Izložba literarne šole

Tudi letos so kreativke v nadaljevalnem šolanju ustvarile nekaj tekstov, ki so vredni branja. Iz niza prispevkov je moč videti, kako so bili teksti mentorsko obravnavani in s kakšno spretnostjo so nekateri od njih že dobili drugačno estetsko nabitost. Tako se literarna šola predstavi, zdaj, ko smo zaključili. Nadejamo pa se, da bomo v jeseni spet začeli. In naj bo to prijetno poletno branje.

Bojan Bizjak – mentor.

Izbranke literarne delavnice članic nadaljevalne skupine

KAČJI PASTIR

»Svetloba bi lahko bila malo boljša,« je zamrmral, ko je stal pred velikim ogledalom v ozkem hodniku. Premaknil se je, da  bi se videl še iz profila. Šele tedaj je opazil, da se v ogledalu ne vidi čevljev, zato je dvignil najprej levo nogo in na svetlobi preveril ali je čevelj čist in dovolj zloščen. Na desnem si je zategnil vezalko, se ponovno sklonil in še na levem preveril ali je vezalka res dobro zavezana. Malce zasopel se je vzravnal in se spet zastrmel v svojo podobo.  Zadovoljen nasmeh se mu je razlil čez obraz… Iz hlačnega žepa je potegnil tanke bele rokavice in si jih pazljivo nadel.

 Težko je čakal ta dan. Doslej je delal le v zanikrnih lokalih, kjer je zadoščalo, da si je preko svojih zlizanih kavbojk in razvlečenih majic zavezal črn predpasnik dvomljive čistoče. Potem pa do poznih nočnih ur :« Simon, prinesi že, Simon,  kot po navadi, Pa kje se skrivaš, Še želva je hitrejša od tebe«. Da bi pa kdo dal napitnino, pijandure zanikrne! Zanalašč je slabo splakoval kozarce!

 Šefi pa, kot po pravilu, nikoli niso vedeli kdaj je konec meseca. » A je že mesec naokoli?! Joj ravno moram registrirati avto, saj razumeš, ne? Boš pa že počakal kakšen teden!?«

 Barabe kapitalistične!! Tisti, Pri belem pitonu, še vedno ni napraskal dovolj drobiža zanj. Uf, s kakšnim užitkom mu je prejšnji teden zarinil nožiček v zadnjo levo gumo njegovega črnega benfla, ko je po naključju naletel nanj na nekem parkirišču!

Potem pa, Pri nagnjeni kupici, preboj!  Nekajkrat je, še sam ne ve zakaj, nekemu gostu  skuhal prav res dobro, močno kavo, nato je beseda preskočila, in sedaj je tu. Znan hotel, utečen sistem dela, izkušen kader. Dolgoletni vodja strežbe v Modrem salonu tega hotela, prijatelj ljubitelja močne kave, je prav v njem videl perspektiven hotelirski kader. Hiter izobraževalni tečaj, kar zoprn, mora priznati, nekaj nasvetov drugih natakarjev in, seveda, uniforma!

 Ko bi me sedaj videla! je zasanjano zrl v svojo podobo. V uniformi si je bil preprosto všeč. Že v otroštvu je sanjal o uniformi. Takrat sicer res ne ravno o natakarski, vendar se svet spreminja … letalstvo je dandanes tako v krizi!

Njene zajedljive pripombe: Niti zasluženega denarja ne znaš izterjati, v  tiste luknje od lokalov še stopila ne bi, še poštene kave ne znaš skuhati« so  nenadoma izgubile ostrino.

»Ha, s kavo je pa zadela!! Ob prvi priliki ji bom povedal,« se je privoščljivo zasmejal.

Nestrpen klic enega od natakarjev, ga je odtrgal od ogledala. Pognal se je proti Modremu salonu, kjer je vodja strežbe ravno razporejal delo. Z nizom miz, ki so mu bile dodeljene, je bil zadovoljen. Je prav videl? Se niso ostali natakarji ob tem rahlo namuznili? Nervozo, ki se ga je polotevala, je zatrl s krčevitim prepletom prstov rok za hrbtom. Rokavice so zadušile pokljanje členkov. Svojo sloko postavo je, s  poudarjeno  elegantnimi koraki, prestavil k vhodnim vratom v Modri salon. Prvi gostje prihajajo …

»Ivek, a si mi to broško podaril za 25. ali 30. obletnico poroke?« je vprašala medtem, ko je iz šatulje z nakitom izvlekla broško v obliki kačjega pastirja. Kar velika srebrna broška z zelenkastim odbleskom na razprtih krilih, bi se lepo podala k črni večerni obleki, malce dolgočasnega kroja …

 Spet si ni mogla kaj, da ne bi negodovaje prhnila ob imenu tega bitja. Zakaj kačji pastir? Ali je že kdo, prosim lepo, videl, da bi tej leteči lepoti sledilo krdelo, čreda, trop, ali kako bi se že reklo večjemu številu kač?! Odločno je zamahnila z roko, ob nadležni pomisli,  da bi njen Ivek z izbiro prav te broške simbolično namigoval na pastirja ene od primerkov teh plazilcev. Ah kje pa! Njen Ivek je estet, pravi estet, ki sta ga povsem prevzeli popolna simetrija in krhkost tega primerka živalstva. Ivek bi rekel: primerek favne, se je nežno okarala. Zamišljeno je zrla v svojo podobo v ogledalu, in z broško v roki drsela od vratnega izreza proti levi rami. Tik ob rami se je ustavila. Drzna bo, se je odločila, in jo, prav tam pazljivo pritrdila. Gibko se je napotila proti predsobi.

 »Ivek, kar taksi sem naročila, da ne bo treba iskati parkirnega prostora«, je zažgolela.

 Tega večera se je že dolgo veselila. Rada se lepo obleče, izbere ustrezen nakit, a je zadnje čase, tako malo priložnosti, je premlevala na zadnjem sedežu taksija. Z vzdihom se je zazrla v noge, ki  so  že, nevajene ozkih salonarjev, rahlo opozarjale nase. V garderobi je opazila, da je večina gostov Modrega salona že prišla. Kar oddahnila si je… Od nekdaj namreč rada vzbudi pozornost, ko vstopi v prostor, in za pravi učinek mora seveda biti v prostoru,  čim več ljudi. S pogledom je na vhodu zaman iskala dolgoletnega vodjo strežbe, a se ni pustila zmesti. Prva miza ob oknu je bila, kot se za zadnji večer v letu spodobi,  svečano pogrnjena za dva…

 Za zdaj je vse potekalo odlično. Razen ene, so bile vse mize, za katere je bil zadolžen, že zasedene. Gostje so prijetno kramljali, iz kozarcev srkali vino, s katero jim je postregel, prebirali jedilnike, tu pa tam je kateri od moških pokimal proti drugemu omizju ali pa je katera od žensk zaplahutala z roko proti drugemu koncu diskretno osvetljenega Modrega salona.

 Nekoliko preglasen in hreščeč »gospodič natakar«, ki se je razlegel od ene od miz za katere je bil zadolžen, je vzbudil njegovo pozornost. Urno je pristopil k starejši gospe z velikim metuljem na rami.

»Kakšen odnos do stalnih gostov pa je to, gospodič natakar?!« ga je glasno okarala, ko se je sklonil k njej. »Že vsa leta z gospodom Ivekom nazdraviva z martinijem in ne s penino«, je povišala glas in se ozrla okoli, kot bi iskala potrditev.

Malce zmedeno  je ošvrknil prazen stol nasproti nje, potem pa se je hitro zbral, vzel oba kozarca in se napotil proti baru. Hitro je ošvrknil ostala omizja in si oddahnil. Drugi gostje temu nepotrebnemu izpadu domišljave gospe očitno  niso posvečali pozornosti.

» Je gospod Ivek zavrnil penino?«, se je posmejala mlada barmanka.

»Ne, neka domišljavka baje ne nazdravlja s penino in zahteva dva martinija. Gospoda še nisem videl« jo je presenečeno pogledal.

»Še!«, se je zasmejala in frcnila v vsak kozarec z že pripravljeno pijačo zeleno olivo in mu ju izročila. »Boš že še videl!«

Pograbil je pladenj in mrzlično razmišljal kaj je smrklja mislila s tistim , boš že še  videl. Na vhodu v Modri salon, je s pladnjem  skoraj zadel mlado žensko oblečeno v drzno  kratko obleko rdeče barve. S pogledom je ošvrknil njene vitke noge obute v visoke škornje srebrne barve  z vrtoglavo peto. Sunkovito se je obrnila. Vanj so se zasrepele temne oči, obtežene z umetnimi trepalnicami, kričeče rdeče ustnice pa so vanj siknile: »Pazi kje hodiš, štor zagamani!«

 Preden bi se spozabil in ji kaj zabrusil, jo je mlajši moški objel okoli pasu in jo, z. »no, no malo bolj prijazno, muci«, odpeljal v notranjost Modrega salona. Prekleto, pa ravno za mojo mizo, ju je spremljal z očmi. Pomisel, da bo s tema dvema imel še probleme, se je izkazala za vizionarsko …

 Serviral je martini in pri tem skrbno pazil, da ni oplazil tistega kovinskega metulja na rami zadirčne gospe. Kakšen čudaški okus za nakit ima, ta gospod Ivek, je pomislil. Sam ni vedel zakaj, ampak nekako je čutil, da ji ga je izbral prav on.

 »Oh, kako ste pohiteli in tudi na olivi niste pozabili!«, je, na njegovo presenečenje, zažgolela gospa, dvignila kozarec, nazdravila proti še vedno odsotnemu gospodu Iveku in naredila droben požirek.  Mrzlično je v mislih listal po priročniku v poglavju »nagovarjanje gostov« vendar  še preden mu je kaj primernega prišlo na misel, je že zaslišal glasen:

  » Halo, a sva midva zrak ali kaj?!«

» Ne vpij no tako,  Mihela«, jo je miril mladenič, ki ji je sedel nasproti.

»A morda vpijem? Erik, samo pozornost, ki nama pripada terjam. Toliko sva vredna kot stara šoja okoli katere že pol ure pleše natakar. Ampak ti, ti si seveda ponižno tiho!«

» Ne gre za ponižnost, ampak za primerno obnašanje«, jo je miril in nekoliko v zadregi pogledoval po salonu. Na srečo je bila starejša gospa zatopljena v zabadanje olive v martiniju in je tisto »staro šojo« preslišala.

»Ti boš meni očital neprimerno obnašanje! Kdaj si pa bil nazadnje v takem lokalu, da bi vedel, kakšno je primerno obnašanje, a?!« kar ni odnehala.

»Vsaj primerno sem se oblekel, pa sebe poglej!« mu je nenadoma prekipelo.

 Gostje so se začeli nemirno presedati in pogledovati proti njemu.

Pravilno moram ukrepati, preden mi ta dva primitivca uničita kariero, je panično pomislil. Še vedno je namreč slišal vodjo strežbe, da je ta silvestrski večer preizkusni kamen. Pohitel je do njune mize in se obrnil h moškemu, ki se mu je zdel prijaznejši:

»Sta za zlato ali srebrno penino?«

» Kaj si mislil z mojo obleko?« je zasikala ne da bi ga pogledala.

Zdelo se mu je še najbolje, da ju pusti in jima prinese tisto penino. Saj tako ne ločita med srebrno in zlato, si je rekel. Odhitel je proti baru in s kotičkom očesa opazil, da je gospod Ivek popil martini in spet nekam izginil, gospa pa si je dala nekaj opraviti s tistim metuljem.

 Ko se je vrnil s penino je zadovoljen opazil, da sta se umirila. Naslednjih nekaj minut je bil popolnoma osredotočen na razdeljevanje predjedi. Odlično je opravil, le gospa s tisto nemogočo broško je spet komplicirala. Zase je zahtevala vegetarijansko predjed, gospod Ivek pa je bil zadovoljen z mesno. Pa kako za vraga ga vedno zgreši! Ko je prinesel predjed, ga spet ni bilo za mizo. No, ne bom sedaj mislil še na njegovo prostato, se je opomnil in postregel še mladi par. Komaj je postavil krožnik na mizo pa je ženska zavreščala:

» Pa kdo ti je naročil, da mi prineseš vegi predjed? A si me kaj vprašal?«

»Mislim, da ste to naročili, mlada dama«, je bil prijazen in upal, da jo bo »mlada  dama« pomirila.

» A,  misliš, ti teslo nesposobno?! Posvečaš se stari vešči s propelerjem na rami, več kot je primerno, meni pa prineseš kar ti pade pod roko!«

Začutil je, da se mu potna sraga spušča po hrbtu. Nekaj gostov, je že gledalo proti tej mizi, drugi so se očitno delali, da niso slišali nič. Moj bog, kaj naj storim, je panično razmišljal in s kotičkom očesa ujel, da mu gospa z broško razburjeno maha.

 V sekundi je bil pri njeni mizi. »Že leta sva stalna gosta v tem salonu. Razumeli boste, mladi gospodič, da tudi sekunde več ne bova prenašala teh nesramnosti. Prosim, poračunajte z  gospodom Ivekom«, je hrupno odsunila stolico ter odvihrala iz salona. Oba krožnika s predjedmi sta bila prazna, vendar gospoda Iveka ni bilo za mizo. Zmedeno se je oziral po salonu.

 Gostje so bili razburjeni, nekateri so glasno komentirali obnašanje mlade ženske. To jo je očitno le podžgalo, da se je obrnila k spremljevalcu:

»No, a slišiš te malomeščanske riti, kako se znašajo nad mano?! In to samo zato, ker si, teslo  natakarsko,  ni zapomnil niti kaj sva mu naročila«, je vreščala.

 Komaj se je zadržal, da ni planil do nje, in ji glasno povedal, kaj si misli o njeni obleki, šminki in obnašanju, ko je s kotičkom očesa ujel, da je v Modri salon vstopil vodja izmene z varnostnikom. Prav rad bi slišal, kateri del poglavja iz priročnika o ravnanju s strankami je uporabil. Očitno pa je bil uspešen. Moški se je zdel v zadregi, ženska je vsem prisotnim namenila še nekaj sočnih, vendar sta mu sledila iz salona.

Sam se je trudil ostati čim bolj neopažen. Osredotočil se je na zlaganje praznih krožnikov na servirni voziček. V salonu je še uspel zadrževati občutek, ki ga je prežemal še maloprej pred ogledalom. Žal bo vsega kmalu konec…S korakom, obteženim s turobnimi mislimi, je potisnil voziček v kuhinjo.  Večina natakarjev in vodja strežbe so bili že tam.

» No, tista dva sta pa popestrila večer! Bojim se, da bo mladenič preostanek tega leta preživel sam«, je začel vodja.

 » Presenetljivo dobro se je odrezal, a ne ?« je na njegovo presenečenje nadaljeval.

Dvignil je pogled in zagledal dobrovoljne obraze sodelavcev. No, mogoče pa…ni še utegnil razviti misli do konca, ko je vodja nadaljeval:

 »Saj si z gospodom Ivekom poračunal, ne?«

Prisegel bi, da je zaslišal tiho hahljanje, a se ni oziral na to.

» Oprostite, vendar gospoda Iveka še videl nisem! Gospa s kovinskim metuljem na rami ga je nekajkrat omenila, a vsakič, ko sem bil pri njuni mizi, njega ni bilo!«

»Torej boste letos vi gospod Ivek!« je bil odločen vodja strežbe. Hahljanje je bilo že glasnejše.

» Ampak, sploh ne razumem«! je zmedeno pogledoval proti sodelavcem, ki jim je bil očiten vir zabave.

» Vam nihče ni povedal?« ga je nejeverno pogledal.

»Povedal kaj?« je zdaj že izgubljeno pogledoval okoli.

»Torej ga odrešimo muk. Kmalu bo čas za glavno jed«, se je nasmejal vodja strežbe.

» Na kratko. Gospa Vanda in gospod Ivek sta bila dolga leta naši stalni stranki, skoraj maskoti hotela. Pred nekaj leti pa je gospod umrl, gospa pa še vedno živi v dvojini. Vsako leto prideta na silvestrsko večerjo, pravzaprav le na aperitiv in predjed. Ker gre za staromoden par, se seveda ne spodobi, da plača dama. Prvo leto smo si strošek razdelili, potem pa sem se domislil…

 Nadaljevanje niti ni bilo potrebno. Spomnil se je pripombe barmanke, ki jo je sedaj seveda razumel, pogled na sodelavce pa je bil tudi dovolj zgovoren.

»Dobrodošel v kolektivu«, ga je lopnil po hrbtu vodja strežbe. Rudarji imajo skok čez kožo, zate bo dovolj le skok do blagajne! Pa še to – tista broška na rami gospe Vande. Ne gre za metulja, ampak kačjega pastirja. Drugo leto spet prideta.«  

Kar naj, mu je odleglo. Pripravljen bom.

Nastja Furlan

Zelo dobro komponirana fragmentarna zgodba – zakaj fragmentarna – zato ker je zgodba v zgodbi, natakar ima svojo, gospa z broško svojo, mlad par pa svojo. In vsi so združeni v istem večeru. Odlično ste dramaturško zapletli zgodbo. Natakarjev karakter je v sledeh podan, torej imamo tudi nekaj psihološke poglobitve. In dama z broško preseneča. V bistvu niste določili glavnega akterja, kar je za fragmentacijo zgodbe nujno. Opisi so dobri in samo tam, kjer so nujno. Dinamika pripovedi je izjemno dobro vodena. Jezik je knjižno normativen in v več legah – mlada dva uporabljata soj jezik. In zares mojstrsko ste izpeljali dramaturgijo okrog starejše dame, ki prihaja sama na silvestrsko večerjo, potem pa gre. Na ta način imamo večplastno zgodbo, ki pa ima isti prostor in čas. Zrela literarna stvaritev z vsemi atributi dobrega pisanja.

Odlomek pokaže dobro vodeno dramaturgijo.

Mentor

Zdelo se mu je še najbolje, da ju pusti in jima prinese tisto penino. Saj tako ne ločita med srebrno in zlato, si je rekel. Odhitel je proti baru in s kotičkom očesa opazil, da je gospod Ivek popil martini in spet nekam izginil, gospa pa si je dala nekaj opraviti s tistim metuljem.

 Ko se je vrnil s penino je zadovoljen opazil, da sta se umirila. Naslednjih nekaj minut je bil popolnoma osredotočen na razdeljevanje predjedi. Odlično je opravil, le gospa s tisto nemogočo broško je spet komplicirala. Zase je zahtevala vegetarijansko predjed, gospod Ivek pa je bil zadovoljen z mesno. Pa kako za vraga ga vedno zgreši! Ko je prinesel predjed ga spet ni bilo za mizo. No, ne bom sedaj mislil še na njegovo prostato, se je opomnil in postregel še mladi par. Komaj je postavil krožnik na mizo pa je ženska zavreščala:

» Pa kdo ti je naročil, da mi prineseš vegi predjed? A si me kaj vprašal?«

»Mislim, da ste to naročili, mlada dama«, je bil prijazen in upal, da jo bo »mlada  dama« pomirila.

» A,  misliš, ti teslo nesposobno?! Posvečaš se stari vešči s propelerjem na rami, več kot je primerno, meni pa prineseš kar ti pade pod roko!«

Začutil je, da se mu potna sraga spušča po hrbtu. Nekaj gostov, je že gledalo proti tej mizi, drugi so se očitno delali, da niso slišali nič. Moj bog, kaj naj storim, je panično razmišljal in s kotičkom očesa ujel, da mu gospa z broško razburjeno maha.

 V sekundi je bil pri njeni mizi. »Že leta sva stalna gosta v tem salonu. Razumeli boste, mladi gospodič, da tudi sekunde več ne bova prenašala teh nesramnosti. Prosim, poračunajte z  gospodom Ivekom«, je hrupno odsunila stolico ter odvihrala iz salona. Oba krožnika s predjedmi sta bila prazna, vendar gospoda Iveka ni bilo za mizo. Zmedeno se je oziral po salonu.

 Gostje so bili razburjeni, nekateri so  glasno komentirali obnašanje mlade ženske. To jo  je očitno le podžgalo, da se je obrnila k spremljevalcu:

»No, a slišiš te malomeščanske riti, kako se znašajo nad mano?! In to samo zato, ker si, teslo  natakarsko,  ni zapomnil niti kaj sva mu naročila«, je vreščala.

 Komaj se je zadržal, da ni planil do nje, in ji glasno povedal kaj si misli o njeni obleki, šminki in obnašanju, ko je s kotičkom očesa ujel, da je v Modri salon vstopil vodja izmene z varnostnikom. Prav rad bi slišal, kateri del poglavja iz priročnika o ravnanju s strankami je uporabil. Očitno pa je bil uspešen. Moški se je zdel v zadregi, ženska je vsem prisotnim namenila še nekaj sočnih, vendar sta mu sledila iz salona.

LOVELY GREEN

Zadnji sončni žarki so oblivali vhod v galerijo in prve tri ženske, ki so izstopile prisilili, da so začele brskati po torbicah za sončnimi očali. Kako prikladno! Približala sem se  prvi, suhljati ženski pri šestdesetih, ki ji je že uspelo natakniti si  sončna očala in se je ozirala okoli. Torej ni sama. Toliko bolje!

 » O, to je pa nepričakovano dolgo trajalo, a ne ?« sem jo ogovorila.

 » Ja, res«, je odsotno zamrmrala in še vedno med ljudmi, ki so prihajali iz galerije, nekoga iskala. Iz torbice sem vzela telefon in ga vklopila. V tem sta mi katalog in vstopnica, ki sem ju stiskala pod pazduho,  padli na tla.

 »Joj, kako sem nerodna!« sem vzkliknila.

 Skoraj istočasno sva se sklonili. Bila je spretnejša, oboje je pobrala in mi izročila, z očmi pa še kar pregledovala čedalje številčnejšo gručo pred vhodom.  Še preden sem se ji zahvalila, mi je čez ramo narahlo pokimala in pohitela za neko žensko. Me je sploh pogledala? Malce sem še postala in se počasi odpravila proti lokalu za vogalom. Minimal, kot so lokal poimenovali, je bil še skoraj prazen. Lastnik očitno prisega na minimalizem, sem pomislila, ko sem se malo razgledala.  Bele, gole stene, bleščeče bele mize z majhnimi vazami, siva tla in svetlo sivi stoli, okna  z belimi okvirji, seveda brez zaves. Rahel jazz v ozadju je izražal pričakovanje, da se bodo gosti želeli pogovarjati.

 Izbrala sem si mizo ob oknu. « Te so najprej zasedene », mi je nekoč zaupala znanka, ki je že leta natakarica. Sedla sem na enega od štirih solov, da sem bila  s hrbtom obrnjena proti vhodu. Udobnost stola me je presenetila. Kot nalašč za noge, utrujene od stopicanja po galeriji! Katalog sem odložila na mizo. Iz torbice, ki sem jo obdržala v naročju, sem skrbno izvlekla vrtnico, in jo hitro vtaknila v vazo, v kateri je samevala le neka zelena vejica. V trenutku me je preblisnilo zakaj ima tako kratek pecelj. A! Torej jo je ukradel v kakšnem lokalu. Pred leti, bi mi bila taka, pobalinska gesta še simpatična. Sedaj, pa je le bila dokaz, da se mu ni zdelo vredno, da bi mi jo kupil. In barva?! Zeleno bela. Mi je hotel z barvo kaj sporočiti? Nekje sem brala, da ima pri vrtnici vsaka barva svoj pomen. Bom preverila, čeprav se mi je zdelo bolj verjetno, da je pobral kar je pač bilo na mizi.

Nihče še ni prisedel. Kaj  če običajno hodijo v kak drug lokal, me je spreletelo. Nadela sem si brezbrižen izraz, se naslonila nazaj in opazovala cvet v vazi.

 Idealna za ta ambient, sem ocenila.  Vsaka druga barva bi preveč izstopala. Res škoda, da lastnik ni namenil nekaj drobiža več in na vsako mizo dal prav tako, belo zeleno vrtnico. Udobno zleknjena sem s pogledom poplesavala po lokalu. Ni mi bilo težko zamisliti si, kako bi v prostor vnesla svoj pečat. Vedno sem uživala v postavljanju in prestavljanju pohištva in predmetov na njem.

 »Nikoli se ne vrnem v enako stanovanje, kot sem ga zapustil«, se je v začetku smejal, potem mu je smeh zamrl in se spremenil v godrnjanje, se povzpel v kričanje in nato zatonil v molk. Ta je še najbolj bolel. Pa ne samo v zvezi s pohištvom!

 » Kako si ustvarjalna«, me je hvalil, ko sem začela z lončarstvom.

 »Vesel sem, da si v naravi, čarovnica moja,«, mi je zagotavljal, ko sem se pridružila zeliščarjem.

 Potem so ga lončene posode začele motiti. Odnesla sem jih iz stanovanja.

 » Saj sva kot v lekarni!« se je zmrdoval nad vonjem sušenih zelišč in jih nekaj zmetal v smetnjak. A tečaje zeliščarstva sem še naprej redno obiskovala. Sicer ga pa tako ni zanimalo kam hodim.

»Zeliščni čaj«, sem prekinila natakarja, po tem, ko mi je naštel že vsaj ducat alkoholnih pijač. Vrtnice v vazi ni opazil. Rahlo sem premaknila vazo v levo in naredila prostor za skodelico čaja in sladkornico. Lokal se je počasi polnil. Odprla sem katalog z razstave, a se nisem mogla osredotočiti na branje. V bistvu me likovna umetnost nikoli ni zares zanimala. Sodobna pa sploh ne. Prazna platna in neki divji potegi s čopiči, lepo vas prosim! Še avtor, ko platno nekajkrat obrne ne ve več kaj je na sliki zgoraj in kaj spodaj.

 Po tem, ko sem vse natančno premislila, se mi je prav obisk razstave zdel najprimernejši. Poizvedovala sem marsikje. Končno sem odkrila nekaj primernega, kar se je povsem skladalo z mojim načrtom. Prijazna študentka na informacijah mi je razložila, da bo po razstavi vodil odličen kustos. Prav zaradi njega bo prišlo ogromno ljudi in ogled bo trajal vsaj tri ure. Zahvalila sem se ji za informacije in ji zagotovila, da si bom razstavo ogledala, kdaj drugič, ko bo manj ljudi. Za primer, da se klici snemajo. Nikoli se ne ve…Nikakor nisem želela, da bi kdo kdaj sklepal, da sem kaj načrtovala.

Čaje, to moram priznati, so v lokalu izbrali skrbno. Skozi mrežico trikotne vrečke so se videli cvetovi rmana, bezge, opazila sem tudi nekaj glogovih jagod. Bolj natančno nisem  hotela pregledovati vrečke. Kot sem pogosto opazila, jo ljudje kar potopijo v skodelico, in nisem hotela izstopati. Tudi sicer mi je to tuje.

»Tako si brezbarvna« mi je zadnje čase očital. »Nezanimiva, neodločna, neprilagodljiva in še bog ve koliko ne, vse do neznosna.

Sladkornica je bil hruškaste oblike. Lepa. Čaja  sicer nikoli ne sladkam, a tega ne povem vnaprej. Zanimajo me sladkornice. Žlička je bila popolnoma ploščata. Zanimiva. V skodelici je delovala kot veslo. Zabavno. Res. Prijela sem skodelico. Fin, tanek porcelan. Malce prehitro sem odpila prvi požirek in se rahlo  opekla. Kot z njim, sem se posmehnila.

»Dovolj mi je životarjenja s tabo«, je rohnel po telefonu. Naj poberem tisto brezvezno lončevino in suhe trave in naj vse odnesem k mami.

Saj res! Odložila sem skodelico in pograbila torbico.  Iz zunanjega žepa sem potegnila telefon in preverila sporočila. Nič. Še nič.

»Nič, a res ne razumeš nič«, je nesramno bolščal vame. V tem stanovanju ni prostora za tri. A moram biti še bolj konkreten, kdo je tu odveč?«Moja tihost in mirnost mu nista bili všeč. Da mu jemljeta energijo, je govoril. Ne vem, mogoče sta mu vzbujali slabo vest. Odselil se je.

Odpila sem naslednji požirek čaja. Prav čutila sem kako me sprošča in pomirja. Veliko dam na zelišča in, brez nepotrebne skromnosti lahko rečem, da veliko vem o zeliščih.

Ko je odšel, sem se počutila sproščeno. Nobenih očitkov, nobenega rohnenja več. Mir in tišina. V tem letu miru sem lahko vse premislila. In se odločila. Neodločna pa res nisem.

Z žličko sem preverila koliko sladkorja bi sploh lahko zajela, če bi želela sladkati čaj. Ugotovila sem, da bi, le minimalno. Poklicala sem natakarja in vprašala za knjigo vtisov. Imajo. »Minimal je res domiselno ime za ta lokal«, sem vpisala in se podpisala.

V sredo sem ga počakala pred lokalom, kjer vsakdan kosi. Ob sredah kosi sam, to vem. Rekla sem mu, naj mi v petek, to je danes, prinese tiste papirje. Mirno in prijazno. Presenečenje, da sem prišla je neuspešno skušal skriti, vendar se je z vsem strinjal. Tudi z uro, ki sem jo določila, čeprav bo moral prekiniti sestanek in se takoj vrniti. Z mano je govoril prijazno. Ponudila sem mu, da parkira v garaži. Ne, za moj avto ga naj ne skrbi, saj ob tej uri ni v bloku skoraj nikogar. Zdel se je vesel. »Lahko bi me poklicala, še vedno imam isto številko«, je še navrgel. Zasledila sem malce zajedljiv ton. Ni si mogel kaj. Samo skomignila sem z rameni. Že dolgo vem, da se je telefonu včasih pametno izogniti.

 Dobro ga poznam, zato sem vedela, da bo iz garaže uporabil dvigalo. Možnosti, da bi koga srečal praktično ni bilo. Na vhodnih vratih sem ga pozdravila kot običajno, ne prijazno pa tudi neprijazno ne. Rahlo sem bila zasopla, ker me je promet malce presenetil. A ni opazil.  Vstopil je, mi izročil neprozorno plastično mapo in, nekoliko v zadregi, še vrtnico.  Vzela sem oboje in rekla: »Sediva«. Sedla sva si nasproti, za klubsko mizo, in se nekaj časa gledala. No, jaz sem gledala njega, on pa je nekaj tipkal v telefon. Ne vem, če je opazil, da klubske mize, odkar se je odselil, nisem premaknila. Vsaj rekel ni nič. Čez čas sem vstala, stopila do omarice z žganimi pijačami in mu natočila v lep, kristalen kozarec.

»Izvoli«, sem rekla in  mu podala kozarec. Pograbila sem mapo, sedla na prejšnje mesto in se delala, da berem. On je kozarec izpraznil na dušek. Poznala sem to njegovo navado, očitno je ni spremenil.

 Malce se je nakremžil in vprašal: »Tvoj zvarek?«

Mirno sem ga pogledala, pokazala na papirje in vprašala: »Tvoj zvarek?«

Razširil je roke in se zasmejal. Njegov smeh sem slišala po dolgem času in mi je bil, priznam, prijeten.

 Razumem tudi govorico telesa, zato sem rekla: »V miru bom prebrala in ti jutri, ob isti uri vrnila.«

 »Podpisano«, sem še dodala in stopila k izhodnim vratom.

»Hvala, bom točen« sem še slišala, preden so se vrata za njim zaprla. Jaz se za rožo nisem zahvalila. Že takrat se mi je zdela nekam na kratkem peclju.

Približala sem si vazo in si natančneje ogledovala cvet. Res lepa vrtnica, bela z zelenkastim robom.

»Lovely green«, sem zaslišala za seboj. »Tako je ime tej vrtnici«, je dejala gospa, ki mi ji malo prej pobrala s tal katalog in vstopnico. »Lahko prisedeva?«

Z njo je bila nekoliko mlajša ženska. Seveda sem bila navdušena. Priporočila sem  jima čaj, a sta se odločili za kozarček penine.

 “Ne, jaz ne bom, čaka me še vožnja domov«, sem vljudno zavrnila njuno ponudbo. Zdelo se jima je imenitno, da sem se pripeljala tako daleč na razstavo. »Oh, saj je le dobre pol ure«, sem bila skromna. »In današnjega vodstva res nisem hotela zamuditi. To sodobno umetnost brez vodenega ogleda kar težko razumeš.«

» Ne bi se mogli bolj strinjati«, je rekla mlajša in vse tri smo se zasmejale.

Pogovor sem spretno preusmerila na vrtnice. Tu je bila glavna starejša, ki pa pomena belo zelene vrtnice tudi ni poznala. Čas je v klepetu z neznanima gospema hitro mineval. Nismo se namreč predstavile druga drugi.  Jaz sem na to, za trenutek, sicer pomislila, potem pa sem se spomnila, da se leta srečujemo na avtobusu z istimi ljudmi, pa se ne predstavimo. In sem pomisel zavrgla. Pomignila sem natakarju. Ko sem v torbici iskala denarnico, sem opazila, da na telefonu utripa lučka za sporočila. Pa nisem pogledala. Lahko bi bilo preveč očitno. Kot rečeno, sem vse res dobro premislila.  Plačala sem svoj čaj in se gospema zahvalila za prijeten klepet. Starejši pa še, da mi je pobrala katalog in vstopnico pred galerijo. Da ne bi pozabila. Pri teh letih je spomin lahko že luknjičav.

V avtu sem iz torbice mrzlično izvlekla telefon. Dve sporočili.

  Prvo – policija. Da me niso našli doma. Zapeljal s ceste. Ni preživel. Vzrok sicer še ni znan. V avtu je bil sam, na  sovoznikovem sedežu je bil  najden telefon. Naj pokličem.

 Drugo sporočilo z neznane številke, z eno samo besedo »lisica«. Sporočilo sem takoj izbrisala.

 Na vpliv telefona na varno vožnjo se ne spoznam, kot rečeno, se res dobro spoznam na zelišča. Vem pa, da telefon beleži, kje si. Takoj sem poklicala policijo.

Nastja Franko

4. vaja  – Nastja

 Nejeverno je zrla v slušalko telefona, z levico pa je vrtela koder dolgih, temnih las. Ta nezavedna kretnja  je, vsem, ki so jo poznali, izdajala njeno razpoloženje.

 » Kot vremenska hišica si ! Če si z levico vrtiš koder, sem raje kar tiho,« se je, še nedolgo tega, smejal Andrej.

 Ja, prav tisti Andrej, ki mu je sama predlagala naj svojo pisalno mizo prenese v njeno svetlo, veliko pisarno, da mu ne bi bilo treba vohati vonja po prežgani čebuli, ki se je širil iz prezračevalne šobe v njegov bunker. Tako so imenovali prostor brez lastnega okna, ki je nastal, ko so  naknadno pregradili hodnik in nad vrati pustili ozko zastekljeno režo. S tem naj bi zadostili minimalnim zahtevam o primernem delovnem okolju. No, tega tako nihče nikoli ni preverjal. Na prezračevalno šobo, do katere je vodila cev, speljana iz menze nekaj nadstropij nižje, ni nihče pomislil. Andrej pa, vesel, da končno ima delo, ni težil. Njej, ja njej, se ni zdelo prav, da ima mladi sodelavec take pogoje za delo. In je predlagala. Kar nekaj pomenljivih pogledov je prestregla zaradi tega. Pa kaj! Andrej je bil pogosto na terenu. Sicer pa ga njegova prisotnost nikoli ni motila pri delu. Bil je zelo uvideven, prijazen. Lahko bi rekla celo spoštljiv, kar je v teh časih redko.

In ja, prav tisti Andrej, jo je ravnokar klical po telefonu. Ne, ni je povabil na kozarček, kot je bila navada ob takih prilikah. Ali se potrudil in ji osebno povedal novico. Saj v resnici niti ni bila novica. Že nekaj časa se je o tem šušljalo v kolektivu. Pred nekaj dnevi ji je Ines rekla, da jo prav zanima kakšne pridevnike bo uporabila za Andreja, ko se bo sprememba realizirala. Najraje bi kar pozabila kako nesramno, res, prav nesramno, ji je zabrusila nazaj.

Nerada si je priznala, da ji je nerodno zanj. Kaj nerodno! Prav sram jo je bilo. Njo, je bilo sram, zanj. Da je za pogovor z njo izbral tak ton, take besede, tak način komunikacije!

Skoraj z gnusom je odložila slušalko, kot da je kužna, ker je prenesla ta pogovor. Pognala se je kvišku in sunkovito odprla okno. Mrzel novembrski zrak ji je pljusknil v obraz. Kako osvežilno! Začutila je, da jo preplavlja jeza. To ji je bilo že bolj všeč. Zalotila se je, da v mislih že išče pravo besedo. Obraz ji je spreletel nasmeh. No, Ines le ni imela prav. Sama je iskala med samostalniki. Gnida, izdajalec, svinja… Dokler ni našla pravega!

Odgovoril je šele po tretjem klicu.

» Andrej, poznaš Svetlano Makarovič?« je mirno vprašala.

» Ja, no, poznam…« ni mogel skriti negotovosti v glasu.

 » Zakaj me pa to sprašuješ«, je nadaljeval. Zdaj že s povzdignjenim tonom.

» Med njenimi pesmimi je ena, ki te čudovito opiše. Da ti ne bo treba brati vseh ti povem naslov. Slinar. Svetujem ti, da si jo prebereš«, je še dodala in mirno odložila.

Nastja Franko

Kratek fragment iz pisarniškega dogajanja, ki pa ne pokaže razvoja in tehtnega preobrata, kar je vaja zahtevala. Preseneča pa odnos sodelavke do sodelavca, ki je napredoval. Na nek način se vam je posrečila dobro zasnovana kratka humoreska, ki ima dober zaključek, učinkovit. Jezik je povsem korekten za snov, ki jo obravnavate. Transformacija karakterne spremembe je šibko nakazana.

Mentor

Kot rečeno, dobra kratka satira. Odkrhek zgodbe prikaže mojstrski zaključek:

Skoraj z gnusom je odložila slušalko, kot da je kužna, ker je prenesla ta pogovor. Pognala se je kvišku in sunkovito odprla okno. Mrzel novembrski zrak ji je pljusknil v obraz. Kako osvežilno! Začutila je, da jo preplavlja jeza. To ji je bilo že bolj všeč. Zalotila se je, da v mislih že išče pravo besedo. Obraz ji je spreletel nasmeh. No, Ines le ni imela prav. Sama je iskala med samostalniki. Gnida, izdajalec, svinja … Dokler ni našla pravega!

Odgovoril je šele po tretjem klicu.

» Andrej, poznaš Svetlano Makarovič?« je mirno vprašala.

» Ja, no, poznam …« ni mogel skriti negotovosti v glasu.

 » Zakaj me pa to sprašuješ«, je nadaljeval. Zdaj že s povzdignjenim tonom.

» Med njenimi pesmimi je ena, ki te čudovito opiše. Da ti ne bo treba brati vseh ti povem naslov. Slinar. Svetujem ti, da si jo prebereš«, je še dodala in mirno odložila.

MODRA KUVERTA

 » Malce prezgodaj sem prišla, pa sem še zate naročila kozarček dobro ohlajene penine.«

» Dobra ideja! Ampak, a kaj proslavljava?«

» Za začetek ti povem le, da me je v nabiralniku pričakala modra kuverta.«

»Opa, a sedaj jih kar v nabiralnikih puščajo, ali kaj? Včasih se je to dogajalo bolj diskretno!«

» Daj, ne smej se no!«

» Ja, če to ni smešno! Že dvajset let se modre kuverte ne uporabljajo več. Sploh ne za »ta diskretne« namene. In tebe, v nabiralniku pričaka modra kuverta. Gotovo je imela že rahlo porumenele robove.«

» A veš, da res! In ročno, z nalivnim peresom napisan naslov.«

»Upam, da si jo skrbno odprla in je odtisnjen datum ostal viden. Rariteta, ti rečem! Pa mi misliš izdati pošiljatelja, preden se ta penina ogreje?«

» No, to je pa sploh zanimivo. Če na kuverti ne bi bila pravilno napisana moje ime in priimek, bi mislila, da gre za pomoto.«

» Kaj, a pošiljatelja sploh ne poznaš?«

» Pravzaprav res ne.«

»To je pa iz minute v minuto bolj zanimivo. Kdo pa sploh je? In kaj ti v modri kuverti piše!«

» Je moški, in lastnoročno je z nalivnikom napisal štiri strani dolgo pismo. Na koncu druge strani sem razbrala, da je sosed moje stanodajalke iz študentskih let. A se spomniš, da sem eno leto živela pri neki gospe, ki je sicer sama živela v kar veliki hiši z vrtom?«

» Seveda se. Enkrat, ko sem te obiskala, je skoraj pol ure porabila, da mi je povedala, da te ni doma.«

»No, to je ta. Še nekaj let po tem, ko sem se odselila, sem ji pisala za novo leto, enkrat sem jo še celo obiskala, potem pa sem z njo izgubila stik. In sedaj mi ta njen sosed piše, da je umrla.«

» In za to novico je porabil štiri strani! Pa kaj obiskuje nadaljevalni tečaj pisanja pisem na kakšni univerzi za ne vem katero življenjsko obdobje ali kaj ?!«

» Ahahaha, dobro, da te ne sliši! Pravzaprav bom tudi njega morala povabiti na kozarček, ker se je tako potrudil.«

» Daj, povej končno, kaj je vsebina zadnjih dveh strani. Razgnalo me bo od radovednosti. Pa na penino pomisli!«

»Samo še malo potrpi penina! Res na kratko. Gospa je umrla. Nekih bližnjih sorodnikov ni imela. V dolgi oporoki se je sprehodila skozi svoje življenje in se spomnila vsakega, ki ji je kaj pomenil in vsakemu je tudi nekaj namenila. Pod točko 37 te dolge oporoke sem omenjena tudi jaz.«

» Kaj?! Saj to je kot v romanu! In kaj je namenila tebi? Številka 37 se mi sicer zdi malo visoka. Mogoče pa je vredne stvari razdelila nazadnje?!«

» Žal ne vem, kaj je bilo namenjeno tistim pred mano, niti tistim za mano, če sploh je kateri. Vsekakor je skoraj na dveh straneh pisma popis predmetov, ki jih je gospa zapustila meni, z natančnimi navodili za ravnanje z njimi.«

» Draga moja, z dvignjenim kozarcem mlačne penine čakam, da mi poveš za kakšne predmete gre!«

» Dobro, da sediš. V kratkem bo na moj naslov pripeljal kombi z natanko 42 kaktusi, vsak v oštevilčeni posodi, navodilo za zalivanje pa je na tretji in četrti strani v  pismu. «

»Hura!! Na to pa nazdraviva! Ampak, a veš kaj? Še dobro, da gre za kaktuse. Vsaj ne boš imela veliko dela.«

» Ne boš verjela, to sem tudi jaz najprej pomislila. Je pa  ta dobri sosed pripisal še »PS«

»Joj, ne! Hitro povej!«

»Ti povem,  če prevzameš vsaj en kaktus.«

» Se mi je kar zdelo, da ta mlačna penina ne bo zastonj. No, bodeča dedinja kaj je napisal pod PS?«

 » Opravičil se je, da mi je tako veselo novico sporočil v modri kuverti. Žal druge ni imel pri roki …«

Nastja Furlan

Zelo dober konstrukt zgodbe v dialogu. Jezik je povsem uglajen in primeren. Dramaturški naboj deluje skozi rahlo stopnjevanje. Zaplet in odplet sta funkcionalno dobro vpeta v tkivo pripovedi, uvod je minimalen, povsem zadosten. Zgodba nima odvečnega govorjenja, osredotoča se na razvoj in na koncu je nekoliko satirično razkritje – dedovala je kaktuse. Odlično opravljena vaja. Dokazali ste, da se da tudi samo z dialogom napisati prijetno malo humoresko.

Mentor

TRIJE KOZARCI NA POLICI IN NEPOMIT VRČEK NA PULTU

Cestna svetilka na drugi strani ulice je, skozi razprte dekorativne zavese, medlo osvetljevala notranjost lokala. Na vsako od šestih lesenih miz, brez prtov, so se, z dvignjenimi nogami, naslanjale okorne stolice. V lokalu je bilo tiho, le  iz  slabo zatesnjene pipe je kapljala voda, in enakomerno udarjala v kovinsko pomivalno korito.

»Porka duš, kdo ne zna zapreti pipe?! Še znorel bom od tega zvoka!« je zarohnelo s točilnega pulta.

» Joj, joj, kakšno primitivno izražanje pa je to?!«, se je zgroženo oglasil ozek,  pecljat kozarec z zgornje police.

»No, glede na to komu se valja po ustih, to res ni nič čudnega«, se je tenko zahahljal njegov sosed.

 Tretji, nekoliko širši kozarec na isti polici je bil  tiho.

»Ja kdo se oglaša! Ti boš meni očital primitivno izražanje?! Ti povem koliko grl sem danes odžejal?! In koliko gostov si zaželi prav mene? To bi lahko sam opazil, saj tako nimaš drugega dela, kot da gledaš okoli.«

» Res je, že pol leta niste bili  na mizi, vaša visokost! Polni ste zelene zavisti, to bo«, se je končno zdramil tretji kozarec.

»Tu pa vam moram najodločneje ugovarjati, spoštovani sosed. Nikakor ne zavidam vrčku za pivo. Res gara vse dni. Vendar preprosto ne prenesem tako nekultiviranega izražanja! Sicer pa, velecenjeni sosed, se vam mar zdi čudno, da sem že toliko časa le v okras? Kdo, ki bi si zaželel kozarec ohlajene penine pa bi prišel v ta lokal, lepo vas prosim?!  Izvolite,  malce se razglejte po prostoru, prosim lepo. Zavese so že zdavnaj demode, mize še niso videle damastnih prtov, in še marsikaj bi si lahko drznil izpostaviti.«

»Daj, samo ne nakladaj ti tam zgoraj. Velecenjen sosed, prosim lepo, izvolite… pa kdo še uporablja te izraze! Temno, svetlo, ta kratkega, kot po navadi. S tem vse poveš!«

» No, kaj sem rekel? Tipičen besednjak njegovih strank. K pivu se seveda priležejo pogovori o športu in vremenu. To je njihov domet!« je vzkliknil drugi kozarec.« In treskanje z vrčki! Srečo imaš, da si še cel«, je še kar hitel. »Jaz sem deležen popolnoma drugačne obravnave. Lepo previdno me primejo za pecelj, malce zavrtijo belo vino, vame namreč vedno točijo le belo vino, ga povohajo in nato nežno odpijejo požirek. In večkrat slišim, da se vračajo iz gledališča,« je pomenljivo pogledal proti vrčku.

 » Tudi jaz sem deležen enake obravnave, le da vame točijo rdeče vino« je, z neprikritim ponosom v glasu, vzkliknil tretji, malce debelušast kozarec.

 » In priznam, uživam v njihovih pogovorih o hrani in poslu«, je še pristavil.

Malce sta oba pomolčala in pogledovala proti njegovi visokosti, ki pa jima je naklonil le rahel vzdihljaj. Zato pa je zopet zagrmelo s točilnega pulta:

 »Ah dajta no, navadna gobcača sta. A mislita, da bosta s tem napihovanjem naredila name vtis ali kaj?! Preveč vidim in vem. Tisti vajini so šele bedniki. Šef v steklenice z znanimi etiketami nalije neko ceneno vino. Lahko vrtijo kozarce, vohajo in pleteničijo o okusu, pa ne ločijo dobrega vina od žlobudre. In vesta zakaj?! Ker še nikoli niso pili zares dobrega vina!!«

Njegova visokost ni mogel skriti nasmeška.

 » Vi pa res veliko vidite«, je pogledal proti vrčku. »Samo, vaše izrazoslovje …« ni mogel skriti zgražanja v glasu.« Dovoljujem  si vam pripomniti, da žal ne dosega nivoja vašega razmišljanja.«

»Glavno, da se, ne glede na nivoje, razumeva«, je skoraj veselo pogledal vrček proti njegovi visokosti, pri čemer mu ni ušel mulast izraz na drugih dveh kozarcih. »Ampak, prekleto, a bo kdo zaprl to pipo, preden znorim«?!

Nastja Franko

Lepo prikazan personifikacija. Jezik je satirično dober, dialogi so sočni, v maniri blage satire. Vstop v zgodbo je ravno zadosti opisno zasnovan, da nas pripelje na kraj dogajanja. Zgodbi daj pravo barvo prav jezik, ki nakazuje karakteristiko personificiranih kozarcev. Vaj vam je povsem uspela – odličen zapis.

Odlomek pokaže čudovito satirično dinamiko in izbran jezik.

Mentor

» Res je, že pol leta niste bili  na mizi, vaša visokost! Polni ste zelene zavisti, to bo«, se je končno zdramil tretji kozarec.

»Tu pa vam moram najodločneje ugovarjati, spoštovani sosed. Nikakor ne zavidam vrčku za pivo. Res gara vse dni. Vendar preprosto ne prenesem tako nekultiviranega izražanja! Sicer pa, velecenjeni sosed, se  vam mar zdi čudno, da sem že toliko časa le v okras? Kdo, ki bi si zaželel kozarec ohlajene penine pa bi prišel v ta lokal, lepo vas prosim?!  Izvolite,  malce se razglejte po prostoru, prosim lepo. Zavese so že zdavnaj demode, mize še niso videle damastnih prtov, in še marsikaj bi si lahko drznil izpostaviti.«

»Daj, samo ne nakladaj ti tam zgoraj. Velecenjen sosed, prosim lepo, izvolite… pa kdo še uporablja te izraze! Temno, svetlo, ta kratkega, kot po navadi. S tem vse poveš!«

» No, kaj sem rekel? Tipičen besednjak njegovih strank. K pivu se seveda priležejo pogovori o športu in vremenu. To je njihov domet!« je vzkliknil drugi kozarec.« In treskanje z vrčki! Srečo imaš, da si še cel«, je še kar hitel. »Jaz sem deležen popolnoma drugačne obravnave. Lepo previdno me primejo za pecelj, malce zavrtijo belo vino, vame namreč vedno točijo le belo vino, ga povohajo in nato nežno odpijejo požirek. In večkrat slišim, da se vračajo iz gledališča,« je pomenljivo pogledal proti vrčku.

 » Tudi jaz sem deležen enake obravnave, le da vame točijo rdeče vino« je, z neprikritim ponosom v glasu, vzkliknil tretji, malce debelušast kozarec.

 » In priznam, uživam v njihovih pogovorih o hrani in poslu«, je še pristavil.

USODNI RIBNIK

ANA

Mrak se je že spustil na predel mesta, kjer so skrbno negovani vrtovi zastirali poglede mimoidočih na stare, meščanske vile.  Resnici na ljubo bi nekaj vrtov bilo hvaležnih za korenit poseg z žago, vrtnimi škarjami in grabljami. V večini teh hiš, je bilo praviloma razsvetljeno le katero od oken v pritličju. Na eno od takih hiš je mejila pred kratkim obnovljena vila, katere težka, kovana dvoriščna vrata so se počasi zapirala. Za skrbno obrezanimi grmiči so v mrak potonile zadnje luči policijskega avtomobila.  Avtomobili z dežurnima  preiskovalnim  sodnikom in državno tožilko, zdravnikom s sodne medicine ter furgon mestne pogrebne službe so se odpeljali le nekaj minut prej.

Mlajša ženska, oblečena v ozke, svetle hlače, zataknjene v visoke rjave škornje, je slonela je na ograji velike terase, do katere je z vrta vodilo nekaj marmornatih stopnic. Tesneje se je zavila v svetlo jakno, bogato obrobljeno s krznom in opazovala zapiranje  dvoriščnih vrat. Zamolkel kovinski zvok je naznanil, da je končno sama. Na varnem. Rešena negotovosti zadnjih tednov. Se ji le zdi, da je zadišalo po pomladi?

 Obrnila se je proti hiši, ki je, v nasprotju z njenimi pričakovanji drzne, moderne arhitekture, tudi po obnovi zadržala videz klasične meščanske vile. Njene želje po bazenu prav tako ni upošteval:

 »Nobenega bazena z vodo, polno kemikalij na tem vrtu ne bo!  Ekološki je ribnik, ne pa bazen«, je trmoglavil.

 Nabavil je kopico knjig z načrti in  navodili za okolju prijazno izvedbo ter pravilno naselitvijo  ribnika.  In vse to naj bi, njemu na ljubo,  sama preštudirala! je prhnila v noč, ko se je spomnila njegovih trapastih pričakovanj. Končno je najel »vrhunskega  strokovnjaka«, kot se je širokoustil pred znanci. Ustnice so se ji izoblikovale škodoželjen nasmeh. Skoraj ni minil dan, da ne bi opazoval življenja v ribniku. Da ga pomirja, je zatrjeval. Patetično!

Z vzdihom se je zazrla v razsvetljena okna. Še sama ni vedela zakaj, jih  je pričela preštevati. Nenadoma se je zavedela, da v nekatere od sob že dolgo ni vstopila.

»Soba za goste«, se je namrdnila. Še nikoli ni v njej nihče prespal. Da njeni v tej hiši niso dobrodošli, ji je naznanil že kmalu potem, ko je bila obnova končana. Njegov sin, ki mu je namenil veliko sobo s pogledom na ribnik, pa se nobenemu vabilu ni odzval. Zanimalo ga je zgolj nakazilo na transakcijskem računu.

Še najbolj je bila razsvetljena njegova delovna soba. Tudi okna te sobe so gledala na ribnik.

-2-

Z malce nelagodja si je priznala, da v njegovi delovni sobi ni bila dobrodošla. Vse  je malomarno puščal kjerkoli po hiši, ključe, telefon, denarnico, težka, z usnjem oblazinjena vrata v delovno sobo pa je vedno skrbno zaprl za seboj. Pomislila je, kako neverjetno srečno naključje je hotelo, da je tistega dne, ko je bila v bližini,  vrata pustil priprta…

Hrup avtomobilskega motorja, ki je peljal mimo, jo je vrnil v realnost. Zakaj le so se toliko časa zadržali v njegovi delovni sobi, je razmišljala, ko je po žepih brskala za mobilnim telefonom.

» Sem dobila vrhunskega strokovnjaka za bazene?«, je vprašala z narejeno poslovnim glasom.

» Imate kakšen problem? Je poginila zlata  ribica?« se je takoj oglasil vljuden glas na drugi strani.

» Zlata ribica je odlično. Krapa so pa ravno odpeljali. Zgleda, da  revežu hrana ni najbolj odgovarjala«, se je zahihitala.

» Bom prišel preverit. Takoj jutri zjutraj. Do takrat pa zlati ribici nobenih priboljškov! «

» Danes res ne bi šlo? Saj še ni tako pozno…«  je poskusila.

» Jutri ob devetih. Brez skrbi, bo še pravočasno!«

» Če tako misliš«, je njen glas postajal čemeren.  Začutila je napetost na drugi strani. Pa kaj počnem? Moram ga pohvaliti, je nervozno pomislila. Najmanj kar si je sedaj želela, je bila njegova slaba volja.

» A veš, da me je policist vprašal za mojo telefonsko številko? Tvoja ideja z njegovim telefonom je bila genialna.  Res si na vse pomislil« je nežno dodala.

 » Sem pač vrhunski« se je zasmejal in prekinil.

Odmaknila se je od ograje in se namenila v notranjost hiše, ko je  v hlačnem žepu zatipala stekleničko. Še dobro, da jo je imela ves čas pri sebi! Nje policista nista pregledala. Le za številko njenega mobilnega telefona sta vprašala. Pravzaprav sta bila zelo uvidevna. Zagotovo sta nasedla, se je spominjala predstave, ki jo je uprizorila, ko so prišli. Nalašč jim ni sledila v kopalnico, kjer so pregledovali omarico z zdravili!

-3-

Malce je premišljevala, nato pa stekleničko zalučala v ribnik. Skoraj se je že odločila vrniti se v hišo, ko si je premislila. Spustila se je po stopnicah do ribnika, se zazrla v vodo in ob robu zagledala stekleničko. Kakšna trapa! se je oštela. Z ihto je pobrala stekleničko iz vode, odvila pokrovček ter oba, stekleničko z vsebino in pokrovček ponovno vrgla v ribnik. Počakala je, da sta potonila…

 Za seboj je skrbno zaklenila vrata, vklopila alarm in z daljinskim upravljalcem ugasnila luči, hvaležna razkošju pametne hiše, da ji za to ni bilo treba obhoditi vseh prostorov. Končano je, si je oddahnila, ko se je zleknila v udoben naslanjač v diskretno osvetljeni dnevni sobi. Zazdelo se ji je, da je minila že večnost od tistega jutra, ko se je ustavila ob priprtih vratih njegove delovne sobe…Rahlo se je zdrznila, ko je zazvonil telefon.

MAGDA

» Magda, ti si«, je rekla z brezbarvnim glasom.

» Joj, Ana, saj ne morem verjeti! Še včeraj sva govorila… Tako dobre volje je bil, poln idej kam bi lahko šli naslednji vikend! Pa kaj se je zgodilo?«

»Možganska kap. Ta njegov visok pritisk…«ji je zamrl glas.» Kako si pa ti izvedela?« ni mogla skriti radovednosti.

 » Policista sta bili ravnokar pri nas.« Spraševala sta ali sva opazila karkoli nenavadnega, kje sva bila danes med dvanajsto in šestnajsto, pa to. Baje te v tem času ni bilo doma.«

 »Pa sta opazila kaj nenavadnega ?« je kot mimogrede vprašala. Kar misli si, da ti bom povedala, kje sem bila, si je posmehnila.

» Ne, kje pa. Ampak zakaj pa je policija sploh prišla?« ni mogla Magda skriti radovednosti v glasu.

»Oh, rutinski postopek. Se slišiva«, je še izdavila in prekinila zvezo.

» A si lahko misliš, da je kar prekinila?« se je Magda ogorčeno obrnila k Petru.

» Verjetno je še v šoku.«

» Pa saj ravno takrat rabiš pogovor s prijateljico!« je ugovarjala Magda.

» No, ravno prijateljici nista. Mogoče je poklicala kakšno, ki ji je generacijsko bližje,« je ugibal Peter. » Pa kaj je rekla, kaj se je zgodilo? 

» Možganska kap, da je imel visok pritisk.«

-4-

» To me pa čudi. A veš, da mi je ravno včeraj povedal, da bo moral Matjaž, ki je tudi njegov odvetnik, na neko operacijo. In ko sva že govorila o zdravju se je pohvalil, da nima nobenih zdravstvenih težav. Pa tako je skrbel za zdravo prehrano in rekreacijo, odkar ima mlado ženo!«

 » Da nisi malo zajedljiv, Peter! Je pa imel stresen posel, to lahko vpliva«, ga je branila Magda.

»Ja, posel je imel res stresen. Pa tudi v  zvezi Blažem ga je nekaj težilo. Veš, da mi je  pa prav včeraj omenil, da mora v zvezi z njim nekaj urediti, takoj ko si Matjaž opomore,.«

» A res? Mogoče ga je pa to z Blažem tako  težilo, da je po dolgem času prišel in se je želel pogovoriti?«

» Ne, ne,  prišel je zaradi telefonske številke tistega mojstra za ribnike, ki sem mu ga pred leti priporočil. Nekaj ga je rabil, pa je izgubil njegov kontakt. Tisto s sinom mi je mimogrede omenil kasneje.«

» To je šele čudno! A veš, da sem,  ne dolgo nazaj, kar dvakrat videla Ano s tistim Davidom ali kako mu je že ime. Najprej na vrtu nekega lokala, potem pa sva se ustavili na istem semaforju in je sedel v njenem avtu. Ne vem zakaj je številko iskal pri tebi ?!«

 » Zanimivo, pa se ti ni zdelo nič čudno, da ju vidiš skupaj?«

 »Ja ne, sem mislila, da imajo kakšne probleme z ribnikom, pa ga je šla iskat. Že, ko je delal pri nas ni imel prevoza. Da ne more dobiti vozniškega dovoljenje ali nekaj takega, mi je takrat razlagal. Sedaj se pa to kaže v malo drugačni luči! A misliš, da bi morala obvestiti policijo?«

» Daj no, ne pretiravaj! Samo pomisli, kako bi se osmešila, če bi se izkazalo, da so bila njuna srečanja le poslovna!«

» Ti in tvoja lažna solidarnost!« je vzkipela Magda »S kom pa si pravzaprav solidaren, Peter? Edi, je bil najin prijatelj. Z Ano sva se družila, ker se je pač poročil z njo. Si videl kako me je malo prej prekinila ?!«

» Mogoče imaš prav«, je zamišljeno stopil do okna Peter. Je pa nekaj o Ediju tudi meni prišlo na uho, veš. Kar resna zadeva … Njegova nenadna smrt, lahko bi bil samomor…«, se je dvomeče zazrl v Magdo.

» Edi? Samomor? Kje pa!« je vzkliknila Magda. »Včeraj je bil ja tako optimističen. Kar spomni se! Še vabil je, da bi skupaj kam šli. Ne vem sicer kaj ti

-5-

veš, ampak ne. Ni bil človek, ki bi ga kaj brez boja dotolklo. Pa še z Matjažem je imel nekaj urediti. Si pozabil?« Odločno je pograbila vizitko, ki jima jo je pustil policist.

 »O, celo kriminalist«, se je začudila in odtipkala njegovo številko.
» Gospod, midva z možem še kar premlevava smrt najinega prijatelja, pa se je mož spomnil, da se je prav včeraj, po dolgem času, oglasil pri nas in ga prosil za telefonsko številko, mojstra, ki jim je izdelal ribnik. Mogoče vam bo ta podatek v pomoč. Vam jo bom poslala s sporočilom. Malenkost. Na svidenje«, je bila kratka Magda. Mrhica, boš ti meni zapirala telefon, je pomežiknila Petru.

»Magdica moja, ti boš še pomembna priča v tej zadevi! Upam, da te nista prepoznala pri semaforju, ker bi te sicer moral zapreti v sef«, se je posmejal.

DAVID

Samo, da ne bo kaj zamočila, je razmišljal, ko je nervozno hodil, po edinem prostoru svoje skromne garsonjere.

 Kam ga je pripeljala njegova poslovna ideja z ekološkimi ribniki, se je samovšečno ustopil pred rahlo počeno ogledalo v ozki predsobi. Z ribniki ima res srečo! Na hitro je malo prebrskal po internetu, govoriti je od nekdaj znal… Še večjih nevednežev od sebe,  res ni bilo težko prepričati, da je vrhunski strokovnjak za ta biotop.  Ta izraz za ribnik mu je bil res všeč in ga je v povezavi z besedami stres, zen, ogljični odtis in podobnimi, pri strankah rad uporabljal. V določenih krogih so, gotovo tudi po njegovi zaslugi, ribniki postali pravi hit. Zaničljivo se je nasmehnil.  Pa kaj bi bogataši sploh z bazeni! Med tednom nimajo časa, da bi uživali v njih, vikende in počitnice pa tako preživljajo na golfu ali kakšnih mondenih krajih, kjer se srečajo s sebi podobnimi.

 Ani je, še preden je prišel k njima postaviti ribnik, postalo jasno, da se je ujela v zlato kletko. Verjel ji je, ko mu je tožila, da je življenje s tiranskim Edvardom nevzdržno. Tudi sam je izkusil njegovo gospodovalnost in aroganco, ko je delal tisti ribnik. Stiskač! Milijoni v banki, to je izvedel iz zelo zanesljivega vira, pa se je pogajal za vsak evro, je zaničljivo prhnil. In še obseden z ekologijo in zdravim življenjskim slogom! Le pri viskiju ni bil dosleden. Predpisoval si ga je v izdatnih količinah, ker je nekje prebral, da širi žile.

Skrbno sta vse načrtovala, no, predvsem on. Pri eni od strank, vrhunskemu nevrologu je potožil, da ga skrbi za strica. V družini so pogoste možganske kapi… In je izvedel marsikaj. Dovolj. Do potrebnih tablet tudi ni bilo pretežko priti.

-6-

Nikoli ga ne bodo posumili, je samozavestno spet ošvrknil svojo atletsko podobo v ogledalu. Stare gospe tako rade kaj izgubijo ali založijo. Ga je pa zadnje čas kar dražilo in srdilo, da je Ana kar nekaj cincala.

 »Saj zna biti zelo velikodušen, veš«, ga je včasih zagovarjala. » če samo pomislim na oporoko…« 

Trapa! Njej ni bilo treba živeti v tej zanikrni luknji! In koliko časa ji je moral dopovedovati, naj ga ne kliče po telefonu, če pa že, naj uporabi le moževega. Nikoli ne veš. Prav v črni kroniki je večkrat bral, kako je koga izdal prav telefon.

 Dokler ni slišala tistega razgovora po telefonu, se je privoščljivo posmehnil. Večkrat mu je morala dobesedno ponoviti, kaj je slišala. Na pamet je znal tiste stavke:» Glede sina sem premislil, sebe moram zavarovati, saj razumeš, kaj mislim, Matjaž. Bova uredila pa po tvoji operaciji. Čez mesec ali dva  bo v redu«. Ne, izrečeno ni dopuščalo nikakršnega dvoma. Model se je z odvetnikom dogovarjal za termin za spremembo oporoke.

To jo je končno prepričalo, da je potrebno ukrepati. In to hitro! Dobro, da je imel vse pripravljeno…Zleknil se je na razmajan kavč in iz pločevinke srknil pivo. Uf, mlačno je, se je namrdnil. Hladilnik spet ne dela, še balkona nimam, da bi ga tam hladil, je nejevoljen odložil pločevinko na tla. Kmalu bo bolje, se je zvito nasmehnil. Teh nekaj mesecev do zapuščinske obravnave bo že potrpel. Potem pa –  komu mar, kaj si drugi mislijo…

KRIMINALISTA

 »Kaj nenavadnega naj bi pa soseda opazila?« je mlajši kriminalist vprašal nadrejenega, ko sta sedla v avto. »Človek je umrl v svoji delovni sobi, sam v hiši, sledov nasilja ni. Že to, da sta prišla dežurni preiskovalni sodnik in državna tožilka, se mi zdi pretirano. A mogoče česa ne vem?«

»Ni bilo časa, da bi ti povedal, Marko. Že nekaj časa zoper njega tečejo ukrepi, prisluhi in tajno sledenje. Trgovina s prepovedanimi prehranskimi  dopolnili. Tik pred realizacijo smo bili, pa tip umre. Jasno, da je sumljivo. «

»Že, a kaj imata soseda pri tem?« ni bilo jasno mlajšemu.

»Imamo podatek, da je bil včeraj pri njiju na obisku. Očitno se družijo, lahko jima je kaj rekel, kaj vprašal. Sosedje so lahko dober vir koristnih informacij.«

-7-

»Zakaj pa si ženo vprašal tudi za  številko moževega telefona, če so zanj odrejeni prisluhi?« mu še kar  ni bilo jasno.

» V predalu smo našli še en telefon. Ugotovil sem, da smo sledili temu. Žena zanj očitno sploh ne ve, saj mi je povedala številko telefona, ki smo ga našli v dnevni sobi. «

» Ta pa je  na kartico? Je bil naročniški le za zavajanje, a ne Metod?«

» Sem ti že rekel, da boš še daleč prišel?« se je zasmejal starejši kriminalist. Hotel je še nekaj dodati, ko  mu je zazvonil telefon. Pazljivo je prisluhnil.

» Primer dobiva zanimive dimenzije«, je zamišljeno zamrmral, ko je prekinil pogovor. »Naroči forenzikom naj pregledajo še ta zaseženi telefon. Jaz se bom  z državno tožilko dogovoril, da uredi potrebno še za telefon žalujoče vdove. Poglej, če se pojavi številka, ki ti jo bom poslal. Kratko tišino je spet prekinil telefon.

» Nikar ne hodi tja, da ne sprožiš alarma«, je bil odločen. »Bom jaz to uredil jutri.«

» Daj, odloži me pred sodno medicino, ti pa  pokliči mlado vdovo in jo povprašaj po imenu osebnega zdravnika njenega moža. Zdravstveni karton pripelji kar tja«, je še naročil mlademu sodelavcu.

»Kaj pa sin? Naj opravim razgovor z njim kar jaz?« se je ponudil Marko.

» Zanj bo čas še jutri. Tudi on je pod ukrepi in nočem, da kaj posumi. Mi je vdova obljubila, da ga bo obvestila«.

»Skratka, naj ne sumita, da sumimo?« je povzel mlajši.

» Tako, v akcijo! « je  malce teatralno vzkliknil Miloš, lopnil Marka po kolenu in izstopil.

ANA

Zbudila se je zelo zgodaj. Praznina v hiši se ji je zdela skoraj strašljiva. To jo je začudilo, saj se je sicer, ko je bil Edi poslovno odsoten, sama  počutila tako lahkotno, svobodno.

-8-

 Tista včerajšnja napetost nikakor ni popustila. Koliko opravkov, telefonskih razgovorov jo čaka, pa še vsa tista vprašanja… Na to prej sploh ni pomislila. In tudi David gotovo ne. Saj! Njemu ni treba drugega, kot da čaka na zapuščinsko obravnavo in sanja o kakšnem eksotičnem otoku. Čudno. Naenkrat so se ji njuni načrti zazdeli nekako nestvarni.

Najprej bo poklicala Blaža, se je odločila. Mogoče bi ga morala že včeraj? Njegova reakcija jo je presenetila. Da pride nemudoma.

Takoj je poklicala Davida.

» Kaj pa noriš ob tej uri?« je bil sprva neprijazen.

» Blaž prihaja sem«, je kujavo rekla. »Jaz pa sem upala…« je pomenljivo zastala in v predsobi pritisnila na gumb za odpiranje dvoriščnih vrat.

» Še dobro, da se je napovedal. Poslušaj princeska, je mehko nadaljeval, midva bova vse nadomestila. Samo zdaj, naju res ne sme nihče videti skupaj. Pokliči, ko boš lahko. Vse bo v redu,« je hitro dodal in prekinil.

Zvonec pri vhodnih vratih jo je presenetil. Saj ima vendar ključ, je nejevoljno pomislila.

»Ste me pričakovali?« je s preiskujočimi očmi zavrtal vanjo kriminalist.

»Ne, ne«, je zajecljala. » Nisem vas pričakovala. Blaž, možev sin prihaja«, se je zbrala. » Vi pa? Vam lahko kako pomagam?« se je neodločno prestopila.

» Pot me je ravno vodila mimo«, je rekel lahkotno. » Včeraj vas tudi nisem vprašal ali ste kdaj uporabili možev telefon. Ste ga? « je dodal.

» Mogoče pa res kdaj«, je bila malo negotova.

»Vam je znana ta številka?«, ji je pomolil list papirja.

» Mislim, da ne, bi jo morala poznati?« ga je za hip pogledala. Več ni zmogla. Bila je Davidova številka.

» Ne vem«, jo je nekaj časa nepremično gledal in se nato poslovil. Spremljala ga je s pogledom. Zimzeleni grm ji je zastiral pogled, da  ni bila prepričana ali se ni  pri ribniku za nekaj trenutkov zadržal…

Blažev prihod nekaj minut za tem jo je vznemiril. Nobenega sočutja, le  kdo je bil tu, kaj so pregledali, kaj so odnesli, kje so ključi avtomobila, boš že sama uredila.

»Kaj pa pogreb, kako misliš?«

-9-

» V poštev pride le raztros pepela, čim manj sledi za tem…. » Zadnjo besedo je zadušil hrup vrat, ki jih je zaloputnil za seboj.

KRIMINALIST

Mlajši kriminalist je se pristopu starejšega kolega malce čudil. Zadeva je bila vendar popolnoma jasna! Zabeležke varnostnih kamer, s katerimi je bilo pokrito celotno območje vile in vrta, so potrdile navedbe »mlade vdove«, kot jo je vztrajno imenoval Miloš. Starejšega moškega je v času, ko je bil v hiši nedvomno sam, pokosila možganska kap. On pa še kar ni dovolil pokopa! Tudi realizacijo v zadevi zaradi  katere so bili zoper pokojnega odrejeni ukrepi je, vsaj kazalo je tako, popolnoma prepustil oddelku za organiziran kriminal. Je pa šel, celo dvakrat, v ortopedsko bolnico k nekemu odvetniku, pa spet k sosedi. Njega pa skoraj spremenil v hitrega prenašalca pošte iz sodne medicine, na forenzični laboratorij, pa k preiskovalnemu sodniku, Da  ne omenja koliko časa je porabil s pregledovanjem izpiskov telefonskih pogovorov in iskal ujemanja treh številk. Dobro, najnovejši računalniški program mu je bil v veliko pomoč. Pa vendar! Očitno izgubljen čas, saj mu je po razgovoru z imetnikom telefona ene od ujemajočih številk, Miloš rekel je le:« Zanimiv mladenič!«

Vse to je premleval na parkirišču pred forenzičnim laboratorijem , kamor ga je bil Miloš poslal s skoraj nagajivim  pogledom in opazko:« Še malo, pa bo puzzle sestavljen!«

 Ko je končno dobil to poročilo, je moral kar dvakrat prebrati uvod: »Analiza vode iz ribnika«. Naslov kjer se ribnik nahaja  mu je bil, seveda, dobro znan. Da je dal analizirati vodo, ker je iz poročila tajnega sledenja izhajalo, da se je »mlada vdova«, po njihovem odhodu sprehodila do ribnika, kamera pa ravno tistega dela ni dobro pokrivala, je po njegovem prepričanju mejilo na neracionalno trošenje proračunskega denarja.

»Ne vem no2, si  je polglasno mrmral, ko je, s poročilom v roki,  koračil proti Miloševi pisarni, « saj je sicer prijazen, a bi mogoče le bil čas, da se upokoji.

 Ko je vstopil je bil Miloš ravno na telefonu.

» Ga ni bilo potrebno izprazniti? – Brez pokrovčka? Aha. Kaj pa nalepka? –  Odlično!«

-10-

»Imaš poročilo?« je nestrpno iztegnil roko. Zatopil se je v branje, nato pa vstal in skoraj vedro rekel:

»Papirji so že pripravljeni. Tvoja prva realizacija. Greva!« Ko je opazil zmeden Markov izraz je prijazno dodal. «V avtu ti vse razložim, res se je hitro sestavilo«.

Naslov, na katerega ga je najprej usmeril, je Marka še dodatno zmedel.

»Zakaj pa na ta naslov?« ni zdržal več.

»Aretirala bova sostorilca kaznivega dejanja umora, Davida, vrhunskega strokovnjaka za načrtovanje in izdelavo ribnikov, potem pa se zapeljeva še do mlade vdove. Zgovoren mladenič,« je zadovoljno dodal po kratkem premolku.

» Pa kaj ima on pri tem, saj njega sploh ni bilo v bližini, ko je lastnik hiše umrl!«

» Ni bilo potrebe, da bi bil tam. Je pa priskrbel tablete. «

»Kakšne tablete?« je hlastno vprašal Marko in mrzlično razmišljal, kaj je v dokumentaciji spregledal.

» No, začeti moram na začetku«, je povzel Miloš. »Moraš priznati, da je obsežna možganska krvavitev brez zunanjih poškodb, ki je bila vzrok smrti priletnega, sicer pa zdravega, bogatega moškega, poročenega z zelo mlado žensko, sumljiva«, je s pogledom ošvrknil mlajšega kolega.

 Ko je ta le rahlo pokimal, je nadaljeval: »Podatek, da je bilo njegovo telo lepo hranjeno s kemijo proti strjevanju krvi, je še bolj zgovoren.  Že nekaj časa je bil ta samooklicani  strokovnjak  za ribnike ljubimec « princeske v zlati kletki«, kot nežno imenuje Ano. Pravzaprav odkar  mu je ona potožila, kako je nesrečna v zvezi, iz katere sicer pričakuje bogato dediščino, on pa zavohal, kako bi Edija, kot ona ljubkovalno imenuje svojega pokojnega moža, zamenjal v zlati kletki. Svoja nežna čustva sta pred drugimi obzirno skrivala. Strokovno znanje, pridobljeno s poglobljenim prebiranjem črne kronike in priložnostnim klepetom s priznanim nevrologom, je radodarno delil s svojo  nesrečno princesko. Ta  ga je zato klicala le v trenutkih najgloblje žalosti in še to z moževega telefona. Klic je, po nasvetu seveda, takoj izbrisala iz spomina telefona.«

» Ha«, je rahlo prezirljivo prhnil Marko.« To, da pogovor ostane v spominu operaterja in se beleži tudi na klicani  številki  je zanju očitno že višja matematika!«

-11-

»Po našem obisku, je seveda uporabila svojega, saj smo njegovega zasegli«, je nadaljeval Miloš. » Komunikacije med njima tako ne bo težko dokazati. Pa še soseda bo imela kaj povedati. Edi, lisjak stari, je sicer očitno nekaj sumil, ker je iskal Davidovo številko telefona pri sosedih, a žal malo pozno. Princeska je že nekaj tednov njegovo prehrano vestno bogatila s tabletami za redčenje krvi. Tablete so izpolnile njuna pričakovanja, še preden mu jih je vse uspela postreči. Njihov učinek je pospešila tudi Edijeva ljubezen do dragih, žganih pijač. Preostanek zdravila je, po trenutnem navdihu, odvrgla v ribnik, kjer je ribam in žabam  dokazano oplemenitila njihov biotop. Je pa potrebno priznati, da o njegovih in sinovih nezakonitih  poslih očitno nista imela pojma.

Mimogrede rečeno, imamo podatke, da je Edi že pripravljal neko dokumentacijo, da bi kot »poslovni partner, v tistih sumljivih poslih bil zaveden le sin, on pa bi bil le  kolateralna žrtev sinovega nepremišljenega ravnanja.

 Zapleteni odnosi, očetje in sinovi,« je po kratkem premolku, rahlo literarno navdahnjeno, zaključil Miloš.

 » Ribnik je bil usoden!« je pribil Marko, ko je ustavil pred neuglednim stanovanjskim blokom v predmestju.

Nastja Franko

Zelo dobro dramaturško vodena večplastna kriminalna zgodba, kjer se ob enem odkritju nasnuje tudi drugo – tudi žrtev je bila v kriminalnih dejanjih. Predvsem preseneča taktična zgradba zgodbe, ki je zasnovana na glavni akterki, ki je skušala svojo nečimrnost na nek način oplemenititi. Jezik je zelo primeren in stvaren, stavki gladki, dovolj kompaktni. Odplet zgodbe je v maniri dobrih kriminalk, kjer se dejstva znanstveno nizajo. Mogoče bi dodali glavni akterki še malo notranje dinamike, da bi zgodba dobila širši epski razmah – seveda bi zlahka iz te zgodbe nastal odličen kriminalni roman. Kdo ve, morda se bo Kadaj res napisal.

Mentor

Samo mir

1

Sedim na svojem fotelju in čakam na oddaje, ki jih zmeraj gledam. Navadil sem se, da sem sam. Držim se bolj zase, nikogar ne sekiram in jih ne opravljam.

Pa ugotavljam, da nikoli ne bom zares v miru. Venomer poslušam loputanje, šumenje, drsanje, korake … Nekoga pred vrati … Pa samo mir bi rad!! Tu se pa vsi vtikajo vame in vse hočejo vedeti! Da potem opravljajo, kakšen da sem. Kar slišim jih, kako pravijo, da sem čuden. Čudaški. Meni se je vedno zdelo, da je vsak človek na nek način čuden.

Med razmišljanjem stopim proti svojemu fotelju. Vstal sem ob pol sedmih – kot zmeraj – opravil vse v kopalnici in se oblekel. In jajca sem si cvrl za zajtrk. In zdaj imam že časopis razgrnjen na klubski mizici. Tu pred mano me čaka, da skupaj preživiva naslednjo uro ali dve.

V veži se pa že nekdo tiho premika, komaj začutiš stopinje, dve ali tri, potem se potuhnejo. Nekdo se močno trudi, da bi ostal neopažen. Vse hočejo vedeti o tem, kaj počnem. V svojih mehkih copatih mi ni težko neslišno iti do svojega naslanjača. Usedem se in tiho obračam strani.

Pralni stroj pa že pere in tudi kruh se taja in je že skoraj dober. Na štedilniku prav nalahno brbota golaž. Dobro je znati kuhati in skrbeti za gospodinjstvo. Nikogar ne potrebujem, za vse poskrbim sam. Samo mir naj mi dajo!

Še vedno sem na prvi strani, ko zazvoni telefon. Najbrž je hčerka. Majda. Morda je njen mož. Vsak dan pokličeta in sprašujeta, kako sem. Marsikdo bi mislil, da imam srečo, meni se pa zdi, da bi raje imela moje stanovanje, kot tisto, kjer sta zdaj. Tudi visoko najemnino plačujeta.

»Oj, živjo! Kako si?« zmeraj sprašuje. Nikoli nič novega. Verjetno jo bolj zanima, če mislim še dolgo ostati tu.

Imam tudi dva prijatelja, ki včasih pokličeta in preverita, če sem še živ. Dobesedno. Lojze in Drejc. Poznamo se že dolgo. Včasih se srečamo v parku, ampak prav veliko se pa ne pogovarjamo. Lojze je bil vedno bolj tih. Drejc je pa precej bolan in je neprestano utrujen in govori veliko manj kot včasih.

Od nekdaj vem, da sosedje nadzorujejo vse, kar se okoli njih dogaja. Če sem na stopnišču, je gotovo nekdo v predsobi enega ali drugega soseda. Če sem pa v stanovanju, na drugi strani stene tudi nekdo posluša. Če grem ven, bi sosede lahko povedale uro in smer. Brez težav. Ampak zadnje čase se dogaja še nekaj bolj nekaj čudnega: če[U1]  takoj, ko odložim telefon, odprem vhodna vrata, je nekdo zunaj. Brez izjeme. Ali je Anica na levi ali pa Vladka na desni. Ali pa Aničin mož. Vladka je vdova. Eden ali drugi ali tretji … ravno gre noter, kot da je pravkar prišel domov. Meni se zdi neverjetno.

Jasno mi je bilo, da je življenje v bloku drugačno. Ampak tu pri nas nenehno poslušaš, kako nekdo hodi po stopnicah. Slišim še vedno odlično. In tudi razločim, kdo hodi zunaj. Bolj ali manj. In vem da hodijo poslušat k vratom. Drugače jih ne bi videl, ko odprem.

Ko sem na bolšji tržnici videl stetoskop, sem vedel: tole je zame. Točno to potrebujem. Moram reči, da se bolje obnese, kot sem mislil. Presenetljivo dobro! Če ga prislonim na steno, razumem skoraj vse, kar se pogovarjajo na drugi strani. Res je odličen. In stene so precej tanke.

                 
Kar vtaknem ga v ušesa in prislonim na zid. Vem, da se nekaj dogaja. Časnik bo počakal.

»Popoldne bo šel. Saj gre vedno popoldne!« nekam sitno pravi Anica, Oskar pa zagodrnja: »Kaj me briga! Tako ali tako noče, da bi šli skupaj!«

Res sem Majdi rekel, da grem kasneje do parka. Ampak sam. Čudno bi bilo, če bi se kar naenkrat hodil sprehajat skupaj s sosedi.

Ona pa kar ne odneha: »Ampak mene skrbi …« in kar ne konča misli. Pa jo namesto nje konča njen mož: »Dosti je že star, pusti ga!« Včasih je tale Oskar kar pameten. Žal ne zmeraj. Zadnjič je on vztrajal, da prideta na obisk. Sem si kar oddahnil, ko ju potem ni bilo. Sem bil pa celo popoldne malo živčen.

»Kaj si moral tisto reči zadnjič?« vpije nanj. No, tega pa ne razumem prav. A smo se kdaj pogovarjali? Kregali? Razen hitrega pozdrava se ne spomnim veliko.

Me prav zanima, če se tudi v sina tako vtikata. Zadnjič je Anica Vladki razlagala, kako sta bila pri njem in kako snaha sploh ne vzgaja otrok. Po hiši pa menda še prahu ne pobriše. Še dobro, da nista res prišla mimo!! Meni že ne bo inšpekcije delala!

Zadnjič so v neki oddaji pokazali, kako te lahko ogoljufajo in okradejo že, če dobijo v roke tvoje papirje. Pa ni treba, da je pogodba, odločba ali rojstni list. Dovolj so računi. Položnice in podobno! Tvoj naslov dobijo, pa številko tvojega bančnega računa in je. Okradejo te do golega. Zato nobena soseda ne bo tukaj radovednosti pasla. Že Brane je zadnjič gledal tam po omari. Rekel je, da lahko popravi predal, tisti, ki se komaj še drži skupaj. Ne verjamem! Vsega bi pregledal, to je! Dokumente imam notri. Račune, pa garancijske liste, pa izpisek iz zemljiške knjige. Predal lahko sam popravim. Ni treba, da ga zet. Prav mogoče je, da ga zanima, če je kje kakšen testament. Bo že počakal!

Ura ni niti ena. Obesil bom tistih par oblačil in pojedel kosilo. Kruh je dober. Golaž je kuhan. Bom kar v dnevni sobi. Poročila bom gledal zraven. Ali pa ne. Saj samo lažejo in nas imajo za norca. Ne ne, gledal jih bom. Seveda.

Še prej se prepričam, kaj naklepajo. Pri Anici slišim Vladko. Večkrat gre na obisk.

»Sta že slišala?« ju sprašuje prav vzhičeno.

»Ne vem!« Kdo ne ve? Oskar? »Marsikaj sem že slišal …« On, ja.

»Ven bo moral! In to kmalu!« Vladko bi pa brez stetoskopa slišal. In zmrazi me ob tem, kar pravi. Nikamor ne grem! Kdo mi lahko kaj takega ukaže?

»Ven? Zakaj pa?« zanima Anico veliko bolj kot njenega soproga.

»Menda je nekaj stvari uničil, pa kradel sosedom …« je Vladka še vedno glasna.

Roke se mi tresejo. Skoraj izpustim svoj dragoceni pripomoček. Kdo si izmišljuje take stvari? Kdaj sem kar koli … uničil? Vzel?

»A si prepričana? Mislim, saj vem, ampak kar tako te tudi ven ne vržejo …« Anica zagrabi novico in sprašuje naprej.

»No, saj ni zaradi tega. Pravijo, da je stanovanje na hipoteko kupil, pa ne plačuje … «

»A potem bo banka ali kaj … mislim … ga izselila?« Anica hoče stvarem priti do dna, razčistiti vse, kar se o stvari da vedeti, da ne ostane nič nejasnega.

»Saj se že nekaj časa ukvarjajo z njim, zdaj je prodano. Mora ven. Takoj.« poroča vsa vsevedna.

V prsih me speče. To je več kot običajna zloba. Kako so mogli kaj takega spraviti skupaj? Nikoli nisem nikomur nič slabega storil. Pa saj to ni mogoče. Stanovanje sem odplačal, kot sem načrtoval. Že pred tremi leti je bilo odplačano. Do zadnjega. Pa če so mi kaj podtaknili? Majda? Tisti njen? Če so mi kaj pobrali in drugače zapisali? Zavem se, da so usta suha od sape, ki se ji z vso silo mudi ven in noter, pa imam še kar občutek, da je ni dovolj. Sede na tleh ob steni poslušam razbijanje srca . pa če vedo, da poslušam? Saj je znano, da imam slabo srce!

Majdo bom poklical. Naj mi pojasni, kako je lahko prišlo tako daleč! In kdaj. Naj uredi, Kakor ve in zna!

Pokličem Majdo. Ko se nikakor ne oglasi, še Braneta. Nikogar ni. Če sta onadva tole zakuhala, se mi ne bosta javila, seveda ne. Pa če sta res pobrala denar? Če ne plačaš hipoteke, gre stanovanje na dražbo. Ne ne, tega ne bi naredila. Ali bi?

Danes ne grem nikamor! Želodec mi nekaj nagaja. Pa zdi se mi, da imam vročino. Nisem čisto v redu. Majda mora priti. Moja Majda! Saj ne bi tega naredila, ona že ne.

Majda!

2

Sedim na svojem fotelju in čakam na oddaje, ki jih zmeraj gledam. Navadil sem se, da sem sam. Držim se bolj zase, nikogar ne sekiram in jih ne opravljam.

Pa spet ne bo miru, kaj? Ne danes, ne nikoli! Venomer poslušam loputanje, šumenje, drsanje, korake … Nekoga pred vrati … Pa samo mir bi rad!! Tu se pa vsi vtikajo vame in vse hočejo vedeti! Da potem opravljajo, kakšen da sem. Kar slišim jih, kako pravijo, da sem čuden. Čudaški.

»Čudaški! Jaz!« se malo pomenim sam s sabo. Včasih se je treba.

Moj fotelj! Stopim proti njemu. Usedel se bom in si oddahnil. Lepo je tako začeti jutro – brez vsake sile! Saj sem zadosti delal! Si pa ja zaslužim! Ob pol petih sem vstajal, ja! Skoraj štirideset let! Danes pa okoli pol sedmih – ravno prav – potem se porihtam, skuham zajtrk, pojem … Moraš poskrbeti zase. Da živiš kot človek.

»Če to znaš, koga še rabiš? A?« se sprašujem. Samo v miru naj me pustijo, vse bom sam.

Časopis me razgrnjen čaka na mizici. Zdaj imam čas. Tja do …

Nekaj me zmoti … Pa kaj že spet? Nimam prisluhov, ne … Nekdo hodi po stopnišču! Zdaj pa bolj po tiho! Barabe! Samo, da jih ne bi slišal! Vem, vem! Da ste tukaj! Ne boste me, ne! Nič ne boste slišali, prav nič!

V svojih mehkih copatih mi ni težko neslišno iti do svojega naslanjača. Usedem se in tiho obračam strani.

Pralni stroj pa že pere in tudi kruh se taja. Čez čas vstanem in grem pogledat.

»Kmalu bo! Samo še malo!« potipam kruh. Na štedilniku pa prav nalahno brbota golaž.

»A je problem skuhati en golaž? Pa ja!« si rečem, zadovoljen. Kako diši!

Križanko bom rešil … Že pri tretji besedi zazvoni telefon. Najbrž je hčerka. Majda. Morda je njen mož.

»Oj, živjo! Kako si?« zmeraj sprašuje. Nikoli nič novega. Verjetno jo bolj zanima, če mislim še dolgo ostati tu. Visoko najemnino plačuje … Pa pol tako lepo ni tam, kot tukaj!

»Kako sem, kako sem!!« mi kar pokrov dviguje! Blagor meni, a! Če ne bi vedel, kaj jih matra!

Imam tudi dva prijatelja, ki včasih pokličeta in preverita, če sem še živ. Dobesedno. Lojze in Drejc. Poznamo se že dolgo. Včasih se srečamo v parku, ampak prav veliko se pa ne pogovarjamo. Lojze je bil vedno bolj tih. Drejc je pa precej bolan in je neprestano utrujen in govori veliko manj kot včasih. Ej Drejc, Drejc!

Najraje sem pa doma. Toda …

Od nekdaj vem, da sosedje nadzorujejo vse, kar se okoli njih dogaja. Če sem na stopnišču, je gotovo nekdo v predsobi enega ali drugega soseda. Če sem pa v stanovanju, na drugi strani stene tudi nekdo posluša. Če grem ven, bi sosede lahko povedale uro in smer. Brez težav. Oja! Vem, da je vse res! Zadnje čase … je vse skupaj še bolj čudno: če takoj, ko odložim telefon, odprem vhodna vrata, je nekdo zunaj. Brez izjeme. Ali je Anica na levi ali pa Vladka na desni. Ali pa Aničin mož. Vladka je vdova. Eden ali drugi ali tretji … ravno gre noter, kot da je pravkar prišel domov. Ja! In jaz sem z lune padel!

Saj je logično, da je v bloku drugače kot v hiši! Ampak tu pri nas … tu nenehno poslušaš, kako nekdo hodi po stopnicah. Mislijo, da sem gluh – bolj ali manj – ampak vsaj tu mi pa res nič ne fali! Vse slišim in vem kdo hodi zunaj. Bolj ali manj. Ja! Pa poslušat hodijo k vratom. Saj jih vidim! Vsakič, ko odprem!

Ko sem na bolšji tržnici videl stetoskop, sem vedel: tole je zame. Točno to potrebujem! Moram reči, da se bolje obnese, kot sem mislil. Presenetljivo dobro! Če ga prislonim na steno, razumem skoraj vse, kar se pogovarjajo na drugi strani. Res je odličen. In stene so precej tanke.

                 
Vem, kaj se dogaja! Kar na ramenih počiva moja pripravica in takoj jo uporabim. Križanka bo že počakala. Žlehtnobe! Slišim vas, slišim!

»Popoldne bo šel. Saj gre vedno popoldne!« nekam sitno pravi Anica, Oskar pa zagodrnja: »Kaj me briga! Tako ali tako noče, da bi šli skupaj!«

Res sem Majdi rekel, da grem kasneje do parka. Ampak sam. Čudno bi bilo, če bi se kar naenkrat hodil sprehajat skupaj s sosedi. Pa samo Majdi sem povedal. Ona pa tudi ni z nobenim od tukaj govorila. Sem vedel!

Ona pa kar drgne: »Ampak mene skrbi …« potem pa še stavka ne konča! Ga pa njen mož: »Dosti je že star, pusti ga!« Včasih je tale Oskar kar pameten. Oooo, pa ne zmeraj! Kaj si vztrajal prejšnji dan, da morata priti na obisk? A si normalen? Ne vem, zakaj bi prišla! Jaz nikoli ne hodim kofetkat, klepetat pa opravljat k sosedom, samo tega mi še manjka! Sem si kar oddahnil, ko ju potem ni bilo. Sem bil pa celo popoldne malo živčen.

»Kaj si moral tisto reči zadnjič?« vpije nanj. No, tega pa ne razumem prav. A smo se kdaj pogovarjali? Kregali? Nazadnje sem jih srečal v sredo … živjo – živjo, pa smo šli vsak po svoje.

Me prav zanima, če se tudi v sina tako vtikata. Zadnjič je Anica Vladki razlagala, kako sta bila pri njem in kako snaha sploh ne vzgaja otrok. Po hiši pa menda še prahu ne pobriše. Še dobro, da nista res prišla mimo!! Meni že ne bo inšpekcije delala!

Zadnjič so v neki oddaji pokazali, kako te lahko ogoljufajo in okradejo že, če dobijo v roke tvoje papirje. Pa ni treba, da je kakšen zelo pomemben in uraden papir. Na-ka! … dovolj je kakšen račun! Položnice in podobno! Tvoj naslov dobijo, pa številko tvojega bančnega računa, pa je! Okradejo te do golega.

»Ne boš ti tukaj firbcala, baba zmešana!« povem še na glas in mi kar malo odleže.

Že Brane je zadnjič gledal tam po omari. Rekel je, da lahko popravi predal, tisti, ki se komaj še drži skupaj. A on da bi popravljal! Ne verjamem! Vsega bi pregledal, to je! Dokumente imam notri. Račune, pa garancijske liste, pa izpisek iz zemljiške knjige. Ja ja, kdo ve, kaj ga zanima! Predal lahko sam popravim. Ni treba, da ga zet! On bi najbrž vse prebrskal …

» … če je kje kakšen testament! To!« se mi je misel kar na glas zaključila. Brane bo pa že moral počakati.

Časa je dovolj … bom najprej cunje obesil, pa potem pojedel kosilo. Kruh je v redu. Golaž je kuhan. Ura bo vsak čas ena. Bom kar v dnevni sobi. Poročila bom gledal zraven. Ali pa ne. Saj samo lažejo in nas imajo za norca. Za neumne nas imajo! Vsak dan! Ne ne, gledal jih bom. Seveda. Malo pa že moraš vedeti, kaj se dogaja okoli tebe.

»A res slišim Vladko?« se mi zdi čudno. Saj ne bi bilo, ampak to je s ta druge strani. Od Anice sem. Ja, na obisk je šla. Le kaj naklepajo? 

»Sta že slišala?« ju sprašuje prav vzhičeno.

»Ne vem!« Kdo ne ve? Oskar? »Marsikaj sem že slišal …« On, ja.

»Ven bo moral! In to kmalu!« Vladko bi pa brez stetoskopa slišal. Kar zmrazi me … Nikamor ne grem! Kdo mi lahko kaj takega ukaže?

»Ven? Zakaj pa?« je Anica vsa na trnih … to mora izvedeti, takoj in vse in …

»Menda je nekaj stvari uničil, pa kradel sosedom …« je še kar vpila … od kod ji to?

Roke se mi tresejo. Kdo si to izmišljuje? Kdaj sem kar koli … uničil? Vzel?

»A si prepričana? Mislim, saj vem, ampak kar tako te tudi ven ne vržejo …« Anica kar melje melje … goflja hudobna! Jooj, kako uživa!

»No, saj ni zaradi tega. Pravijo, da je stanovanje na hipoteko kupil, pa ne plačuje … «

»A potem bo banka ali kaj … mislim … ga izselila?« Anica hoče stvarem priti do dna, razčistiti vse, kar se o stvari da vedeti, da ne ostane nič nejasnega.

»Saj se že nekaj časa ukvarjajo z njim, zdaj je prodano. Mora ven. Takoj.« poroča vsa vsevedna.

V prsih me speče. To je … to je … to gre čez vse meje! A so res tako zlobni?!? Kako so … kako so mogli kaj takega spraviti skupaj? Nikoli nisem nikomur nič slabega storil. Pa saj to ni mogoče! Stanovanje sem odplačal, kot sem načrtoval. Že pred tremi leti je bilo odplačano.

»Do zadnjega!« vzkliknem, da se kar ustrašim. Že naslednji trenutek me prešine: »Pa če so me okoli prinesli?«

Majda? Tisti njen? Če so mi kaj pobrali in drugače zapisali? Zavem se, da so usta suha od sape, ki se ji z vso silo mudi ven in noter, pa imam še kar občutek, da je ni dovolj. Sede na tleh ob steni poslušam razbijanje srca .. pa če vedo, da poslušam? Morda pa nalašč lažejo, da bom slišal … Saj je znano, da imam slabo srce!

Majdo bom poklical. Naj mi pojasni, kako je lahko prišlo tako daleč! In kdaj. Naj uredi! Joj. Naj naredi, da bo prav! Kakor ve in zna!

Majda se ne oglasi. Tudi petič ne. Pokličem Braneta. Nikogar ni. Če sta onadva tole zakuhala, se mi ne bosta javila, seveda ne. Pa če sta res pobrala denar? Če ne plačaš hipoteke, gre stanovanje na dražbo. Ne ne, tega ne bi naredila. Ali bi?

Danes ne grem nikamor! Želodec mi nekaj nagaja. Pa zdi se mi, da imam vročino. Nisem čisto ta pravi. Majda mora priti. Moja Majda! Saj ne bi tega naredila, ona že ne.

Kar tu na kavču bom počakal. Mogoče pa danes pride. Tako lepo je, ko pride na obisk.

Majda!

Danica Krapež

Izvrstno! Dobro ste vodilo zgodbo, ji dodajali dramaturško dinamiko in tkali napetost. Tudi sam vstop v zgodbo je lahkoten, ravno prav opisen. Ravnovesje med dialogi in notranji stanji ste uravnotežili. Lik je dobro grajen, njegova notranja premlevanja ga izkristalizirajo. Jezik je povsem primeren snovi, tudi znotraj dialogov se drži izpovedne manire. V razširitvi – zelo ste se potrudili – je opaziti, da ste tekst donegovali s stilskimi sredstvi in dodali še kakšen zamislek več. Morda za prikaz odlične dinamike sledeči odlomek:

Mentor

Zadnjič so v neki oddaji pokazali, kako te lahko ogoljufajo in okradejo že, če dobijo v roke tvoje papirje. Pa ni treba, da je kakšen zelo pomemben in uraden papir. Na-ka! … dovolj je kakšen račun! Položnice in podobno! Tvoj naslov dobijo, pa številko tvojega bančnega računa, pa je! Okradejo te do golega.

»Ne boš ti tukaj firbcala, baba zmešana!« povem še na glas in mi kar malo odleže.

Že Brane je zadnjič gledal tam po omari. Rekel je, da lahko popravi predal, tisti, ki se komaj še drži skupaj. A on da bi popravljal! Ne verjamem! Vsega bi pregledal, to je! Dokumente imam notri. Račune, pa garancijske liste, pa izpisek iz zemljiške knjige. Ja ja, kdo ve, kaj ga zanima! Predal lahko sam popravim. Ni treba, da ga zet! On bi najbrž vse prebrskal …

» … če je kje kakšen testament! To!« se mi je misel kar na glas zaključila. Brane bo pa že moral počakati.

Časa je dovolj … bom najprej cunje obesil, pa potem pojedel kosilo. Kruh je v redu. Golaž je kuhan. Ura bo vsak čas ena. Bom kar v dnevni sobi. Poročila bom gledal zraven. Ali pa ne. Saj samo lažejo in nas imajo za norca. Za neumne nas imajo! Vsak dan! Ne ne, gledal jih bom. Seveda. Malo pa že moraš vedeti, kaj se dogaja okoli tebe.

»A res slišim Vladko?« se mi zdi čudno. Saj ne bi bilo, ampak to je s ta druge strani. Od Anice sem. Ja, na obisk je šla. Le kaj naklepajo? 

Ja ja, dobro so si to zamislili, postaviti ta dom sem, da je malo zelenja naokoli … Milka vedno pravi, da ji je okolica čisto všeč, da so sprehodi lepi, še ptičke sliši peti … saj ni zmeraj tako slabo tukaj, v domu!

»Ja ja, saj ni tako slabo!« se priduša, kot da koga tolaži.

Danes sedi pri oknu, leva roka počiva na okenski polici, kamor je v ta namen dala svoj tanki povštrček. Resnici na ljubo se že lep čas ni šla sprehajat. »Križ me tako boli!« potoži vedno, ko ji prigovarjajo, naj gre ven »pa vrti se mi!«

Stol je preprost, lesen, narejen po starem s štirimi nogami. Milkino hčer še najbolj spominja na tiste pri verouku. Nič udoben ni videti, ampak povštrčki rešijo vse. Milka je hitro ugotovila tudi, da je ravno prav visok, da zlahka vstane z njega. Postavljen je k oknu, zapira prehod do postelje, kar pa sploh ni pomembno. Osebje se ji približa z druge strani, ona je pa tako ali tako tam, na stolu. In ker ta nima nobenih nepotrebnih naslonjal za roke, ji nič ni v napoto, ko se obrne in presede na posteljo, pa že lahko – počasi počasi – dvigne noge in se zlekne, da gre za nekaj časa počivat. Ali pa se s stola samo malce nagne in iztegne roko – tudi počasi – pa lahko doseže vse, kar ima na omarici.

»Ja, ja, saj ni napačno zrihtano tole …« pospremi svoj premik na posteljo, kjer se naslednjih deset minut namešča za udoben počitek, potem pa pol ure odmiži in predrema.

Dan nadaljuje z običajnim razvedrilom ob oknu. Premikanje in presedanje jo zaposli kar za nekaj časa prej in potem.

»Ja ja, še dobro, da lahko,« je hvaležna, da se lahko še sama prestavi, kamor hoče.

Njen pogled se sprehodi čez park, bližnji stadion, dobršen del mesta, tja do hribov in oddaljenih gora, tam opazuje vreme in ugiba, kaj bo sledilo, si malce odpočije, potem pa skoči nazaj med zelenje pred domom, kjer preživi največ časa.

Kako lepo bi bilo, če bi večkrat kdo prišel pogledat …

»Ja, ja, saj vem, nimajo veliko časa … ja. Ampak danes pa mogoče pridejo,« upa takole, na glas.

 Ob oknu je ravno prav obrnjena, da se samo z drobnim premikom glave ozre na nočno omarico. Ta spominja na tiste v bolnišnici, sicer v češnjevi barvi, a s kovinskim okvirjem, z zložljivo polico in na koleščkih. In na ta nepogrešljivi kos pohištva je postavljena zbirka fotografij v okvirjih in okvirčkih – tako na gosto, da ena drugo zakrivajo.

»Ooo, zlata moja!« se razneži ob tisti čisto spredaj. Z nje nabrito gledata dva dečka, eden ima kakšna tri leta, drugi je nekoliko mlajši.

»Moram reči Zdenki, naj mi prinese kakšno novo,« zamomlja sama pri sebi. Nista več tako majhna, v katerem razredu je ta velik, v tretjem?

» … ali je v četrtem?« ni več prepričana, »saj danes je petek, mogoče se bo pa kaj oglasila …«

Ja, pa saj vem, da ima veliko dela. Sestanke ima, pozno konča, potem pa otroci, pa mož tudi veliko dela, ne more priti vsak dan, ne … ne more priti vsak teden, saj bo, mogoče bo danes.

Slika, postavljena tik zraven prve, je čisto drugačna. Črnobela, na njej pa družina, mama in babica, dva brata, tri sestre … v ozadju pa hiša, enostavna, dve okni, ne prav velika vrata. Oh, mama, ta je tudi dala veliko skozi, preveč je delala, nič ni skrbela zase, samo za nas, o uboga … ko je oče zbolel, ja ja, hudo je bilo.

Glasovi, ki prihajajo izpred doma, jo znova potegnejo v današnji čas. A so otroci? Mogoče ju pa pripelje s sabo? Saj se je zmenila z eno, ji je zrihtala čokolado.

»Ja ja, za otroke pa moraš nekaj …« prekine tišino v pomenku s seboj.

Danes ta mladi … ja … , imajo čisto druge skrbi. Saj jim ni lahko, ne. Je pa vse drugače. Lačni niso, nagi in bosi tudi ne. Jaz sem pa prve čevlje dobila, ko sem imela sedem let. Od Lojzke, ta starejše. Že ona je stare dobila. Pa samo za k maši so bili.

»Ja ja, čisto drugače …«

Pa delati je bilo treba. Zmeraj delati. Kako je bila mama žalostna, ko je zmanjkalo kruha ali ko ni mogla po zdravila, ko je bil mlajši bratec bolan.

»Ja ja, od revščine je umrl, bogi …«

Danes imajo pa avte, pa telefone, povsod lahko gredo, povsod jih lahko dokličeš …«.

»No, to ravno ne. Ampak … povsod lahko telefonirajo.« se polglasno popravi.

Kdo ve, če je to sploh dobro, pomisli. Zadnjič, ko je bila tukaj, jo je v pol ure dvakrat klicala direktorica. Popoldne! Po službi!

»Ja ja, nikoli ni miru« odkima dvakrat, trikrat, ko razmišlja, kako se je vse spremenilo.

In tudi Samo bi večkrat prišel, pa mora zmeraj kam na pot. Enkrat ga pošljejo v Ljubljano, drugič v Maribor … Danes bo pa mogoče prišel z njo. Petek je. Včasih prideta oba. Kakšen petek.

Počasi se dvigne s stola, prime krpico, obešeno na poličko nočne omarice, ki je tam z namenom. Eno fotografijo za drugo dvigne in jo obriše.

»Ja ja, prahu ne zmanjka!« kot da sama sebi pojasni, zakaj to dela. V srebrnem okvirčku sta dva otroka očitno na poti v šolo.

»Ooo, pridna sta bila, oba!« se spominja svojih dveh, ko sta bila šolarja.

Obriše še tri bolj zadaj, tiho jih postavi nazaj in vzdihne. Predlani je umrl zadnji brat. Vedno jo je imel rad.

»Pa saj smo se imeli vsi radi,« si še malo pove.

Nazadnje poskrbi še za sliko v temno rdečem okvirju z zlatim ornamentom.

Ja ja, za vse je skrbela bolj kot zase … veliko je dala skozi, preveč je delala, boga … ji misli zaidejo na ustaljene poti, potem pa naredijo svoj običajni postanek, tisti, kjer čuden občutek v grlu še vedno požene solze … gor … ven, a jih zamoti z globokim vzdihom.

Na okenski polici se nekaj zgane in hitro izgine.

Jooj, nič jim nisem dala, lačni so, jo zaskrbi za ptičke.

»Kje imam kaj kruha?« pogleda naokoli, če je ostala tista skorja od včerajšnjega kosila. Najde jo v predalu in odpre okno.

»Ja ja, moram spraviti, če ne, odnesejo proč,« govori ptičkom, ki jih zdaj ni tam. Bodo prišli nazaj, bodo, samo malo nadrobim!

»Ja ja, v smeti bi vrgli! In vi bi bili lačni!« se pogovarja z drobižki, ki nikoli ne odgovorijo, »ne vejo, kako je to!«

Včasih pa ni bilo. Kako je mama jokala, ko je kdaj zmanjkalo, pa nam ni mogla dati še enega kosa kruha. Boga, kako se je matrala … se nekatere misli kar ne utrudijo in se zaganjajo znova in znova.

Še en kratek počitek. Obisk kopalnice. Kratek pomenek na hodniku.

Ja ja, še dobro, da so prijazni tu. No, ne zmeraj. Ponavadi pa so. So, ja.

»Gospa Milka! A greva?« je hitro dobila potrditev, nekoliko pojočo in z nasmeškom.

»Oo, grem, grem!« se sliši, kot da bo zdaj daj stekla in bosta odhiteli skupaj.

Negovalka Lea jo prime za podlaket in skupaj se odpravita proti jedilnici. Milkini koraki so kratki, počasni in drsajoči, a trmasti.

»Danes ste pa fajn videti! A križ je bolje?« jo zanima.

»Bolje, bolje! Samo stara sem! Kljukasta in počasna!« se posmeje Milka.

»No, no!« malce zmanjka Lei, takrat pa ravno stopita skozi vrata jedilnice. Večerjo ji prinese na mizo. Palačinke.

Ja ja, kar dobro nam kuhajo.

Milka se počasi loti prve. In kompota. Nikamor se ne mudi.

Ko poje, bo konec večerje in bolj ali manj konec dneva. Pa saj jutri je sobota. Ob sobotah imajo več časa. Jutri najbrž pridejo. Mogoče vsi štirje.

Danica Krapež

Lepa dinamična freska dneva starejše ženske, ki išče svetlobo v osamljenosti. Notranji svet se ji je zožil na spomine. Skrbi za majhne opravke. In čaka na obisk. Ti njeni vsakodnevni opravki jo še držijo  v nekem toku, ki ga ohranja, da ima nek pomen in namen. Jezik je tudi tokrat lepo prilagojen pripovedi. Dramaturgija je povsem umirjena in tempo znotraj pripovednega tkiva nima trzljajev, kar se ha opis starejše ženske spodobi. Morda bi se dalo še bolj skoncentrirano in razširjeno zapisati notranje premišljevanje, ker je le imela veliko časa. Kompozicijsko ste sicer zelo dobro uravnotežili opis samogovore in premisleke – tudi ločila, predvsem tropičja že kar spretno komponirate.

Mentor

Vaja 5/2021 – Osamljenost

Janja Bürmen

Skozi okno svoje sobe opazuje, kako lahen veter v mestnem parku vrtinči odpadlo rumeno listje. Rada bi bila eden izmed listov, vsi odpadejo ob podobnem času; v zlati jeseni, ne prej, sploh pa ne kasneje, se zamisli babica in skrbno zapre molitvenik.

Ubogega človeka pa – preden prav zares odpade v jeseni življenja – utegne doleteti marsikaj.

Ugotavlja, da je odtlej, odkar je v domu upokojencev, njena edina pot domov v povsem varno pribežališče – zatekanje v molitev. Ko se povežem z bogom, me bele stene sobe več ne žalostijo, ugotavlja med zrenjem v steno. Ko je bil mož še živ, stene v naši – še z lastnimi rokami zgrajeni hiši – nikoli niso bile zares bele; prej porjavele, tudi zaradi dima bližnje črne kuhinje in radoživih, nagajivih otrok. Bile so tako zgovorne in polne življenja, upanja. In kako toplo nam je bilo, ko smo se otroci stiskali in greli ob štedilniku na drva in cedili sline medtem, ko so se na njegovi žgoči površini pražili kruhki, ki smo jih še vroče po dolgem in počez natrli s strokom česna in namazali z debelo plastjo domače zaseke…

Danes je vse drugače. Hrana več nima tistega žlahtnega okusa po domačem, premišlja, medtem ko njena zgrbančena roka namesti v usta zobno protezo in seže po svetlikajočem se zloščenem mesnatem rdečem jabolku.

Ko se v molitvi pogovarjam z bogom, me ne reže tišina, ki vlada v tem sterilnem prostoru. Sem bližje umrlemu možu. Pozabim na čas, ki se tukaj nikamor ne premakne. Pozabim na uslužbence te stavbe, ki ne znajo biti prijazni in nameniti tople besede ali pogleda. V molitvi vsaj ne pogledujem na mobilni telefon, iz katerega kar kričijo glasni stavki »nihče te ne pokliče, nihče se ne spomni nate, nihče te več ne potrebuje, nihče te več nima rad!!!«… in med razglabljanjem pobere berglo, ki je naslonjena ob posteljo padla na tla.

Niti sin je že dva tedna ni poklical… med premislekom preveri, če je mobilni telefon sploh prižgan, da je tako tiho. Spomin ji uide v čase, ko so še živeli na vasi na njeni domačiji. Takrat je sicer stacionarni telefon neprenehoma zvonil, njen sedanji, novi, bleščeče zloščeni mobilnik s povsem napolnjeno baterijo, pa je že teden dni tih in nepremičen. Tudi vnuk ji že dolgo ni poslal niti sporočila.

Ne smem sinu pokazati besa, da me je strpal sem, kjer smo se vsi odtujeni varovanci doma pravzaprav znašli le po sili razmer – kot kaznjenci v zaporu – prav takšne so tudi sobe tukaj, kot prave zaporniške celice, klavstrofobične, izolirane od vsega. Edina razlika, ki nas loči od zapornikov je, da nismo ničesar zakrivili in lahko že danes umremo čiste vesti.

Ne, ne, te jeze se ne kaže, saj je hotel najboljše zame… no, saj je v navadi, da tudi otrok za starša hoče le najboljše, saj je tako temu, a ne, da je?! Ne, ne smem mu pokazati srda, da je podrl mojo domačijo in prodal vse pripadajoče zemljišče, da danes tam lahko stoji proizvodni obrat s prav takšnimi belimi stenami … med katerimi zaradi vsega gnijem zdaj jaz tukaj!

Mesec nazaj me je obiskal vnuk in me podučil, kako si z Google trgovine prenesti aplikacijo za šahiranje. »Babica, to pa zato, da boš namesto z mano, igrala šah s telefonom!« mi je veselo oznanil, ko sem odprtih ust strmela vanj in se spraševala, če mar to pomeni, da nam bodo v domu starejših občanov pri dolgotrajni oskrbi kmalu stregli in delali družbo – roboti?!

Na mizi, kjer sta molitvenik in mobilnik, oba v črni barvi in podobne velikosti, se zazdi, da se nekaj premakne. Mobilnik zavibrira, zdi se, da se miza premakne kot v rahlem, komaj zaznavnem potresu, in da sobo napolni rezek pisk, pomešan z radostjo. V babici se vse premakne. Naenkrat stene sploh niso več tako bele. Nič je več ne boli in jesen je najlepši letni čas. S protezo ni nobenih težav in hrana je naenkrat spet okusna. Obrne se proti nočni omarici. Rožni venec ji postopoma polzi iz grčastih rok, ki zdaj osvobojene v otroškem vzhičenju pograbijo mobilnik. Prebere zapis na zaslonu: Prejeli ste SMS, pošiljatelj Luka – vnuk. Njen hitri kazalec kot da udari po zaslonu, kjer piše Prikaži in že željno hlasta po črkah: » Draga babica, si za eno partijo šaha, tistega pravega, z lesenimi figurami, danes sem ga kupil samo za naju. Popoldan te obiščem. Pripravi se na šah-mah!

Veselje ji steče po žilah, medtem ko prst že podrsa po Odgovori…

Njen optimističen in veder pogled skozi okno ujame jato ptic, ki vreščeče krožijo v zraku. Kot da so tako glasne samo zato, da se lažje pomenijo nekaj…  izjemno strateškega.

Prav zares, spreleti babico, smo kot ptice selivke, le da ne znamo leteti in včasih tudi ne zares vreščati, zato pa se vendar moramo hitreje naučiti najti svoj drugi dom.

Janja Bürmen

Toplo napisana zgodba, ki odrazi stisko starejše gospe, ki ni povsem črna, premore upanje. Zelo dobro ste opisali situacijski del zgodbe. Pri uvajanju notranjega toka zavesti, ste si vzeli pravico napovedi in pojasnjevanja, kar ne bi bilo potrebno, pač pa bi lahko pustili samo njene misli, da se oblikujejo, tako kakor so se. Jezik je zelo negovan, primeren. Dramaturško ste dobro zastavili in izpeljali, tudi tempo pripovedi je primerno voden. Pri toku zavesti, tam nas čaka še nekja vaj. Če sklenem dobro napisano, z veliko empatične topline. Izbral sme odlomek, ki podkrepi estetiko tega zapisa, ko se letargija spremeni v lepšo svetlobo.

Mentor

Na mizi, kjer sta molitvenik in mobilnik, oba v črni barvi in podobne velikosti, se zazdi, da se nekaj premakne. Mobilnik zavibrira, zdi se, da se miza premakne kot v rahlem, komaj zaznavnem potresu, in da sobo napolni rezek pisk, pomešan z radostjo. V babici se vse premakne. Naenkrat stene sploh niso več tako bele. Nič je več ne boli in jesen je najlepši letni čas. S protezo ni nobenih težav in hrana je naenkrat spet okusna. Obrne se proti nočni omarici. Rožni venec ji postopoma polzi iz grčastih rok, ki zdaj osvobojene v otroškem vzhičenju pograbijo mobilnik. Prebere zapis na zaslonu: Prejeli ste SMS, pošiljatelj Luka – vnuk. Njen hitri kazalec kot da udari po zaslonu, kjer piše Prikaži in že željno hlasta po črkah: » Draga babica, si za eno partijo šaha, tistega pravega, z lesenimi figurami, danes sem ga kupil samo za naju. Popoldan te obiščem. Pripravi se na šah-mah!

Vaja 7/2021 – Janja Bürmen

Kot da bi slutili, da prihaja ena tistih noči, ki ne bo podobna nobeni drugi. Pred davnimi časi so trdili, da na kresno noč lahko zaslišiš govoriti živali. Marsikdo je v modernih časih temu rad pritrdil in še dodal, da v tej noči lahko oživijo celo predmeti. Že na predvečer kresne noči je bilo zaznati, da se bo zgodilo  nekaj nenavadnega …

Ob vstopu v igralni salon Casino Fontana v Rogaški Slatini je vse stranke tudi ta večer nagovoril refren znane – po meri ustvarjene – igralniške himne, ki so ga vsi njegovi zvesti obiskovalci, vključno z zaposlenimi in vsem igralniškim inventarjem, znali na pamet.

»Življenje je didaktična družabna igra na srečo.

Igrajte jo ─

s kartami brez jokerja!

Igrajte takoj ─

preskočite vendar vso animacijo!

Igrajte intenzivno ─

že naslednjo igro počivate!«

Počivateeeee…

Počivateeee…..

Natakarju v strežbi pri igralnih avtomatih in mizah se je mudilo do glavnega točilnega pulta, od koder je vedno glasneje odmevalo večglasno moško petje… Uf, to pa mora biti gneča igre in pijače željnih in strank, pomisli in si ob misli na bogato napitnino pomane roke in že pospeši korak.

Ko z naglico pridrvi do osrednjega točilnega pulta, ob njem ne vidi nikogar.

Ves večer se mu je kmalu zatem dozdevalo, da iz igralniškega bifeja vedno znova prihajajo čudni zvoki in neznani glasovi, a tam vedno znova ni bilo videti ne duha ne sluha. Morda sem samo utrujen, pomisli.

Odbije polnoč in nastopi kresna noč, ki ima svojo moč. Izza šanka zdaj še glasneje začne odmevati zdaj že skoraj pijansko drenje …

»Igrajte intenzivno ─

že naslednjo igro počivate!«

Počivateeeee…

Počivateeee….ja, ja ja.«

Vse, kar bi si želel je, da čist grem iz tega sveta, izreče kozarec za belo kozarcu za rdeče vino in ga pogleda resnobno –  kot da nalašč želi prekiniti radostno razpoloženje.

Ne sekiraj se, ga poskuša pokroviteljsko umiriti kozarec za rdeče vino, »midva sva že izvorno čista, kaj hočeš še več, izdelana sva bila v famozni Steklarni Rogaška, oblikoval naju je sam mojster organske oblike Oskar Kogoj, midva imava zgodbo, ceno, kakovost, imava vse…

Pomirjen kozarec za belo vino ga prekine in doda:  In da naju perejo na roke, in ne v pomivalnem stroju, še ne pomeni, da sva umazana, kajne, da ne?

Kje neki, midva sva markanten proizvod genialcev, se ponosno šopiri kozarec za rdeče vino. Nama gre dobro v primerjavi z…  pogled usmeri s police navzdol na umazan pivski vrč, ki sameva v pomivalnem koritu.  Zdi se, da ga bo od same jeze, ko to posluša, razneslo.

Kaj pa se afnata, slabiča, krhka sta, revčka, krhka, tako slabotna, da še za v pomivalni stroj nista. Samo za ročno pranje in nežne mehke ročice… Le malce močnejša roka vaju dobi med prste in stisne in že vama nehote zavije vrat… se ne da zmesti stari pivski vrč.

Prazen kozarec za rdeče vino od besa postaja ves rdeč, kozarec za rumeno vino od gneva rumeni. Napetost v zraku narašča. Pritisk na površini stekla je zdaj tolikšen, da sta se vinska kozarca skoraj razpočila. Sedaj vajeti prevzema »rumeni« kozarec:

Kaj pa si tako glasen, debeluhar pivski brezoblični? Saj nimaš niti prave zgodbe. Bil si narejen slučajno in to že v davni v Jugoslaviji. Ironija vsega pa je še, da si prvotno bil embalaža za gorčico, haha, s plastičnim pokrovom. Vse veva, so nama starejši – pravi pivski krigli – vse povedali o tem… poznava tvojo zgodovino, pa saj ti sploh nisi pravi pivski krigel, ti sodiš samo še na smetišče zgodovine!

Da nisem pravi krigel in da nimam zgodbe, khm? ogorčeno bevsne. O, že nekaj generacij kelnarjev se je tukaj menjalo, jaz pa sem še vedno tu – in to  cel. O moji zgodbi pričajo desetletja, moja zgodovina, klenost in neznanska trdoživost.«

Starodobnik. Ti ne sodiš sem. Če bi bil moderen pivski vrč, bi tudi tebi, kot nama, pravo organsko obliko vdihnil oblikovalec Oskar Kogoj in ne nek jugoslovanski brezimnež. Če bi še imel nekaj dodatne sreče, bi ti še vdelali na dno čip in bi lahko bil glavni akter na famozni fontani piv… ne preneha z žalitvijo vinski kozarec, še vedno vidno rdeč od jeze. Tako pa umazan tičiš tukaj, ves razvaljen, in od vseh pozabljen… Ni čudno, da pravijo slabšalno, da ima nekdo očala kot pivsko dno… zagotovo so imeli v mislih debelino tvojega dna. Tebi je odklenkalo, stari dragi moj… Ti bi naslednjo rundo moral počivati, odigral si svoje, dragi moj…

V tistem hipu pridrvi za točilni pult natakar, z eno potezo za pecelj zagrabi zdaj oba vinska kozarca in ju napolni, pod pipo na hitro splakne pivski kozarec in si natoči požirek piva, ga na dušek izpije, in že hiti z vinom med goste. Na kresno noč  se je število igralcev v igralnici skoraj potrojilo in hrume obiskovalcev še prihajajo.

Ko prinese umazana vinska kozarca nazaj, zaradi gneče ni proste roke za umivanje, zato izjemoma to noč romata v pomivalni stroj… Od groze izgubita vso čudežno moč kresne noči in preveva ju samo in le še samo strah…

Vedno umazan krigel potrpežljivo in zadovoljno čaka v pomivalnem koritu, kdaj bo ponovno lahko zadovoljil zvestega natakarja, medtem ko si zadovoljno s popolnim užitkom zapoje znan refren:

»Igrajte intenzivno ─

že naslednjo igro počivate!«

Počivateeeee…

Počivateeee….ja, ja ja.«

Janja Bürmen

Lep preplet situacije, natakarja in pomenka kozarcev. Kar dobro ste vključili tudi napev in dali zgodbi zanimivo kompleksnost. Stavki so umirjeni, da ne motijo, sicer razgibanega večera. Tempo pomenka je prijeten, kramljajoč. Še celo dramaturški naboj ponudi neke rešitve, ko končata v pomivalnem stroju.  Pohvalil bi tudi kompozicijo, ki je urejena. Besedišče je prirejeno pomenkom in dogajanju. In spretno ste uporabili tropičje – kreativni napredek, vsekakor. To se da preveriti v odlomku.

Mentor

Vse, kar bi si želel je, da čist grem iz tega sveta, izreče kozarec za belo kozarcu za rdeče vino in ga pogleda resnobno – kot da nalašč želi prekiniti radostno razpoloženje.

Ne sekiraj se, ga poskuša pokroviteljsko umiriti kozarec za rdeče vino, »midva sva že izvorno čista, kaj hočeš še več, izdelana sva bila v famozni Steklarni Rogaška, oblikoval naju je sam mojster organske oblike Oskar Kogoj, midva imava zgodbo, ceno, kakovost, imava vse…

Pomirjen kozarec za belo vino ga prekine in doda:  In da naju perejo na roke, in ne v pomivalnem stroju, še ne pomeni, da sva umazana, kajne, da ne?

Kje neki, midva sva markanten proizvod genialcev, se ponosno šopiri kozarec za rdeče vino. Nama gre dobro v primerjavi z…  pogled usmeri s police navzdol na umazan pivski vrč, ki sameva v pomivalnem koritu. Zdi se, da ga bo od same jeze, ko to posluša, razneslo.

Kaj pa se afnata, slabiča, krhka sta, revčka, krhka, tako slabotna, da še za v pomivalni stroj nista. Samo za ročno pranje in nežne mehke ročice … Le malce močnejša roka vaju dobi med prste in stisne in že vama nehote zavije vrat … se ne da zmesti stari pivski vrč.

Vaja 8 – 20221 – Janja Bürmen  / Mizica, povej!

Obstaja veliko ljudi z odklonilnim odnosom do kupovanja stvari z druge roke. Na vprašanje, zakaj je temu tako, pa niti približno nimajo oprijemljivega odgovora. Ako [U2] šariš po njih z vprašanjem po razlogu zavračanja pridobivanja rabljenih stvari, ne prideš daleč, vendar glede dane teme jasno čutiš stud in gnev, ki ga razkriva njihova gestikulacija telesa; najprej otresejo z glavo, nato z udi, zatem se odpor preseli v celoti do života, in za nameček še otresejo z rameni. Pri tem gre za tisto vrsto nasprotovanja, nad katerim v ozadju tiči – strah, nedefiniran strah… Da, prav tisti, ki se ga sprva začuti v kosteh –  in šele zatem se razleza dalje.

Sama nikoli nisem čutila te vrste nasprotovanja do krame. Ravno nasprotno, obiskovanje bolšjih sejmov mi je od nekdaj pomenilo sprostitev. Prevetritev glave. Kot da sem se rada namerno izgubila med vso tisto ropotijo brez lastnika… samotno ležečimi slikami z baročnimi okvirji, knjigami s tistim vonjem, ko zavohaš predhodnike, ki so z oslinjenim prstom listali po njej, ogromnimi lesenimi skrinjami z motivi panjskih končnic, ki se zdijo, da v svoji notranjosti uspejo skriti prav vse,  bakrenimi kavnimi mlinčki, ki jih poleg duha časa, načenja še zeleni volk, medeninastimi svečniki, tako mogočnimi in iz nekega povsem drugega časa, porcelanastimi servisi za čaj, ki so ob kramljanju in srebanju kave združevali pretekle lastnike in morda kdaj tudi njihove prikrite sovražnike, in med temi starimi lesenimi, masivnimi in nazobčanimi mizami, ki so nekoč lahko da služile različnemu namenu; hmm, kaj, če je na kateri teh oglatih že ležala tudi krsta mrliča?! Jah, kdo ve, včasih je pač navada že bila taka.

Ob zadnji misli mi postane neprijetno, zato obidem dolge oglate masivne mize in že mi pozornost ujame okrogla, majhna in krhka, preprosta lesena mizica z izrezljanimi in okrašenimi nogami, za katero se sicer zdi, da je prav zares odslužila svoje, pa vendar me pritegnejo vzorci na nogah, zato se nič hudega sluteča obsesivno odločim za nakup.

Prvič se je zgodilo nekaj mesecev nazaj, ko me je v poletnem sobotnem dopoldnevu po dolgem času obiskala prijateljica iz otroštva. Bila je v izredno občutljivem obdobju življenja, polnem srčnih ran, saj je izvedela, da jo samo na videz vdani partner, vara. Komaj takrat se zave, kako dolgo živi v laži. Bila je tako polna bolečine, ko sva sedeli za okroglo mizico in srebali močno črno kavo. 

»A zdaj pa se naj ločim in ves trud in vse pozabim?« zavpije v bolečini in s solzami v očeh, da so še stene prisluhnile tej žalosti. Takrat se je zgodilo nekaj nepričakovanega. V obeh rokah, ki so bile na mizi, sem začutila, da se miza rahlo zatrese. Zazdelo se mi je, da je bil šibek, komaj zaznaven potres. Drugače si tega nisem znala razložiti. Pa vendar se je izkazalo, da se motim. Zelo zelo motim. Samo spogledali sva se … prostor je bil poln njene bolečine. »Da vse pozabim in grem svojo pot?!« je nadaljevala kot da ni bilo nič. V tistem se je ponovilo, miza se je ponovno zatresla, sedaj s tolikšno močjo, da se je premaknila še kavna usedlina na dnu skodelice. Vsakič ko je namenila vprašanje glede ločitve, ji je miza prikimala tako, da se je zatresla, bolj jasen dogovor »da« naj bi bil, močneje se je (za)tresla.

Že nekaj mesecev sem ponosna lastnica čudežne mize, ki ti pomaga odgovoriti na vprašanja, za katere še sam iščeš odgovore. Odgovori pa samo srčnim ljudem, nikakor ne vsem. K meni derejo trume ljudi, ki so izvedeli za mojo mizo z bolšjaka, vendar znam oceniti, komu bo miza odgovorila in komu pač ne.

In za vse tiste nejeverne Tomaže, ki se vam gnusijo predmeti z druge roke. Da, morda imate prav, da predmeti na splošno imajo energijski spomin in da se vanje ujamejo vibracije lastnika, prostora in okolja, v katerem se zadržujejo. Ampak fenomena moje mize pa si ne morete razložiti, kajne?

Janja Bürmen

Uvod nerodno vpelje zgodbo, ker je to bolj razprava kot organski del zgodbe. Kazalo bi razširiti, kako se je prišlo do mize, malo več dogajanja na bolšjem sejmu. Zgoščen poročevalski stil okrog dogajanja ne daje zgodbi presežne vrednosti. Tu bi se kazalo še potruditi, ker je snov vsekakor literarno zanimiva. Sicer je jezik lep, stavki lepo tečejo, a je zgodba preveč skrčena, na nek način samo informativna – nima poglobitve. Še bi se dalo kaj narediti ob prvem dogodku, več dramaturgije, več notranjega pričakovanja. Recimo, da je to samo delovni osnutek za zanimivo zgodbo.

Mentor.

Kako fajn, da vsaj enkrat lahko začnem malo kasneje, pomisli Lea. Zadnje čase je nekam utrujena in je prav hrepenela po jutru, ko bi lahko malo potegnila. Tako kot danes. Saj ni treba veliko. Dobro uro, skoraj uro in pol. Saj ve, da bo že popoldne plačala, ko bo morala ostati dve uri dlje, ampak to zdaj ni važno. Po dolgem času se v službo pelje po svetlem in ne v temi, kot da je sredi noči. In Roberta danes popoldne tako ali tako ne bo doma.

Sunkovito pritisne na zavoro, pešca na desni sta že tik pred zebro. Zberi se, glej na cesto! Nima navade voziti prehitro ali živčno, se ji pa zgodi, da ni čisto pri stvari. Zavije desno mimo zadnjega Petrola, preden se odpelje proti mestu. Trideset kilometrov je malce več, kot bi si želela. Ampak ta čas ima samo zase in svoje misli, preden pride v pisarno in se ji – glasno in živahno – začne delovni dan.

Kakšnih petdeset metrov naprej zagleda mladeniča – visokega suhega fanta, najbrž je kakšen študent. Kia, ki jo pričaka z dvignjenim palcem, tako kot najbrž vse avte pred njo, se mirno odpelje naprej. Tega pa že nekaj časa nisem videla. Avtoštoparjev je zadnje čase bore malo. Že prej jih tu ni bilo ne vem koliko, zdaj pa sploh. Nikoli ne veš, kako razmišlja tisti, ki vozi… A damo maske gor? Odpremo okna? Ampak če noče ustaviti, pa pač ne bo. A ne?

O! Vid je! Kajin vzgojitelj. Ni ravno mulc, nekaj čez trideset jih mora imeti. Še eden, ki se malce dlje vozi v službo. Nečakinja ga ima strašno rada. Ah, če je za med mulčke v redu, ga pa tudi jaz lahko do vrtca zapeljem! Če gre tja.

»Dober dan!« se odprejo desna vrata.

»Živjo, kar noter! Do vrtca, a ne?« ga preseneti.

»O, vi ste!« Lea je že nekajkrat šla po Kajo po kosilu, da ji ni bilo treba ostati pri počitku. Sta raje šli na igrala in na sok. Tetino razvajanje!

»Ja, če se da. Prosim!« izdavi, nekoliko v zadregi, pa ne preveč, se namesti in pripne, vidno zadovoljen, da je našel razumevajočo dušo in prevoz, ki ga potrebuje: »Avto nagaja. Kliče po novem.«

»Ni kaj, tako je, so samo za nekaj časa.« ji najočitnejši odgovor kar zleti iz ust. Jooj, kako sem pametna! Kot kakšna nona!

Po prvih besedah, ki so lahkotno poletele sem in tja, sta oba utihnila. Čez nekaj trenutkov je molk postal čuden in neroden. Zdelo se ji je, da je Vid že dvakrat zajel sapo, kot da bo nekaj rekel, pa se obakrat premislil.

»Že iščete drug avto? Imate že kaj ogledanega?« prekine tišino.

»Maaaa, niti ne,« je neodločen, »malo razmišljam, da bi enega karavana. Bi večkrat rabil velik prtljažnik. Gledam oglase, pa proračun bo treba upoštevati.«

Lea že odpre usta, pa se zave, da bo spet rekla nekaj čisto očitnega in brezveznega. In si premisli.

»Zdaj niti nimam preveč časa, da bi iskal, je vse skupaj malo …« skomigne z rameni in išče besede, »čudno.«

»Ja, čudno je, ja.« še Lea uporabi eno najpogostejših besed zadnje čase. Že sluti, kam bo peljal pogovor. Pa ne bi no, ne že spet! A lahko pol ure ne bi o tem?

»Sodelavka ima prvošolko in fantka v tretjem razredu,« razpreda Vid naprej, » je bil najprej on pozitiven in so bili v karanteni, potem mož, potem, ko bi morala priti že delat, je pa ta mala kar fajn zbolela. In ena druga je že tretjič v karanteni. V glavnem kar naprej nekaj nadomeščamo.«

Robert bi ga že kam poslal! On še poročil ne gleda več … in če mu kaj takega omeniš, je kar gluh. Vsaj eden!

»No, saj bo tudi to šlo mimo. Upam, da še letos. Čeprav … enako pa ne bo več kot prej.« je kar mlel in mlel.

Lea pomisli na telefonski pogovor. Od devetih zvečer do treh zjutraj. Ne samo enkrat. Ni zmanjkalo. Z enimi se da pogovarjati. Z enimi pač ne. Jooj, še dobro, da je tako in ne obratno! Z Robertom sta skupaj že dobra tri leta. Ampak toliko dela! Pa saj mogoče bo res kmalu bolje. Ko bo šel ta projekt mimo … potem bo firmi steklo. Ampak pismo je korajžen! Jaz si ne bi upala!

»Danes je morala ena pa še namesto mene vskočiti, skoraj eno uro zamujam …« s slabo vestjo vzdihne Vid. Očitno je vmes še en del preslišala.

»Oh, saj bi vi tudi, če bi bilo treba, a ne bi?« Lei se to ne zdi nič tako hudega.
»Ja, no seveda, itak!« potrdi, »pa ne »vi«, lepo prosim!« mu je kar malo nerodno. Mislim, če je tudi vam prav …«

»Ja ja, bo bolj normalno,« se zasmeje Lea. Saj se ji je res zdelo malo čudno vikati ga, ampak tikati tudi! Koliko je starejši od nje? Osem let? Deset? Ne, deset že ne.

»Saj kaj posebnega ne bo zaradi tega danes, to že vem, da ne, samo vseeno mi ni fajn.«

»Ja no, bo že šlo mimo …« Pa ne že spet, joooj, kaj je z mano!

Tik preden mu je ustavila, je opazil, da ima odvezan čevelj. Zdaj ugotavlja, da je zavezovanje v avtu bolj nerodna stvar. Bo potem.

Če bi ona vedela, kako mi je avto crknil! Mi ne bi ustavila! Najbrž da ne! V glavi mu še odzvanja sinočnji večer, kolikor se ga še spomni. A nisem mogel na koledar pogledat? Nedelja, Vid, nedelja! Ponedeljek te čaka! Sam nase jezen se skuša zbrati, da bi se vsaj normalno pogovarjal. Če že lažem eni prijazni ženski, ki mi dela uslugo …

Telefon na Leini desni zavibrira. Ne da bi pogledala, zavrne klic. Brez naglice gre v levi ovinek, potem pa upočasni in vozi za kolesarjem, dokler se ji ne odpre cesta, da ga prehiti takole, na široko in brez skrbi. Pogleda sopotnika, pomisli … ah nič, bova pa malo tiho, naj bo zadovoljen, da se pelje!

On pa svojega odloži, zvonjenje je utišal, tisto brnenje bo zadosti. Ura je malo več, kot bi hotel, pa kaj naj zdaj … nič! Mater, prestar sem za tole! Skuša se spomniti, pa njegove misli nikakor ne sodelujejo. Kje zaboga? Kje sem pustil avto? In zakaj? Saj dosti se nisem zlagal, saj se res že skoraj podira. Moram potem Braneta poklicati!

Pred njima je znak za delo na cesti in zožanje na regionalki, ki je že tako s svojimi številnimi ovinki zahtevala vso pozornost … Lea mirno pelje naprej, misli ji pa zaplujejo po svoje.

Starši so šele zadnje čase sprijaznili z njeno izbiro. Prej Robert ni s kakšnim velikim veseljem hodil k njim – raje sta se srečala kje drugje. Zdaj pa prvič resno razmišljata o stanovanju.

Če se Robertovo delo malo … vsaj malček … umiri, bova mogoče imela čas, da se preseliva. Bom jaz bliže službi, pa on tudi. Se pravi firmi. Pa skupaj! Končno! Mogoče … mogoče bo pa šlo. Ona bo morda le dobila pogodbo za nedoločen čas, bo lahko vzela kakšen kredit, on tudi, pa nekaj prihrankov ima tudi. On, ne ona. Zakaj vsaka stvar traja sto let!!?A se bo Mitja že odločil? Če bi šef podpisal, bi vse steklo. Mogoče pa bo. Čez dva meseca in pol bodo že dopusti. Bo menda ja prej?!

Lea vzdihne ob misli na cilj, ki ni tako blizu in ob štoparju, ki jo neprijetno preseneča s svojim repertoarjem. Mogoče ga pa premoti …

»A se je bilo težko odločiti za tak poklic? Mislim, za srednjo šolo? Verjetno so bile same punce?« načne debato, ki je je najbrž tudi že vajen.

»Ja, no, saj bilo zanimivo! Najprej so še veliko komentirali … «

»Kdo?« vpade v besedo.

»Ja, vsak, ki je imel pet minut časa!« se zasmeje, »potem so videli, da si ne bom premislil in so počasi dali mir.«

»Ojej, zdaj pa še jaz!«

»Ne, saj ne, samo eni so bili prav res tečni, da a ni to bolj za ženske, a cele dneve se boš igral z otroki in take. Mislim – kakšne ljudi moraš kar preslišati.« Kar lepo jo je potegnil ven, kot da ni nič narobe rekla.

»No, pa ni bila slaba izbira?« še malo povrta.

»Neee, nič mi ni žal, super je!« se zasmeje. »Sicer je danes malo drugače, dokler se stvari ne unesejo … stalno neki ukrepi, eni starši bi bolne otroke vozili v vrtec, ti pa praktično nič ne moreš, če nima vročine.«

Ja, ta ima pa res samo eno špuro … Celi dve minuti je zdržal brez covida! Sem pa že rajši tiho! Komaj čakam, da prideva do vrtca!

»Ah, saj bo! Seveda bo!« Lea spet izpusti eno običajno in utečeno frazo.

Avtoštopar se nalahno odkašlja, popravi si bundo, da je segel v žep, ki ga je prej pokrival pas in pobrska po telefonu.

Kmalu bosta pri črpalki in Lea se sprašuje … Kdaj se je prižgala lučka? Predvčerajšnjim? V petek? Mogoče bi pa morala tankati. Ja, najbolje, da ustavim. Kazalec za gorivo še ni bil čisto na dnu, ampak tako dolgo ni nameravala čakati.

Kar je treba, je treba, na črpalki hitro opravi, plača in gre proti avtu.

»A smem povabiti na eno kavo?« jo preseneti glas s sosednjega sedeža, ko se namerava usesti. So eno poklicali, je prišla prej. Ponavadi je od desetih do štirih. Danes bo šla ona prej domov, pa jaz bolj pozno. Ravno za eno kofe še znese. Mislim … če bi ga ti tudi?«

»V bistvu bi ga res,« se zasliši in ne ve prav, če ji ni že malo žal. Ampak eno kavico pa bi!

V treh minutah sta dobila – kapučin za Leo, zanj pa črno. Na sredi okrogle mizice je stal podstavek z majhnimi prtički in vrečkicami sladkorja, poleg skodelic pa še dva bolj nizka kozarca z vodo.

»Tu pa še nisem bila,« pravi Lea, »no ja, tankala sem že, na pijači, mislim!«

»Jaz sem bil menda enkrat,« odvrne Vid in pogleda naokoli »se mi zdi …«

Kavo spijeta bolj kot ne v tišini, namesto besed je le en nasmešek tu in eden tam … Čez četrt ure bova pred vrtcem, pa v službo!

»A popoldne pa na avtobus?« je radovedna. Joj, da ne bo mislil, da mu prevoz ponujam!

»Ne ne, bom brata poklical,« ima hitro odgovor.

Vid pomisli, kako je mlajšega brata šel iskat ob različnih priložnostih. Ja, pravi biser, naš ta mali! Se bo pa že izkazal tudi on enkrat!

Lea dvigne skodelico in jo nagne, takrat pa z očmi sreča pogled moškega pri šanku. Bila sta dva, višji v modri srajci jo pogleda, zoži oči v začudenju in se ji približa:

»Živjo!« 

»Robert!« s skodelico še v zraku odzdravi Lea »Živjo!«

»Kaj pa …?« je kar malo počakal, da bo ona dokončala. Ali pa odgovorila.

»Ah samo tankala sem, pa šla še na eno kofe.« Kako neumno se lahko počuti človek! A je možno še kaj bolj? In zakaj farbam?

Robert s pogledom potuje od nje do Vida in nazaj. Saj ni nič takega, ampak … malo čudno pa je!

V resnici je zardela. Kot da so jo dobili na laži. Kot da je naredila nekaj narobe. Saj ni, saj ve, da ni, ampak … kaj naj zdaj? Ju predstavim?

»To je Vid, vzgojitelj. Kajino skupino ima čez,« poskusi zveneti normalno.

»Ja, danes pa avtoštopar. Hvala bogu za prijazne ljudi!«

»Ja, taka je, saj vem!« se posmeje Robert, pa ne prav naravno, takoj se spet zresni.

»Moj zaročenec, Robert,« pojasni Lea do konca.

»Me veseli!« Torej je le odkril svoj dar govora! Saj gre!

»Bo treba iti, malo časovne rezerve sem imela, zdaj je pa počasi zmanjkuje …« nalahno priganja, »prideš popoldne kaj mimo? Zvečer?«

»Bom videl, mogoče raje jutri, danes bo dolga,« je neodločen. Se mi samo zdi ali mu res nekaj ni prav?

»Se slišiva!« Vid je že šel in Lea se nagne v poljub, Robertu se pa strašno mudi in ne opazi.

Do njene službe ni več daleč, do vrtca še manj in oba z brez težav vožnjo preživita v tišini.

Robert je eden najprijaznejših ljudi na svetu. Ne gre ji v račun … Ni videl? Pa ja! Vsako priliko je izkoristil za poljub, kolikokrat jo je že spravil v zadrego! Prestrašila se je tiste sence, ki se mu je usedla čez obraz … ljubosumje? Se bom morala zagovarjati? Ker tega se pa jaz ne grem! Lahko pojasnim, to je pa vse! Kar zmrazi jo. Tako hladno je odgovarjal!

Gleda, kje bo najlaže obrnila, kar krožno bo šla okoli parkirišča.  Hitro še ena »najlepša hvala« pa »ni za kaj« in odpelje.

Tu je več pešcev. Glej na cesto! Zberi se! Zavedela se je, da je z mislimi drugod. Pa ne več toliko pri službi in kreditu. Saj res komaj čaka, da kupita stanovanje. A zdaj ni več tako prepričana, da res tako dobro pozna človeka, s katerim si hoče skupaj urediti dom.

Danica Krapež

Družabni žanr v stilu fragmentacije. Zelo dobro komponirana zgodba: zunanji opazovalec- pisateljica in oba akterja, vsak s svojo zgodbo v glavi v istem času na istem kraju in potem v avtu. Dramaturško je zgodba nadgrajena s srečanjem zaročenca, ta namrdnjeno odreagira in pusti nekaj sence v duši akterke. Izjemno dobro podana refleksija nekega naključnega jutra, ki morda prinaša tudi spremembe, o tem si lahko bralec samo ustvari vizijo – na ta način je zgodba odprta in nima definiranega zaključka. Tudi po psihološki plati ima zgodba trden okvir, Slogovno je zelo čista, uporaba jezika pa korektna. Dobro opravljena vaja. Polagoma si mojstrite svoj stil po shemi: opazovalka in skrbno vodeni akterji.

Odlomek je dober prikaz dramaturškega zapleta.

Mentor.

»A popoldne pa na avtobus?« je radovedna. Joj, da ne bo mislil, da mu prevoz ponujam!

»Ne ne, bom brata poklical,« ima hitro odgovor.

Vid pomisli, kako je mlajšega brata šel iskat ob različnih priložnostih. Ja, pravi biser, naš ta mali! Se bo pa že izkazal tudi on enkrat!

Lea dvigne skodelico in jo nagne, takrat pa z očmi sreča pogled moškega pri šanku. Bila sta dva, višji v modri srajci jo pogleda, zoži oči v začudenju in se ji približa:

»Živjo!« 

»Robert!« s skodelico še v zraku odzdravi Lea »Živjo!«

»Kaj pa …?« je kar malo počakal, da bo ona dokončala. Ali pa odgovorila.

»Ah samo tankala sem, pa šla še na eno kofe.« Kako neumno se lahko počuti človek! A je možno še kaj bolj? In zakaj farbam?

Robert s pogledom potuje od nje do Vida in nazaj. Saj ni nič takega, ampak … malo čudno pa je!

V resnici je zardela. Kot da so jo dobili na laži. Kot da je naredila nekaj narobe. Saj ni, saj ve, da ni, ampak … kaj naj zdaj? Ju predstavim?

»To je Vid, vzgojitelj. Kajino skupino ima čez,« poskusi zveneti normalno.

»Ja, danes pa avtoštopar. Hvala bogu za prijazne ljudi!«

»Ja, taka je, saj vem!« se posmeje Robert, pa ne prav naravno, takoj se spet zresni.

»Moj zaročenec, Robert,« pojasni Lea do konca.

»Me veseli!« Torej je le odkril svoj dar govora! Saj gre!

»Bo treba iti, malo časovne rezerve sem imela, zdaj je pa počasi zmanjkuje …« nalahno priganja, »prideš popoldne kaj mimo? Zvečer?«

»Bom videl, mogoče raje jutri, danes bo dolga,« je neodločen. Se mi samo zdi ali mu res nekaj ni prav?

»Se slišiva!« Vid je že šel in Lea se nagne v poljub, Robertu se pa strašno mudi in ne opazi.

Do njene službe ni več daleč, do vrtca še manj in oba z brez težav vožnjo preživita v tišini.

Robert je eden najprijaznejših ljudi na svetu. Ne gre ji v račun … Ni videl? Pa ja! Vsako priliko je izkoristil za poljub, kolikokrat jo je že spravil v zadrego! Prestrašila se je tiste sence, ki se mu je usedla čez obraz … ljubosumje? Se bom morala zagovarjati? Ker tega se pa jaz ne grem! Lahko pojasnim, to je pa vse! Kar zmrazi jo. Tako hladno je odgovarjal!

Gleda, kje bo najlaže obrnila, kar krožno bo šla okoli parkirišča.  Hitro še ena »najlepša hvala« pa »ni za kaj« in odpelje.

Tu je več pešcev. Glej na cesto! Zberi se! Zavedela se je, da je z mislimi drugod. Pa ne več toliko pri službi in kreditu. Saj res komaj čaka, da kupita stanovanje. A zdaj ni več tako prepričana, da res tako dobro pozna človeka, s katerim si hoče skupaj urediti dom.

Dve klopci

Ne bo hodila dol, danes se ji ne da hoditi po mivki, kar na zelenici bo ostala. Sploh pa ni obuta za kaj takega. Zdenka se ustavi in se usede na klop. Ta je pripravno postavljena tik ob potko in obrnjena tako, da sedé na njej lahko gledaš morje. Marjan še malo postoji zraven klopce in se razgleda naokoli. Potem tudi on sede.

»O ja!« vzdihne, kot da bo povedal še veliko več. Ampak tu se ustavi.

»Lepo, a ne?« uživa ona.

»Ja, ja, ravno ta pravo je danes! Ni vroče, ne zebe, lepo, ja!« že odgovarja Marjan.

Klopce so prijetne. Krivulja naslonjala za hrbet je ravno prava, hrbet podpre tako lepo, da človeku ni težko tukaj pustiti pol ure – ali pa tri četrt. Ob opazovanju morja morda, ali pa v dobri družbi – ali pa oboje. Od prve, kjer sta onadva, jih še šest lepo sledi sprehajalni potki. 

Ona pa pogleda obalo, tja kjer valovi puščajo mokro sled, vsakič ko se umaknejo: »Še morje je videti prijazno!«

»Se spomnim, ko sem ga prvič videl! Enajst let sem imel.« se spominja on in še enkrat pribije »Enajst!« kot nekaj, kar je danes čisto nerazumljivo. Do morja se pa že zapelješ, da vidiš, kako izgleda, a ne?

»Ja, ja, včasih nismo hodili na dopust, kje pa!« se zdaj še Zdenka spusti v kolesje že znanega, tolikokrat ponovljenega pomenka. Pa ji ni mar, uživa v teh trenutkih, ceni tako mir kot družbo.

Nekaj jo zmoti na njeni levi. Par, ki se je dobil pri naslednji klopci, nekaj metrov naprej, ni tako umirjen in očitno ni njun dan.

»Pa dobro, a boš nehal težit?« zdaj ona dvigne glas – kot da bo zdaj zdaj odšla, če se to ne konča. Njegov odgovor ni bil tako razločen. Mladi moški, verjetno študent, je bil vznemirjen in na vsak način hoče razčistiti … nekaj. Kar koli že.

Njen dragi se ne pusti prav dosti motiti: »Učiteljica je predlagala. Seznam so delali, na rdečem križu. Je rekla, naj grem jaz,« nadaljuje, kot da bi moral razmišljati, da bo spravil skupaj pripoved. V resnici je že lepo utečena, z vsako besedo na svojem mestu, s premolki in vzdihi vred – točno tam kot včeraj in prejšnji dan: »Eno veliko torbo sem si sposodil od strica. Mama je kupila novo brisačo, ker jo je bilo sram, da bi imel staro in strgano. Druge cunje sem še imel, kopalk pa ne, sem dobil ene od rdečega križa.«

»Pa pi … ja!« je Zdenko zbodlo, kako se izražajo danes. In … morda bi to pričakovala od njega, ne od nje. A se res ne da drugače? Vse kaže, da je potrebovala neko močno besedo, to, kar jo zdaj jezi, jo je vrglo na noge in ni videti, da se bosta kmalu pobotala. Zdaj tudi on kriči: »Naredi, kar hočeš! Itak misliš samo nase!«

Zdenka se odloči, da je ne briga, kaj imata: »Ko sem se jaz naučila plavati, sem imela že več kot dvajset let,« nadaljuje pogovor z dragim.

»Ja, jaz se doma tudi ne bi, sem se tisto leto v koloniji. Kako me je bilo strah! Ampak potem je bilo pa v redu. Čez en teden sem že plaval! Tako, za silo! Štirinajst dni smo bili. 

Mimo klopc švigne zvok rolerjev, skupaj z deklico kakšnih dvanajstih let in še eno, najbrž njeno prijateljico, v družbi je še psiček, majhen bevskač, ki teče enkrat pred njima, drugič zadaj.

»Smo pa morali ubogati, zmeraj smo se držali skupaj, noben ni smel nikamor sam,« razpreda »ampak je bilo lepo.« Tu naredi Marjan premor, zazre se nekam daleč in premišljuje. »Ooo, lepo, ja!« potrdi, da tega ni morda rekel slučajno. 

Zdenka zadovoljno vzdihne, se nasloni na Marjana in skupaj obmolkneta.

Mladi par se umiri, fant odide, dekle sedi z eno nogo na tleh, drugo koleno pokrči in objame. Že od daleč je videti luknje, kjer so kavbojke raztrgane. Nadene si kapuco. Neha telefonirati in začne tipkati po telefonu. Kmalu pride prijateljica, objameta se in sedeta spet na klop. Pogovor teče lepše kot prej, dokler ne pride SMS.

 »Ja fak, ej! A je čisto pritegnjen!« punce očitno ni brigalo, kdo vse jo sliši, »Poslušaj ti to:« bere prijateljici s telefona: »Sem vprašal Stašo, zakaj se vtika v najine stvari. Vse bo jasno!« prebere in pogleda prijateljico: »pa kaj je totalno … »

»Kaj ima Staša z vama?« zanima prijateljico.

»Ma niič, eno super priliko je dobila za potovanje v Francijo, pa me je povabila zraven,« pojasni dekle, »deset dni za tristo evrov, ena huda fora. Itak da grem!«

»In Luka?«

»Ja njemu se je pa kar strgalo. Najprej, da takrat greva ravno pohajat pa da je že rezerviral apartma, potem je pa take začel ven metat, da ga nisem nič vprašala, da delam za njegovim hrbtom, … ne morš verjet, kakšna drama!« se je vsuvalo iz nje.

»A je spet on?« zanima drugo dekle.

»Ja, itak! Cel roman! Glej to: Če misliš, da boš lahko z mano tako delala, se krepko motiš. Nihče ne bo za mojim hrbtom … Evo! Spet! Slišiš ti to?! … delal proti meni. Če ti spodkopavaš moje odločitve, se tudi jaz ne bom lepo pogovarjal.«

»Pa kje si ti tega tipa najdla?« vpraša prijateljica lastnico telefona.

Zdenka nehote ulovi cel pogovor. Čisto zares nehote, prepirov ne mara. Ob njih se je vedno počutila slabo, pa če so jo zadevali ali ne.

»A misliš, da je za tisto rezervacijo veliko plačal? Mogoče pa zaradi tega nori?« ugiba prijateljica.

»Ja ja, nekaj je nakladal, ja, v bistvu pa komot odpove brez stroškov! Itak tudi on mene ni nič vprašal!«

Marjanu pa lepi spomini ne dajo, da bi bil tiho: »Tako lepo se mi je zdelo takrat, da sem na vsak način hotel še priti,« počasi kima njegova glava in se drži niti: »pa v kolonijo nisem več prišel, ampak v srednji šoli! Takrat pa ja! Kadar sem le mogel, sem delal, pa zelišča sem nabiral! Po drugem letniku med počitnicami smo pa šli! Tone pa Robi pa jaz!«

Na sosednji klopci dekleti vstaneta. Njune besede postanejo za spoznanje tišje in Marjan opiše doživetje, ki ga je omenil. Prav počasi, kot bi z zadovoljstvom zajemal najboljšo juhico, skrbno, da noben obljubljen užitek ne gre v nič. In Zdenka posluša in ob znanih postankih doda, kar je njenega.

Še vedno sliši dekleti, kar malo zadovoljna, da razmišljata v pravo smer. Ja res, proč od njega, punca! Drugače ne boš nikoli našla svojega Marjana!

On pa ravno tedaj zmagoslavno zaključi pripoved o prigodi, ko bi Tone skoraj utonil: »Še dobro, da sem jaz znal plavati! Ja ja! Ne vem, kako bi se končalo, če ne!«

»Pravzaprav veva, kako, a ne?« ga dopolni žena. In spet uživata prijetne tihe trenutke, zgodba z utapljanjem se je tudi danes srečno končala.

Danica Krapež  

Posrečena družabna refleksija. Fokus je na prisluškovanju in tako tečejo tri zgodbe, akterka posluša izbranca, ta melje svoje spomine, hkrati pa v bližini teče generacijsko odmaknjena druga sodobna zgodba, ki se zapleta in je telefon ključni medij. Dinamika zgodbe je nekoliko ohlapna, prepleti pa spretno vodeni. Jezikovno ste dobro uporabili drugačno intonacijo in izrazje pri drugi generaciji. Morda bi nekoliko več dopolnili notranji komentar akterke, da bi z večjo zagnanostjo precejala obe informaciji, partnerjevo in iz okolice. Že sam poskus mešanja zgodba je dober, vsekakor. Ravnovesje med opisom in tokom zavesti in govorov ste tokrat zelo dobro uravnotežili.

Mentor

Vaja 22 / 2022

Veter iz Atlantika

Preprosto kot v računalniški igrici, pritisneš na tipko in v istem hipu se lahko znajdeš na drugem koncu Evrope ali sveta, razmišlja Cvetka na letalu med pripenjanjem varnostnega pasu; pripenjan ga s tistim posebnim mrzličnim občutkom, ki navdaja potnika pred vzletom letala. Preden se zares prepusti vsemu, še enkrat pretrese vse skupaj. Imam vse? Joj, veter iz Atlantika je res lahko neizprosen … pa zakaj nisem vzela najtoplejše jopice iz flisa, nazadnje me je preverjeno dobro obvarovala pred vetrom in mrazom na Islandiji. Ničesar, ampak zares prav ničesar se ne naučim iz lastnih izkušenj. Pa še zvečer sem si jo nastavila na kavču. Zakaj je nisem vzela, le kaj sem razmišljala… Naslednjič ob pakiranju prtljage doma v stanovanju zaprem vse radiatorje. Sigurno drži, saj sem prebrala, da Portugalci na otokih v stanovanjih nimajo speljanih centralnih naprav za ogrevanje. Med mislijo ugotavlja, da ima neka nemško govoreča gospa prevelike dimenzije kovčka, da bi ga uspela stlačiti na dodeljeno mesto, zato zaprosi asistenco stevardese. Če me bo zares zeblo, bom že kupila kak topel flis kje … In še ta veter ob Atlantiku. Z zimskih potovanj po Kanarskih dobro vem, kako lahko brije. Osel gre samo enkrat na led, Cvetka očitno večkrat … Ko bi vsaj ne bila tako zmrzljivo bitje. Zakaj spet rinem nekam, kjer je lahko ves teden dež v kombinaciji z mrzlim vetrom?! Kaj bi dala za vroče sonce … jaz pa s hrepenenjem po soncu sredi nizke sezone in deževnega obdobja rinem na zelene Azore … ja, seveda so zeleni, če pa non stop dežuje v nizki sezoni in veje veter z Atlantika.

Joj, Cvetka … nič, zdaj že je, kar je. In kar bo, pač bo, odločena zaključi misel, ki jo pretrga stevardesa, ki zdaj že hite gestikulira in podaja varnostne napotke potnikom. Zazdi se, kot da ji je nemška potnica s težavami okrog svoje prtljage vzela dragoceni čas … in zdaj mora toliko bolj hiteti.

Vozniško dovoljenje sem vzel, samo, da ne bi ostalo doma, bega Mateja, medtem ko ogleda skozi miniaturno okno na letalu. Ceste so odlično prevozne, to sem preveril v blog zapisih popotnikov. Ob polnoči na letališču v rent a car agenciji prevzameva avto in kar pičiva do hotela z njim, transfer torej urejen, vse urejeno. Itak, da bom vozil sam, Cvetka verjetno ne bo hotela voziti po cestah, ki jih ne pozna. Joj, tri ure in pol na letalu v tej maski? Pa to res ni človeško. Se ne bi čudil, če bi komu postalo slabo prav zaradi maske. Tako tesnijo, da mi v obraz režejo zareze, znorel bom v tej maski tako dolgo… Medtem na ekranu mobitela preveri odsev svojega obraza in v njem vidne zareze zaradi maske.  Ko stevardesa začne svoj protokol seznanjanja potnikov z varnostnimi ukrepi, se zagleda v slikovno prikazana navodila za primer letalske nesreče in ocenjuje, kje natanko najde rešilni jopič. Niti v sanjah si ne bi hotel predstavljati, kakšna panika te zajame, ko dejansko res moraš posegati po teh rečeh… Zanima ga, kako se počuti posadka, ki dnevno opravi toliko vzletov in pristankov. Je za njih letenje z letalom kot za nas vožnja z avtomobilom? Ali se na primer urejena, prijazna in na videz umirjena stevardesa ob kakšni močni turbulenci kdaj ustraši in doživi odpor pred naslednjim letom? Včasih so stevardese bile starejše, Matej ugotavlja, da so danes to zares mlade punce. Verjetno so tu v želji po dobrem zaslužku in novih izzivih. Hah, ko nekomu reče: Jaz pa sem stevardesa, verjetno vsi skočijo v zrak in napnejo ušesa, ko jim začne pripovedovati o svojih izzivih v zraku. Rad bi verjel, da te punce le niso premlade in premalo zrele za to pomembno vlogo.

Stevardesa z ozko teliranim rdečim kostimom, z dvignjeno glavo in manekensko držo ter naravnost usmerjenim pogledom, kljub svoji profesionalni drži, ne kaže znakov naveličanosti, ko že v drugo mora opozoriti Španca, da si le nadene sneto masko. Njen obraz odseva pristno toplino in človečnost, saj je to poklic, ki ga opravlja s strastjo. Postati stevardesa so njene življenjske sanje. Nič se ni spremenilo od prvega leta z letalsko družbo Ryanair in vse do danes; biti stevardesa je še vedno njena strast. Gledati vse te različne obraze z različnimi življenjskimi potmi in zgodbami in njim služiti, je zanjo blagoslov. Pa čeprav se ji kdaj pa kdaj zazdi, da je samo natakarica v zraku, ve, da so še njene dodatne vloge zelo različne; je obenem mama prestrašenim, vzgojitelj neposlušnim in psiholog paničnim potnikom, ki samo varno in čim mirneje želijo priti iz točke a v točko b. Profesionalnost je profesionalnost. In njena naloga je, umetno ustvarjati to mirnost … tudi, ko bi sama najraje zakričala čez širno nebo zaradi strahu in nemira.

Medtem ko pilot zažene vse motorje in letalo zahrešči in pospešeno pridobiva na hitrosti,  Cvetko ošine, kako ti lahko ena tako preprosta zadeva kot je nakup letalske karte, povsem spremeni tok misli in na glavo obrne običajen vsakdan. Ko se letalo počasi dviga, dobi občutek, da je morda vzpenjanje letala res lahko simbol preobrazbe, kot je že davno tega pisal Baudelaire. Zanima jo, kako se počuti posadka, ki dnevno opravi toliko vzletov in pristankov. Ali se na primer urejena, prijazna in na videz umirjena stevardesa kdaj boji letenja?

Ne morem brati na letalu, postaja nemirna Cvetka, medtem ko opazuje starejšega Portugalca pred njo, ki že nekaj minut strmi v portugalski časopisni članek o ukrajinsko ruski vojni. Verjetno je zaspal, kar otrplo drži ta časopis. Cvetka se zagleda skozi okno in objame jo mir, saj začuti, kako v tišini letalo plove nad oblaki. Nikoli je ni bilo strah letenja, v bistvu jo je fenomen letenja fasciniral in tudi trenutek, ko se letalo dviga. In ja, drugačna perspektiva pogleda omogoča videnje urejenosti. Matej, ki sedi zraven nje, bere turistični vodnik o Azorih, tudi on nima težav z branjem na letalu. Joj, s sabo imam pet knjig, sem bila sigurna, da bom vsaj eno prebrala na letalu, pa nič ne bo iz tega, resignirano ugotavlja Cvetka in lahkotno zapre oči. Morda pa je to čas, da se malo ustavimo. Prepogosto smo na obratih, v doseganju rezultatov, v tekmi s časom, v bitki s samim sabo… morda pa je ravno let na letalu čas, ko samo si… in ne ničesar delaš … in čutiš neskončen mir. In bo Baudelarovsko lahko opazuješ »oblake, bele oblake, ki hitijo hitijo…« Čeprav z drugačne perspektive, ki je veter iz Atlantika ne uspe doseči.

Matej v istem trenutku gleda v turistični vodnik in si že slikovito predstavlja, kako bo opazoval mogočne valove Atlantika in se sprehajal po kraterju okrog kalder in odkrival naravne bisere tega odmaknjenega otoka.

Stevardesa si po malici obriše usta, popravi šminko, poravna ozko rdeče krilo, vstane in se pomakne z mikrofonu, da počasi potnike začne pripravljati na pristanek: »Dame in gospodje, pripnite varnostne pasove, kmalu bomo pristali v Ponta Delgadi«.

Gruča potnikov se usuje iz letala, oddaljujejo se in postajajo samo še majhne pikice. Med njimi stopata iz letališča v izposojen avto dve majhni postavi, Cvetka in Matej, v temni deževni noči se primeta za roki in kljubujeta Atlantskemu vetru.

Janja Bürmen

Zelo dopadljivo gladko napisano. Spretno ste nizali vtise, zdaj enega, zdaj drugega. Jezik je povsem sprejemljiv, ker ste uporabili veliko notranjih premlevkov, torej toka zavesti. Tempo pripovedi je harmoničen, nikjer ni pretiranih sunkov, in na ta način je zgodba zelo dobro kompozicijsko urejena – res deluje kot simfonija. Dokazali ste, da zmorete kreativno oblikovati popotniški zapis z dvojno fokalizacijo – pridruži se ji še stevardesina. Iz estetsko – literarnega stališča je zgodba presegla zgolj poročilo o nekem potovanju, dodali ste ji estetsko dimenzijo in uravnotežili misli enega in drugega. Zanimivo, niste navedli niti enega dialoga – odlično. Konec je romantičen in opisno močan.

Mentor

Vstanem in rahlo odrgnem zaveso. Se usedem na udoben fotelj in s ponosom pomerim svoj nov teleskop. Nagnem ga, da ujamem pravi kot, in pogledam v dnevno sobo čudnega tipa, ki živi nasproti mene. Po nekaj trenutkih pozornost preusmerim v spalnico. Od nikoder se vzame čudak, ki za povrh gleda direktno vame. Teleskop skrijem za zaveso in počakam nekaj trenutkov. Previdno jo odgrnem, soseda ni nijker, tudi v kuhinji ne. Katapultira me s stola in stečem proti vhodnim vratom, da preverim, če so zaklenjena. Vse je na mestu. Ostanem pri vratih in poslušam korake na hodniku.

Vstanem in rahlo odrgnem zaveso. Res ne vem, kaj so si mislili prejšnji lastniki, niso imeli niti rolojev, kaj šele zaves. Kot bi želeli vabiti ljudi, da njihova življenja spremljajo. Namesto filmov. Mogoče so pa bili ekshibicionisti … Ker, koga farbajo, vsi imamo skrivnoti, ki jih želimo skrivati pred zunanjim svetom, vsi! Mene pa itak vedno najdejo najbolj … posebni??? ljudje. Ja, ja, najprej so vsi prijazni, ampak jaz jih že poznam, tičke! Usedem se na udoben fotelj in s ponosom pomerim svoj nov teleskop. Če ne bi bilo nevarnosti, da me kdo vidi, bi ga kar kušnil!! Sicer me je res stal celo premoženje, otroček moj, ampak je bil vreden vsakega centa! Kaj vse sem že odkril z njim, koliko načrtov sosedov sem preprečil! Ko so videli, da sem sprevidel, so odnehali. Bodo oni mene! Jok brate! Nagnem teleskop, da ujamem pravi kot, in pogledam v dnevno sobo čudnega tipa, ki živi nasproti mene. Najprej je bil videti prav v redu, ampak potem je pa postal čudno prijazen. Mi je bilo takoj jasno, da ima nekaj za bregom. Počasi se me ni več upal pogledati in zdaj se me kar izogiba. Ampak moj otročiček bo že ugotovil, kaj zares hoče. Da parkira skoraj pod mojim oknom, pa čeprav sem mu že večkrat vrgel slike v nabiralnik s pripisom, da ovira prehod, to je enkrat ena. Najprej se je hotel nekaj pomeniti z mano, pa je videl hudiča, sem mu serviral še več posnetkov njegovega nepravilnega parkiranja. Vsi, čisto VSI ti zmeneti od sosedov si hočejo prilastiti MOJE zemljišče. Zajedalci! Po nekaj trenutkih pozornost preusmerim v spalnico. Od nikjer se vzame tisti čudak, ki za povrh gleda direktno vame. Čakal me je v zasedi, nizkotnež! Teleskop skrijem za zaveso in počakam nekaj trenutkov. Mislim, da je zdaj minilo dovolj časa … Previdno in čisto počasi odgrinjam zaveso … Štor, ne tako hitro, te bodo videli, pa jo bodo spet odnesli!! Izkoriščevalci, vsi po vrsti … Počasi … počasi … previdno zrinem teleskop med luknjo … aha, imam ga, vidim v njegovo spalnico. Ha, prazna ja … Le kam je šel, hudič??? Pogled preusmerim v dnevno sobo, spet prazna. Soseda ni nijker, tudi v kuhinji ne. Jebemtiš, tip je šel za mano… Saj sem vedel, iz tistih temih oči je sevala negatvina energija. Ta je najhujši od vseh!! Katapultira me s stola in stečem proti vhodnim vratom. Nasmehnem se in se v mislih potrepljam po rami; sem vedel, da mi bodo neslišne superge enkrat prav prišle! Zavese so tako ali tako vse zagrnjene ves čas, ampak zdaj pa tudi nihče od zunaj ne more slišati, da se premikam po stanovanju. Pred kakim mesecem sem ugotovil, da so naenkrat začele škripat deske pod nogami. Z danes na jutri. Tako, da se točno ve, v kateri sobi sem ali kam grem. Pojma nimam, kako se je ta potuhnjenec, ki mi hoče vse vzeti, prikradel v stanovanje. Pri vseh zaščitah in celo kamerah! Ampak saj sem slišal, da dela za eno visoko tehnološko podjetje, sigurno je vdrl v program in se izbrisal. To moram še naštudirati … Čutim, kako mi začne trati desna rama. Umiri se, ti nesposobnica! Vedno me izdaš, ko te najbolj rabim. Ravno zdaj, ko moram preveriti, da so vse štiri ključavnice zaklenjene! Trzanje se stopnjuje…  A mi je tudi kaj v hrano dal ali kako?? Oddahnem si, vse je zaklenjeno. Kamera je vklopljena. Vse je na mestu. Pritisnem na štart in začne se snemanje. Bo on meni hodil grozit, bom lepo policiji poslal posnetek, pa bo takoj ratal pohleven kot kužek! Govno jedno. Ostanem pri vratih in poslušam korake na hodniku. Trzljaji v rami so se umirili … Nekaj slišim! Prihaja, hudič, prihaja! Slišim njegovo glasno dihanje. Še malo počakam … Še malo, pa bom odprl vrata in ga naskočil … Sopihanje je vedno glasnejše, še nekaj korakov, pa bo pri meni. Počakaj še malo … Čakam pet minut. Deset minut sopihanje je vedno glasnejše. Odklenem prvo ključavnico. Drugo. Tretja mi vedno dela težave … Spet … pa jebemti mater, no, odkleni se že! Zadnja je glasna, previdno zavrtim ključ … potihem pritisnem na kljuko in stopnjujem pritisk, da se počasi spusti, zajamem dih, da bom neslišen in za tri milimetre odprem vrata … Lovljenja sape ni od nikoder??? Glavno vtaknem med vrata … da mi je ne bo stisnil med vrata, kreten! Ne razumem? Zunaj ni nikogar. Zaprem vrata in sopihanje se vrne. Takrat mi kapne: pokvarjenec me zastruplja, tako se me bo znebil!!!

Ana Karlin

V razširitvi imamo opravka z izjemno dobro dinamiko in skrbno dramaturgijo. Jezik mislečega je povsem korekten, primeren situaciji. Stopnjevana dramaturgija, da tekstu tisto pravo odslikavo, neke preganjavice in špregavosti. Zgoščenost in čvrstost teksta da dober okvir drobni refleksivni zgodbi, ki pušča odprt konec, kar ponudi bralcu, da sam razvije svojo fantazijo, kako bi še lahko bilo. Nedvomno ste v zgodbo vtkali dober zametek kreativnosti. No, tehnične napake – te se hitro odpravijo štiripičja, recimo.

Za kako dobro dramaturško osnovo gre in kakšen je tempo, pokože odlomek:

Mentor.

Po nekaj trenutkih pozornost preusmerim v spalnico. Od nikoder se vzame tisti čudak, ki za povrh gleda direktno vame. Čakal me je v zasedi, nizkotnež! Teleskop skrijem za zaveso in počakam nekaj trenutkov. Mislim, da je zdaj minilo dovolj časa … Previdno in čisto počasi odgrinjam zaveso … Štor, ne tako hitro, te bodo videli, pa jo bodo spet odnesli!! Izkoriščevalci, vsi po vrsti … Počasi … počasi … previdno zrinem teleskop med luknjo … aha, imam ga, vidim v njegovo spalnico. Ha, prazna ja … Le kam je šel, hudič??? Pogled preusmerim v dnevno sobo, spet prazna. Soseda ni nijker, tudi v kuhinji ne. Jebemtiš, tip je šel za mano … Saj sem vedel, iz tistih temih oči je sevala negatvina energija. Ta je najhujši od vseh!! Katapultira me s stola in stečem proti vhodnim vratom. Nasmehnem se in se v mislih potrepljam po rami; sem vedel, da mi bodo neslišne superge enkrat prav prišle! Zavese so tako ali tako vse zagrnjene ves čas, ampak zdaj pa tudi nihče od zunaj ne more slišati, da se premikam po stanovanju. Pred kakim mesecem sem ugotovil, da so naenkrat začele škripat deske pod nogami. Z danes na jutri. Tako, da se točno ve, v kateri sobi sem ali kam grem. Pojma nimam, kako se je ta potuhnjenec, ki mi hoče vse vzeti, prikradel v stanovanje. Pri vseh zaščitah in celo kamerah! Ampak saj sem slišal, da dela za eno visoko tehnološko podjetje, sigurno je vdrl v program in se izbrisal.

---

 [U1]Lepo vpeljano dvopičje

 [U2]Neprimerna