lepo poglej,

saj stara barka ziba se …

Dnevi hitijo. Danes je že najin osmi dan potepanja naokoli.

Noč je. Temna, brez lune in zvezd. Jure je sinoči popil malo preveč piva in danes med vožnjo skoraj ves čas spi.

Gretica mi je rekla, da pri reklamnem panoju ob asfaltni casti, ki promovira španski pršut, zavijem levo na makadam in potem naravnost … Pokrajina je pusta, skalnata, gola, le tu in tam je opaziti kakšen grm … Kje je tisto lepo, zasebno parkirišče za avtodome visoko nad morjem, obdano z borovci? o katerem mi je pravila Greta?

Čez cesto švigne žival – njene svetleče oči me prestrašijo, stisnem za volan in sunkovito pritisnem na pedal za zavoro. Stisne me v prsih, od strahu mi zastane dih in čez obraz mi zdrvijo mravljinci.

Jure se prebudi. Presenečen, radoveden in zaskrbljen se nekaj trenutkov ozira naokoli, zre v temo, ki naju obdaja:

 “Kje sva?” krikne.

Seveda – šok, kako da ne, pomislim, če si takole zbujen!

”Še malo pa bova na cilju … se mi zdi,” se zlažem sebi in njemu. Loteva se me nemir, zaskrbljenost, strah me postaja vsega tega – tujega … in strah, da bo Jure začel tečnariti in pritiskati name s tistimi svojimi: no, zdaj pa tole! … saj sem vedel! … sem ti rekel! …

Sem kje narobe zavila, namesto levo – desno, sem Greto narobe razumela? … nikjer ni videti konca tej cesti, tej temi …

”Zakaj nimaš vklopljene navigacije?” zasitnari, ”še izgubila se bova!”

”Ni signala.”

”Telefon!?”

”Ni signala, Jure!”

”Pa kje za vraga sva?! Sploh veš, kje sva?! Morda v deželi Nije ali kje?” postaja vedno bolj živčen, siten in strah ga je, vidim, vedno bolj.

”Obrni in pelji nazaj! razumeš!?!”

”Ne sitnari,” zasikam, ker skrb in nesigurnost v meni naraščata.

V daljavi ob cesti, v soju avtomobilskih žarometov zagledam osamljeno visoko drevo. Bor, se mi zdi da je – osamljen bor (je to tisti borov gozdiček, o katerem mi je pravila Greta, se zajedlivo vprašam), ob cesti škrbinasto skalovje.

Zapeljem levo proti drevesu, cesta se tam razširi. Spomni me na postajališče za avtobus. Ustavim. Bor je – pinija, visoka zagotovo več kot deset metrov z bogato dežnikasto krošnjo.

Jure me presenečeno gleda. Strah ga je, veliko bolj kot mene, vidim.

Stopim ven. Tema se razdrobi in na nebu zamežika nekaj drobnih zvezd. Še vedno je močno temno. Cesta zadaj, po kateri sva se pripeljala izgleda kot hudičev rep. Levo, desno skalovje med katerim je videti manjši grm, morda brin, pomislim.

Gledam naprej v daljavo, v temo, ki se vedno bolj razgrinja, čutim, da mi v hrbet piha močnejši burin – torej nisva daleč od morja … ne vem, ali je res ali se mi samo zdi, da v daljavi vidim lesketanje valov …

Greta!!! spet besna pomislim nanjo.

Razgledam se naokoli – nikomur ne bova na poti, če ostaneva tu … tu bova prenočila, jutri bova pot nadaljevala, ali pa se vrnila nazaj, se odločim.

Jure niti ne izstopi, še vedno sedi na sopotnikovem sedežu in brska po telefonu in navigaciji, ki je nameščena v avtodomu – upa, da mu bo uspelo ujeti kakšen signal, četudi od vesoljčkov …

Mojo odločitev sprejme brez besed, kar me čudi, celo malo skrbi – to ni v njegovi navadi.

Zlezeva v posteljo, nežno se stisnem k njemu. Napet je, hladen in neenakomerno diha – strah ga je. Boji se zase, zame, za avtodom. Napetost v njem popušča, strah se topi, telo se mehča, združuje se z mojim; zdaj nisva več dve nasprotni dimenziji, zdaj sva združena, sva jinjang, hudomušno pomislim.

Prijetno mi je v objemu njegovih rok, mehko in toplo je. Strah odnaša burin, ki slabi in ga je komaj še slišati ujetega v dežnikasti krošnji pinije … njegovo šumenje me pomirja, počasi drsim v sen.

Strese me. Nek neprijetni občutek me spreleti po telesu … odprem oči, rahlo zastrte, prosojne zavese na oknih avtodoma spuščajo v notranjost srebrno svetlobo … mesečina … dvignem se, pogledam skozi okno in pustim očem, da se sprehodijo po čudoviti, s srebrom preliti pokrajini tja daleč, kjer je zdaj jasno videti lesketajočo gladino morja, ki se narahlo pozibava v svojem ritmu.

Nekaj me zmoti v kotičkih očes … prelepa je slika v daljavi, da bi lahko takoj odtrgala oči od nje in preverila … Pred mano obraz, ki mi zakrije pogled! Zgrozim se! Je to moj odsev? Sem to jaz?! v trenutku pomislim …

Koščen je, z vdrtimi očmi naslonjenimi na temne, zabuhle podočnjake; goste obrvi, nad njimi nagrbančeno čelo; redki, temni, skodrani, štrenasti lasje – nekaj jih je vrh glave spetih v figo, nekaj jih neurejeno visi okoli; mesnate, kot da bi bile umetno napolnjene, slinaste, v smeh razpotegnjene ustnice izmed katerih kot severnica blešči v zob vgrajen kamen … Gledava se, potem se pribljiža k steklu in z velikim, obloženim jezikom počasi potegne po steklu – od spodaj navzgor …

Moje oči se še bolj razprejo; že prej, na stežaj odprta usta vase zajamejo ogromno količino zraka, pljuča ga posrkajo vase, da močno presežejo svojo kapaciteto … prsni koš se razširi, napne, mišice celega telesa se skrčijo, kosti zamrznejo, po hrbtu se razlije ledeni hlad, želodec se stisne v velikost posušene slive … potem pa – krik: aaaaaaaaaa … razpara s srebrnino prelito pokrajino … Jure, kot izstreljen iz katapulta, srebrn v obraz, ob meni – samo velike, prestrašene oči so ga in črna globina njegovih odprtih ustih … Preden se prav zaveva, z vso močjo udari po vratih avtodoma:

”ODPRI!!” zakriči. Spet močno udari, udarja …

”Ej, odprita! SLIŠITA!? Odprita … ”

Okameniva … čakava … potihne – razbijanje in kričanje … slišati je le škrtajoče korake po pesku okoli; nerazumljivo besedičenje in nekaj kletvic … tišji so – se oddaljujejo?… ne spet jih slišiva, blizu so … spogledava se.

Počasi, previdno, tiho se s postelje pod oknom povlečeva na tla, prsti najinih rok so prepleteni in krčevito stisnjeni, obsediva na tleh, čisto skupaj – najini telesi še nikoli nista bii tako blizu drug drugemu v tem položaju, kakor majhna kepa živega mesa sva, pomislim … strah naju je! Ne razmišljava, možgani so zaklenjeni, zamrznjeni; ne šepetava, jezik je trd, kot jezik na starem, usnjenem čevlju – suh in trd … sva dregetajoča kepa živega mesa na tleh ob postelji … čakava, poslušava, prisluškujem svojemu dihu, glasen je – bolj potiho, si rečem! Nič … tišina, nič se ne premakne, vse je tiho … je odšel? … napetost popusti, po telesu čutim pretakanje krvi … srce je začelo glasno biti – pšt! bolj potiho! … v sencih me tišči, v ušesih šumi, v grlu me še stiska … misli se počasi, prestrašene vračajo … Čas še teče?

Pogledam Jureta, zdaj je bel, oči ima tesno zaprte in ustnici stisnjeni, nosnici se mu širita in ožita, prsni koš se mu počasi dviguje in spušča – je še tu z menoj? me zaskrbi … Dregnem ga. Strese se in me zmedeno pogleda ( a je spal!?) kazalec mu potisnem na ustnice – naj bo tiho! Previdno se otresem njegove dlani in se počasi dvigujem, na preži sem, kot divja žival na lovu … Sklonjena se plazim od okna do okna in še vedno prestrašeno pogledujem ven. Pokrajina je siva: skale, grmičevje, ”hudičev rep” zadaj in pinija … morje je izgubljeno v sivini … burina ni več, jugo piha, čutim ga v glavi …

Previdno tiho odprem predal s priborom, kjer so shranjeni tudi noži – izberem največjega in njegovo držalo močno stisnem v dlan. Stopim do vrat.

”Si NORA!!?? Ne hodi ven!!!” zgrožen potiho zasika Jure.

Ne poslušam ga. Počasi, previdno, kar se da tiho z desno roko odprem vrata, v levi ( sem levičarka) z vso močjo držim za držalo noža – dolg je, tanek, narejen za rezanje pršuta, je dovolj močan, bo zdržal, pomislim. Odprem vrata. Strah narašča, želodec se krči, boleče je, v grlu me stiska … glasno pogoltnem slino, v ušesih me zbode … najprej pogledam v krošnjo pinije, potem pod avtodom, počasi ga obhodim – nikogar. Izdihnem zrak, ki sem ga predolgo zadrževala v pljučih in z njim izdihnem dobršen del bremena, se mi zdi; pogledam v nebo – jasno je, izgleda, da bo lep dan, v daljavi je že slutiti sonce, ne bo dolgo, ko bo vzšlo … in vonjam pinijo …

”Jureee, greva,” ga pokličem, ko ugotovim, da ga še vedno ni na plano.

“A, ga ni?” potisne glavo skozi vrata in prestrašeno gleda,”ni nikogar??? Si dobro pogledala?” ga skrbi.

Brez besed se voziva nazaj proti kraju, kjer sva nazadnje bila. Oba v mislih premlevava dogodke minule noči.

Hvala Bogu, da se je vse dobro izteklo, da ni … in da Jure molči, običajno ni tako, če je kaj narobe, mi očitati, pametuje, svetuje za ”drugič” ( tega ”drugič” ne bo!) in … danes pa …

Poiščeva manjši hotel, avtodom parkirava na hotelskem parkirišču.

Dovolj imam avtodoma – za vedno, pomislim, ko se stuširana vržem v mehko dišečo posteljo, ki me posrka vase …

”Pridi, greva na večerjo, potem pa v bar.“ ves nasmejan vabi Jure – takšnega ne poznam, zadovoljna premišljujem … in po vsem, kar se nama je zgodilo.

”Častim šampanjec Dom Perignon brut, letnik dva tisoč trinajst, se širokousti in muza ves razposajen … O dogodku ponoči še vedno ni besedi.

Po večerji, čeprav utrujena, zavijeva v hotelski bar. Je prijeten, prirejen za večerno druženje z živo piano glasbo. Jure res naroči šampanjec a ne Dom Perignona. Počasi srebava prijetno mehurčkasto pijačo, ki rahlja možgane in jemlje vez iz jezika.

Spomini na dogodek prejšnje noči z vsakim požirkom spreminjajo barvo – iz temne v svetlejšo in grozni, postanejo strašni, strašni neprijetni in iz nekega, doslej neznanega zornega kota celo komični … 

”Povej, bi ga res žoknila z nožem, če bi bil še zunaj? Bi ga lahko?”

Smejim se: ”Ne vem, res ne vem. Odvisno, kako bi se odzval name …”

”Daj, opiši ga še enkrat, no, kako je izgledal! Prosim. Jaz ga nisem videl, a veš? A dijamant je imel vgrajen v enki … ne morem verjet … polizal je okno …” kar vre iz njega.

K sosednji mizi, za Juretovim hrbtom, pride mlad, urejen par: ona visoka, tema – polt v barvi enebovine, črni dolgi, ravni lasje, v svetleči oprijeti obleki, s srebnimi čevlji z visokimi petami (le kako lahko hodi v tem?); on svetlejše polti s kodrastimi, daljšimi črnimi lasmi, na zatilju spetimi v figo. Gledam ju, lepa sta. Že dolgo nisem videla tako lepega, usklajenega in urejenega para, kar ne morem odmakniti oči z njiju.

On ji podrži stol in ona sede, pogleda proti nama in se mi narahlo prikloni v pozdrav.

”Pravi gentleman,” mi uide. Jure me pogleda, z glavo namignem proti paru za njim. Gospod Gentleman naju gleda in se na široko nasmehne. Z njegove zgornje enice se zalesketa vgrajen diamant – zaslepi pogled.

Zinka

MENTOR

 Če odmislimo nekoliko dolg uvod, je to dramaturško zelo dobro grajena zgodba. Notranja stanja strahu s odlično napisana: pravi tempo, pravi nabor besed, pravo stopnjevanje. Tudi strah kot tak je ubeseden z realno močjo. Zelo dobro ste izpeljali tudi napetost med parterjem in akterko, sploh pa njeno reakcijo na situacijo – zanimivo, on je pokazala več pobude in več poguma, kar daje zgodbi dodatno dimenzijo in jo odtrže od šablonskih cenenih zgodb. In njen pogum, da gre z nožem ven, je dokaz, da je dramatičnost dobila svoj epilog, ko se strah spremeni v akcijo. Vsekakor pa je konec nedvomno izčiščena dramaturška briljanca, zob zablešči … Odlično.

 [U1]Stopnjevani nevidno ni potreben.