burjac@ajd.sik.si

Izložba literarne šole

Spoštovani

     Takole smo prišli do počitnic – Linterna šola, ali še bolj umetelno rečeno, šola kreativnega pisanja, začasno zapira vrata, do jeseni. Seveda jih bomo vmes malo odprli, prezračili, se razume. Tokrat sem v izložbo postavil izdelke, ki zares zasijejo in bodo izjemno poletno branje – nasploh so vsi napredovali in dokazali, da se trdo delo obrestuje, da talent ni dovolj, da je potrebno brušenje. In smo brusili in brusili.

     V nadaljevalni skupini sem izpostavil tri teme: Pripoved zgodbe z ogledom slik, zgodbe pripovedujejo slike. Naslednja tema je bila transformacija osebe iz zgodovinskega literarnega junaka v sedanjost in tretja, zanimiva kombinacija kriminalne zgodbe v pravljici. Zgodbe so namenoma pomešane, da bo branje bolj mozaično.

     Pri začetni skupini je bilo več tehničnega in slogovnega  pisanja, zato še ni povsem razvitih zgodb, vrednih izložbe, no, dve pa vendarle iz teme, kjer smo vadili več gledišč. Tudi v tej skupini je bil napredek opazen, in upam, da bo v jeseni nadaljevala z delom.

     Tako, spodaj je branje. Hvala za oglede. Upam, da najdete kakšno zgodbo, ki vas bo navdušila.

SPOZNANJE – Jolanda Lesnik

Vojne, le kdaj jih bo konec? Eh, najbrž nikdar, jaz pa sem utrujen. Za čast in slavo, pa za tisto malo denarcev, ki sem jih skozi leta uspel dati na stran. A ko si mlad, ti po žilah teče drugačna kri. Iz boja naravnost k deklinam. Ja, tako je to bilo. Zdaj pa se komaj potegnem na konja. Stiskam zobe in ne kažem šibkosti. Povzpel sem se do poveljnika in imam oprodo, da mi pomaga z opremo. Še dobro, da so časi mirni. Razen nekaj tolovajev, ki so plenili po grofovskem gozdu, ni bilo hujšega. Zdaj pa se govori, da bomo spet šli na vojno. Brini so iz dneva v dan bolj predrzni in zares se že čisto odkrito kažejo na severni meji. Zasedli so nekaj nezaščitenih kmetij na obrobnih posestih in takoj, ko se je to razvedelo, je Jezerjan sklical svet. Vojna bo. Kovači razpihujejo mehove in pozno v noč je slišati udarce kladiv; kujejo se podkve in meči. Na trgu se čuti vznemirjenje, mešetarji že preračunavajo cekine – za ene je vojna dobiček, za druge pa … Eh, še to dam skozi, če mi Bog nakloni preživeti, potem se bom umaknil. Hišico imam, pa majhno posest. Moralo bi zadostovati za na stara leta. Obdeloval bom vrt, redil pujsa in kokoši bom imel, pa seveda konja – najmanj enega, mogoče s časoma več … Te plemenite živali; vojščak ve, kaj pomeni dober konj … in kaj pomeni toplo ognjišče, ko se vrneš iz bitke, ves izmučen – mogoče ranjen, lačen in umazan. Eh ja, moje ognjišče prekriva mrzel pepel. Žerjavica je ugasnila in je ni več moč pripraviti k gorenju. Tako to je. Jutri navsezgodaj odrinemo. Bitka bo krvava. Brini so neusmiljeni, taki so se rodili, taka je njihova usoda; boj za preživetje v tistih bornih, negostoljubnih pokrajinah jih je naredil take. In zdaj slutijo obete boljših časov. Tolkli se bodo na življenje in smrt. Pomolim, potem pa ležem k počitku. Pred bojem me vedno tlačijo čudne sanje. Ne znam si jih razložiti – tudi pri vedeževalki sem že bil, pa je samo odkimavala. V tisti belini sem jaz, čisto gotovo, saj s sabo nosim spomine prednikov, ampak ne izgledam kot jaz. Mlad sem in moje poslanstvo je drugačno …

Sklanjam se nad bolnišnično posteljo in skušam gospoda pripraviti k sodelovanju. Največ jih pokoplje obup, pomanjkanje volje, praznina v življenju. To so resnično smrtonosni faktorji. Fizično bolezen lahko pozdravimo, ampak to je samo začetek ozdravljenja. Naprej je boj individualen. Škoda, ni še toliko star, še bi lahko imel nekaj od življenja. So ljudje, ki potrebujejo osebnega animatorja; taki ti znajo posrkati zadnjo kapljo energije, dobesedno te izžamejo. Kje je meja čustvenega razdajanja? … Bolniku pomagam popiti zdravila, namenim mu še nekaj spodbudnih besed, ki niso izzvale odziva na voščenem obrazu. Stisnjene ustnice in vodene, obtožujoče oči me pospremijo do vrat. Naprej moram. V sosednji sobi je po navadi bolj živahno – tam so sami pozitivci. No, dva sta se našla, pa sta potegnila za sabo še druge. Čudno, danes je mirno. Neslišno odprem vrata – kakšen prizor! Na stolu med posteljami sedi pacient in bere iz knjige. Tema iz vojnih časov, bi rekel. Še sam obstanem, niso me opazili, tako so bili zatopljeni v zgodbo, in prisluhnem … Hrzanje konj v hladnem svitu je gostilo meglo, ki se je vlačila po gozdu. Vojščaki so s pogledi prebadali podrastje in prisluškovali glasovom v gozdu. Preganjal jih je zlovešč občutek, da jih spremljajo duhovi. Poveljnik je zaustavil konja in z roko zaukazal mirovanje. Potem je segel po meču, si popravil čelado, konj pa je vznemirjeno zaprhal in se postavil na zadnje noge. Iz grmovja so se med kričanjem vsuli barbari in delili smrt med vojščake … Poveljnik je bil hudo ranjen, nase si je potegnil telo ubitega tovariša in čakal noči. Zvest konj, ki je pobegnil pred parajočimi meči, se je vrnil in ga ponesel do lazareta … Skelina v spodnjem delu trebuha me vrne v sedanjost. Od kod meni to vedenje, od kod? In ta bolečina … slepič? ah ne, ne na levi. Privid potisnem na stran – grem reševat življenja. 

Slogovno zelo dobro napisano. Jezik je knjižno normativen, kar daje zgodbi primerno estetsko raven. Prehod je tokrat izpeljan skozi sanje, kar je v smislu kompozicije, inovativen način. Mehkoba prehoda je mojstrsko izpeljana. Tempo pripovedi je umirjen, brez dinamičnih pospeševanj. Morda je nekoliko več dramaturške napetosti v pričakovanju boja, tam je opis naravnan v drugačno dinamiko, kar je seveda zgodbovna nuja. Lepo izpeljana transferna materija. Odlično. V ponovno branje ponujam odlomek, kjer se nakaže transfer skozi sanje:

Pred bojem me vedno tlačijo čudne sanje. Ne znam si jih razložiti – tudi pri vedeževalki sem že bil, pa je samo odkimavala. V tisti belini sem jaz, čisto gotovo, saj s sabo nosim spomine prednikov, ampak ne izgledam kot jaz. Mlad sem in moje poslanstvo je drugačno …

Sklanjam se nad bolnišnično posteljo in skušam gospoda pripraviti k sodelovanju. Največ jih pokoplje obup, pomanjkanje volje, praznina v življenju. To so resnično smrtonosni faktorji. Fizično bolezen lahko pozdravimo, ampak to je samo začetek ozdravljenja. Naprej je boj individualen. Škoda, ni še toliko star, še bi lahko imel nekaj od življenja. So ljudje, ki potrebujejo osebnega animatorja; taki ti znajo posrkati zadnjo kapljo energije, dobesedno te izžamejo. Kje je meja čustvenega razdajanja? … Bolniku pomagam popiti zdravila, namenim mu še nekaj spodbudnih besed, ki niso izzvale odziva na voščenem obrazu. Stisnjene ustnice in vodene, obtožujoče oči me pospremijo do vrat. Naprej moram. V sosednji sobi je po navadi bolj živahno – tam so sami pozitivci. No, dva sta se našla, pa sta potegnila za sabo še druge. Čudno, danes je mirno. Neslišno odprem vrata – kakšen prizor!

UKRADENI LEŠNIKI – Jolanda Lesnik

Za vasjo se je raztezal čisto navaden gozd (vsaj tako so mislili vaščani). Na njegovih obronkih so se igrali otroci; najpogumnejši so si seveda drznili tudi nekoliko v notranjost, vendar le do to tam, kjer so bile steze razločne in še polne svetlobe. Starejši so jim pripovedovali strašljive zgodbe o divji babi, ki da je neposlušne otroke, tiste pa, ki jih pusti pri življenju, ji morajo do smrti služiti. To nikakor ni bilo res, ampak otroci tega niso vedeli, in staršem tako ni bilo potrebno skrbeti, da bi se kdo izgubil. Toda tudi odrasli niso imeli čisto prav. V gozdu se je marsikaj dogajalo in ker so bili nepozorni, pa tudi brez domišljije, tega niso opazili. Opazil pa je to trinajstletni Tine. Skušal jih je prepričati, da v gozdu obstaja mesto, kjer živali govorijo in se nasploh obnašajo podobno kot ljudje. Celo peljal jih je tja. Ker pa so se odrasli že vnaprej odločili, da taka stvar ni mogoča, seveda niso videli nič – samo švigasto veverico, ki se je zapodila med borove veje in sklatila češarek starešini na nos. Zaključili so, da si Tine izmišlja, ker mu je dolgčas in mu naložili dodatne zadolžitve: ker ima tako rad gozd, pa naj nabira suho dračje in naj pazi, da srnjad ne bi rinila preveč v vas in delala škode po vrtovih. Tinetu to ni bilo odveč, čeprav si je mislil, da je tisto z divjadjo pes na repu privlekel. Kaj bi srne rinile v vas, ko pa imajo zdaj vsega na pretek! Poznal je gozd in bil je tak čas, da so zoreli lešniki. Veveričja dejavnost je bila v polnem razmahu. Obirale so rjave plodove in jih neutrudno znašale v svoje kašče. Tine je zleknjen pod starim hrastom naslanjal glavo na razbrazdano deblo in sanjaril. Z enim ušesom pa je prisluškoval glasovom v gošči …

»Hej Olica, koliko jih imaš?« se je oglasilo iz krošnje.

»Ne vem, nisem jih štela, zdi se mi pa, da jih je sto,« je pretiravala Olica in poškilila na sosednjo vejo, kjer je prijateljica kopičila lešnike v nekakšen predpasnik.

»Ne verjamem ti, to je nemogoče. V tvojo majhno shrambo jih ne gre več kot deset,« se ni pustila Marika.

»Preselila sem se na drugi konec. Našla sem duplino v hrastu, veš, tistem, ki ga je lani udarila strela. Sredica je sprhnela, pa sem samo malo počistila in razširila prostor. Da ti vidiš mojo shrambo! Detel mi je stesal poličke in sodčke. Skoraj vsi so že polni,« se je hvalila Olica.

Mariki je ob tem postavljanju dvignilo pritisk, da je kar zapiskala: »Pa bi mi pokazala ta svoj novi domek?«

»Seveda, ni problema. Skoraj je že čas za poldanski odmor. Pridi, okrepčali se bova z medom,« jo je povabila.

Kakšna nadutost, je prhala Marika. Celo med ima! Le kdo ji ga je preskrbel? Nevoščljivost je pregnala z zamahom košatega repa: Še vedno imam najgostejši kožuh med vevericami in tudi najlepših barv – tako pravi jež David. Iz svojih bodic mi je naredil krtačo, da se lahko zdrgnem. Kako se mi takrat sveti dlaka!

»Pridi, pridi,« jo je preganjala Olica, »skoraj sva že, glej, tam zgoraj!« 

Marika je obstrmela; pred vhodom v duplino je bila majhna terasa, z dvema naslanjačema iz maha in mizico med njima. Nadstrešek iz olistane vejice je dajal prijetno senco, ščitil pa je tudi pred jutranjo in večerno roso. »Ooo, res imaš lepo.«

»In zdaj ti pokažem shrambo,« je bila Olica vsa ponosna. »Tukaj so moji zakladi,« je izvlekla pokrov prvega sodčka, »glej, lešnike sem posušila in olupila.«

Marika je obstala, kar ni mogla priti do sape. Nerodno se je prestopila in osuplo iztisnila: »Olica, sodček je prazen.«

»Kako to misliš, prazen!?«

»Ni jih,« nagnila je sodček iz katerega se je prikotrljal samo en lešnik.

Olica je odpirala sodčke enega za drugim – vsi so bili prazni. Brez moči se je sesedla v kot in zatarnala: »Joj, kaj bom pa zdaj?«

»Morala bi obvestiti načelnika, sprožil bo preiskavo, kraja zimskih zalog ni majhna reč,« ji je svetovala prijateljica.

»Seveda, seveda, prav imaš. Greš z mano, mislim, priče bom potrebovala, mar ne?« jo je prosila.

Na redarski postaji je Olica povedala, kaj se ji je primerilo. Načelnik si je vihal brke in nemirno opletal z repom. »Kaj takega se nam še ni primerilo, odkar skrbim za red v tem mestu. Vsekakor bomo zadevi posvetili vso pozornost. K vam bom poslal preiskovalce, dokler ne bodo končali, se prosim ne vračajte v duplino. Obvestili vas bomo.« Sklical je sestanek preiskovalcev in odredil postopke. Risa je poslal v gozd, da razišče okolico. S svojo sposobnostjo prikrivanja in neslišnostjo, se je lahko neopazno pretihotapil kamorkoli, sluh pa je imel naravnost neverjeten. Skupina kun pa je vzela svojo opremo in šla raziskovat sledi na kraj dogodka.

Nič kaj otipljivega niso mogli odkriti. Sledi okrog drevesa so bile potacane, v shrambi pa je tat za sabo vse počistil. Za njim ni ostala ena dlaka, eno pero, skratka nič, kar bi nakazovalo, kdo bi to lahko bil. Načelnik je določil nočno stražo. Volk je zavzel svoj položaj in vsake toliko naredil obhod med bivališči. V skupini krošenj je zaslišal sumljive šume. Skoraj po trebuhu se je splazil pod drevo in opazoval. Na glavo mu je priletela želodova kapica, slišal je pritajeno prepiranje: si zmešan, daj bolj potihoma, še odkrili nas bodo. Stražar je zatulil alarm. Mesto je oživelo, prižgali so se ognji in osvetlili prizorišče. Skupinica polhov je otrpnila v srepeči svetlobi. En za drugim so se spuščali po deblu in obstali pred načelnikom.

»Kaj ste počeli sredi noči v našem mestu!« je zarohnel.

»Oprostite, samo potepali smo se. Žal nam je, če smo zmotili vaš nočni počitek,« so se izmotavali.

»Pokažite, kaj imate v žepih,« je bil strog načelnik.

»Niiič, prav niiič, spoštovani gospod načelnik,« so cvilili in obračali natrgane žepe. Iz enega je padel želod.

»Kaj pa je tole?« je bil načelnik neusmiljen.

»Lačni smo bili, celo noč se že potepamo, pri vas pa imate najdebelejše in najbolj sočne želodke v gozdu,« se je opogumil najmanjši polh.

Zasliševanje se je nadaljevalo: »In kje ste bili včeraj, med osmo in dvanajsto uro?«

»Ja kje, kje, spali smo vendar, vprašajte našo mamo,« so v en glas zagotavljali.

»Vsekakor bomo preverili. Dokler ne potrdimo, da govorite resnico, boste v našem varstvu,« je zaključil načelnik.

Medtem pa je ris še vedno oprezal. Poznal je brate Zobek, navihani fantje so to bili, živi, predvsem pa hrupni, nikakor ni verjel, da so tatovi. Opazil pa je nekaj, česar si ni znal razložiti: Olica ima pod drevesom ograjen vrtiček z rožami, potkami, celo nekakšen vodnjak je postavila. In glinastega palčka ima. Samo, ali ni imel ta palček zelenih hlač? Obstal je pred vrtom in se zastrmel v figurico. Sumljiv si mi, dečko, sumljiv. Minilo je pol ure, ko se je risu zazdelo, da je palček premaknil oči. Nato so se mu začela tresti kolena: ne bom zdržal, ta mačja zalega – tako strmi, da kar žge. Pobegniti moram, samo kako? Ris je veliko hitrejši od mene. Verjetno bo najbolje, da se predam. Tako ne bom mogel večno stati. Palček je otresel otrple noge in priznal:

»Jaz sem bil, jaz sem ukradel lešnike. Tako so dišali ven iz shrambe, da se jim nisem mogel upreti.«

»No, stopiva do načelnika, bo dal v zapisnik, da bo uradno, in seveda, da ti naloži primerno kazen,« je zapihal ris, da je palčka kar odneslo proti postaji.

Načelnik je bil presenečen; prepričan je bil, da že ima krivce pod ključem: »In kaj vas je, gospod preiskovalec, napeljalo na to, da ste posumili v palčka?«

»Izdale so ga rdeče hlače, gospod načelnik, rdeče hlače.«

Tako je bil primer kraje lešnikov rešen. Palčku so odredili družbeno koristno delo za en mesec, pa škodo je tudi moral povrniti, je Tine zaključil zgodbo. Otroci, ki so ga z navdušenjem poslušali, so se razgubili po potkah v odkrivanje novih dogodivščin gozdnih prebivalcev.

 Mešanica kriminalnega dejanja v pravljičnem svetu. Če si najprej ogledamo tehnične parametre zgodbe: Jezik, lep, čist primeren pravljičnim zgodbam. Raba ločil, povsem normativno urejena. Dramaturška vrednost stavkov je prav tako v maniri pravljične narativnosti. Celotna kompozicija zgodbe je zgrajena na blagi stopnjevanosti, ki ima odločen konec. Notranja dinamika dobi nov zagon, ko skuša trinajstletnik razkriti vzporedni pravljični svet. Izbor imaginarnega načelnika, da je zgodbi pridih skrivnosti: ne vemo in ne izvemo, kašno bitje je bil inšpektor, ki se sicer obnaša svoji profesionalni funkciji primerno. Ubogi palček se pa kar sam izda, da so ga premamili lešniki. V tem segmentu se skriva etos zgodbe. Dramaturška zgradba je tovrstnim mešanjem povsem primerna. V odlomku si poglejmo, kako je pisateljica tokrat izpeljala prehod iz realnega v namišljen svet:

Tinetu to ni bilo odveč, čeprav si je mislil, da je tisto z divjadjo pes na repu privlekel. Kaj bi srne rinile v vas, ko pa imajo zdaj vsega na pretek! Poznal je gozd in bil je tak čas, da so zoreli lešniki. Veveričja dejavnost je bila v polnem razmahu. Obirale so rjave plodove in jih neutrudno znašale v svoje kašče. Tine je zleknjen pod starim hrastom naslanjal glavo na razbrazdano deblo in sanjaril. Z enim ušesom pa je prisluškoval glasovom v gošči …

»Hej Olica, koliko jih imaš?« se je oglasilo iz krošnje.

»Ne vem, nisem jih štela, zdi se mi pa, da jih je sto,« je pretiravala Olica in poškilila na sosednjo vejo, kjer je prijateljica kopičila lešnike v nekakšen predpasnik.

»Ne verjamem ti, to je nemogoče. V tvojo majhno shrambo jih ne gre več kot deset,« se ni pustila Marika.

»Preselila sem se na drugi konec. Našla sem duplino v hrastu, veš, tistem, ki ga je lani udarila strela. Sredica je sprhnela, pa sem samo malo počistila in razširila prostor. Da ti vidiš mojo shrambo! Detel mi je stesal poličke in sodčke. Skoraj vsi so že polni,« se je hvalila Olica.

Mariki je ob tem postavljanju dvignilo pritisk, da je kar zapiskala: »Pa bi mi pokazala ta svoj novi domek?«

»Seveda, ni problema. Skoraj je že čas za poldanski odmor. Pridi, okrepčali se bova z medom,« jo je povabila.

Kakšna nadutost, je prhala Marika. Celo med ima! Le kdo ji ga je preskrbel? Nevoščljivost je pregnala z zamahom košatega repa: Še vedno imam najgostejši kožuh med vevericami in tudi najlepših barv – tako pravi jež David. Iz svojih bodic mi je naredil krtačo, da se lahko zdrgnem. Kako se mi takrat sveti dlaka!

»Pridi, pridi,« jo je preganjala Olica, »skoraj sva že, glej, tam zgoraj!« 

Marika je obstrmela; pred vhodom v duplino je bila majhna terasa, z dvema naslanjačema iz maha in mizico med njima. Nadstrešek iz olistane vejice je dajal prijetno senco, ščitil pa je tudi pred jutranjo in večerno roso. »Ooo, res imaš lepo.«

»In zdaj ti pokažem shrambo,« je bila Olica vsa ponosna. »Tukaj so moji zakladi,« je izvlekla pokrov prvega sodčka, »glej, lešnike sem posušila in olupila.«

Marika je obstala, kar ni mogla priti do sape. Nerodno se je prestopila in osuplo iztisnila: »Olica, sodček je prazen.«

»Kako to misliš, prazen!?«

»Ni jih,« nagnila je sodček iz katerega se je prikotrljal samo en lešnik.

Olica je odpirala sodčke enega za drugim – vsi so bili prazni. Brez moči se je sesedla v kot in zatarnala: »Joj, kaj bom pa zdaj?«

KRIMINALNA ZGODBA DETEKTIVA RDEČEHLAČNIKA – Jana Kržišnik Makovec

Zamišljen si je Škrat Rdečehlačnik natikoval svoje rdeče hlače že navsezgodaj zjutraj. Bil je sredi najtežavnejšega primera tisto jesen. Nekdo je veverici ukradel lešnike. Najzahrbtnejša stvar, kar jo pomnijo prebivalci gozda. Tako zagonetnega primera naš rdečehlači detektiv ni pomnil, odkar se je v gozd naselila vsa škratja zalega.

Skuhal si je čaj iz rožnburca, da bi lažje razmišljal. Le kdo je veverici ukradel lešnike?! Škrati Pirati  niso bili. Oni se držijo obale in tako globoko v gozd še nikdar niso zašli … Ali pa morda? Škrati Copati tudi niso bili. Oni zjutraj dolgo spijo in zvečer gredo zgodaj spat. Preleni so, da bi se ponoči prikradli. Podnevi pa bi jih videle živali gozda … Ali pa bi bilo mogoče? Škrati Potuhnjači se vedno potuhnejo pri tleh in ne plezajo po drevju, kjer je Veverica imela lešnike. Oni tudi niso bili … Morda pa le? Mogoče so bili Škrati Nabirači oni nabirajo vse kar jim pride pod roke. Ampak oni še norčij najmanj zganjajo, kaj šele, da bi kradli … Ali pa bi mogoče lahko? Škratn-flik-flek! Se je razjezil naš detektiv, takole ne bo šlo! Kaj mislite, kdo je kradel?

Globoko razmišljujoč je stopil s skodelico v roki pred svojo staro leseno hiško, kjer so ga pričakali topli jutranji sončni žarki. Usedel se je v lesen gugalnik na terasi in potegnil iz globokega žepa v suknjiču svojo nepogrešljivo beležko. Izza ušesa je vzel oglat mizarski rdeč svinčnik. Tja si ga vsako jutro zatakne, takoj ko si umije zobe, da ga ima na terenu vedno pri roki. Pametno si je zabeležiti vse na licu mesta. Več primerov kot je bilo rešenih, bolj je bil svinčnik kratek. Ošilil ga je z nožičkom, ki je vedno spravljena v žepu na desni hlačnici trpežnih, rdečih porhantovih hlač, ki mu jih je sešila sestrična Škratikiklična. Grozno zbran in skoncentriran je začel skicirati možne scenarije. Imam sled. Razbit oreh. Torej ni kradel nekdo, ki lahko prevrta lupino z zobki, ampak nekdo, ki tre lešnike s kladivom. Tudi sled kladiva imam. Ne sled, ampak zajčku Tišlarčku je izginilo kladivo istega večera, ko so izginili lešniki. To bi lahko bilo povezano. Ali pa mogoče ne …? Tako je razmišljal, ko se je s kolesom s svetlobno hitrostjo do njega pripeljala veverica in kričala na vse grlo: „Škrat Rdečetrauzers! Škrat rdečetrauzers … (ali kako-že), dobili smo še dva vevelešnika! Dva moja vevelešnika sta bila ob potoku tik pred mostom. Pridite pogledat, boste raziskali sled!“ Privzdignil je Škrat Rdečehlačnik svoje debele črne obrvi. Levo še malo višje kot desno, priprl oči, našobil ustnice, odložil beležko s pisalom, vstal in uprl obe roki v bok: „Odpelji me tja veverica, odpelji me tja, da vidimo kaj se tam čudnega godi,“ je odločno odgovoril razburjeni kosmatorepi veverici. Zajahal je tudi sam svoj bicikl in sta odpeljala. Ko sta prispela do potoka, je bil naš detektiv kar precej presenečen. Skoraj vsa škratja zalega se je zbrala ob dveh lešnikih pri potoku in raziskovala okolico, da najdejo še kaj koristnega in mu pomagajo z novimi podatki pri reševanju primera. Popraskal se je Škrat Rdečehlačnik po ošiljeni, navzgor privihani koščeni bradi in tuhtal. Takole so mi prišli pomagat? Ali mogoče delajo pod krinko? So res dobronamerni ti nagajivi škrati. Kdo bi si mislil! V tem kratkem času so se zelo dobro odrezali. Škrati Potuhnjači so premerili razdaljo od enega do drugega lešnika in z lupo raziskali tla in dobili nekaj sledi, saj jim delo pri tleh dobro gre. Lešnike so dobili Škrati Nabirači, jih stehtali in posuli z vijoličnim praškom, da bi dobili morebitne prstne odtise. Škrati Pirati so preiskali obrežje reke in njeno dno, za kar so bili specializirani in iskali kladivo. Škrati Copati so počasi lenobno prečesali okolico in pred mostom našli še en lešnik, ter lisičji brk ob njem. Detektiv pa si je v stiski grizljal nohte in takole razmišljal. Ne vem, ne vem, ali lahko sprejmem varno njihovo pomoč. Res niso od muh. Pokazali so kar nekaj detektivske spretnosti, to moram priznati. To je prvič, da jim ne gredo po glavi samo lumparije. Hm … Kaj pravite vi? Lahko naš detektiv zaupa škratom?

V tem pa je iz druge strani potoka pridirjal pomešan trop škratov z vodečo veverico na kolesu, ki je bila vedno bolj razburjena. Komaj jo je bilo razumeti, ko je v svoji zagnanosti takole veveričila njihove izsledke: „Škarat Rdečetravzers! Škarat Rdečetravzers … (ali kako-že), Škratje so razvozlali sled! Lis … vevelešniki … lisi … vevelešniki … lisica … tam proti njenemu brlogu vodijo sledi!“ Lisica je kradla, Lisica!“

„Škratn flik-flek,“ si je ponovno pomel brado naš detektiv in takole glasno ugotavljal: „Strašno čudna reč. Lisice ne jedo lešnikov. Lisice sploh ne vedo, da so lešniki užitni … Ali pač? Če je tatica res lisica, le kaj bo z lešniki?!“ Kaj sedaj menite vi? Kdo je kradel in zakaj?

Detektiv se je odločil, da bo dal škratom možnost, da se izkažejo. Vse je poklical k sebi in jih izprašal po izsledkih. Razdelil jim je dodatne naloge in obljubil nagrado tistemu, ki razreši primer.

Ravno dobro so se lotili svojega dela, ko se je v gozdu na drugi strani potoka zaslišalo gromko rjovenje. Vedno bliže in bliže so prihajali kruleči glasovi. Vsi so obstali, se spogledovali in čakali. Manjše živali so se potuhnile ob in za debla dreves. Tudi večjim zverinicam je srčece divje razbijalo od strahu. Le kdo se ne bi ustrašil srhljivega tuljenja?! Veverica je bila že vsa na trnih. Toliko stresa, kot je doživela tisti dan, bi ji lahko škodovalo. Kaj se bo še zgodilo? Le kdo tuli? 

Zdaj se je že slišalo lomljenje in pokanje vejic, po katerih je tekla prihajajoča zver. „Auuu, jaaauuu! Auuu, jauuuu!“ je zavijalo in pritekel je iz gozda stari sivi volk čez mostiček. Šepaje je tekel, saj je imel desno stopalo zamotano v bel ovoj, ki je na koncu pordečelo od svetleče krvi. Šepaje je tekel, na vso moč, kolikor je le lahko in tulil. V roki pa držal … Veste kaj je držal v roki?

Kladivo! Tekel je volk s povito nogo in kladivom v roki in tulil: „Lisica! Auuuuuu Lisica! Zvitorepka je tista!“

„Škratn flik-flek!“ je tuljenje prekinil detektiv. Volk se je sesedel na skalo malo proč od vseh udeležencev in tuljenje je počasi pojenjalo. „Škratn flik-flek,“ je ponovil Škrat Rdečehlačnik in razmišljal. Zdaj se je primer dodatno zakompliciral. Lešniki vodijo k lisici, vse bi kazalo, da je kradljivec lisica. A kaj dela volk s kladivom. Je on ukradel kladivo? Se je sam kresnil po nogi? Menda ja ne! Ali pač?! Kaj menite vi? Kako se bo zgodba razpletla?

Volkovo tuljenje je počasi prehajalo v tiho hlipanje. Živali so se pomirile in previdno oprezale in vohljale proti njemu. Detektiv pa je vzel vajeti v svoje roke, velel gozdnim zverinicam, naj mirujejo in začel z izpraševanjem volka: „Kje si dobil kladivo?“ „Lisici sem ga vzel,“ je bevsknil volk. „Lisici iz rok sem ga vzel. Po nogi me je! Poglejte … šmrk-auuuu … kako me je po prstih!“ Počasi se bo pa le nekaj razjasnilo, se je veselil detektiv. Nove podatke si je brž zabeležil v svojo beležko, narisal še nekaj puščic od lešnikov do lisice in od lisice do volka in nadaljeval, kar je najbolje znal; izpraševati in zasliševati: „In zakaj te je lisica po prstih?“ Volk je povesil pogled, si s krempeljcem obrisal smrkeljček, ki je pripolzel iz smrčka in ga našobil. Ni bilo ravno videti, da bi imel namen odgovoriti. „Si ji kradel lešnike?“ je pomagal Rdečehlačnik. „Ne! Pri moji mami Taci prisegam, auuuu, nisem ji kradel lešnikov! Nisem, nisem! In tudi lisico … auuuuuu, bi pustil pri miru, auuuu, če ne bi tako močno in glasno krulilo v želodčku,“ je bilo zadnje, kar je povedal volk na prvem zaslišanju na licu mesta. Žalostno se je pogreznil v osamo. Detektiv je naročil prvi ekipi škratov, naj poskrbijo zanj. Najprej k zdravilki Sovi, da mu oskrbi rano in scopra zdravilni zvarek, nato pa k stražarjem Dihurjem v pripor. Druga ekipa pa ga je odpeljala k lisici. Ko so se približali njenemu brlogu, je bila pot sveže posuta z listjem. Detektiv ni bil pazljiv in je zakorakal nanjo.

Veste, kaj se je zgodilo? Vam povem?

Lisica se je bala, da se volk prikrade k njej in je vso pot nasula z ukradenimi lešniki in jih prekrila s svežim listjem, da jih ni bilo videti. In ko je volk res prišel, stopil na pot in zakoračil po njej, ga je spodneslo in je telebnil na svojo kosmato rit in se strkljal tik pred lisičin vhod, kjer je zvitorepka tiho čakala. Zavihtela je zajčkovo kladivo visoko v zrak in „tump“ mahnila nepridiprava po sivi taci. Nesrečni volk se je strašansko zbal. V hipu je opustil svojo namero, da bi požrl lisico. Komaj se je skobacal iz kotaleče se lešnikove poti, si zavil bolečo, krvavečo taco v robec in jo vtaknil še v beli štumf, ki ga je našel na bližnji njivi ob potoku, ko je nataknjen na palico strašil ptiče kose, da niso pozobali posejanega zrnja z njive.  S tako pritrjeno obvezo je odtulil v gozd. Od tu naprej pa zgodbo že poznate.

In kaj se je zgodilo z našim profesionalnim detektivom? Ja, prav imate!

Ko je stopil na trkljajoče se lešnike, so se mu noge zamajale. Krilil je nekaj časa z rokami po zraku, kot bi podil muhe okrog glave, nato pa brez kontrole in nadzora zgrmel na tla in se odtrkljal do lisičinega vhoda. Ona je slišala hrup pred vrati in boječe odgrnila vhodno pikčasto zaveso in (tokrat brez kladiva) pomolila smrček na plano. „Škratn flik-flek!“ je v zagati javknil Škrat Rdečehlačnik. Da bi malo omilil svojo sramoto je – sedeč kar na tleh – vsem navzočim zavriskal: „Primer razrešen! Razglašam konec iskanja. Škratja ekipa številka dve, primite lisico in jo zaprite dve celici proč od volka, dokler jima ne sodimo!“ Počasi se je skobacal na nogi, si oprašil umazano rit in se še nečesa nerazrešenega spomnil. Popraskal se je po ošiljeni bradi in polglasno pomislil: „Ja kaj pa razbiti lešnik, ki smo ga dobili ob iskanju sledi?“ Lisica ga je slišala in hipno zašrulila: „Prosim! Prosim! Ko šem vlekla vrečo z lešniki iz veveričinega brloga, šem za drevešom šlišala čivkanje. Pogledam … in vidim malo žolničo, ki je padla iz gnežda. Ž ukradenim žajčkovim kladivom šem štrla oreh in ji ga ponudila. Požobala ga je, prav hitro prišla k močem in odletela v gneždeče. Prošim … prošim, upoštevajte to pri olajševalnih okoliščinah. Tudi lešnikov nišem kradla, le šredštva za ureditev bojnega polja šem rabila. Prošim, bodite miloštni.“

Minilo je nekaj dni v zatišju pričakovanja, ko se je premlevalo, izpraševalo in sodilo.

Točno čez teden dni je bila vsa omenjena druščina iz te zgodbice prisotna na veliki zabavi, ki jo je odredil Rdečehlačnik ob zaključku primera. Bila je obljubljena škratja nagrada. Kazen za volka in lisico pa je bila zelo milostna, saj se je izkazalo, da sta oba prav ljubki zveri. Vsak dan sta si drug drugemu morala povedati tri prijazne stavke in seči v roke brez kazanja zob ali zvijanja repa. Na zabavi pa sta morala poskrbeti za dobro hrano in pijačo in seveda za muziko, ki je še pozno v noč odmevala skozi gozd.

Tiste noči se je rajalo in plesalo, kot ne pomni širni gozd.

Zgodba, ki ima pravljični kontekst in kriminalni zaplet. Kompozicija je odlična. Stopnjevanje ni sunkovito, je mehko nadgrajeno in nas vodi v zaplete, ki se na humorni način razrešuje. Glavni akter ima kar veliko karakternih potez. Inovativno je vpeljan tudi jezik veverice in nekateri, za pravljice prijazni izrazi. Torej je jezik tu povsem prirejen upovedni materiji. Stilska posebnost je tudi poizkus komunikacije z bralci, kar daje dodatno dramaturško vrednost. Na ravni stavkov lahko opazimo umirjeno notranjo dramaturgijo, kar je seveda za raven pravljične narativnosti nuja. Seveda, glavni škrat kar veliko premišljuje, kar v čistih pravljicah ni običajno, na ta način je ta zgodba lep dokaz, kako se naredi transfer zrele literarne stvaritve, prestavi v pravljično naracijo – če hočete: postopek pisanja za odrasle, prestavimo v pravljico – uspelo je. In kako dobro je uspelo, nakaže odlomek:

Škratn flik-flek!“ je tuljenje prekinil detektiv. Volk se je sesedel na skalo malo proč od vseh udeležencev in tuljenje je počasi pojenjalo. „Škratn flik-flek,“ je ponovil Škrat Rdečehlačnik in razmišljal. Zdaj se je primer dodatno zakompliciral. Lešniki vodijo k lisici, vse bi kazalo, da je kradljivec lisica. A kaj dela volk s kladivom. Je on ukradel kladivo? Se je sam kresnil po nogi? Menda ja ne! Ali pač?! Kaj menite vi? Kako se bo zgodba razpletla?

Volkovo tuljenje je počasi prehajalo v tiho hlipanje. Živali so se pomirile in previdno oprezale in vohljale proti njemu. Detektiv pa je vzel vajeti v svoje roke, velel gozdnim zverinicam, naj mirujejo in začel z izpraševanjem volka: „Kje si dobil kladivo?“ „Lisici sem ga vzel,“ je bevsknil volk. „Lisici iz rok sem ga vzel. Po nogi me je! Poglejte … šmrk-auuuu … kako me je po prstih!“ Počasi se bo pa le nekaj razjasnilo, se je veselil detektiv. Nove podatke si je brž zabeležil v svojo beležko, narisal še nekaj puščic od lešnikov do lisice in od lisice do volka in nadaljeval, kar je najbolje znal; izpraševati in zasliševati: „In zakaj te je lisica po prstih?“ Volk je povesil pogled, si s krempeljcem obrisal smrkeljček, ki je pripolzel iz smrčka in ga našobil. Ni bilo ravno videti, da bi imel namen odgovoriti. „Si ji kradel lešnike?“ je pomagal Rdečehlačnik. „Ne! Pri moji mami Taci prisegam, auuuu, nisem ji kradel lešnikov! Nisem, nisem! In tudi lisico … auuuuuu, bi pustil pri miru, auuuu, če ne bi tako močno in glasno krulilo v želodčku,“ je bilo zadnje, kar je povedal volk na prvem zaslišanju na licu mesta. Žalostno se je pogreznil v osamo. Detektiv je naročil prvi ekipi škratov, naj poskrbijo zanj. Najprej k zdravilki Sovi, da mu oskrbi rano in scopra zdravilni zvarek, nato pa k stražarjem Dihurjem v pripor.

POZIV NA DELO – Dominik Kobol

Nedolžna melodija zvončka pred vhodnimi vrati ga je zmotila iz razmišljanja o jutrišnjem dnevu. “Ah, kdo pa ob tej uri?” si je dejal, ko se je z naslanjača postavil na noge in se ozrl skozi okno proti zahodu. “Dan se je nagnil, in imam obiske.”

Na balkonu, postavljenem na mogočnem hrastu,ob jasi, kjer so se resno pasle mlade srne, se je predklonil čez ograjo.

“Lahko bi vedel, da mi ne boste dali dopusta.” je zaklical, in kvišku se je ozrl lepo urejen škrat, v črni obleki. Seveda bos, tako kot vsi škrati. Poznal ga je na videz, a nikoli še ni imel priložnosti delati z njim; vedno je bil najtesnejši sodelavec komandirja.

“Inšpektor Rdečehlačnik!” Priklonila sta se eden drugemu v pozdrav in znak spoštovanja. “Lahko predvidevate, da je nujno. Gre  za veverice.”

Škrat Rdečehlačnik je globoko zavzdihnil in si z roko šel skozi košato brado, ki ga je zasrbela vsakič, ko mu je notranji občutek pravil, da nekaj ni prav. “Oh, prekleto.” si je zamrmral. “Takoj bom!” je zaklical obiskovalcu. Na hitro se je preoblekel v svoja delovna oblačila in njegov zaščitni znak, rdeče hlače. Vzel je tudi culo z najpomembnejšimi pripomočki za njegovo delo.

Medtem ko sta hodila iz Hrastovega Loga proti policijski postaji, se je inšpektor hotel kar najbolje pozanimati o novem primeru. “Umor?”

“Ne, rop.”

“Koga pa so oropali?”

“Potomca Ferda Groznega iz Bukovja.”

Za trenutek mu je zastal korak. Brada ga je zopet zasrbela. “Čudovito …”

“Pa še to, inšpektor …” je nadaljeval asistent komandirja. “Glede na naravo zločina in vključene osebe: želja komandirja je, da primer ne bi prišel v javnost.”

Seveda to želi. Če gozd sliši, da se lahko krade mafijskim botrom, je njihove nadvlade konec. Problem bo, ko hoče vsak povprečni kriminalec kos njihovega bogastva. Ni. Kdor krade Groznim, je profesionalec. Ali pa nor. Verjetno oboje … Zgodovinske zamere ali le izkoriščen trenutek?

“Torej, policisti bomo iskali roparja, ki je kradel tistim, za katere vemo, da so kriminalci, ampak jim ne moremo dokazati. In vse to moramo rešiti, preden se razve.

“Točno tako.”

“Naravnost čudovito.” Ni si hotel priznati, a razveselil se je primera.

“Komandir Velenos!”

“Višji inšpektor Rdečehlačnik!”

Priklonila sta se, globoko, kot je veleval bonton.

“Torej, kolega, ste pripravljeni na največji primer svojega življenja?” je teatralno dejal vodja policijske postaje.

“Kolikor je škrat lahko.” je odvrnil Rdečehlačnik, z nasmehom. “Vsekakor bo zanimivo.”

“Inšpektor …” je komaj slišno nadaljeval komandir. “Ne bom vam solil pameti. Diskretnost. Bodite pripravljeni na zahrbtnost in laži veveric.”

Rdečehlačnik je vse to že predvidel. Dovolj dolgo je že tacal gozdni mah, da mu ni bilo treba govoriti očitnih stvari. Bil je vznemirjen, komaj je čakal, da se bo lahko lotil primera, da se zakoplje v neznanega osumljenca, da spleza v njegov kožuh. Brada mu še kar ni dala miru. Živali niso velikokrat lagale: zadnji stavek inšpektorja ga je presenetil.

“Seveda, ne skrbite, komandir Velenos.” Po še nekaj brezpomenskega besedičenja, se je odpravil s postaje in proti Bukovju, na drevo, kjer je živel Fredo Grozni z družino.

Pot je dobro poznal, od Hrastovega Loga, mimo Smrekove drage, pri slapu levo, in nato naravnost v dolino do Bukovja. V Bukovju se sicer nikoli ni dolgo zadrževal, saj je ta okoliš, svetel, urejen in brez robide, veljal za domovanje bogatih gozdnih prebivalcev. Vseeno, pa je bilo danes nekaj drugače. Mogoče, ker je pričakoval nekaj nepričakovanega, mogoče je bila to poklicna deformacija prevelike pazljivosti in sumničavosti. Vsekakor se mu je zdelo, da je pri slapu videl obris njemu neznane živali. Mogoče celo škrata. Le nekaj minut pred Bukovjem je do njega pristopila tolpa poljskih miši.

“Iščeš kaj, policaj?” “Ne rabimo te tukaj!” “Pejd’ nazaj v vaše Hraste!”

“Iščem Ferda Groznega.” je rekel in se po škratovsko pripognil: hotel jih je prestrašiti z prijaznostjo in uradno držo. “Če bi me vi gospodje lahko napotili približno v pravo smer, bi to bilo zelo lepo od vas.”

Dobil je pravi odziv; po pričakovanjih so miši stopile korak nazaj, ena izmed njih, predvideval je, da je neformalni vodja, saj je imela največ zaceljenih ran, je z glavo pomignila naprej.

“Četrta bukev levo.”

Nadaljeval je pot, prepričan v svoje korake. Vedel je, da ne spada sem, in da bo do sončnega zahoda celotno podzemlje vedelo, da je tukaj. To je pomenijo veliko problemov, saj je bilo veliko bitij, ki bi jim bilo v veliko veselje, da bi lahko Rdečehlačniku povzročili veliko bolečine. Ta primer mu je postajal vedno bolj všeč.

Pri četrti bukvi levo je bilo, na njegovo presenečenje, ni bilo velike gneče: ko ga je gneča ugledala, se je razgubila, in pred vhodom v bukev je stal sam Ferdo Grozni, glava kriminalne družine Groznih letečih veveric, ob njem pa le njegov varnostnik, jazbec.

“Inšpektor!” Je zaklical uradno in se po škratje priklonil, v znak spoštovanja do škratove kulture.

“Gospod Ferdo.” je previdno vrnil priklon Rdečehlačnik. “Razumem, da imate probleme s tatovi lešnikov.”

“Moji problemi so veliko večji kot par ukradenih lešnikov, gospod Rdečehlačnik.” je odvrnil Ferdo in se ozrl okrog, vonjajoč poletne vonjave gozda.

“Saj niste resnično verjeli, da bo kdo meni, in to v Bukovju, ukradel lešnike, kajne, inšpektor?”

“Priznati moram, da bi moral biti tat prekleto dober, da bi mu uspel tak podvig.”

“Hvala.” Ferdo je pomignil, naj se sprehodita, obenem pa ukazal jazbecu naj ostane, kjer je.

“Ne, moj problem leži pri vašem nadrejenem, gospod inšpektor. Imam dokaze, da sklepa posle z velikimi ljudmi. Verjetno se strinjava, da kjer se pojavijo, sledi velikanska škoda na naši infrastrukturi?”

Inšpektor Rdečehlačnik, najbolj prebrisan in najboljši inšpektor med škrati, je seveda takoj vedel, na kaj namiguje Ferdo.

“Mogoče je res čas, da se gospod komandir upokoji. “

Čista in jasna dramaturgija daje zgodbi tekočo berljivost. Jezik je prirejen taktiki pripovedi, lep, normativen racionalen, brez nabuhlin, ki bi tekste razvrednotile. Gre za odločno in kleno izražanje. Dialogi so jasni in lepo vtkani v tkivo pripovedi. Celotna struktura teksta nakazuje na spretno stopnjevanje, le konec je tokrat, tako se zdi, nekoliko prehiter, ker je podan samo z domnevo, brez dokazane krivde, brez usodnega razpleta – ta je samo nakazan. Sicer pa je povsem uspela sinteza pravljice z dobro tekočo kriminalno zgodbo. Kako gladko teče, vidimo v odlomku:

“Iščem Ferda Groznega.” je rekel in se po škratovsko pripognil: hotel jih je prestrašiti z prijaznostjo in uradno držo. “Če bi me vi gospodje lahko napotili približno v pravo smer, bi to bilo zelo lepo od vas.”

Dobil je pravi odziv; po pričakovanjih so miši stopile korak nazaj, ena izmed njih, predvideval je, da je neformalni vodja, saj je imela največ zaceljenih ran, je z glavo pomignila naprej.

“Četrta bukev levo.”

Nadaljeval je pot, prepričan v svoje korake. Vedel je, da ne spada sem, in da bo do sončnega zahoda celotno podzemlje vedelo, da je tukaj. To je pomenijo veliko problemov, saj je bilo veliko bitij, ki bi jim bilo v veliko veselje, da bi lahko Rdečehlačniku povzročili veliko bolečine. Ta primer mu je postajal vedno bolj všeč.

Pri četrti bukvi levo je bilo, na njegovo presenečenje, ni bilo velike gneče: ko ga je gneča ugledala, se je razgubila, in pred vhodom v bukev je stal sam Ferdo Grozni, glava kriminalne družine Groznih letečih veveric, ob njem pa le njegov varnostnik, jazbec.

“Inšpektor!” Je zaklical uradno in se po škratje priklonil, v znak spoštovanja do škratove kulture.

“Gospod Ferdo.” je previdno vrnil priklon Rdečehlačnik. “Razumem, da imate probleme s tatovi lešnikov.”

VITEZ VON BORŠT – Laura Brataševec

»Danes bo mirno.«

»Kaže, ja …« je mirno pokimal. »Bom malo …« S kazalcem je skoraj ljubeznivo pogladil po trdi platnici. »Knjižni molj … izvoli, te že pokličemo, če bo treba.«

Odmaknil je modro haljo, kot bi hotel pripraviti toplo gnezdo zarodku še nemih črk, ki se bodo zdaj zdaj razrasle v nove svetove, polne poguma, vzdržljivosti in uporništva. Hrbtni del reber je nežno pritisnil ob leseno naslonjalo in izvlekel knjigo. Vitez von Boršt … misel na to, kaj ga čaka, je spolzela za priprtimi ustnicami, prek zatilja v sfero literarnih svetov. Hrabro telo med šelestečo belino skritega sveta 10. stoletja je odmaknil počasi in si pri tem ogledoval ilustracijo, ki je burila številne ideje prihajajočega potovanja. Bergiškemu gradu naproti je strumno odzvanjal korak smelega, v jekleno telo odetega viteza von Boršta …

Naj bo danes mirno, bog me varuj … Zvok kovine se je spajal s pospešenim utripanjem srčne gmote in kri v zatilju mladega viteza mešal s strahom pred današnjo nalogo. Ritmično je prestopal kamnito vzpetino in odškrtnil lesena vrata.

»Moj gospod, kralj Friderik Razborški, vam na uslugo …«

Osivelo lasišče se je počasi premaknilo od pod dobrotami škripajoče mize. Kralj je mlaskaje vzdignil levico, da ubogi prišlek ni vedel, kam naj se odmakne. Že je desno nogo pomaknil nazaj, ko je še vedno dvignjena dlan nakazala, naj stopi naprej. V tišini, ki jo je prekinjalo le goltanje njegovega veličastva, je nogo premaknil v prvotni položaj in obstal na mestu. Končno je kralj k mlademu vitezu obrnil tudi telo in spregovoril: »Vitez von Boršt. Dal sem vas poklicati, ker je prijetni duh mojega okrožja razbohotila nekolikšna neprijetnost. Ne nerešljiva, zagotovo, a kljub temu je bil mir moje duše nekolikanj skaljen.«

Vitez, ki je po nekaj trenutkih tišine čutil, da kralj pričakuje njegov odziv, je grleno odvrnil: »Moja dolžnost je v vsakršni odločitvi služiti kralju, zato sem vam, moj gospod, vdano na voljo.«

»Tako. Prijeten duh mojega okrožja in mirnost moje duše je razburkalo večerno gruljenje nekaterih meščanov. Poslal sem svojega slugo, da pogleda, kaj razburja prej mirno zvezdnato temino. Pridirjal je hitro nazaj in že pred vrati sopihal: Satanovo delo! Boga nam pomagaj, satanovo delo! Sreča je botrovala odločitvi, da sem bil še vedno dostojno pripravljen in sem stopil z njim po zeleni stezi navkreber. Pa sem hitro tudi sam spoznal delo Neprijaznega.« Nekoliko se je v govoru spet ustavil, popravil težko blago rokava in preden je mogel vitez kakorkoli potrditi slišanemu, nadaljeval: »Dekla Luciferjeva je ležala na ilnatih tleh in se nenadzorovano tresla. Iz ust se ji je bohotila pena, slina je obrisovala njene tresoče se lase. Nato se je hipoma ustavila, zazrla se, predrznica, naravnost v moje oči in me nepremično prestreljevala.«

»Moj gospod, je …«

»Obtoženko so privedli v hladno ječo in tam čaka odrešitve. Nadaljnja mirnost mojega okrožja je zdaj v vaših rokah, vitez von Boršt. Usmrtitev ne bo javna, ker seje ta posvetna prešuštnica preveč strahu. Obešena naj bo danes ob mraku, njeno telo pa sežgite, da se čim prej privadi na vročino pekla.«

Po kraljevih besedah je dvorano posrkala težka nemost, ki jo je le mestoma razburkalo vitezovo trepetajoče okovje. Von Boršt je vedel, da mora kaj reči, potrditi brezumju njegovega visočanstva, a ustnice so ostale zlepljene skupaj. Naj se je še tako trudil, iz sebe ni mogel spraviti niti piska. Kako mračna zaslepljenost … Kako lahko človek, ne da bi iskal razloge, nekoga tako kruto obsodi … Poznal je dekle, srečeval jo je, ko je galopiral v sosednje okrožje. Vedno je plesala … vedno je bila … vesela … srečna. Mogoče … pa saj to ne more biti kar satanovo delo! Morebiti … tega ne bom storil … ne morem! … Bom tvegal svojo glavo?

»No? … Vitez von Boršt, dolžni …«

»Razumem, moj gospod. Nevšečnost bo odpravljena danes ob mraku.« Peto je bliskovito zasukal v stran velikih lesenih duri, a korak se je zatikal. Nisem vreden besede človek … nisem. Zaslepila ga je močna žarka svetloba.

Sonce se je hitro dvigalo in se kmalu sklonilo nazaj proti tlom. Ko bi lahko ujel čas v svojo dlan … bi ga nikoli ne izpustil. Tiščal bi ga v pesti, dokler ta kelih ne bi prešel. Bolj ko je usihala moč dneva, bolj je rastel utrip v vitezovih sencah. Pogum mu je iz pljuč srkala nesmiselnost kraljeve odločitve. Človek ni sodnik … ne sme biti! Kje vzame pravico, da odvzame mlado življenje, prihodnost, mogoče rod? Bi bilo bolje iti v smrt? Kakšen bo moj zagovor pred durmi Najvišjega?

Noga si je že utirala pot proti gozdni jasi za kraljevim dvorom. Kraljevi sluga je predenj potisnil mlado koščeno telo. Šele takrat jo je opazil. Bela, napol prozorna tkanina se je rahlo zibala v večernem pišu. Stala sta si naproti, vitez jo s pogledom le ošinil, ona pa je zrla vanj z velikimi zelenimi očmi. Ni prosila, ni jokala, le nemo je zrla vanj in mu preizpraševala vest. Nato je kar sama stopila na lesen štor in čakala. Če ne bom gledal … Prijel je visečo odjemalko človeške biti … Zrl je vanjo, misli so utihnile. Dekle je nagnilo glavo v stran in čakalo. S trdimi prsti je razširil okroglino in jo potisnil čez njeno lasišče. Nato je stopil v stran … Le še en gib in duša se bo izvila iz zibajočega se mesa. Samo en gib … in jutrišnjega dne ne bo več … Tema bo zaobjela notranjost mojega drobovja … za vedno … tega … ne morem. Dekle je vdano čakalo. Zakaj se ne bori? Naj gre … Rekel bom, da je pobegnila … naj samo nakaže … naj gre … A dekle je kot vkopano stalo na lesenem štoru in čakalo. Moli? Ustnici sta nežno pritiskali druga ob drugo ob drgetu celega telesa. Mogoče gre na lepše … Nebeške duri ji bodo odprte na stežaj … Dvignil je nogo, da bi spodmaknil dekličino stojišče. Takrat je obrnila obraz proti njemu. Bila je tako mirna. Le velike zelene oči so preizpraševale njegovo vest. Si človek …?

Svet se je zamajal v tresočem loputanju vrat. »Gospod Brecelj, potrebujemo vas!« Kaj? Je spregovorila? Govori … meni? Vame zre. »Gospod Brecelj, me slišite? Odložite že to knjigo in pridite!« Odprl je usta, da bi zakričal. Zbeži! A dekleta ni bilo več tam. Pred očmi mu je plesala  le bela praznota. »Kaj …?«

»Dekle, 20 let, znaki življenja so izrazito poslabšani.« Modre halje so bliskovito tekale okrog njega. »Kaj se ji je zgodilo?« Trdi platnici je pritisnil eno ob drugo in knjigo spustil v nahrbtnik. »Že grem! No, kaj se ji je zgodilo?«

»Hotela se je obesiti.«

Prijel je levo stran nosil in jih na vozičku potisnil po hodniku. Pogledal je dekle v obraz. Široko odprte zelene oči so strmele vanj. Zdelo se mu je … Si človek …?

Če bi najprej omenil stavčno dinamiko, je lirizem obarval tekst s posebno taktično mehkobo, ki daje tekstu ravnovesje med okrutnostjo in nežnostjo.  Lepo je nakazana notranja dilemičnost, lep tok zavesti, lepo samospraševanje. Jezik je prirejen zgodovinski materiji, kar  spet štejem za kreativno kvaliteto. V dramaturškem smislu je konec zgodovinske refleksije se konča z dilemo – kaj se je zares zgodilo, jo je obesil, je ni … Tukaj avtorica dovoli bralcu, da is zgodbo skonstruira sam, da jo sam dokonča – primer odprtega konca, ki pa ima v nadaljevanju potrditev, ker se novodobna paralela tudi konča na isti točki, kar daje celoti izjemen strukturni element – dve, časovno razdruženi točki se zlijeta v eno samo. Na ta način dobimo dobro reflektirano transformacijo jazov. Odlomek prikaže izjemno dobro dramaturško sliko:

Po kraljevih besedah je dvorano posrkala težka nemost, ki jo je le mestoma razburkalo vitezovo trepetajoče okovje. Von Boršt je vedel, da mora kaj reči, potrditi brezumju njegovega visočanstva, a ustnice so ostale zlepljene skupaj. Naj se je še tako trudil, iz sebe ni mogel spraviti niti piska. Kako mračna zaslepljenost … Kako lahko človek, ne da bi iskal razloge, nekoga tako kruto obsodi … Poznal je dekle, srečeval jo je, ko je galopiral v sosednje okrožje. Vedno je plesala … vedno je bila … vesela … srečna. Mogoče … pa saj to ne more biti kar satanovo delo! Morebiti … tega ne bom storil … ne morem! … Bom tvegal svojo glavo?

»No? … Vitez von Boršt, dolžni …«

»Razumem, moj gospod. Nevšečnost bo odpravljena danes ob mraku.« Peto je bliskovito zasukal v stran velikih lesenih duri, a korak se je zatikal. Nisem vreden besede človek … nisem. Zaslepila ga je močna žarka svetloba.

Sonce se je hitro dvigalo in se kmalu sklonilo nazaj proti tlom. Ko bi lahko ujel čas v svojo dlan … bi ga nikoli ne izpustil. Tiščal bi ga v pesti, dokler ta kelih ne bi prešel. Bolj ko je usihala moč dneva, bolj je rastel utrip v vitezovih sencah. Pogum mu je iz pljuč srkala nesmiselnost kraljeve odločitve. Človek ni sodnik … ne sme biti! Kje vzame pravico, da odvzame mlado življenje, prihodnost, mogoče rod? Bi bilo bolje iti v smrt? Kakšen bo moj zagovor pred durmi Najvišjega?

Noga si je že utirala pot proti gozdni jasi za kraljevim dvorom. Kraljevi sluga je predenj potisnil mlado koščeno telo. Šele takrat jo je opazil. Bela, napol prozorna tkanina se je rahlo zibala v večernem pišu. Stala sta si naproti, vitez jo s pogledom le ošinil, ona pa je zrla vanj z velikimi zelenimi očmi. Ni prosila, ni jokala, le nemo je zrla vanj in mu preizpraševala vest. Nato je kar sama stopila na lesen štor in čakala. Če ne bom gledal … Prijel je visečo odjemalko človeške biti … Zrl je vanjo, misli so utihnile. Dekle je nagnilo glavo v stran in čakalo. S trdimi prsti je razširil okroglino in jo potisnil čez njeno lasišče. Nato je stopil v stran … Le še en gib in duša se bo izvila iz zibajočega se mesa. Samo en gib … in jutrišnjega dne ne bo več … Tema bo zaobjela notranjost mojega drobovja … za vedno … tega … ne morem. Dekle je vdano čakalo. Zakaj se ne bori? Naj gre … Rekel bom, da je pobegnila … naj samo nakaže … naj gre … A dekle je kot vkopano stalo na lesenem štoru in čakalo. Moli? Ustnici sta nežno pritiskali druga ob drugo ob drgetu celega telesa. Mogoče gre na lepše … Nebeške duri ji bodo odprte na stežaj … Dvignil je nogo, da bi spodmaknil dekličino stojišče. Takrat je obrnila obraz proti njemu. Bila je tako mirna. Le velike zelene oči so preizpraševale njegovo vest. Si človek …?

Zadnji primer škrata Rdečehlačnika – Laura Brataševec

Škrat Rdečehlačnik je radostno razgrnil zaveso pajčevine, ki se je melodično zibala pred vhodom v njegovo hrastovo duplino, in vase prepustil lenobne sijaje nedeljske jutranje rose. »Ob tolikšen miru mi rebra kar predejo od spokojnosti,« je rekel sam sebi. O! Danes … danes prav res pojdem … Vilinja gora, razpri ročice! »V tišini in črni možganski luknji se bom najedel vilinjih jagod, da bo joj!« Puhalnik je pretrgal njegovo misel, ki je že lizala sladke jagodne kapljice z osivelih brčic. Kava … Z malimi škratjimi koraki je naredil silhueto in nato še dve, graciozno staknil krempeljca okrog skodelične ročice in odcapljal na staro, mestoma že strohnelo drevesno korenino pred vhodom. Mrmral si je tisto škratovsko:

Pod hosto zeleno,

koreniko rumeno,

škratek leži.

Po škratje se smeje,

vilinčice mleje,

si še jih želi …

Če bo na vilinji jagodi še kakšna prhutajoča damica … mmm … kar v skrinjo …

»AAAiii!!«

Rdečehlačnikov nedeljski načrt, kako bo v tihem, pustem miru z užitkom napolnil svojo skrinjico z vilinjimi dobrotami, se je v trenutku razpršil po vlažnih tleh. Ker če je kaj veljalo za tega sicer že osivelega in rahlo kosti-škripajočega škrata, je bilo to njegovo neusahljivo prepričanje, da lahko le on razreši prav vsak še tako nerazrešljiv zaplet v Šumarski dolini. Bil je, in to mnenje so si delila prav vsa šumarska bitja, najboljši detektiv na teh orošenih tleh. Ni je bilo luknje, ne dupline, niti zaodrja korenine, niti osrčja travnika, ki je ne bi Rdečehlačnik poznal do potankosti. Raziskal je to dolino po dolgem in počez, navzkriž in navkeber. In zdaj, ko je nekdo neumrljivo klical na pomoč …

Kaj pri vilinji nadlogi …? Da bi to nedeljo … K vilincem še moj počitek …! Grem! Skodelico je preciozno odložil na ravno skalo in stekel. Nekoliko osivele kocine malih tačic so bliskovito koračile druga čez drugo in niti slutiti ni bilo, da preskakujejo svoje zadnje detektivske primere.

»Rdečehlačnik prihaja!« Bitja, ki so se trla ob bukovem lubju, so pokroviteljsko in nekoliko prestrašeno, da bi ta zločin zajel tudi njihove mirne domove, trepljale veveričino ramo. »Glej, Rdečehlačnik že teče.« »Nič ne skrbi, Rdečehlačnik jih bo našel.« »Vse bo še dobro, vse bo razrešil!« so se spajale tolažilne besede sočutnih prič. A veverica je neutolažljivo zamakala zeleno zaplato svojega vhoda in njeno glasno hlipanje je seglo sopihajočemu Rdečehlačniku prav skozi pljučno mreno do male gmote utripajoče ljubezni.

»Le kaj … Zakaj zganjate tak hrušč?«

»O, detektiv!« »Rdečehlačnik!« »Tu poglej …« »Veverica, o uboga veverica …« so hitele pojasnjevati raznovrstne živali, a pravkar prispeli škrat ni vedel, kaj naj gleda, kaj naj išče. »Kaj se je zgodilo? Ničesar ne vidim.«

»Saj … prav to je …« je zdaj množico vzdihov predrl tih hlipajoči glasek skrušene veverice. »Ničesar več ni!«

»Nekdo ji je pobral vse lešnike,« je pristavil jazbec,  ki je z gromkim glasom v razrvano druščino vnesel vsaj kanček razsodnosti.

»Tako? Vse? To pa …« Rdečehlačniku je zamišljena mrakoba prekrila zeleno-sivo brado.

»Ne … ne prav vseh,« je veverica z mokrimi brčicami pomigala proti duplini, »nekaj jih je še v shrambi. A te, nove, ki sem jih nabrala včeraj in so se še medili na svežem zraku … teh ni več!«

»Aha … aha …« je prikimoval majhen detektiv in stopal zdaj sem, zdaj tja. Bitja so sledila njegovemu nihanju in se hitro odmikala, da bi mu omogočila potreben prostor. Naenkrat je jaso preplavila hipna tišina in pričala o pomembnosti Rdečehlačnika za bližnjo in daljno Šumarsko dolino. Škratovi možgani so bliskovito netili iskre raznolikih scenarijev, ko je kar med hojo in ostrim opazovanjem natikal bele gumijaste rokavice. Tako … tako … tu je poteptano … tako … tu so ležali … skale so na svojem mestu … nič ni uničeno … samo lešnikov ni. Tako … Privzdignil je prvi kamen, nato premaknil drugega in se približal deblu. Vonj … ne prepoznam. Kaj …? Neznani vonj … Vilinci … Hitro je snel levo rokavico in previdno segel v prsni žep. Radovedne in zaupanja polne oči so zrle v zamišljenega preiskovalca in negibno spremljale malo rdečo beležko, v katero je začel zdaj Rdečehlačnik mrzlično zapisovati svoja opažanja. Vonj … nepoznan. Odtisi … niso vidni. Drugi dokazi … še ne. Hmm … verjetno so bili vilinci, ja … Vsekakor resen primer.

»Zadeva … hm, hm.« Škrat se je pomembno odkašljal in nagovoril navzoče: »Zadeva je resna. Veverici so bili odtujeni sveže nabrani lešniki. Obveščam vas, da bom primer temeljito raziskal. Raziskava bo resna, zelo pomembna in mogoče dolgotrajna. Mogoče ne.« Hitro je preletel obraze vseh prisotnih in spet skorajda slovesno povzdignil glas: »Prosim, da greste zdaj domov in se zadržujete v svojih bivališčih. Bodite pozorni na karkoli neobičajnega in domove zapuščajte le v skupinah. Tako boste varni. Dokler se kraja ne razreši, vlada v Šumarski dolini izredno stanje.« Spet je malce počakal, da je teatralnost dosegla svoj namen in zaključil: »Pazite nase, a ne skrbite preveč. Primer bom razrešil in naša dolina bo spet polna brezskrbne radosti.«

Čez nekaj trenutkov je siva poljska miška nenadzorovano plosknila. Vsi so jo pogledali, potem pa je zaploskal še nekdo v ozadju, drugi levo in kmalu je Rdečehlačnikove besede nagradil hrumen aplavz. Ko so zdaj neme priče počasi stopicale proti svojim domovom, so njihova srca utripala v strahu, a trepet je odevalo zaupanje v pogumnega in odločnega detektiva.

Rdečehlačnik je še enkrat vse pregledal. Pretaknil je vsak bližnji kamen, odmikal bilko za bilko, dvigoval raznovrstne vejice in odpadlo listje. Takrat je zagledal travnato udrtino. Kaj je to? Odtis? Velik … Zelo velik. Zapisal je v svojo rdečo beležko: Velik odtis? Vilinci? Bilo jih je več. Ko so ukradli lešnike, so se od smeha valjali v travi. Da … Gotovo … Več njih.

Šumarsko dolino je že prekrila tiha črnina, ko je mali preiskovalec še vedno odrival ukrivljeno nogo svojega listnatega naslonjača. Kdo bi bil drug kot vilinci? Samo njih je polna zloba … Gotovo … Tako. Vsak drugi vonj bi prepoznal … oni pa … njihovega ne poznam, a gotovo smrdijo … ja … tako. In njihove norčije … gotovo so oni. Jutri jim že pokažem!

In res je naslednjega jutra že odločno in, kot se za detektiva spodobi, premišljeno stopical proti Vilinji gori. Ob tem se ni mogel upreti tisti škratovski:

Pod hosto zeleno,

koreniko rumeno,

škratek leži.

Po škratje se smeje,

vilinčice mleje,

si še jih želi …

A komaj je prvič odpel priljubljeni napev, je njegov korak ustavil poznani zvok. Vilinji smeh! Ozrl se je navzdol. Aha! Na jasi so! Spet kradejo … jim že pokažem! Tokrat jih bom … ja … zasačil vas bom, nadloge leteče! Hitro je stekel proti veveričji duplini. Kaj …? Prizor ni bil ravno takšen, kakršnega je pričakoval. Na jasi niso bili le vilinci. In prav tako niso ničesar kradli. Švigali so sem ter tja in se zvonko smejali nečemu, kar je povedala miška.

»Kaj pa počnete?« je revsnil. To je vendar prizorišče zločina! A mojega dela ne jemlje nihče resno?«

»Pa saj …« ga je hotel pomiriti jazbec. »Nič, nič! Vso noč sem si razbijal glavo, da bi primer razrešil, vi pa, kot da ni nič! Sem rekel, da se zadržujte v svojih domovih! Bo še komu kaj izginilo, pa bo!«

»Saj ni več tako hudo …« je tiho pristavila veverica. »Lešnike imam še v shrambi. Nisem ob vse …« »To sploh ni važno!« je še naprej jezno bevskal Rdečehlačnik. »V dolini nekdo krade in nismo varni! In pravzaprav … vem, kdo krade!«

Živali se utihnile in široko razprle oči. »Veš?« je presenečeno vzkliknila kobilica. »Vem! To so … vilinci!« Skupaj s škratovim predirljivim pogledom je prestrašena leteča bitjeca prestrelila vrsta začudenih vzdihov. »Kaj? Kaj pa govoriš?« je zaprepadeno vprašal prvi med njimi. »Mi pa že ne! Nihče od nas ni bil.« Drugi, tisti z raznobarvnimi kodri, je dodal: »Kaj pa dokazi? Kako lahko …?« »Dokazi? Imam dokaze!« Rdečehlačnik je na plano povlekel svojo beležko, razpiral strani, se odkašljal in začel: »Odtujeni so bili lešniki. Zaznal sem vonj. Vonj, ki ga ne poznam. Pa poznam vonj vseh v tej dolini,« je pomembno vzdignil prst, pogledal navzoče in nadaljeval. »Vašega vonja ne poznam. Torej, je vaš. In smrdi. Tako.« Nekaj vilincev je hotelo bliskovito ugovarjati, a jih je detektiv hitro prekinil: »Naprej. V travi sem našel odtis. Zelo čuden. Velik.« Spet je pogledal navzoče. »Kako naj bo naš, če je velik! Saj vidiš, da smo majhni, manjši od vseh tukaj zbranih,« je tokrat vskočila mala zlato-srebrna vilinčica. »To ni izgovor,« je odsekano pribil uradni govornik. »Vem, kaj se je zgodilo.« Oči poslušalcev so se spet ustavile na Rdečehlačniku. »Ukradli ste veveričine lešnike in se ob tem strašno zabavali. Tako ste se hihitali, da ste se ob tem valjali po travi. In naredili odtis. Tako.«

Vilinci so začeli brenčati drug čez drugega in se upirati predstavljeni teoriji. Tudi nekatere živali so nejeverno zrle zdaj v enega, zdaj v drugega in hotele ugovarjati, ko je kar naenkrat travniški šunder preglasilo nekaj drugega in v zbrano druščino vneslo pravo gozdno paniko.

Rdečehlačnik ni vedel, kam naj se ozre. Veverice so poskakale v svoje dupline, mravlje so začele mrzlično krožiti okrog svoje mravljišča, miška se je zarila v visoko travo, kobilica je skakala zdaj sem, zdaj tja, nekateri škratje so otrpnili. Celo vilinci so se začeli prhutavo dvigati čim višje. Kako …? Vilinci …? Kaj niso …? Gotovo so bili oni! Kam zdaj bežijo? Kaj se grejo? A je kmalu tudi njega prestrašila temna premikajoča se senca. Kaj pri vilinji nadlogi …? Kaj je to? Zrl je v gromozansko oranžno zmoto, ki se je ogrožajoče približevala veveričini bukvi. Vsak gib te velike stvaritve je spremljal gromki zvok, ki je tresel bilke bližnjih bivališč. Takrat je škrat videl. To! To je odtis! Stopinja! To … kradljivec! In brez pomisleka je skočil na rožnato zaveso, ki se je zibala z velikanove noge. Zdaj te bom! Ti … In je plezal in plezal, se dvigal, se pomaknil k dolgi goli okončini. So to krempeljci? Gromozanski …! A jaz se ne bojim.

»Ne bojim se te!« je zavpil na vse grlo. »Ne bojim se te!« A bitje se je še naprej zibalo in stegovalo svoje krempeljce proti veveričinemu lešniku, ki je ležal pred vhodom. Rdečehlačnik je lezel naprej. Potem pa se je bitje kar naenkrat ustavilo in zazrlo v svojo roko. Roko je približalo svojim velikim očem. In naenkrat je dolino preplavil nežen, smejoči glas: »Škratek!«

Kaj …? To … Rdečehlačnik se je zazrl nadse. In res se ni več bal. Glas ni bil več gromek, temveč miren, nežen. Nepričakovana mirnost velikega prišleka je živali in druga bitja zvabila nazaj na zeleno preprogo. Miška je pomolila smrček iz visoke trave: »To je … deklica.«

»Kaj, kako? Poznaš to bitje?« je kriknil Rdečehlačnik. »To je deklica,« je ponovila miška. »Včasih jo vidim na bližnji kmetiji, ko grem po priboljške.« »No … vseeno je zelo nevaren stvor!« je zaključil škrat.

»Veverička!« se je nasmehnila deklica in se sklonila. Roko je počasi približala tresoči se veverici in ji ponudila lešnik. »Je tvoj? Pridi …« Veverica je prestrašeno zrla zdaj v deklico, zdaj v Rdečehlačnika. Naredila je stopinjico naprej. »Ne!« je bliskovito pomigal škrat. A veverica se je počasi približevala dekličini roki. Previdno, previdno je stegnila tačko in vzela lešnik. In deklica se je zasmejala. Nato je pogledala drugo roko, na kateri je še vedno stal previdni detektiv. »Škratek. Prvič vidim škratka,« je šepnila. Nato je segla globoko v žep in ven potegnila čudno barvito kroglico. Orožje! Aha, vedel sem … »Bežite!« je zavpil. A nihče se ni ganil. Mmm … Rdečehlačnik je kmalu ugotovil, zakaj. Nosnice mu je napolnil omamni vonj. Mmmm … jagode … borovnice … limona? Vse … v eni kroglici? Ni se mogel upreti. Približal se je temu čudu. »Na. Izvoli,« je rekla deklica in mu jo pomolila. Stegnil je mali jeziček. Mmmm! Česa tako okusnega pa še ne!

»Vidiš, da je prijazno bitje?« je rekla miška. Deklica je počasi sedla na travo. In živali so se začele približevati. »Sem vzela tvoje lešnike?« je rekla veverici. »Oprosti, nisem vedela, da so tvoji.« Veverica je pomigala s košatim repom, utrgala malo rdečo gozdno jagodo in jo nežno spustila v dekličino dlan. »O, hvala!«

Rdečehlačnik je stal še vedno nekoliko ob strani bukovega debla in nepremično zrl v to veliko bitje. A malo gmoto utripajoče ljubezni je vedno bolj preplavljala mirnost. No, saj ni nevarno … Krepeljce je dvignil k osivelim brčicam in se prepustil omamnemu okusu dekličine kroglice. Res čuden zadnji primer, je pomislil in okusno barvito okroglino podal svetlečemu vilincu, ki je zdaj umirjeno sedel le nekaj mravljinčkov stran.

To je zgodba, ki preseneča z jezikom, z liriko, z dinamiko. Gremo lepo po vrsti: sam uvod je poetično zgneten, potem pa se zgodba razvija v pravi dramaturški obliki; celo stopnjevanje je umirjeno vodeno, brez sunkov. Pesniški vložki popestrijo emocionalno stanje glavnega akterja, ki je energičen, luciden in vesten. Druščina živali je v tem primeru stranski akter. Stopljivost kriminalne dramaturgije s pravljično narativnostjo je tukaj posrečeno spojena – v tem smislu je vaja popolnoma uspela. Pravljični svet ni izgubil svoje magije, upodobljen je s primernim jezikom. Konec zgodbe je odpleten na pravljičen način in manj na čisto detektivski, kar seveda ne podere ravnotežja pravljica – kriminalna zgodba; tudi zaradi tega ne, ker je detektivski postopek zadostno opisan – beležka, logično sklepanje, iskanje sledi. Seveda se zgodijo tudi lažne obtožbe, ki pa se zares izkažejo za lažne – samo vonj naj bi bil zadosten argument za ugotavljanje krivde. Kompozicija zgodbe je trdna, prehodi primerno uravnoteženi. Tudi pomožna dramaturška sredstva, predvsem tropičja, so racionalno rabljena. No, odlomek pokaže gladkost pripovedi:

Rdečehlačnik ni vedel, kam naj se ozre. Veverice so poskakale v svoje dupline, mravlje so začele mrzlično krožiti okrog svoje mravljišča, miška se je zarila v visoko travo, kobilica je skakala zdaj sem, zdaj tja, nekateri škratje so otrpnili. Celo vilinci so se začeli prhutavo dvigati čim višje. Kako …? Vilinci …? Kaj niso …? Gotovo so bili oni! Kam zdaj bežijo? Kaj se grejo? A je kmalu tudi njega prestrašila temna premikajoča se senca. Kaj pri vilinji nadlogi …? Kaj je to? Zrl je v gromozansko oranžno zmoto, ki se je ogrožajoče približevala veveričini bukvi. Vsak gib te velike stvaritve je spremljal gromki zvok, ki je tresel bilke bližnjih bivališč. Takrat je škrat videl. To! To je odtis! Stopinja! To … kradljivec! In brez pomisleka je skočil na rožnato zaveso, ki se je zibala z velikanove noge. Zdaj te bom! Ti … In je plezal in plezal, se dvigal, se pomaknil k dolgi goli okončini. So to krempeljci? Gromozanski …! A jaz se ne bojim.

»Ne bojim se te!« je zavpil na vse grlo. »Ne bojim se te!« A bitje se je še naprej zibalo in stegovalo svoje krempeljce proti veveričinemu lešniku, ki je ležal pred vhodom. Rdečehlačnik je lezel naprej. Potem pa se je bitje kar naenkrat ustavilo in zazrlo v svojo roko. Roko je približalo svojim velikim očem. In naenkrat je dolino preplavil nežen, smejoči glas: »Škratek!«

MARTA        (vaja 18, govoreča fotografija)     Jana Kržišnik Makovec                                                  Vrtovče, 14. 4. 2021

Zatohel vonj starega podstrešja, sivo poprhanega od nepreštetih let, v žarku prašnate svetlobe, ki se je kradla skozi zrak, je pogrnil tesnobno kopreno čez tiste davne čase.

Tresoč prst Martine stare roke je podrsal po stekelcu uokvirjene fotografije, izpod katere se je pokazal mlad ženski obraz. Ne le roka, zadrhtelo ji je srce, ko je podrsavala prah iz celotne fotografije. Usedla se je na staro leseno skrinjo in v očesnih kotičkih se je nabirala solza. V spomin se ji je živo izrisala podoba matere, ki jo je nagovarjala iz podobe. Spomini so povsem oživeli. Mati, mati … moja mati. Zakaj? … tako je bila željna materine besede, njene potrditve, … ustnice obledelega fotografiranega dekleta so se premaknile in slišala je besede dvigajočega se duha. Marta, draga Marta, še vedno sanjariš, še vedno si domišljaš, da boš iz mene izvabila opravičilo in obžalovanje. Grda si bila, še grša si. Ničvredna … in moje materinskosti nezaslužna. Vsilila si se v moj svet, ko sem te najmanj potrebovala, mi prekrižala načrte, izpodrinila mojo možnost po normalnem življenju. Ni ga bilo dneva, ko sem te hranila, da te ne bi sovražila. Ni ga bilo večera, ko sem te uspavala, da ne bi objokavala tiste noči, ko si se spočela. Ni bilo pogleda nate, da te ne bi krivila in primerjala svojega hlapčevskega življenja s tistim, kar mi je bilo v resnici namenjeno … Mati … mogoče pa sem ti bila namenjena jaz … so se vrinile njene misli v starševski monolog. Še vedno vstrajaš … je dahnila podoba. Ne, ti si napaka, velika napaka tega stvarstva. Oh Marta, koliko gorja … Bila sem mlada, zaljubljena. Bila sva oba mlada in zaljubljena. Oskar je imel veliko posest. Bogastvo v rodbini pa mi ni bilo mar. Mar mi je bilo le zanj, za ljubezen mojega življenja. Resnično sem ga ljubila. Vsaj zdi se mi tako. Kasneje nisem nikogar več. Nikomur več se nisem več predala. Takrat sem bila še nezaznamovana, čista. Ja, … nisem od vedno tako kruta. Krutost mi je nalil v žile prav on, on, ki naj bi me ljubil, tako kot sem, s tistim, – tabo – ki raste v mojem telesu. Pod srcem, tja mi te je vsadil. Obljubljal mi je skupno življenje, obljubljal mi je raj na Zemlji. Govoril je, da bo sin prevzel posest in bova midva čez poletja odpotovala in se vračala le na zimo. Kupil mi je konja, mi dal možnost, da sem nasadila cvetoče vrtove. Živela sem raj na Zemlji in tedaj te še ljubila rastočo v trebuhu … do tistega usodnega dne, ko si se rodila. Nisem ga poznala takega. Vedno je bil sladek do mene. Mogoče me je preveč razvadil. Vzrojil je kot strela z jasnega: „Kje je Henrik! Kje je fant, ki si mi ga obljubljala! Kje je bodoči lastnik posestva!? To cajdro si strila!?“ Gromko je tresknil z nogo ob tla in odvihral iz porodne sobe. V mukah krvavenja in luženja posteljice iz telesa, sem te nemo pogledovala in vzdihnila: „Ko bi Bog bil milosten … „ Izgubila sem mnogo krvi … preveč. Zbudila sem se pri teti Mari. Stara si bila že dva dni. Ko sem se ovedela, te je prinesla, da te nahranim. Vprašala sem jo po Oskarju. Iz obraza sem razbrala hude stvari. Nisem … nisem te mogla prižeti k prsim. Zagabila si se mi. Zavedela sem se izrečenih njegovih besed, ki jih je potrjevala Marina sključena drža in izmikajoč pogled. Odtlej sva bili sami Marta! … ne sami! Jaz sem bila sama, sama s tabo, ki nisi bila ne človek ne predmet! Nekaj vmes. Bila si breme. Breme na vsakem koraku. Jokajoča in tuleča peza življenja. Ostala sem brez doma, brez strehe nad glavo. Brez hrane zase, brez prepotrebne hrane in zavetja zate. Životarila sem od tu do tam iz danes na jutri in s sabo noseče breme krivila za nastalo situacijo. Oh mama, nikoli nisi povedala, nikoli … ko vem resnico, je drugače. Kaj pa Franc Jakob? Mar ni on poskrbel zate? Ja, kar sem dobrega storila zate, je bilo to, da si živela v veri, da je Franc Jakob tvoj stric, ki je poskrbel za naju po očetovi smrti. Ampak Franc Jakob, … misliš, da bi mi nudil streho nad glavo, če mu ne bi določenih najbolj nizkotnih uslug izpolnjevala. Na kolena in niže, v prah z obrazom, samo da si spala na toplem in imela hrane, da je telo preživelo. Mogoče res samo telo, ampak kaj sploh še smo drugega. Vredni kaj več?! Ostalo ti je vsaj telo, vsaj telo, ker sem se Franc Jožefa znebila, da ni onečastil še tebe. Podoba matere se je razpela čez ves prostor in se v priznanju resnice razpršela v eter. Debele kaplje odrešenja so spolzele preko stekelca, ki je prekrival ujeto podobo pod njim.

Mama slutila sem, zdaj vem … vem, da me ljubiš.

Podrsala je stara Marta ves prah iz fotografije, iz deteta, ki je spalo v naročju mladega dekleta. Zazrla se je v njen bledi obraz in zaznala solzo na robu očesa in zametek bridkega nasmeha na ustnicah.

Kakšna silovita izpoved. Kompozicija zgodbe je zelo dobra, zadosten uvod in dober izhod. Bridka izpoved, ki bi bila lahko osnova za cel roman, za dolgo novelo.  Dramaturgija zgodbe je odlična, stopnjevana skozi izpoved, ta raste in raste in nasuje jedkost. Jezik je prilagojen izpovedni materiji, tudi tempo je grajen v maniri izpovedi. Notranja dramaturgija stavkov ima primerno dinamiko, raba ločil je ponekod nekoliko zgrešena, vendar to je še najmanj problematično. Celotna zgodba ima skupno eteriko, in to je tisto, kar daje literarni estetiki pravo bleščavo. Bistvo zgodbe je v njeni simbolni nabitosti, v njeni metafizični transformaciji zgodbovnega prenosa – nosilec zgodbe postane fotografija. Dobro komponirano, dobro napisano. Izbral sme dramturško zgoščen odlomek:

Živela sem raj na Zemlji in tedaj te še ljubila rastočo v trebuhu … do tistega usodnega dne, ko si se rodila. Nisem ga poznala takega. Vedno je bil sladek do mene. Mogoče me je preveč razvadil. Vzrojil je kot strela z jasnega: „Kje je Henrik! Kje je fant, ki si mi ga obljubljala! Kje je bodoči lastnik posestva!? To cajdro si strila!?“ Gromko je tresknil z nogo ob tla in odvihral iz porodne sobe. V mukah krvavenja in luženja posteljice iz telesa, sem te nemo pogledovala in vzdihnila: „Ko bi Bog bil milosten … „ Izgubila sem mnogo krvi … preveč. Zbudila sem se pri teti Mari. Stara si bila že dva dni. Ko sem se ovedela, te je prinesla, da te nahranim. Vprašala sem jo po Oskarju. Iz obraza sem razbrala hude stvari. Nisem … nisem te mogla prižeti k prsim. Zagabila si se mi. Zavedela sem se izrečenih njegovih besed, ki jih je potrjevala Marina sključena drža in izmikajoč pogled. Odtlej sva bili sami Marta! … ne sami! Jaz sem bila sama, sama s tabo, ki nisi bila ne človek ne predmet! Nekaj vmes. Bila si breme. Breme na vsakem koraku. Jokajoča in tuleča peza življenja. Ostala sem brez doma, brez strehe nad glavo. Brez hrane zase, brez prepotrebne hrane in zavetja zate. Životarila sem od tu do tam iz danes na jutri in s sabo noseče breme krivila za nastalo situacijo. Oh mama, nikoli nisi povedala, nikoli … ko vem resnico, je drugače. Kaj pa Franc Jakob? Mar ni on poskrbel zate? Ja, kar sem dobrega storila zate, je bilo to, da si živela v veri, da je Franc Jakob tvoj stric, ki je poskrbel za naju po očetovi smrti. Ampak Franc Jakob, … misliš, da bi mi nudil streho nad glavo, če mu ne bi določenih najbolj nizkotnih uslug izpolnjevala. Na kolena in niže, v prah z obrazom, samo da si spala na toplem in imela hrane, da je telo preživelo. Mogoče res samo telo, ampak kaj sploh še smo drugega. Vredni kaj več?! Ostalo ti je vsaj telo, vsaj telo, ker sem se Franc Jožefa znebila, da ni onečastil še tebe. Podoba matere se je razpela čez ves prostor in se v priznanju resnice razpršela v eter. Debele kaplje odrešenja so spolzele preko stekelca, ki je prekrival ujeto podobo pod njim.

PET HRASTELJEVIH PETROV   Blaž Čermelj

Kako dati ime svojemu prvorojencu? Najti kakšno staro slovensko ime, ga poimenovati po kakšnem svetniku ali iti v korak s časom?

Sam nisem imel dvomov, bolj je izstopala žena. V sedmem mesecu nosečnosti je bil že čas, da izbereva otrokovo ime. »Peter naj bo, tako kot jaz«, sem velel. Tako je pri Hrasteljevih od nekdaj in čutil sem, da je prav, da tako ostane tudi naprej.

A kako jo prepričati!? Dobro se spomnim njene pripombe: »Da bi se sin imenoval po očetu? Ni to že malo iz mode.«

Pikra pripomba, na katero pa nisem imel dobrega odgovora. Ta je sledil šele kak teden kasneje, ko sva pospravljala knjižne police v dnevni sobi. Takrat ji je pod roke prišel družinski album. Njeni prsti so počasi premetavali plastificirane strani. Nekdo je ubral modro odločitev in je izbral album, pri katerem si fotografije polagal pod plastično folijo, zaradi katere še vedno niso orumenele. To morda celo paše črno-belim fotografijam, zaradi katerih dobijo časovno patino. No, tisti, zaradi katere sva se ustavila, ne bi.

Bila je barvna. Prava redkost za leto, v katerem je bila posneta. Logarska dolina, 1976 je pisalo na listku spodaj.

»Kdo so ti?«, me je vprašala in s kazalcem pokazala na drugega moža v vesti. Njegov obraz mi je bil še kako znan. Vsako jutro sem nekaj podobnega uzrl v ogledalu. Mož, na katerega je kazala je bil moj oče. Ni ga mogla poznati, ko sva se prvič sestala, je bil mrtev skoraj deset let.

Prst je zdrsel naprej po foliji. »Kdo so ti?« je ponovila še enkrat. »Ta zadnji je moj bratranec, zdaj živi v Avstriji«, sem začel. »Ta na sredini, živi v Avstraliji. Med njima je moj dedek. Tu na začetku je moj oče, tale skravžljan bjondo v njegovih rokah pa sem jaz«.

»Kakšne šape, kakšni kodri« je zavpila naposled. »Oče te pa ravno ni mogel zatajiti«, mi je navrgla že malo posmehljivo.

Pogoltnil sem slino, da bi jo špikni nazaj. Zaslužila si je. A še preden sem dobro zajel sapo, je s svojim globokim glasom usekal dedek: »Seveda ne. Že takoj po rojstvu sem mu rekel, da je sin izrezan ati.«

»Molči, molči, spomni se, kako si me takrat zafrkaval, ker je bil blond« ga je dregnil oče. O kako lepo me je znova pobožal njegov glas.

»Kaj tu ste na sliki sami dedci?« je navrgla žena.

»Hja, pa ne navadni dedci,« je znova zahropel dedek. »Mi smo Hrasteljevi. Hrasteljevi Petri.«

Zdelo se je, da je videl njen nejeverni pogled, kako je motrila pet različno starih moških, kako resno zrejo iz fotografije. Zato je nadaljeval:

»Veš, prvorojenec pri Hrasteljevih je bil vedno Peter. Nikoli nismo raziskali, od kdaj je tako. Krstne knjige tu v Škocjanu vodijo že vsaj tristo let. In prvorojenec je vedno Peter.«

»Pa ne le Petri, tudi dobri tišlarji smo zadnje čase, aneda« je za njim zavpil oče. Res je, sem prikimal, še vedno tesarim, včasih tudi z dedkovim orodjem.

»Veš, tu v hribih je človek vedno potreboval nekoga, na katerega se lahko zanese« je nadaljeval oče. Zime so bile trde in dolge. Da bi tu gor prideloval kaj drugega kot krompir, zelje in repo, ni bilo niti misliti. Živeli smo od tega, da smo podirali drevje. Težko opravilo, in zato so potrebni zanesljivi ljudje. Morda iz tega Peter – skala. Naj je bil zunaj še tako hud mraz, na Hrasteljeve si se vedno lahko zanesel. Ko pa je oče umrl, ga je nasledil prav takšen sin. Tudi sam sem ponosen, da sem vzgojil takšnega in bog daj, da tako ostane tudi v prihodnje.«

»Pri nas smo veno gledali dolgoročno«, je nadaljeval dedi. »Gozd ni njiva, ki jo spomladi preorješ in vanjo poseješ zelje, jeseni pa pobereš in daš v sode kisat. Eh, drevo rabi mnogo več let. Si potem iz tiste bukve naredil nove stopnice na kaščo?«

Prikimal sem in se obrnil k ženi: »Predlani sem jo požagal. Dedek mi je prepovedal, da jo prodam. Dejal je, da jo je skleni ohraniti za domačo hišo.«

Poslovili smo se in žena je zaprla album. Ničesar več o imenih nisva rekla in vedel sem, da je razumela. Najin prvorojenec je bil Peter.

Kompozicija zapisa je enovita, tempo je najprej umirjen, potem se sprevrže v izpovedno silovitost in dobi drugačno dramaturško konotacijo. Če gledamo samo dramaturgijo stavkov, tudi znotraj govorne materije, imajo primerno zgoščenost, snovi primerno. Prehod v pripoved iz fotografij je zmehčan z zgodbovnimi uvodom, konec zgodbe je racionalen in zgodbo ne zapre tleskoma, pač pa mehko. Jezik je normativno dober. Mogoče so nekateri stavki le nekoliko omahljivi, trdi, ampak bo vaja dala zmožnost za drugačno možnost.

SOBA  Dominik Kobol

Soba je bila temačna, le ambientna svetloba LED svetil je zlatorumeno kazala na morebitne napake v ometu sten. Bil je mesec teme, ko so bile noči najdaljše in dnevi najtemačnejši. V toplem stanovanju je bil mir, zunaj je divjal severni veter. Gola, razen v žled oblečena drevesa so ječala, noter je bila tišina. Zunaj je starka s koso čakala na osebo za steklenimi okni, a vstopiti si ni upala.

Osebo, ki je na mehkem naslanjaču sedela ob topli pijači na mizici, bi težko natančno opisali. Naključen mimoidoči, ki bi v snežnem metežu radovedno pokukal v blago razsvetljeno okno  in bi videl gospo v generično, nevpadljivo opremljeni sobi, nekje čez polovico svojega življenja. Kateri od njenih znancev bi znal povedati, da je gospa izredno ohranjena, saj se že desetletja ni postarala za kaj več kot teden, in jih nosi že krepko čez šestdeset. Tista klišejska starka s koso, ki je v ledenem oklepu zime potrpežljivo čakala nanjo, bi se takim komentarjem nasmehnila; z ženo, ki je v tem trenutku počasi srebala kamilični čaj, ima neporavnane račune že nekaj stoletij. Večna sovražnica, ali pač nedokončana umetnina?

Tista čaj srebajoča gospa se je le nasmihala, vedela je, kaj jo čaka zunaj; pa tudi mudilo se ji ni nikamor. Prednosti skoraj večnega življenja, pač. Odložila je skodelico nazaj na mizo in se opogumila, da je segla po enem izmed starih albumov. Preden ga je odprla, je zamižala; naivneži bi pomislili, da se boji videti vsebine. Imeli bi prav.

Počasi je s prsti odpahnila tanko rjuho prahu in odprla prvo stran.

“Že nazaj? Ah, zima je. čas recesije, pogleda vase.” je rekla prva stran. Starka ni z ničimer pokazala, da je besede slišala ali razumela. “Ja ja, lepo da se spomniš, od kje si prišla.” je nadaljevala druga stran. “Koliko si boš upala danes?”

Na tretji strani so oči, objete z mnogimi gubicami, trznile. Prepoznala je človeka: nekatere poteze obraza pač preskočijo rod in se iz starih staršev ponovijo na vnukinjah. ”Ja, tukaj se začne tvoja dogodivščina, kajne?”

Na četrto stran je zrla še dlje. Še vedno je fotografija kazala njenega deda. “Ne očitaj si. Nisi vedela, Otrok si bila. Bilo je v zanosu, niti spomniš se ne več, kako je bilo. Te spomnim?” jo je glas nežno tolažil.

“Ne. ” je le zašepetala, komaj slišno.

“Saj nisi niti vedela, kaj počneš. Deda je vedel. Seveda je. Tudi on je bil za svoja leta neverjetno mladosten, kajne?”

Nova stran, nov že davno preživet spomin. Mladež ob vodi v ozadju, pozirajoč pa mlado dekle, objeto z močnimi rokami vrstnika. “Ta mladostna zaljubljenost, kajne?” V očeh se je zbistrila solza, ki se je s pomočjo težnosti spopadla z prvo izmed gub. “Uradno se je utopil. Ubožec. Tako mlad.” je album nadaljeval. Tista solza je zmagovala, si utirala pot na lice. Druga ji je sledila.

Zatem je fotografija kazala drugačno podobo, dve telesi, prepleteni v agonijo boja. Bil je boj za preživetje. “Mmmmm, sladki nektar premoči. Da, da, draga. Tukaj si padla. Od tu ni bilo vrnitve.”

“Samoobramba.” je šepnila.

“Seveda je bila; najprej. A potem ti je postalo všeč. Le kakšno truplo si pustila za sabo?”

Stran je zapustila tako hitro, da bi skoraj raztrgal star, mehak papir.

“Kam bežiš?” je glas hitel nadaljevati. “To si ti storila. Še eden izmed tvojih grehov. Tvojih manjših, seveda.”

“Poglej svoj obraz na tej sliki. Uživaš. Veš kaj delaš, in ni ti žal. Vsaka smrt ti je dala nekaj let življenja. Postala si obsedena s tem občutkom moči.”

Preskočila je nekaj strani in znova zamižala. Tudi skozi zaprte veke so lahko solze silile na obraz. “Strah te je. Bojiš se spomniti njegovega obraza.”

“Da.” je starka dahnila.

“Ljubila si ga. Zanj bi se odrekla svojim letom. Zanj si bila pripravljena umreti.”

Odprla je oči in se zagledala v osebe na fotografiji. Moškega, ki ji je hotel pomagati, jo spoznati, jo ljubiti. “Dobro si se držala tistih nekaj let, kajne? Koliko je bilo, šest, sedem let?”

“Devet.” je odgovorila knjigi, sedaj glasneje. “Devet let sem brzdala svoje demone.”

“Vseeno, nisi mogla mimo krvi, kajne? Ko enkrat nekomu izsesaš življenje, se ni več moč ustaviti in zaživeti normalno.”

Zaprla je knjigo in se zravnala v svojem fotelju. Kljub solzam se je nasmehnila. Segla je proti čaju, naredila malo večji požirek in se zazrla skozi okno. Vedela je; videla je smrt tam zunaj, čakajoč na njeno napako, na trenutek, ko se bo vdala.

Znova je odprla knjigo, sedaj kar nekje na sredi, na naključni strani. Ni se več spominjala vseh obrazov, vsak pa jo je zabolel v srcu; večen spomin, ki ga je vanj položila prepovedana, skoraj pozabljena magija.

“Se boš kdaj naveličala?” so jo bledorumeni listi albuma vprašali. “Živeti večno. Trpeti. Se vsako zimo znova spominjati vseh, ki so dali svoja leta tebi?”

“Ne, mislim, da se ne bom. Mislim, da tudi trpljenje po tolikih letih izzveni, preneha zabijati svoje želo tako globoko.” odgovori knjigi. “Mislim, da sem se preklela že dovolj, da se ne bom vdala sedaj. Mogoče pa se tvoja prijateljica tam zunaj, tista, ki me potrpežljivo čaka, naveliča.”

“Misliš, da se bo? To je njena služba: zaradi tebe mora delati nadure, bi se lahko reklo. Tako kot je moja služba, da te spomnim na tvoje grehe.”

“Zakaj te ne vržem v ogenj?” je vprašala knjigo z nasmeškom.

“Saj si že poskušala. Če hočeš, lahko še enkrat.”

Premlevala je svoje besede. Je trpljenje njenega življenja res postalo znosnejše? So obrazi ki jih je videla v knjigi, res nekoliko zbledeli? Je to le trma, ki noče oditi, četudi je že predolgo na svetu? Poiskala je zadnjo še napolnjeno stran, in ocenila, koliko strani je še praznih. “Torej, Album, kaj pa če se dogovoriva tako. Album napolnim, nato se ti vdam. Nato me lahko vzame Smrt.”

Stara, v bogate usnjene platnice objeta knjiga, ki je bila ustvarjena zato, da bi hranila starkine najhujše grehe: kot pokoro in spomin, je molčala.

Tista klišejska starka s koso, ki je v ledenem oklepu potrpežljivo čakala, je šla drugam.

Starka se je zresnila. Kupila si je čas: sedaj je morala le še ugotoviti, kako ukaniti smrt.

V dramaturškem smislu imamo tokrat opravka z umirjeno pripovedjo, ki ima svoj notranji ritem, brez večjih nihanj. Stavki racionalno in harmonično dopolnijo polifonično pripoved. Pomenek starke z albumom, da je slutiti neko novo mistično izkušnjo in, tu je morda prava dramaturška figura, pred vrati je smrt. Gospa se ji izmika na vse načine, živi od svojih spominov in ima svoje drobne rituale, ki jo ohranjajo. Fotografije v albumu odpirajo več zgodb, dajo nasnovke za zgodbe – nobena ni razvita, kar daje tekstu svojstveno kompozicijsko vrednost – vretje večzgodbovnosti. V Odlomku se dobro pokaže zrel tempo pripovedi:

“Že nazaj? Ah, zima je. čas recesije, pogleda vase.” je rekla prva stran. Starka ni z ničimer pokazala, da je besede slišala ali razumela. “Ja ja, lepo da se spomniš, od kje si prišla.” je nadaljevala druga stran. “Koliko si boš upala danes?”

Na tretji strani so oči, objete z mnogimi gubicami, trznile. Prepoznala je človeka: nekatere poteze obraza pač preskočijo rod in se iz starih staršev ponovijo na vnukinjah. ”Ja, tukaj se začne tvoja dogodivščina, kajne?”

Na četrto stran je zrla še dlje. Še vedno je fotografija kazala njenega deda. “Ne očitaj si. Nisi vedela, Otrok si bila. Bilo je v zanosu, niti spomniš se ne več, kako je bilo. Te spomnim?” jo je glas nežno tolažil.

“Ne. ” je le zašepetala, komaj slišno.

“Saj nisi niti vedela, kaj počneš. Deda je vedel. Seveda je. Tudi on je bil za svoja leta neverjetno mladosten, kajne?”

Nova stran, nov že davno preživet spomin. Mladež ob vodi v ozadju, pozirajoč pa mlado dekle, objeto z močnimi rokami vrstnika. “Ta mladostna zaljubljenost, kajne?” V očeh se je zbistrila solza, ki se je s pomočjo težnosti spopadla z prvo izmed gub. “Uradno se je utopil. Ubožec. Tako mlad.” je album nadaljeval. Tista solza je zmagovala, si utirala pot na lice. Druga ji je sledila.

Zatem je fotografija kazala drugačno podobo, dve telesi, prepleteni v agonijo boja. Bil je boj za preživetje. “Mmmmm, sladki nektar premoči. Da, da, draga. Tukaj si padla. Od tu ni bilo vrnitve.”

“Samoobramba.” je šepnila.

“Seveda je bila; najprej. A potem ti je postalo všeč. Le kakšno truplo si pustila za sabo?”

Stran je zapustila tako hitro, da bi skoraj raztrgal star, mehak papir.

ZGODBE IZ ALBUMA  Jolanda Lesnik

Uh, kakšna zima se je naredila – prav so napovedali pri poročilih. April zna presenetiti, čeprav, tu v dolini, pride in gre. Gori, gori je drugače … gospa zavzdihne in se ozre skozi okno. Cvetoča breskev, uokvirjena na beli podlagi zasneženih hribov, žari na vrtu. Pomlad je zmagala, kadar pride njen čas, je ni moč zaustaviti. Kot se ne more zaustaviti jeseni, pomisli gospa. Oči, ki so še vedno bistre, jo izdajo. Ne morejo zatajiti melanholije in hrepenenja, ki jo obhajata v takšnih trenutkih. Stara je že, preživela je večino svojih vrstnikov, s tistimi, ki še kljubujejo letom, pa je izgubila stik. Ostali so ji spomini … Eh, pravijo, da ko začneš obujati spomine, takrat si star – in jaz jih imam veliko … Danes ni primeren dan za sprehod, mogoče popoldan, zdaj pa ne. Prerazporediti moram svoj čas, se nasmehne sama pri sebi. Kam bi ga dala? izreče na glas. Draga moja Andreja, časa ne moreš prerazporediti, samo opravila lahko, si odgovori. Rada se gre te besedne igre, čeprav sama s sabo. Ohranjajo ji smisel za humor in nekaj miselne prožnosti. Prav, namesto dopoldanskega sprehoda bom brala, se odloči. Še prej si bom skuhala čaj, oddrsa v kuhinjsko nišo in na kuhalno ploščo pristavi čajnik. Iz kredence vzame porcelanasto skodelico, poslikano z naivnimi motivi, notranjost pa je prevlečena s prelivajočo školjčno biserovino. Na pladenj položi še sladkornico in srebrno žličko. Danes se bom razvajala. Udoben naslonjač primakne nekoliko bližje kaminu, poravna čipkaste prtičke na naslonih za roke in glavo. Tako, kaj še manjka, aha, čaj … Izvolite, gospa Andreja, vaš čaj, se nalahno prikloni in gre okoli mizice do fotelja. Hvala, gospa Andreja, res ste prijazni, da mi pri teh letih še vedno zvesto služite … Potem stopi do knjižnega regala in začne izbirati čtivo. Kaj pa če bi danes … z dlanjo poboža potopise nekoliko večjega formata. Iz vrste povleče izvod z lepo izrezljanim reliefom v temno rjavem usnju. Ti pa ne spadaš sem, kako sem te lahko tako zamešala, odpihne nekoliko prahu z vrha. K fotelju primakne bralno lučko na stojalu, si natakne očala s pozlačenimi okvirji in začne obračati debele liste fotografskega albuma. Najprej družinske fotografije posnete pri fotografu, klasične črno – bele, ob robovih valovito izrezljane … kako so včasih to znali, oče in mama, izgledata kot filmska igralca … V spomin si prikliče njuna obraza – nista v skladu s to fotografijo. Poravna zavihek prosojnega papirja in odgrne naslednjo stran. Šolska fotografija, nekoliko napokana, drobne glavice so komaj prepoznavne. Ena pa le izstopa, s kuštravimi lasmi, v zadnji vrsti. Neukročena ni bila samo njegova frizura, predrzen je bil, no, za takratne pojme. Ne nasilen, to ne, z občutkom za pravičnost – to pa. In za to, kar je menil, da je prav, se je tudi postavil … Ni bilo prav, da so ga zaradi škornjev tako kaznovali. Navsezadnje ni on začel, samo vrnil je temu … kako mu je bilo že ime? se s prstom zaustavi na čepečem fantu v prvi vrsti … Kuštravec iz zadnje vrste pa – kot da bi se zganil. Iz sive fotografije se zaslišijo najprej mrmranje, potem pa že kar razločni stavki.

Ja, lahko bi rekli, da so me škornji poteptali. Bil sem klican k ravnatelju. Poskušal sem mu razložiti okoliščine, pa mi ni dovolil. Bil sem označen za upornika, in za vsak, še tako majhen prekršek so me kaznovali. Da mi je Angel naložil sneg v škornje, ni bilo nič važno; domov sem prišel s prezeblinami, prstov na nogah sploh nisem čutil. Mama mi je pripravila skledo z mrzlo vodo, v katero sem pomočil stopala in je potem postopoma dolivala tople. Zakaj mrzla voda, sprašuješ. Tudi sam tega takrat nisem vedel, precej bolečin bi topla voda povzročila, pri zelo hudih ozeblinah pa bi ti menda celo prsti odpadli – tako mi je razložila mama. Kar videl sem svoje uboge prstke, kako plavajo po skledi! Potrpi in molči, so bile njene besede. Jaz pa nisem mogel, res ne. Naslednji dan sem mu vrnil z obrestmi. Seveda se je njegova mama pritožila pri ravnatelju. Naredila je celo dramo: kako bi njen Angelček lahko zbolel za angino ali, bog ne daj, pljučnico. Da ima zdaj težke sanje in se boji v šolo … Kaj vse je naložila! Stanovali so dvesto metrov od šole, njen sinko pa se ni nič kaj angelsko smehljal, ko mi je napovedal maščevanje. Tudi moji starši so morali na šolo. Oče je samo zamahnil z roko, češ da se nima časa ukvarjati s takimi neumnostmi, mama pa … Ona se ni nikoli potegnila zame. Njena mantra je bila trpi in molči. Še en prekršek in letel bo s šole, je bila popotnica, s katero je objokana pripešačila domov … Bal sem se njenega prihoda, znala je tudi prijeti za šibo, najbolj pa me je bolela njena žalost, njeno molčanje in obtožujoči pogledi. Da bi se izognil soočenju, sem splezal na smreko za hišo. Bila je moja zavetnica, v svojih otroških mislih sem ji izpovedoval težave, ki so me mučile, ji zaupal svoja hrepenenja. Razumela me je, pomirjala s spevnim vršanjem v rahlem vetru, in kako lepo je dišala!!! Med njenimi vejami sem se počutil varnega, neranljivega. Čuvala je tudi moj največji zaklad – majhen zvezek z mehkimi rjavimi platnicami, v katerega sem pisal pesmi in skiciral podobe. Povzpel sem se čisto pod vrh, kjer so bile veje prožne, in se zibal. Bil sem mornar na prostranem morju, daleč od doma, šole in krivic. Tudi za to dejanje sem bil primerno nagrajen … Tistega šolskega leta nisem dokončal na Krnicah. Po zimskih počitnicah so me dali v internat v dolini. Popravni dom? Ne, ni bil to popravni dom za mlade prestopnike, to ne, je pa bil strog režim v tisti ustanovi – po vojaško: bujenje, umivanje, zajtrk, pouk, kosilo, nekaj prostega časa, seveda pod nadzorstvom vzgojiteljev, zatem popoldanske učne ure, večerja. In tako dan za dnem. Ubijalo mi je duha, pogrešal sem smreko, travnike, kravo, še celo prepirljivo sestro sem pogrešal. Eno prednost smo pa le imeli varovanci tistega zavoda – šolsko knjižnico. V tistem času sem spoznal moč pisane besede. Knjige so mi nadomestile smreko, tudi dišale so – samo drugače. Odpirali so se mi novi svetovi in napajali mojo slo po vedenju, znanju. Postal da sem čuden. Počitnice, ki sem jih preživljal doma, so bile polne nemira, vleklo me je proč, proč od vaške gmajne, gozda, moje smreke. In čutil sem takšno bolečino kot nikoli prej. Odreči se vsemu temu – za kaj? Je bilo vredno, sprašuješ. Če bi lahko živel dvojno življene, bi znal na to z gotovostjo odgovoriti. Tako pa … mislim da. Tisti črni škornji so me brcnili v svet, ki ga takrat nisem poznal, a sem ga slutil. Verjamem v neke višje sile, v energijo k te žene, da se izpolniš, da živiš, preživiš svoje telesno življenje in pustiš nekaj za sabo, kar bo mogoče nekoga navdahnilo, mu dalo pogum, da odtisne pečat naslednjim rodovom …

Ti si ga vsekakor pustil, Andreja s posebno previdnostjo poravna prosojni papir čez fotografijo. Prebrala sem vse tvoje knjige, imam jih, tam na polici, na posebnem mestu. Razumem te, kako lahko iz umetnosti črpaš moč. Ko ne bom več mogla slikati, bo to moj konec. Barvna energija se bo odlila v drug svet, kjer bo ponovno zaživela … Oh, kako sem melodramatična, kar zaneslo me je. Ne dam se še. Veter je ponehal, grem iskat svetlobo.

Izjemo tankočutna zgodba. Transfer pripovedovalca je tokrat prefinjeno izpeljan, gospa odloži prst na kuštravca, ta pa začne sam pripovedovati zgodbo. Prehod z minimalno nakazanostjo v tej zgodbi deluje kot fini šiv, kod zadrga, ki spne dve ravni pripovedi – eno akterkino in eno iz albuma. Jezik je lep, knjižno normativen. Stavki imajo urejen notranji dinamičen ritem in so snovi primerni, na meji lirike na nekaterih mesti. Prispodobičnost ponuja bralcu zgoščena pripoved neke usode, kjer se otroštvo usodno razlomi – črni škornji so me brcnili v svet. Konec je zadosten, lepo zaprt – papir prekrije fotografijo. Poglejmo odlomek, kjer je nakazan res dober prehod.

Potem stopi do knjižnega regala in začne izbirati čtivo. Kaj pa če bi danes … z dlanjo poboža potopise nekoliko večjega formata. Iz vrste povleče izvod z lepo izrezljanim reliefom v temno rjavem usnju. Ti pa ne spadaš sem, kako sem te lahko tako zamešala, odpihne nekoliko prahu z vrha. K fotelju primakne bralno lučko na stojalu, si natakne očala s pozlačenimi okvirji in začne obračati debele liste fotografskega albuma. Najprej družinske fotografije posnete pri fotografu, klasične črno – bele, ob robovih valovito izrezljane … kako so včasih to znali, oče in mama, izgledata kot filmska igralca … V spomin si prikliče njuna obraza – nista v skladu s to fotografijo. Poravna zavihek prosojnega papirja in odgrne naslednjo stran. Šolska fotografija, nekoliko napokana, drobne glavice so komaj prepoznavne. Ena pa le izstopa, s kuštravimi lasmi, v zadnji vrsti. Neukročena ni bila samo njegova frizura, predrzen je bil, no, za takratne pojme. Ne nasilen, to ne, z občutkom za pravičnost – to pa. In za to, kar je menil, da je prav, se je tudi postavil … Ni bilo prav, da so ga zaradi škornjev tako kaznovali. Navsezadnje ni on začel, samo vrnil je temu … kako mu je bilo že ime? se s prstom zaustavi na čepečem fantu v prvi vrsti … Kuštravec iz zadnje vrste pa – kot da bi se zganil. Iz sive fotografije se zaslišijo najprej mrmranje, potem pa že kar razločni stavki.

Ja, lahko bi rekli, da so me škornji poteptali. Bil sem klican k ravnatelju. Poskušal sem mu razložiti okoliščine, pa mi ni dovolil. Bil sem označen za upornika, in za vsak, še tako majhen prekršek so me kaznovali. Da mi je Angel naložil sneg v škornje, ni bilo nič važno; domov sem prišel s prezeblinami, prstov na nogah sploh nisem čutil. Mama mi je pripravila skledo z mrzlo vodo, v katero sem pomočil stopala in je potem postopoma dolivala tople. Zakaj mrzla voda, sprašuješ. Tudi sam tega takrat nisem vedel, precej bolečin bi topla voda povzročila, pri zelo hudih ozeblinah pa bi ti menda celo prsti odpadli – tako mi je razložila mama. Kar videl sem svoje uboge prstke, kako plavajo po skledi! Potrpi in molči, so bile njene besede. Jaz pa nisem mogel, res ne. Naslednji dan sem mu vrnil z obrestmi. Seveda se je njegova mama pritožila pri ravnatelju. Naredila je celo dramo: kako bi njen Angelček lahko zbolel za angino ali, bog ne daj, pljučnico. Da ima zdaj težke sanje in se boji v šolo … Kaj vse je naložila! Stanovali so dvesto metrov od šole, njen sinko pa se ni nič kaj angelsko smehljal, ko mi je napovedal maščevanje. Tudi moji starši so morali na šolo. Oče je samo zamahnil z roko, češ da se nima časa ukvarjati s takimi neumnostmi, mama pa … Ona se ni nikoli potegnila zame. Njena mantra je bila trpi in molči. Še en prekršek in letel bo s šole, je bila popotnica, s katero je objokana pripešačila domov … Bal sem se njenega prihoda, znala je tudi prijeti za šibo, najbolj pa me je bolela njena žalost, njeno molčanje in obtožujoči pogledi. Da bi se izognil soočenju, sem splezal na smreko za hišo. Bila je moja zavetnica, v svojih otroških mislih sem ji izpovedoval težave, ki so me mučile, ji zaupal svoja hrepenenja. Razumela me je, pomirjala s spevnim vršanjem v rahlem vetru, in kako lepo je dišala!!! Med njenimi vejami sem se počutil varnega, neranljivega. Čuvala je tudi moj največji zaklad – majhen zvezek z mehkimi rjavimi platnicami, v katerega sem pisal pesmi in skiciral podobe. Povzpel sem se čisto pod vrh, kjer so bile veje prožne, in se zibal. Bil sem mornar na prostranem morju, daleč od doma, šole in krivic. Tudi za to dejanje sem bil primerno nagrajen … Tistega šolskega leta nisem dokončal na Krnicah. Po zimskih počitnicah so me dali v internat v dolini. Popravni dom? Ne, ni bil to popravni dom za mlade prestopnike, to ne, je pa bil strog režim v tisti ustanovi – po vojaško: bujenje, umivanje, zajtrk, pouk, kosilo, nekaj prostega časa, seveda pod nadzorstvom vzgojiteljev, zatem popoldanske učne ure, večerja. In tako dan za dnem. Ubijalo mi je duha, pogrešal sem smreko, travnike, kravo, še celo prepirljivo sestro sem pogrešal. Eno prednost smo pa le imeli varovanci tistega zavoda – šolsko knjižnico.

Začetna skupina

V PARKU – Nastja Franko

      A je to sploh maj! je Miran godrnjal sam vase, in oprtan z vrečo, ki sta ji čas in dolga raba odvzeli barvo in skrivenčili obliko, počasi koračil proti parku. Zakaj bi sploh hitel. Najboljši čas za žicanje je odplaknila jutranja nevihta. Ustavil se je pri trafiki in včerajšnji drobiž zamenjal za zavojček cigaret. Brez besed. Toliko let se že poznata z Vido, da mu ni potrebno spregovoriti, če mu ni do tega. In danes je točno tak dan. S pogledom je ošvrknil park pred seboj.
 »A, moja klop je prosta », si je oddahnil. » Ne bo mi treba delati kazenskega kroga«, je pogledal proti Vidi. V biatlonskem žargonu je tako poimenoval krog, ki ga je opravil, ko je bila njegova klop zasedena.
» Si pa res suženj navad! A je ta klop  mehkejša od drugih?« ga je včasih zbodla Vida.  Danes pa očitno tudi Vidi ni bilo do pogovora in je trafika ostala nema. Sonce, ki se je maloprej prikazalo, še ni uspelo popivnati vseh dežnih kapelj, zato je iz vreče potegnil karton, ovit v polivinilasto vrečko in se udobno namestil.

» No, poglejmo, kaj je danes na moji televiziji«, je rekel polglasno, si prižgal prvo cigareto in se ozrl po klopcah okoli sebe. To, da ni bilo nikogar, ga ni pretirano ozlovoljilo.

 » Minute za EPP«, je teatralno oponašal znanega TV voditelja.

 V resnici pa ni bil rad sam v parku. Rad je opazoval ljudi in včasih s kom tudi navezal stik. Danes pa je res klavrno, je pomislil. Moški s plašnim psom, se ni odločil, da bi malo posedel. Je pa nasproti je prihajala ženska srednjih let, ki se ji je očitno zelo mudilo.

»Omejitev je 30 na uro«, jo je skušal malo razvedriti. Pa se ni dala! Strumno jo je ubirala dalje in ga še pogledala ni.

 » Pride tak dan, Miran«, si je rekel, ugasnil cigareto in jo odnesel v bližnji koš. Kar malo žal mu je bilo, da ni bilo nikogar, ki bi občudoval njegovo redoljubnost.

»Ne, okoli Miranove klopce ni nikoli smeti!« se je glasno pohvalil, da ga je lahko slišala starejša gospa, ki je kar prhnila, ko je šla mimo in njegovi znameniti vreči namenila pogled, kot da je v njej leglo vseh možnih insektov. Saj bi ji kaj zabrusil, a je na sosednjo klopco sedla čedna mladenka in posrkala njegovo pozornost. Pa se je kmalu izkazalo, da je pričakoval preveč. Iz zadnjega žepa hlač, je potegnila telefon in se prilepila nanj.  Njegovo glasno modrovanje o telefonski generaciji, se je ni dotaknilo.

 » Ne teži, stari!« je govoril njen ledeni pogled. In tako je mladenka tudi mislila, ko je hitela brskati po spletu za neko knjigo. Zdaj pa še klošarji pametujejo!  Me zanima, kdaj je  nazadnje odprl kakšno knjigo. Bi raje bral, kot se vtika v druge, je gnev v njej kar naraščal.

 Miran se je hitro otresel hladnega pogleda in se zazrl v  moškega s papirnato vrečko in aktovko, ki je ravno sedel na tretjo klop.

» No, preklopimo na tretji program!« se je posmejal.

» Ah, še eden, ki bo sedel na mokro klop in ne tega, ne okusa svoje malice ne bo niti zaznal¨, je zamrmral Miran, in si prižgal drugo cigareto. Še vedno ni vedel ali take prezira ali pomiluje. Oboje, pravzaprav, je zaključil. Opazoval ga je kako je nervozno trzal z nogo in sam s seboj stavil ali mu bo prenosnik zdrknil na tla ali ne.

» Hvala za tako življenje, da še za malico nimaš časa!« je izzival, ko je drugi ogorek odnesel v koš. Moški ga je za hip pogledal in se spet zazrl v ekran prenosnika.

 Se mu je le zdelo ali se je moški res zamislil, je premleval Miran, ko se je vračal na svojo klop.

Kaj se vtika, se je naježil  moški in še zadnji hip zadržal prenosnik, da mu ni zdrknil na tla.

 Miran se je namuznil in kovanec, še zadnji, iz levega prestavil v desni žep.

Saj res, je šlo moškemu skozi možgane, kdaj sem nazadnje obedoval brez prenosnika pred seboj. Otresel se je nadležne misli, pogoltnil še zadnji grižljaj in se ponovno zatopil v ekran.

» Temu ni pomoči, pa še vnetje mehurja bo kasiral«, je zamrmral Miran in  preklopil na drugi program. Opazil je, da je mladenka je že odšla in čez park se je razleglo: » Minutka za EPP!«

Če se najprej dotaknem kompozicije zgodbe, ta vam je tokrat zelo dobro uspela. S primerno taktiko vključujete vse tri akterje, njihove misli, sicer skope, pa vendar. Tudi jezikovno je zgodba dorasla izpovedi. Stavki so uravnani na frekvenco parkovne refleksije. Lahko bi razvili več notranjih opazovanj pri obeh akterjih, mladenki in poslovnežu, a ste jim dodelili malenkostno notranje komentiranje, za vajo, dovolj, če bi pa dodali tem segmentom več materije, bi bila to že kar spodobna psihološka novela. Lep primer, kjer se eno samo gledišče razprši, če prav se zdi, da je Miranovo nosilno, v dramaturškem smislu tudi je. Vedno se odločamo, glede na tok pripovedi, komu bomo dodelili glavno gledišče. No, pa je šlo. V izbranem odlomku je moč videti to posrečeno kompozicijo:

      Saj bi ji kaj zabrusil, a je na sosednjo klopco sedla čedna mladenka in posrkala njegovo pozornost. Pa se je kmalu izkazalo, da je pričakoval preveč. Iz zadnjega žepa hlač, je potegnila telefon in se prilepila nanj. Njegovo glasno modrovanje o telefonski generaciji, se je ni dotaknilo.

 » Ne teži, stari!« je govoril njen ledeni pogled. In tako je mladenka tudi mislila, ko je hitela brskati po spletu za neko knjigo. Zdaj pa še klošarji pametujejo!  Me zanima, kdaj je  nazadnje odprl kakšno knjigo. Bi raje bral, kot se vtika v druge, je gnev v njej kar naraščal.

 Miran se je hitro otresel hladnega pogleda in se zazrl v  moškega s papirnato vrečko in aktovko, ki je ravno sedel na tretjo klop.

» No, preklopimo na tretji program!« se je posmejal.

» Ah, še eden, ki bo sedel na mokro klop in ne tega, ne okusa svoje malice ne bo niti zaznal¨, je zamrmral Miran, in si prižgal drugo cigareto. Še vedno ni vedel ali take prezira ali pomiluje. Oboje, pravzaprav, je zaključil. Opazoval ga je kako je nervozno trzal z nogo in sam s seboj stavil ali mu bo prenosnik zdrknil na tla ali ne.

» Hvala za tako življenje, da še za malico nimaš časa!« je izzival, ko je drugi ogorek odnesel v koš. Moški ga je za hip pogledal in se spet zazrl v ekran prenosnika.

 Se mu je le zdelo, ali se je moški res zamislil, je premleval Miran, ko se je vračal na svojo klop.

Kaj se vtika, se je naježil moški in še zadnji hip zadržal prenosnik, da mu ni zdrknil na tla.

V MESTNEM PARKU Janja Bürmen

Točnost pa je njegova vrlina, to pa, tu nimaš kaj, se podi po glavi lačnemu brezdomcu, ko ura v zvoniku gotske cerkve naznani pol dvanajsto, in ko tudi danes zagleda urejenega birokrata, ki strumno koraka proti klopi poleg cvetoče magnolije v mestnem parku… Ah, kaj birokrata, navadno pisunsko, pisarniško, skopuško rit, je danes v premisleku neprizanesljiv klatež – vsak dan ob isti uri prihaja malicat v park, prekleti kravatarski pizdek uradniški, osnove osnovnošolskega bontona so mu že davno odjadrale v pozabo – ga preganjajo lastne misli, ko lačen opazuje uradnika, medtem ko ta lomasti s čeljustmi in kot žirafa žveči sendvič iz Mercatorja in, rit ena – nikoli ne pozdravi, kaj šele odzdravi, samo bulji kot tele v ta svoj bedasti prenosnik med malico in zija vanj, kot da bi se mu zdaj zdaj Marija Magdalena prikazala trodimenzionalno iz tega ekrana. Pa kaj je s temi »civiliziranci«, vsi, ki hodijo tod mimo, buljijo v takšne in drugačne zaslone in ne uspejo več ne gledati, ne videti?! Ta presneta uradniška svinja ignorantska pa verjetno tudi doma non stop bulji v ta ekran, medtem ko mu žena vse servira (ne k riti, ampak seveda k ekranu).  Ja, ja, sistem ga varuje, strahopetneža stiskaškega, vendar če ga ima pa bog kaj raje zaradi tega, pa nisem več prepričan… Mmm, takšen kraljevski sendvič sem jedel edino, ko mi ga je za rojstni dan kupila stara znanka, ki se občasno ustavi in me pozdravi. Že sem lačen, dan bo še dolg, imam komaj dvajset centov… Bom počakal še malo, da kdo pride mimo. On? Ah, niti centa mi ni dal nikoli, pa sem hodi že lep čas, birokrat preračunljivi, čeprav res ne vem, kdo mu je izdal dovolilnico za vstop v ta park, kajti tu veljajo njemu tuja, in sicer skrita ter nevidna pravila lepega vedenja: kot je odzdravljanje mimoidočim, tudi klošarjem.

Birokrat avtoritarno in s prekrižanimi nogami sedi in si z robčkom briše svež blatni rob s svojih usnjenih rjavih čevljev, ki si jih je dal izdelati po naročilu.  Zdi se mu, da se naravnost prav podajo k novi temno modri obleki.

Še dobro, da se je že bujno razcvetela dišeča magnolija, da ne bom med hranjenjem vohal tega starega zapiteža poscanega, je v mislih danes namrgoden birokrat. Ah, kakorkoli, njegov smrad spet ni tako moteč, je vseeno človeški, pomisli, ko se spomni na tečnega šefa. Moral sem priti spet malce na zrak iz pisarne in malo vstran od šefa, ki je danes spet povsem neznosen … razmišlja, medtem ko brska po spletnih straneh borze in preverja borzni indeks, v lasti ima številne delnice. Ja, ja, kot državni uradnik skrbi še za dodatne prilive denarja, kajti plača je prenizka – žena pa mu non stop teži, da nič ne vloži vanjo. Kako mi lahko šef pokvari dan že zjutraj. Že takrat se je začelo, ko mi na primer sploh ni odzdravil. Potem pa spet eksplodira dopoldan s svojimi izpadi, ko postane krivičen in obsojajoč do vseh, se dere in povsem izgubi nadzor nad samim seboj. Zdi se, kot da ga občasno preganjajo nevidni demoni njegovega  pasivno-agresivnega vedenja. No, saj verjamem, da tudi njemu pogosto ni lahko, verjetno mora prestajati nekaj hudega, ko se tako obnaša do zaposlenih; pa vendar menim, da je potrebno na slehernem koraku ohranjati dostojno človeškost. Včasih se mu povsem nepričakovano kar na lepem kot da utrga film… Pa vendar kot moški bi se lahko pomenil po moško, on pa, kot kakšna baba, postane spletkarski in še kako krivičen do sodelavcev, ki največ naredimo … Evo, temu klošarju tam, na primer, prav zares noben ne teži… ne v službi, ne doma. No, pod milim nebom morda vreme in lakota. On ne ve, kaj je to garanje, živi kot kakšna smrdljiva in na pol mrtva razpadajoča žival… razmišlja birokrat medtem ko na prenosniku preverjan stanje delnic na borzi in zamišljen komajda zasliši, da ura na zvoniku bije že tri četrt dvanajsto…Nagonsko popravi zapestno uro in si med buljenjem v ekran in borzne grafe na dušek raztegne noge, vmes pa občuduje svoje zloščene čevlje.

Klošar, ki sedi na sosedni klopi, žica mimoidoče za nekaj centov, nato pa sam ugotovi, da je njegov dopoldanski izkupiček že 80 centov,  no, za malo piksno pira bo dovolj, se namuzne sam sebi in ignorira birokrata, ki preteguje pisarniške noge in bulji v svoje čevlje.

Na sosednjo klop bliže klošarju kot birokratu se usede študentka in pritegne pogled brezdomnega »čuvaja mestnega parka«, saj se preveč očitno poigrava s svojim mobilnikom. Joj, se namuzne klošar, kak je našobila ustnice med fotkanje in naredila faco, ki jo ima koza, ko ščije na pločevinasto podlago. Kak se nastavlja in fotografira, nato pa pošilja fotografije in ljubčke bog ve komu vse, vsekakor moškemu.

Včasih so se mladi pari podpisovali in risali srčke na drevesa, se dobivali in objemali v parku, zdaj, kot vidim, potekajo zmenki drugače, bolj prek telefona, zgroženo ugotavlja klošar. Ob vsem tem je hvaležen, da nima ne telefona, ne računalnika, pa je kljub vsemu vedno dosegljiv, haha. Študentka, mlada in svobodna spomni brezdomca na njegovo mladost. Če bi še enkrat bil mlad, bi tudi jaz šel študirat, vendar ne bi študiral računalništvo, ampak gozdarstvo. Se mi zdi, da se človek v gozdu zares spočije in mislim, da bi iz službe hodil zelo spočit. Kaj drugega pa ne bi opravljal. Zato pa sem danes tu, kjer sem. Ona še ni povsem sužnja sistema, ampak le delno. Ko jo bo sistem pogoltnil, bo konec, zdaj je še morda z eno nogo zunaj… kmalu pa se bo tudi zanjo začel real life.

Birokrata  ob pogledu na študentko zaskrbi, da bo njegova sedaj petletna hči v puberteti prav tako žrtev tehnologije in še marsičesa. Bogvedi, kakšni bodo šele odnosi takrat… se zamisli in sprevidi, da je fontana sredi ribnika že drugi dan v okvari.

Prekleti tipi, vsi so isti, skozi zobe sikne študentka, ki se je ravnokar razšla s svojim dolgoletnim tipom. Model jo je prevaral z njeno najboljšo prijateljico. Iz jeze se je prijavila na Tinder, aplikacijo za samske. In sedaj objavlja svoje fotke v upanju, da bo uspela pridobiti kopico novih oboževalcev in z njihovo pomočjo zaceliti načeto ranljivost in nazaj pridobiti svojo samozavest. Za šanse jo prosi tudi en star siv ata, ej, joj, saj je podoben temu klošarju tam. Ah, ne, ne, ni on, je ugotovila, ko ga je bolje pogledala. Ah, kaj se mi plete po glavi, saj stari klatež verjetno sploh nima telefona. Kje bi ga pa dobil? Vsa obupana medtem, ko ji solze polzijo vse do ključnice,  ugasne telefon, ga pospravi v torbo in srepo stremi na naslovno stran knjige, ki jo po naročilu na smrt bolne sosede prevzela je v knjižnici: na platnici piše Neal Donald Walsch –  Pogovori z bogom. Ko prebere povzetek knjige na hrbtni strani, ugotovi, da gre v knjigi za lastni zapis avtorja, ki je bil nadut in neprizanesljiv do klošarjev, nato ga je življenje kaznovalo in je sam postal klošar, zatem pa se je znašel v vlogi pisca te svetovne uspešnice.

Le kako je biti klošar? …si ne more predstavljati študentka. Hm, bi poskusila za en teden, no ali pa vsaj en dan, verjetno en teden ne bi niti zdržala. Ne predstavljam si, kako je, če greš premražen, lačen in od vseh pozabljen spat. Joj, smilijo se mi ti ljudje. V osnovi so to preveč mehki ljudje, ki jih je življenje dotolklo…pregnetlo do obisti,  potem pa jih izbljunilo – na ulico. Ker druge poti niso videli. Imeli že, vendar je ne videli. Pa kljub vsemu verjamem, da obstaja druga, boljša pot in možnost, ki je bolj človekoljubna in še ohranja dostojanstvo človečnosti. Večina klatežev verjetno v osnovi ni pokvarjena. Kot tudi tale klošar ni pokvarjen, to vidim že, ko ga pogledam. Zanima pa me, le kaj ga je pripeljalo do tega, da je danes na ulici. Kdo je prevaral njega, kdo ga je razočaral? Katera je bila tista njegova prelomna točka.

Ura zazvoni dvanajsto. Birokrat s hitrimi koraki odhiti nazaj v službo. Prvič v življenju odzdravi prijaznemu pozdravu klošarja. Klošar ostrmi presenečeno, saj ni pričakoval pozdrava – in se v njem nekaj premakne in občuduje spomladansko sonce…. Vonj magnolije je zajel ves park… in v žepu je imel dva evra, ki ju je nažical. Za hrano bo tudi danes. Bil je izjemno vesel in optimističen kot že dolgo ne.

Študentka se odloči, da gre v knjižnico še po eno isto knjigo zase, morda bo naslednjič obnovo povedala tudi klatežu.

Dobro napisano. Vpletli ste kompleks razmišljanja vseh treh akterjev. V tem kompleksu so nanizano tudi osebni premisleki, ki niso vezani samo na trenutno situacijo, kar daje zgodbi globljo dimenzijo in nakaže spretno rabo plasti: opisne, monološke – toka zavesti. Prehodi od enega do drugega so korektno izpeljani, dramaturško vključevanje, je dobro vodeno in izpeljano. Zgodba je napisana in vodena z vidika pisateljice, ki pa se le malokrat oglasi s komentarji, le kot vezno tkivo, kar je kompozicijsko odlično. Jezi toka zavesti je primeren, razen nekaj izjem – se pač učimo. Pohvalil bi zgodbovno strukturo, ki ima trdno arhitekturo in je trio v parku, prikazan tudi karakterno zadosti razvidno. Dodatek globine pripomore tudi vključitev knjige pi študentki, ta še posebej verodostojno odigra svojo vlogo, čeprav je tudi uradnik izklesan, klošar pa tudi. Zares vam je uspela dobra kompozicija in zgodbovno močna zgodba. Izbral bi odlomek, ki nakaže dobro vodeno razmišljanje:

Le kako je biti klošar? … si ne more predstavljati študentka. Hm, bi poskusila za en teden, no ali pa vsaj en dan, verjetno en teden ne bi niti zdržala. Ne predstavljam si, kako je, če greš premražen, lačen in od vseh pozabljen spat. Joj, smilijo se mi ti ljudje. V osnovi so to preveč mehki ljudje, ki jih je življenje dotolklo…pregnetlo do obisti,  potem pa jih izbljunilo – na ulico. Ker druge poti niso videli. Imeli že, vendar je ne videli. Pa kljub vsemu verjamem, da obstaja druga, boljša pot in možnost, ki je bolj človekoljubna in še ohranja dostojanstvo človečnosti. Večina klatežev verjetno v osnovi ni pokvarjena. Kot tudi tale klošar ni pokvarjen, to vidim že, ko ga pogledam. Zanima pa me, le kaj ga je pripeljalo do tega, da je danes na ulici. Kdo je prevaral njega, kdo ga je razočaral? Katera je bila tista njegova prelomna točka.

Ura zazvoni dvanajsto. Birokrat s hitrimi koraki odhiti nazaj v službo. Prvič v življenju odzdravi prijaznemu pozdravu klošarja. Klošar ostrmi presenečeno, saj ni pričakoval pozdrava – in se v njem nekaj premakne in občuduje spomladansko sonce … Vonj magnolije je zajel ves park… in v žepu je imel dva evra, ki ju je nažical. Za hrano bo tudi danes. Bil je izjemno vesel in optimističen kot že dolgo ne.

Študentka se odloči, da gre v knjižnico še po eno isto knjigo zase, morda bo naslednjič obnovo povedala tudi klatežu.

Glasovanje

Za oddajanje glasov morate biti prijavljeni.

Arhiv

Prijava na E-novice