Izložba literarne šole – zaključna skupina

Takole se predstavijo najvztrajnejši, ki so vztrajali tudi v čau Korone in pisali. Izbor ponuja tematske raznolikosti, ki smo jih vadili. Namenoma so puščeni tudi komentarji mentorja in izbrani fragmenti iz zgodb. Ob zaključku lahko ugotovim, da sta izpovedna moč in esteska raven dosegla zavidljiv napredek. Hvla vsem, ki boste tekste, upam, z veseljem prebrali.

Bojan Bizjak – mentor.

Dominik vaja 14: Puščavski veter

6. dan

Že dva dni sledimo posušeni rečni strugi iz planote v dolino Posušenih jezer. Zagon in energija prvih dni sta pojenjali in možje so se umirili, potegnili nazaj. Čudno je razmišljati, kako je ta pokrajina pred borimi nekaj sto leti bila zelena, polna življenja in rastlin, danes pa je kraj, kamor bi se poškodovanje in stare živali zavlekle, da bi poginile stran in same. Ne pogovarjamo se veliko. Razmišljam, ali je to zaradi vročine ali zaradi puste pokrajine, ki ne postreže z drugim kot z niansami rjave, oranžne, oker in rumene, ali le ker si nimamo česa povedati. Da, Plačanci so plačani, da skrbijo za transport in varnost, a vseeno nam bi lahko postregli z zanimivostmi ali idejami. Z lokalnimi vodiči je pogovor težak, saj jim je jezik zastal v času: kot bi dal drugega proti drugemu jezik današnjih dni in stoletje star besednjak. Na srečo je študij zgodovine poskrbel za premostitev takih problemov.

Posušena trava se le leno premika, kljub vetru in drevesa se nam le redko pokažejo, in ko se so suha, skrivinčena in grda. Živali čez dan skoraj ne srečujemo, razen pod kakšnim kamnom, kjer se umika opoldnevni pripeki. Pot poteka le počasi, saj je ta pokrajina zapuščena že nekaj sto let in sile narave poskrbijo za veliko preprek, od podorov, padlih dreves, do razpok v tleh. Četudi se redno pojavljajo govorice o posameznih vaseh, kjer še vedno govorijo stare jezike in molijo stare bogove, nihče od nas nima velikih pričakovanj.

8. dan

Nujna dinamika enolične in nespreminjajoče se druščine: počasi lahko ocenim klike, ki so se začele formirati v naši karavani. Mi, raziskovalci, se držimo zase, skrbimo za svojo opremo in svoje imetje. Zaupamo ostalim, ki so na področjih preživetja v kruti pokrajini veliko bolje podkovani. Problem nastaja med plačanim varstvom, ki imajo nekaj strelnega orožja in tehnično plat karavane; vozila, gorivo, šotore in bivake, in lokalnim prebivalstvom, ki smo ga najeli kot vodiče. Ob kosilu sem slišal prerekanje: točne besede so mi ušle, a eden on vodičev je omenjal prekleto dolino ali dolino smrti, nekaj podobnega; dialekt je malo zmeden in hitro je govoril. Šoferji so popustili in popoldan smo nadaljevali po drugi poti, ki naj bi bila le dan daljša od predvidene.

In tu mi je postalo zanimivo. Lokalne vraže so ena, enostavna plat; da pa se oboroženi plačanci, s puškami in noži, strinjajo s temi legendami, je pa nekaj povsem drugega, in vredno raziskovanja. Še pozorneje bom vlekel na ušesa morebitne pogovore in brskal po knjigah. Nekje mora biti omenjena ta dolina. Ostalim raziskovalcem bom to za trenutek zamolčal, le dokler ne vem, kaj bolj oprijemljivega.

12. dan

Včeraj smo delali. Soteska, po kateri smo vozili, je bila neprevozna, pred časom je prišlo do skalnega podora. Vsi smo morali poprijeti in z rokami odmetati kamenje, saj bi vračanje vzelo preveč časa. Komaj ob sončnem zahodu smo lahko nadaljevali pot in počasi vozili skozi noč po negostoljubni pokrajini. Danes zjutraj smo se ustavili ob majhnem izvirku, ki je v skalnem useku curljal na plano. Enoglasno smo se odločili, da današnji dan prepočivamo, in si naberemo moči, saj se je položno spuščanje skoraj končalo. V daljavi že lahko vidim Srpove gore in pred menoj je kot na platnu puščobna dolina Greobe.

Zgodovina te doline je zanimiva in žalostna. Med gorsko verigo Srpovih gora in planotami, ki se polagoma vzpenjajo proti vršacem Ostaorskih gora daleč na vzhodu, je ukleščena, in tako je skoznjo pred stoletji potekala glavna trgovska pot med severom in jugom. Tukajšnji prebivalci so sredi doline postavili najprej bazar, ki se je razvil v vas in prerasel v mesto: glavno trgovinsko središče med severom in jugom na Vzhodni celini. A vse skupaj ni trajalo dolgo, le nekaj deset let. Nato so se začele reke sušiti, in bogata civilizacija je počasi, a zanesljivo usahnila, kot žito na polju v sušnem poletju. Po legendah naj bi bogastvo, ki so si ga prebivalci doline nabrali skozi trgovanje in davke tako naraslo, da naj bi se bogovi razjezili. Po neki drugi naj bi bili ljudje tako zatopljeni v svoje posle, da so enostavno pozabili moliti bogove voda, ki naj bi od užaljenosti ustavili reke. Znanost sklepa, da je verjetno večji potres res prekinil glavne podvodne reke in vodne žile in tako naj bi glavna reka usahnila. Reka, ki niti imena nima več.

Možje nestrpno pogledujejo proti goram, daleč na drugi strani doline. Plačanci skoraj preredno preverjajo svoje orožje, in nekaj vodičev si mrmra v meni neznanem jeziku. Tudi mene počasi obliva nelagodje in nek komaj zaznaven nemir. Le vročina, ali konec vsaj navidezne varnosti skalnih sten? Več bom izvedel v prihodnjih dneh.

13. dan

Spal sem nemirno. Vsi smo spali nemirno, a nadaljujemo pot, ker jo moramo. Glavno mesto je le nekaj dni proč. Izgleda, kot da smo edina živa bitja daleč naokrog. Tla prekrivajo le gladki beli kamni, med katere je stoletni veter nanosil zemljo in prah. Možje so tihi in vsi pogledujejo okoli, kot bi čakali napad iz zasede. Možnih lokacij, od kjer nas lahko napadejo skoraj ni, a mogoče sem le spregledal kaj. ne morem se zbrati. Sanjal sem o … nečem. Nečem v tej puščavi. Nečem nevidnim, ki vzbuja strah.

Peljali smo se mimo dveh praznih vasi. Kar ne bi smelo biti nič nenavadnega v puščavi, toda… Eden od vodičev trdi, da so tukaj še pred kratkim živeli ljudje. Kam so izginili? Po knjigah iščem zapiske o tisti dolini smrti ali prekletstva. Vem, da imam nekje nekaj napisano, a ne morem najti; vsakič, ko najdem kakšno informacijo, me nekaj, kot neka nadnaravna sila, premoti, da izgubim fokus, kot da nekaj večjega od mene noče, da najdem to informacijo. Se je civilizacija zmotila? Smo pred tristo leti prepovedali verstva, molitve in obrede za …? Mogoče bom vprašal vodiča zvečer. Po nekaj kozarcih alkohola bo lažje.

21. dan

Ne morem spati, ne morem pisati. Dolina Pozabe me kliče. Bližje, kot ji prihajamo, težje ignoriram vsa čustva in znake. Sedaj to vem. Stari bogovi me kličejo, in v njihovo kraljestvo vodijo vrata, ki jih najdem dolini Pozabe. Resnično, obstajajo in so jezni, ker smo pozabili na njih. Dolina je nekje v tej puščavi. Tudi druge kliče. Slišim mrmranje in v tem glasu razumem prepovedane molitve. Nekdo moli enega izmed bogov, nekdo drugega. To je bil ta klic, ki me je vabil v arheologijo pred tolikimi leti. Ne morem več ignorirati glasu v vetru, ki šepeta njihovo ime vsakič, ko zavije okrog posušenega drevesa ali gladkega kamna. To so bogovi in duhovi vetra, ki skrbijo, da jih slišimo.

Spremstvo je čuječe. Mogoče so imuni na klice bogov in boginj. Mogoče služijo kakemu nasprotnemu bogu. Bogu znanosti in logike, hladni in mrtvi fiziki in matematiki. Mogoče se jih moramo znebiti. Potrebujemo puške. Danes ponoči, ko zaspijo. Za naše bogove.

xx. dan

Le dva sta ostala. Našla sva vrata. Posušena kri je na najinih rokah, kri tistih, ki bi naju morali varovati. Vstopila bova. Nozkol kliče. Ta, ki prebiva v koreninah gora in koreninah trav. Ta, ki podere goro in zadrži žito v zemlji. Naročil je naj trupla pustimo, kjer so. Amlaela jih bo prišla iskati. tudi ona je jezna.

Svet naj se boji. Midva se ne.

Dominik

Mentor

Notranja dinamika teksta, napisanega v dnevniških fragmentih, ponuja prijetno napeto branje. Mistični kraji so sicer samo skicirani, pa vendar dovolj zgodbovno ilustrativni. Glavni aker ima sebi lastno napetost in se občasno skrije v svoj notranji svet. Dogajanje raste do dramaturško učinkovitega konca. Popotniška dinamika se prijetno meša z informativno vsebino, ki nas seznanja z zgodovinsko posebnostjo pokrajine; pridruži se še mistika, ki je  na nek način nosilni element zgodbe. Če bi to vzeli kot odlično pripravo na daljše delo, bi rekli, da je avtorju povsem uspelo to pisanje. Seveda raba interpunkcije je že izbrušena, jezik je snovi primeren – nekaj tehnikalij se pa da hitro odpraviti. Bistveno je, da je dober zasevek zgodbe.

Meč in pero

“Gnada Vilijem, resnično vas ne razumem, pa si rad govorim, da mi je ljubi Bog dal dobršno mero pameti. Pitane prepelice, pozlačeni kelihi, v njih pa vino, da se ga ne bi branili na dvoru na Dunaju. Vse to bogastvo, pa si vojske, ki bi vas branila, nočete privoščiti.” je vzkliknil Jakob, vladar sosednje grofije, medtem ko si je brisal ustnice in prste v bogato izvezen  bel prtiček, da so mastni madeži prav grdo izstopali na snežni tkanini. Razgledal se je po prostoru,da bi dobil navdih za nadaljevanje pogovora. “Pa toliko bukel!” nadaljuje, medtem ko je preučeval srebrne in zlate naslove na knjigah: mnogo besed niti ni prepoznal, kaj šele, da bi si predstavljal, o čem bi lahko govorile. Bolj kot čačkam, je zaupal svojemu meču in loku.

“Veliko bogastvo se skriva v njih, gospod Jakob!” se je nasmehnil suhljati grof Vilijem, in se skoraj zaljubljeno zagledal v preštevilne platnice. “Če jih le lahko razbereš.”

“Veliko imate knjig, gotovo ste veliko časa potrebovali, da vam je to uspelo.” je odgovoril Jakob, medtem, ko si je točil naslednjo kupico zlatega vina. “A to seveda ni dovolj! Poglejte namreč velikost moje grofije, presvetli Vilijem. To sem si prisvojil le z mojimi pohodi!” se je razkošno hvalisal in potrepljal po močnih prsih, ki so nekoč seveda bila strahu vredna, sedaj pa so se počasi utapljala v razkošni hrani in dobrem vinu. Gumbi na škrlatnih oblačilih so se bili boj z blagom, v strašnem, napetem boju za dostojanstvo svojega gospodarja. “In to vse v nekaj poletjih!”

“Ah, predobri gospod Jakob, kakor je svetnik z vašim imenom bil mučenik, ste tudi sam mučenik tega grofovstva, vidim vam v očeh!” je uglajeno, mirneje odvrnil Vilijem. “Seveda ima vaša vojska velik ugled, in tudi pri cesarju ste si pridobili ugled, ko so vaši lokostrelci reševali cesarsko vojsko.”

Jakob je bil seveda najbolj ponosen na to, da je srečal samega cesarja, ko je potoval po svojem imperijo in si ogledoval utrdbe, ki so branile najsvetlejše mesto in cesarsko prestolnico; in če je bilo le možno, se je rad glasno in velikokrat pohvalil s tem.

“Tako je, kot mi je dobri Bog priča!” ja zarohnel Jakob. “Sam cesar se mi je zahvalil, ko je jahal mimo mojega skromnega gradu!” je z vidnim zadovoljstvom pripomnil, a še preden je lahko nadaljeval, je spregovoril Vilijem.

“Toda sam sem bolj miroljuben, in raje vidim lepo vzgojena polja, s katerimi bogato zalagam sosednje grofije, kajne?” je tišje rekel. Svetloba sveč in mesečine je njegovemu nasmehu dajala nekako temačen, skoraj zlovešč podton.

“Torej, misliš, da bi mi brez tebe stradali?” z vso močjo udari po težki hrastovi mizi Jakob, ne meneč se za bonton ali vljudnost “Da veš!”, zakriči, “Vsako leto bi lahko oplenil tvoje njive in gozdove, če bi hotel.” Njegov grozeč glas je odmeval od toplih kamnitih zidov prostorne jedilnice, kjer sta obedovala.

“No, no, prečastiti grof.” je sedaj glasneje rekel Vilijem z dovolj grozečim glasom, da je Jakob, četudi pogumen in močan, utihnil. “To je udobna, prijazna in gostoljubna večerja, kjer sem vam hotel ponuditi svojo najstarejšo hči za nevesto, da bi utrdila zavezništvo. V kolikor nameravate groziti…” je nadaljeval tišje.

Jakob je globoko, težko dihal, saj ga je nenadna izjava presenetila. Odpel si je vrhnji gumb na razkošni kamižoli. “Za nevesto? No, ja, mislim …” Za umiritev strasti si je natočil še eno zvrhano kupico vina, ki se ga je že lotilo zdelovati. “Toda on je moj pankrt. Kako bo to…”

“Vem. Ampak vem tudi to, da se na dvoru govori o tem, da ti želijo pozakoniti sina. Nočejo si nakopati tvoje jeze, tvoje in jeze tvoje vojske.” je Vilijem vodil pogovor naprej, mirno in preudarno.  “Ali pa si zagotoviti ugodnega naslednika, v primeru tvoje smrti.” je še dodal.

“Preden se to zgodi, bi si rad zagotovil najino zavezništvo, še preden se ti začne sliniti tisti gad Ferdinand. Saj veva, kakšen je.  V kolikor sprejmeš, boš imel predpravico za moje pridelke; seveda pa tudi nižjo ceno ..:”

Kupica je bila spet izpita, z vso silo udarjena v debelo hrastovo bruno, da je kovina pustila odtis v trdem lesu, in spet natočena. “Ja, zakaj pa nisi tako povedal?” je veselo zarohnel, kot lahko zarohni le nevednež. Zamislil se je. “Pozakonili ga bi, kaj?” nasmehnil se je. “Torej, bo zakoniti dedič.”

“In moja hčer je daleč od razvajene punčare. Zna brati in računati, pa tudi lepa je; po materi in angelih ima izgled.” nadaljuje Vilijem ob Jakobovem prikimovanju. “Potreboval bom le tvoj podpis in pečat.”

“Da, da, seveda! Na to pa morava seveda nazdraviti! Globoko se opravičujem za svoje prejšnje kričanje. Izgleda, da mi je vino udarilo v glavo, bolj kot sem mislil.” je hitel govoriti Jakob, saj ni mogel vedeti, kako je njegov izbruh razumel Vilijem.

“Oh, sploh ne skrbite, predragi grof Jakob. Oprostite mi za trenutek.” z nasmehom odide iz sobe, in se zelo hitro vrne s velikim kosom pergamenta. Jakob je bil že preveč pijan, da bi lahko bral, misel o legitimizaciji pankrta je bila preveč vabljiva, da bi lahko pomislil o čemerkoli. Zagreto je nekaj načečkal, kjer bi moral biti njegov podpis in v rožnat vosek vtisnil pečat na svojem prstanu.

Večer je ostal radosten. Vilijemovi kuharji so se z vsakim novim krožnikom izkazovali in vino je hitro zmanjkalo. Nekje proti jutru se je Jakob vseeno odločil, da bo naročil kočijažem, naj ga odpeljejo proti domu. Po dolgem poslavljanju in že skorajšnjem planiranju dogovorjene poroke, so si grajski zidovi oddahnili od veseljačenja.

Končno je posijalo sonce in kočija, skupaj s spremstvom je odpeljala. K Vilijemu je pristopil njegov najtesnejši služabnik.

“Gospod, kako je šlo?”

Nasmehnil se je. “Čudovito.”

“Lahko preberem?”

Vilijem je le prikimal.

Služabnik je polglasno bral. “Spodaj podpisani grof Jakob III, v pričo grofa Vilijema I, njegovega služabnika Gregorja in svojega oproda Janeza razglašam, da v primeru svoje smrti vsa svoja posestva in premoženje, vključno z gradom Stol, prepuščam Vilijemu I, saj sam nimam zakonitih naslednikov. Moj pankrt, Artur, podeduje mojo letno rezidenco pod goro Golico, in tam zaposleno osebje.”

namrščil se je. “Datum je izpred nekaj mesecev. Gospod Vilijem, ampak to je skoraj nemogoče, da je to podpisal.”

“Takrat sem bil na obisku pri njem. Močno vino, dragi moj Gregor, in previdno izbrane laži. Sedaj pa le še tragedija v gozdu na poti domov, kjer bodo gozdni brigandi napadli bogato kočijo.”

Široko se je nasmehnil. “In pravijo, da je meč močnejši od peresa.”

Dominik Kobol

Mentor

Izjemno dobra dramaturgija, ki nakazuje spopad surove moči s prebrisano umirjeno inteligenco, ki poseduje več pravne zvijačnosti. Ta tekst razkriva resnico raznovrstnih bojevanj – črnilo je na ta način tudi kri. Pohvalim lahko jezik, ki je povsem prirejen zgodovinski freski, bojevanju za posestva. Dva povsem različna karakterja – eden bi z mečem zakoličil svoja posestva drugi s peresom – slednji je uspešnejši. Tempo pripovedi je lepo voden, nadzorovan. Zgodba je homogena, nikjer nacefrana. Sicer je nekaj stilskih šibkosti, nekaj prevečkrat uporabnih besed, vendar to so le šibkosti, nič več. Odlomek pa jasno kaže na zanimivo dramaturško dinamiko v dialogih.

Mentor

Fragment.

“Tako je, kot mi je dobri Bog priča!” ja zarohnel Jakob. “Sam cesar se mi je zahvalil, ko je jahal mimo mojega skromnega gradu!” je z vidnim zadovoljstvom pripomnil, a še preden je lahko nadaljeval, je spregovoril Vilijem.

“Toda sam sem bolj miroljuben, in raje vidim lepo vzgojena polja, s katerimi bogato zalagam sosednje grofije, kajne?” je tišje rekel. Svetloba sveč in mesečine je njegovemu nasmehu dajala nekako temačen, skoraj zlovešč podton.

“Torej, misliš, da bi mi brez tebe stradali?” z vso močjo udari po težki hrastovi mizi Jakob, ne meneč se za bonton ali vljudnost “Da veš!”, zakriči, “Vsako leto bi lahko oplenil tvoje njive in gozdove, če bi hotel.” Njegov grozeč glas je odmeval od toplih kamnitih zidov prostorne jedilnice, kjer sta obedovala.

“No, no, prečastiti grof.” je sedaj glasneje rekel Vilijem z dovolj grozečim glasom, da je Jakob, četudi pogumen in močan, utihnil. “To je udobna, prijazna in gostoljubna večerja, kjer sem vam hotel ponuditi svojo najstarejšo hči za nevesto, da bi utrdila zavezništvo. V kolikor nameravate groziti…” je nadaljeval tišje.

BIPTIH USODE

 Grofija Breščakova je bila največja in najmočnejša v tesvanjski pokrajini. Tudi cekinov je bila polna in svojčas se je tam res lepo živelo. Vsaj prišlek bi tako ocenil, ali ljudstvo je bilo vedno bolj nezadovoljno.

A primerilo se je, da se je staremu grofu Breščaku III. naenkrat zelo poslabšalo zdravje. In pripovedovali so, da so se mu tudi možgani pokvarili. K sreči – če se temu sme tako reči – mu je Matilda kmalu iztisnila življenje iz vseh celic in ga vzela k sebi onkraj.

A problem, ki ga je bilo potrebno razrešiti, se je tu šele začel. Breščak je imel dva sinova. Jakoba, glasnega, dominantnega in tudi po stasu krepkega možaka. Drugi je bil Vili. Ta je bil študiozne narave, ljubitelj knjig in že od malega je raziskoval zanimanja ljudstva in njihove odzive pod različnimi vladami. Že pred časom se je bil odmaknil od življenja na grofiji, kajti z očetovim vladanjem s silo se ni strinjal. Vse bi bilo enostavno, če bi imeli starejšega in mlajšega sina. A bila sta dvojčka in mati je izdahnila, ko sta onadva vdihnila. Nikdar se ni vedelo, kdo je prvi prijokal na plano.

Komaj so položili starega Breščaka v grob si je Jakob pritegnil pozornost vse zbrane gospode in veljakov:

»Spoštovani vsi prisotni. Žal smo tako na hitro očeta pokopali. Pamet mu ni pustila preudarno napisati nasledstva a s tem si ne bomo delali težav. Povsem jasno je, da sem bil jaz tisti, ki ga je celo življenje spremljal, se od njega učil in vladal skupaj z njim, zatorej čim prej naj se pripravi nasledstveni obred.«

»Ja. Ja. Seveda, tako bo kar prav.« so se glasili mnogoteri pritrdilni vzkliki, »Le Vili še potrdi.«

Vili je stopil v ospredje in spregovoril nepričakovane besede: »Vsi tukaj zbrani in prisotni z največjim spoštovanjem do svojega očeta vas pozdravljam in sporočam, da s predlaganim se ne morem strinjati.« V dvorani je završalo. Vzkliki in pritožbe so vznikale ena čez drugo. Zavladal je nemir, prerivanje in zmeda. Nihče ni pričakoval Vilijevega nasprotovanja, ko pa vendar nikoli se ni javno zanimal za vladanje. Javnega nastopa ni bilo moč nadaljevati. Jakob je z vzkliki iz govorniškega odra poskusil vnesti mir in red a ker je bil neuspešen, je s svojim krepkim prijemom zgrabil Vilija pod roko in ga potiskal v zaodrje, plemstvo pa so pozvali k jedači in slavju pogreba.

Ko sta bila brata sama, je Jakob povsem spremenil svoje besedišče in jih bratu krepko nasolil. Mislil si je, da ga bo ugnal, tako kot takrat, ko sta bila še otroka: »Vilči mevža! Kaj ti pade na pamet! Le kako, si predstavljaš, bi ti vladal? Samo zdraho seješ.«

Vili je povsem mirno nadaljeval razgovor: »Brat dragi, ne poznaš me. Nisva le očetove krvi, s katero tvoje žile so prežete. S silo vladati in z grožnjo držati ljudstvo trepetavo pod svojim okriljem.« Počasi se je sprehodil do knjižnice in brata povabil s sabo. Bila je to velika grofovska knjižnica, ki jo je nadvse cenil in ljubil. Od malega je tu preživljal čas in kot otrok sanjaril o srečni družini in materinem objemu. Že zelo zgodaj se je naučil brati in v tem prostoru je pridobil znanja celega študija. Ni čudno, da je bil neopazen, ker so ga zakrivale stene knjižnice, …  a duhovno in intelektualno je rastel.

»Poglej tu. Kaj od tega si prebral? Služinčad mi je povedala, da je mati tu presedela prenekateri večer in brala, si širila obzorje in delala plan, kako bo vzgajala svoje sinove. Žal naju ni mogla niti enkrat poljubiti, objeti in pokazati materinske ljubezni a baje je nekoč dejala: » Tisti ki ga ljubiš, tisti ti bo zvest! in vedi brat moj, to velja tudi za grofijo.«

Jakobu se je naježila koža in glas: »Ph služinčad povedala … s tisto Viktorijo se meniš, …vem. In knjige in ženske! Z njimi ne moreš vladat. Ko pride sovražnik, ko pride bitka, boš s knjigo opletal okrog?! Meča ne znaš uporabljat, kako bi uril vojsko?! Včasih, ko mečevalci vihtijo svoj meč, zleti kos kože z lasišča ali kos lica v zrak. Kri zapljusne, slepi … tla postanejo spolzka od nje. Pri takem mečevalcu lahko vidiš zobe razkrite skoraj do ušes in se v nadaljevanju zdi, da se z eno polovico obraza reži, ko je druga resna,« se je nazorno razživel Jakob. »Dober vladar pomeni veliko moč, veliko in močno vojsko in to je pot do uspešne grofije!« je pribil. »Kako bi ti, mevža, vse to prenesel, ko pa se še lova izogibaš!«

»Lov. Ja lov. Kaj so nam živali, da si jih lastimo?  Pa ne le to, … mučimo, po nedolžnem ubijamo, zgolj iz užitka, … in v drugih igrah tako celo ljudi. A pustimo zdaj to, razumevanje ne bo doseglo tvojega dojemanja. Si pomislil Jakob, brat moj, da s poglobljenim znanjem in poznavanjem družbenih poti lahko preudarno politično preusmeriš tok dogajanj. Si lahko predstavljaš, da do bojev sploh ne pride? Ljubi in daj ljudem zemljo, združuj in daj priložnost za delo prišlekom; vojska se lahko potem zdolgočasi od ne dela.« se je zasmejal in si drznil zbiti šalo na bratov račun, ki je zmajal z glavo. Kazalo je, da Vilija ne bo mogel ugnati na lahek način zato je ubral drugo taktiko: »Prav Vili, naj dam tudi tebi možnost in naj bo pošteno. Vrniva se v dvorano in razglasimo glasovanje! Tako bo pravično in tisti, ki dobi več glasov, bo nasledil očeta.«

Vili je s svojimi dolgimi prsti pomenljivo počesal brke in brado v špic in se nasmehnil: »Ne, Jakob, brat moj, ne v dvorano. Tam so gospoda, ki so na tvoji strani in bodoči grof, bodisi boš to ti ali jaz, ne bo vladal njim. Ljudstvo, ljudstvo je tisto, ki naj glasuje. Le to in nič drugega, lahko prinese pravico!«

Jakobu se je zavrtelo, oprijel se je knjižne police in si otrl čelo. Vili je segel v omarico nad masivno, lepo izrezljano, hrastovo mizo in potegnil ven dve čaši. Do polovice jih je obe napolnil z gostim rdečim vinom in eno potisnil bratu v roke: »Izvoli, pij. Prideš k sebi. In na ta način potrdiva dogovor!«

Jakob je srknil močno vino. Prvič je začutil, da nima oblasti nad bratom. Vedel je, da ima prav in tako se je zgodilo.

Začele so se velike priprave. V dvor so poklicali risarja, da nariše veliki sliki Jakoba in Vilija. Ker je ljudstvo po večini, če ne kar v celoti nepismeno, ne pride  v poštev papir in pero. Že naslednjega gospodovega dne so na trgu pripravili veliko dogajanje. Bila sta tam dva zaboja in na vsakem slika enega od bratov. V dopoldanskem času sta se imela Jakob in Vili čas predstaviti ljudstvu in jih pridobiti na svojo stran. Seveda je Jakob to storil z veliko mero priliznjenosti in laži a ni mogel zasenčiti brata, ki je s svojo iskrenostjo in do sedaj za oblastnike nezaslišanimi idejami navdušil množico pred sabo. Popoldan so ljudje v koloni eden za drugim stopali v zavetje španske stene in vrgli vsak svoj kamenček v zaboj na katerem je bila slika njim ljubšega bodočega vladarja.

Tako se je prvič v znani zgodovini pripetilo, da so imele ovčice možnost izvoliti svojega pastirja. Na grofiji se je vse predrugačilo. Jakob se je odmaknil in večino časa preživel v hlevu s svojim bliskovitim konjem in mečem. Še naprej se je uril in krepil svojo moč. Bivša gospoda se je porazgubila po grofiji in še vedno dokaj lagodno živela. Vili pa si je izvolil svoj krog pomagačev in svetovalcev. Bila je to prava reformacija in dober glas o novem grofu se je kmalu razširil v sosednje krajine. Prihajali so okoliški grofje na obisk. Nekateri iz firbca, večina po nasvete.

Še dolgo je na tem območju živelo ponosno in zadovoljno ljudstvo, ki je z lahkoto sprejemalo grofove odredbe. Vladal je mir in izognili so se prenekateremu spopadu zunaj in znotraj grofije. Vili je to znal.

Jana Kržišnik

Mentor

Lahko bi rekli, da gre za dobro politično pravljico, vešče dramaturško vodeno. Jezik je nekoliko podrejen zgodbi, tudi dialogi so normirani na zgodovinski način diskusije med bratoma, ki se potegujeta za oblast. In zgodilo se je, da se je neka prademokracija odvila na gradu, Odnos med bratoma je lepo nakazan, tudi struktura karakterja, kar se lepo izkaže v njunem pogovoru. Kultiviranost pogovora enega se ne ujame z agresivnim govorjenjem drugega, in tu je tisto slikanje karakterja skozi dialog. Zagotovo bi v daljši zgodbi prišli v še večjo in razkošnejšo značajsko sliko akterjev – za potrebe vaje, pa je to čisto dovolj.

Daljši odlomek lepo nakaže, kaj se odvija med njima.

Fragment

Vili je povsem mirno nadaljeval razgovor: »Brat dragi, ne poznaš me. Nisva le očetove krvi, s katero tvoje žile so prežete. S silo vladati in z grožnjo držati ljudstvo trepetavo pod svojim okriljem.« Počasi se je sprehodil do knjižnice in brata povabil s sabo. Bila je to velika grofovska knjižnica, ki jo je nadvse cenil in ljubil. Od malega je tu preživljal čas in kot otrok sanjaril o srečni družini in materinem objemu. Že zelo zgodaj se je naučil brati in v tem prostoru je pridobil znanja celega študija. Ni čudno, da je bil neopazen, ker so ga zakrivale stene knjižnice, …  a duhovno in intelektualno je rastel.

»Poglej tu. Kaj od tega si prebral? Služinčad mi je povedala, da je mati tu presedela prenekateri večer in brala, si širila obzorje in delala plan, kako bo vzgajala svoje sinove. Žal naju ni mogla niti enkrat poljubiti, objeti in pokazati materinske ljubezni a baje je nekoč dejala: » Tisti ki ga ljubiš, tisti ti bo zvest! in vedi brat moj, to velja tudi za grofijo.«

Jakobu se je naježila koža in glas: »Ph služinčad povedala … s tisto Viktorijo se meniš, …vem. In knjige in ženske! Z njimi ne moreš vladat. Ko pride sovražnik, ko pride bitka, boš s knjigo opletal okrog?! Meča ne znaš uporabljat, kako bi uril vojsko?! Včasih, ko mečevalci vihtijo svoj meč, zleti kos kože z lasišča ali kos lica v zrak. Kri zapljusne, slepi … tla postanejo spolzka od nje. Pri takem mečevalcu lahko vidiš zobe razkrite skoraj do ušes in se v nadaljevanju zdi, da se z eno polovico obraza reži, ko je druga resna,« se je nazorno razživel Jakob. »Dober vladar pomeni veliko moč, veliko in močno vojsko in to je pot do uspešne grofije!« je pribil. »Kako bi ti, mevža, vse to prenesel, ko pa se še lova izogibaš!«

»Lov. Ja lov. Kaj so nam živali, da si jih lastimo?  Pa ne le to, … mučimo, po nedolžnem ubijamo, zgolj iz užitka, … in v drugih igrah tako celo ljudi. A pustimo zdaj to, razumevanje ne bo doseglo tvojega dojemanja. Si pomislil Jakob, brat moj, da s poglobljenim znanjem in poznavanjem družbenih poti lahko preudarno politično preusmeriš tok dogajanj. Si lahko predstavljaš, da do bojev sploh ne pride? Ljubi in daj ljudem zemljo, združuj in daj priložnost za delo prišlekom; vojska se lahko potem zdolgočasi od ne dela.« se je zasmejal in si drznil zbiti šalo na bratov račun, ki je zmajal z glavo. Kazalo je, da Vilija ne bo mogel ugnati na lahek način zato je ubral drugo taktiko: »Prav Vili, naj dam tudi tebi možnost in naj bo pošteno. Vrniva se v dvorano in razglasimo glasovanje! Tako bo pravično in tisti, ki dobi več glasov, bo nasledil očeta.«

NAPREDOVANJE                                                                                                          Vrtovče, 5. 10 2021

Majhna kuhinja je zaudarjala po mesnem raguju. Okno, katerega krpa že dolgo ni božala, niso prepuščala mnogo svetlobe, še manj svežega zraka. Retro kuhinjska miza je bila polna prazne posode od kosila. Le kozarček je bil poln. Ponovno poln rdečega vina; ne slabega. Marsičesa ni izbirala, ko bi skoraj morala, a pri vinu je bila izbirčna. Zdaj ko so se otroci porazgubili z vrstniki po ulici, mož pa je odvihral neznano kam, si ga je lahko v miru privoščila.

Poklapano je sedela na robu stola v rjavi zamazani domači obleki. Sponka fino spetih – z namenom včeraj umitih –  las, jo je v nekem trenutku znervirala in živčno si jo je potegnila z glave. Kuštri so se ji usuli preko ramen. Jeza, ki je tlela v njej, ji je poganjala nemirne roke in z večkratnimi zaporednimi gibi tlačile neubogljive lase za ušesa. Čeprav inteligenca ni bila njena vrlina je bila pridna delavka. Narava ji je podarila tudi lepo telo in mil obraz, ki ju je neposrečeno izkoriščala. Zaposlila se je pred leti v uspešnem računalniškem podjetju. Najprej kot čistilka. Tisto nekaj ambicije in spodbuda v službi, pa ji je pomagalo, da je ob delu končala poslovodsko šolo in se z leti preselila v pisarno. Tokrat se je odprlo novo delovno mesto v tajništvu – bližje direktorju.

To je bila ona in to je bil njen dom. Pokončno je poravnala hrbtenico in dvignila glavo, ko je srknila naslednji požirek. Ni si dovolila priznati, da pije iz poraza, iz obupa, zaradi teže življenja. Z alkoholom je navezala posebno vez. Rada ga je imela, ljubila ga je, bil je njen zvesti prijatelj, edini, ki jo je tolažil. Težko se mu je uprla, kot se težko upreš dobremu skrivnemu ljubimcu. Uživala je, … a kratko. Taka je narava telesnih užitkov; močno vabijo, da se jim predaš, hitro zavrejo, nato pa se razlijejo v spomin, znotraj katerega se razvije potreba po še.

Ko je takole sedela in spraznila buteljko, so čustva bila dovolj omehčana, da so pokazala svoj obraz Mateji. Misli razočaranja so se mešale z ihto: Zakaj mi ni uspelo? Direktor … saj se mi je vedno smehljal … lahko bi me vzel. Najbrž se nisem dovolj izkazala. Ampak kje? Vse obveznosti sem do časa izpolnila. Dodatne naloge tudi.  Mu nisem bila všeč ko … Vstala je in se s kozarcem v roki sprehodila do ogledala na hodniku. Noge, je pomislila, ko si je dvigovala krilo, so lepe, gladke. Zanalašč nisem šla ta teden na njivo, da ne bi imela prask. Rit … kaj, kaj, … ni to, se je zasukala, v sobnih copatih hitro oddrsala v kuhinjo in vrgla kozarec v lijak, da je tanka steklovina počila in je okrušek zdrsel med tremi umazanimi posodami od kosmičev navzdol. Oh,… Ah ne, zakaj meni ne upe, … nič ne pomaga. Solze so ji počasi zalile oči, ko je ob kuhinjskem pultu drsela navzdol. Zvita v dve gubi, si je z rokama pokrila oči in ihtela: Vse sem dala, da bi napredovala, vse … V mislih se ji je odvrtel film tistega dne. Kako je zjutraj samozavestno vstala že petnajst minut preden je zvonila budilka. Mož, ki ni bil nikdar zadovoljen z njo, se je zbudil takoj ko je prižgala luč: »Kaj delaš pokonci?! Ugasni ta reflektor! Sredi noči nimam mira pred tabo! Pretegnila se je in globlje vdihnila, ko je v želodcu začutila vrvež napetosti prihajajočega razgovora. Oblekla si je že prej izbrano mini krilo in belo srajčko in tiho spolzela iz sobe. Mož se je dvignil v postelji in se zadrl za njo: »Kurba, kurbetina, kam greš s tako kiklo?« Danes se ni odzvala. Če bi se … bi morala najprej leči k njemu. Tako pa je spustil glavo na blazino in zamrmral v predolge brke: »Popoldan, … ja danes. Popoldan …«

Tiho je zbudila otroke, vsakega poljubila in objela. Ko so pižamice spravili pod blazine in se oblekli, je zavrela posodo mleka in jim pripravila skodelice s kosmiči. Podpirajoč glavo z rokama, je sedela z njimi za mizo in opazovala njihovo cmokajoče prehranjevanje. V želji po boljših razmerah zanje je tuhtala: Danes moram blesteti. Pokazala bom vse znanje. Dovolj sem se pripravljala. A kaj če ne bo dovolj? Pri plači bi se mi poznalo toliko, da bi lahko Klari omogočila šolo klavirja. Jure igra fuzbal na igrišču … on se že znajde … Tin tudi … fantom je lažje. Res jim je lažje. Kaj naj Klara dela doma … Posluša njegovo kričanje … Ne … klavir ima rada. Tam se bo zamotila in razvila občutek za umetnost, ki ga v naši družini nikoli ni bilo. Ja! Vse bom naredila, da ji to omogočim. Odločno je vstala, obula otrokom sandalce, še sebi nataknila japonke med dva dolga stopalna prsta … ups … lak … ne rabim. Vzela iz omare salonarčke s peto, v žep pa spustila ravno kupljeno rdečo šminko, saj ličenje ni bila njena navada.

Otroke je odložila v jutranje varstvo in se odpravila v službo. Do desetih je pridno zlagala papirje, urejala arhiv in prerazporedila kartončke. Pol ure prej se je preobula, si spela lase in med rdečenjem ustnic opazovala odsev v ogledalu in se bodrila: Zdaj je tvojih pet minut. Danes boš zmagovalka. Pohitela je po šop papirjev iz pisarniške mize in pohitela po stopnicah navzdol v preddverje in levo v direktorjevo predsobo, kjer ni bila prav pogosto. Usnjeni dvosed in fotelj sta bila prazna. Hm … nikoli si ne bi mogla privoščit usnjene sedežne doma, … valja se v denarju. Mora mi dat novo delovno mesto. Ali pa vsaj dvigniti plačo. Mora. Nujno. Bo … saj bo! … se je bodrila, poravnala krilce in se usedla na dvosed. Dolgi nogi sta vzporedno segali globoko v prostor in le te je direktor najprej opazil, ko je lastnoročno odprl vrata in jo povabil v svojo rezidenco. Ko sta se med vrati rokovala, ga je sramežljivo pogledala v oči in se plaho nasmehnila. Za njima so se zaprla vrata.

Dobre pol ure je minilo, ko so se ponovno odprla. On je ni pospremil, stal je pri oknu in si popravljal srajco za hlače. Ustni kotiček se mu je zadovoljno privzdignil v zloveščem nasmehu. Ona je ponižano hodila mimo naslednjih dveh kandidatk, ki sta medtem zasedli dvosed. Ah … papirji … pozabila jih je v pisarni. Ponosneje je popravila držo, se obrnila in poleg že vstopajoče kandidatke, stopila pred direktorja: »Tole, tole še vzamem,« in si mislila: ne … ne bom ti pustila programa, nikoli ne boš izvedel, rit sebična, rit direktorska izkoriščevalska.

Z muko je pobrala otroke v vrtcu. Hvala bogu je imela bolonjsko omako še zamrznjeno v skrinji, da je skuhala le testenine. Svedrčke, tiste bom skuhala. Otroci jih imajo najraje, … je gnev, razočaranje in bes skušala preusmeriti v ljubezen do otrok.

Ko je tako sedela na tleh in hlipala, je zaslišala prihajajočega moža in strah ji je trepnil skozi možgane:  Svinja je že tu, kaj za vraga sredi popoldneva. Hitro se je dvignila in v bojazni pred njim so ji preskakovale misli: Steklenica, hitro pospravit … kozarec … v smeti. Av, … ops steklo. Zalotil jo je s polnim naročjem krožnikov, ko je pospravljala mizo: »Not!« ji je odločno siknil in pomignil z glavo  proti spalnici. »Viktor?!« ga je moledovala. »Not!« je ponovil. Spustila je posodo na mizo in počasi stopila proti sobi. Z poraščeno roko ji je pomagal z neljubečim potiskom v hrbet. Vrata za njima so se zaprla.

Ko je mož že nekaj časa smrčal in ona ni mogla zaspati, se je v temi tiho dvignila navzgor in kot senca odtavala v kuhinjo. Iz skrivne zaloge si je natočila nov deci. Že zvok natakanja jo je tolažil, vonj že miril, ko ga je okusila, izpila … je že učinkovalo. Korajža v njej je naraščala. Jutri, … ja jutri, … napišem vlogo za ločitev in dam odpoved. Lahko da res grem z dežja pod kap, ampak kapnico lahko uporabim kasneje za boljšo prihodnost.

S steklenico in kozarcem v roki se je zleknila na kavč in uživala v svojem trenutku dneva. Obliznila si je kapljico krvi iz ureznine na prstu, ki se še ni zacelila in se polna načrtov nasmehnila sama sebi.

Jana Kržišnik

Mentor

Zelo dober psihološki portret ženske, ki se ji sesuvajo stvari in ki se ji dogajajo zdrsi. Alkohol je njen zaveznik in buditelj. Hkrati zvemo, da ima težave tudi z možem, ki jo jemlje zgolj kot naslado. V službi hoče napredovati, a je valuta očitno neprava, je samo spodrsljaj …  Dramaturgija v tekstu je mestoma nacefrana, mestoma pa samo nakazana, kar seveda, pri kratkoprozni zgodbi nima širšega manevrskega prostora. Ritem pripovedi je sicer taktno razporejen, tudi notranje dogajanje akterke je ujeto v pravi pripovedovalski stil, no, tudi ločila dajo pravo mero dramturškosti. Konec je malce zvodenel, nenadna odločitev, in še vedno krvaveči prst – tam zmanjka notranje napetosti, notranjega premlevka.

ZALJUBLJENI JANI – PRVIČ

Jani je visel za šankom, ko je vstopi prijatelj Tine in ga okrcal, ker je bil še vedno v gostilni. Zvečer naj bi šli v Zeleni gaj, pa bi bilo dobro, da se do takrat spravi k sebi. Čeprav Jani ni pokazal očitnega navdušenja, je Tine vedel, da ga mika. Zaljubljen je bil v Lino in ta bo prav gotovo tam. Obljubil mu je, da ga bodo ob desetih pobrali pred hišo.

Jani je bil pripravljen že veliko prej. Živčen je koračil pred hišo, se usedel na klop pa spet vstal. Občudoval je cvetoči španski bezeg, sončni zahod in ptičje petje. Petnajst čez deseto ga je že skrbelo, da prijateljev ne bo, ko je na dvorišče zapeljal avto. Zamudili so, ker so morali še natočiti. Usedel se je na zadnji sedež in celo pot poslušal zbadanje prijateljev na račun svoje sramežljivosti do deklet. Gašper mu je dajal nasvete, kako naj se zadeve loti.

Po prihodu v Zeleni gaj so se razšli. Jani je takoj opazil Lino, ki je s prijateljico sedela na klopci. Zbiral je pogum, da bi se ji približal in jo ogovoril, pa se je samo sprehodil mimo, rekel pa nič. Iz razočaranja nad sabo, je zavil k stojnici in si naročil žgano pijačo. Tam ga je našel Gašper, ki je v objemu z dekletom prišel mimo. Prijatelj se mu je resnično zasmilil. Spremljevalki je nekaj zašepetal na uho, ta je pokimala in se odpravila do Line, ki jo je poznala iz srednje šole. Nekaj ji je razlagala, potem pa sta se jima pridružili. Lina je pozdravila Janija z besedami, da je slišala, da dobro pleše. Janija je bilo groza, da bi šel z Lino plesat, vendar je bila to edina možnost, da vzpostavita nekakšen stik. Že vnaprej se ji je opravičil, če ji bo kdaj stopil na prste, ker že dolgo ni plesal. Ob tem izgovoru se je počutil bednega in upal, da bo na vrsti kakšna mirna pesem. Zibanje sem in tja je obvladal. In res so jo zaigrali, njegovo najljubšo, Metulj.

Na plesišču ju prevzame neko novo občutje. Janu so se uresničile sanje. Na žalost je bila ta pesem, na katero sta plesala, tudi zadnja. Obstala sta na plesišču in Jani je kljub zadregi ob novem čustvu, za katerega si ni mislil, da bo tako intenziven, uspel Lino vprašati, če bo naslednji teden prišla. Izmenjala sta telefonski številki in se poslovila.

ZALJUBLJENI JANI – DRUGIČ

     »Živjo Jani, kaj visiš za šankom kot pozabljena marela,« Tine od vrat zakliče prijatelju v pozdrav. »Po kosilu na eno kavo, pa si še zmeraj v istih cotah.«

     Jani nabere ustnice, rad bi mu nekaj primerno neprizadetega odgovoril, a možgani ne usklajujejo miselnih procesov z motoriko, zato samo dvakrat zajame zrak in lenobno prhne: »Hm, ja … glej, se prileže, hmm.«

     »Daj no stari, domov pod tuš, kaj pojej, gremo zvečer v Zeleni gaj,« ga spodbuja prijatelj.

     Zeleni gaj, Zeleni gaj … tam bo … Lina v rumenih balerinkah. Pleše, o kako! Tržačana … obrat … belo krilce … oh … Če ne bi bil rdeč od popitega alkohola, bi se mu zdaj na licih zarisala dva rdeča kroga – tako pa malo temnejšega odtenka sploh ni bilo opaziti. Ozre se navzdol v svoje blatne delavske čevlje: ne, ni šans. Ne znam. Pika. Pozabi! Kljub vsemu se mu v motne oči zaleze nekaj živahnosti. »Če ti tako praviš, Tine, pa grem. Kdaj se dobimo – ob desetih kot po navadi?«

     »Deseta bo v redu in Jani, saj veš …,« se Tine spakujoče zavrti in z dlanema nad koleni oponaša plapolanje prav posebnega krilca.

     »Ah, daj mi mir. Saj ne bi šel, pa je ravno Šank rok. Dobra muzika …« Rad bi bil metulj, ooo … citronček na belem krilu … povabim jo na pijačo … mogoče … Zamahne z roko in prežene podobo. »Zadnjič, ko so špilali, so naredili tak žur,« še doda in spolzne z barskega stolčka. Nabere vse dostojanstvo, dosegljivo v tem trenutku, in se v ravni črti odpravi proti izhodu. Od prizadevanja, da bi omilil alkoholni vtis, deluje nekoliko leseno. Pri vratih se obrne, za hip postane, kot bi premišljal, kaj je pozabil: »In, aja, saj me poberete spotoma?«

     »Ja, ne skrbi, ti se samo nariši pred vrati, pa kaj cvenka imej s sabo.«

     Pol desetih je Jani pripravljen in postopa pred hišo. Res je še nekoliko zgoden, toda privlačnost svetlobe pojemajočega dne pozne pomladi in kakofonija ptičjega petja imajo neopisljiv učinek pri vsakem zaljubljencu. Vsaj mislil je tako. Osvežen s popoldanskim spancem in dolgim tuširanjem prodaja svoj nemir čebelam, ki se pasejo po španskem bezgu. Grozdi vijoličnih cvetov ob podpori latnika razdajajo opojnost v zrak. Usede se na klop pod gankom, pa spet vstane. Kje se obirajo … je že petnajst čez … pogleda uro na mobitelu. Že drži prst na zelenem telefončku, ko z ovinka ustreli snop avtomobilskih žarometov. Fantje imajo spuščene šipe in iz notranjosti prihaja mešanica glasbe in smeha. Zakrožijo po peščenem dvorišču, voznik bahavo povleče za ročno zavoro in pokaže, kako zna draftat. Izpod koles se rišejo sledi in nekaj prahu se dvigne v zrak.

     »Kaj si zmešan, stari bo norel, in sploh, kje ste bili?« se razburja Jani

     »Sori, tankat smo še šli,« mu pojasni Tine »Butni se noter, gremo, gremo!«

     Jani se usede na zadnji sedež in nekaj te pobalinske razposajenosti prijateljev razredči nemirje, ki se ga polasti vsakič, ko pomisli na Lino. Bo tam? Sama, s prijateljico? … Tisto mestno pezde … ja avto ima nobel … pleše …

     »Ej, si se našprical,« ga zbode Gašper. »Mate, dvigni streho, ni za zdržat,« med smehom naroči šoferju. Vsi so vedeli, da je zacopan v Lino, pa tudi, da nima poguma, da bi jo povabil na pijačo, bog ne daj – plesati. »Toliko časa jo boš hodil gledat, da ti jo bo kakšen speljal. Stari, skrajni čas za akcijo. Enega zvrni, potem pa gas,« Gašper nadaljuje z nasveti.

     »Lahko ti govoriš, nate se limajo,« se brani Jani.

     »Jasno, da se,« se pobaha prijatelj in zaviha rokav, da se pokažejo mišice in tatu v obliki ornamenta. »Ne sedim v kakšnem kotu ali visim za šankom. Bejbo je treba zagrabiti, ji nakladati, no, govoriti tisto, kar rada sliši. Kakšna pohvala ne škodi in take fore, saj veš.«

     »Ne, ne vem.«

     »Potem pa opazuj in se uči. Samo, ko bo čas, da se mi spelješ,« zaključi Gašper. »Saj veš, ni vse za javnost,« doda iz previdnosti, da bi prijatelj zagotovo razumel namig. 

     »Razumem, saj nisem zamašen, sploh pa me tvoje frčafele ne zanimajo.«

     »Me prav zanima, če bi se ti ena usedla na kolena. Kaj bi? A?«

     »Madona, kaj si to navalil danes. Pusti me, bom že, s svojim tempom,« skuša Jani zaključiti zanj neprijetno debato. »Poslušajte, se že sliši muzika.«

     Pri okencu hiške pred vstopom na letni vrt plačajo vstopnino. Prvo pijačo spijejo skupaj, pogovarjajo se, vendar so z mislimi vsak pri svojem poslanstvu. Punce, punce, koliko punc! Po začetni spodbudi se razidejo in pomešajo med množico.

     Jani opazi Lino. S prijateljico sedita na klopci in se pogovarjata. Ima fanta? Najbrž ne … če bi bila moja … ne bi je pustil … Ta prijateljica … mora skozi viseti z njo … da bi vsaj kam šla … Povabim obe? … Ma daj, pajaco! … Nabira pogum in korake. Zdi se mu kot bi bila na Aljaski in ne par metrov stran. Skoraj je že pri klopi, hrkne in preizkusi, če mu glas dela. In gre mimo. In ne pozdravi. In nič. Gleda v tla in preklinja svojo boječnost. Zavije k leseni stojnici, da si naroči pijačo – tokrat z nekoliko višjimi procenti. Od nekod se prikaže Gašper, z rokami na ramenih trenutne spremljevalke, ona pa se ga oprijema okoli pasu.

     »Kaj je badi? Nič, a?« ga s kančkom sočutja vpraša. »Ma veš kaj, …« nagne se k dekletu in ji nekaj šepeta na uho. Ta pokima in reče: »Ja poznam, ni problema. Grem.« Jani jo spremlja s pogledom in zajame ga panika, ko vidi, da je šla do Line, ji nekaj razlaga in zdaj s prstom kaže v njihovo smer. Lina vstane, seveda tudi njen satelit.

      Janijeva kolena se zmehčajo na stopnjo želatine in tudi tresejo se tej snovi primerno, ko Lina pristopi in s svetlim glasom pozdravi: »Živjo, jaz sem Lina. Sem slišala, da dobro plešeš.«  

      O, groza … Gašper, ubil te bom … »Ja no, nekaj malega znam, ampak že dolgo nisem,« se odmotava Jani in takoj ugotovi, da kaj si kaj bolj blesavega ne bi mogel izmisliti.

     »Aha, tako,« je tudi Lina v zadregi. Prestopi se in ne ve kam bi z rokama.

     Jani prejme v hrbet prikrit udarec s komolcem. S to spodbudo mu uspe nadaljevati: »Če tvegaš te lepe balerinke, lahko poskusiva.«

     Lina se zasmeje: »So že preživele kakšen napad. No, greva?«

     Jani jo pospremi na betonsko ploščad in upa, da bodo zaigrali kakšno bolj mirno pesem. Prepozna prve akorde … rad bi bil metulj … rad bi letel, letel s teboj … Prime Lino okoli pasu in zaziblje metulje, ki so se mu naselili v trebuhu, v mirnem ritmu … Refren odzveni, romantični trenutek se razblini z naznanilom: Drage dame in gospodje, to je vse za nocoj … vedno je v užitek igrati pred tako publiko … lahko noč …

     Lina in Jani, osvetljena z močnimi žarometi, še vedno stojita na plesišču. Lina čaka … »No, zdaj pa moram … moj prevoz …,« prekine tišino.

     Jani se zdrami: »Ja seveda, seveda …« Že izgleda, da bo to vse, kar zmore, ko se opogumi: »Boš naslednjič tudi prišla?«

     »Mogoče.«

     »Pa bi mi dala svojo številko?«

     Lina iz žepa povleče telefon in vpraša: »Katera je tvoja, pokličem te, pa si spravi mojo v imenik.«

     Razideta se, brez poljuba, brez dotika. Jani po poti domov molči. Poln novega čustva stiska v žepu telefon, v katerem je shranjena številka, ki obljublja …

Jolanda Lesnik

Mentor

Lep dokaz, kako se da družabni žanr nadgraditi s primerno pisateljsko orodjarno: dodati tok zavesti, nekoliko korigirati opise, dodati psihologijo … Avtorici je uspel prikazati šolski primer obdelave snovi – najprej, v prvi zgodbi lahkotno poroča o cagavem fantu, ki je poln romantične iluzije in hrepenenja. V drugi zgodbi se naniza dinamika dogajanja v sedanjiku in je ponujen odličen tok zavesti – fant dvomi vase , a se le nekako zamakne in gre v » akcijo.

Tehnični vidiki pisanja so povsem v maniri dobrega pisanja, interpunkcija besedni nabor in podobno. Poglejmo si odlomek, kjer dramaturgija rahlo zavre, dobi pospešek …

Fragment

Jani opazi Lino. S prijateljico sedita na klopci in se pogovarjata. Ima fanta? Najbrž ne … če bi bila moja … ne bi je pustil … Ta prijateljica … mora skozi viseti z njo … da bi vsaj kam šla … Povabim obe? … Ma daj, pajaco! … Nabira pogum in korake. Zdi se mu kot bi bila na Aljaski in ne par metrov stran. Skoraj je že pri klopi, hrkne in preizkusi, če mu glas dela. In gre mimo. In ne pozdravi. In nič. Gleda v tla in preklinja svojo boječnost. Zavije k leseni stojnici, da si naroči pijačo – tokrat z nekoliko višjimi procenti. Od nekod se prikaže Gašper, z rokami na ramenih trenutne spremljevalke, ona pa se ga oprijema okoli pasu.

     »Kaj je badi? Nič, a?« ga s kančkom sočutja vpraša. »Ma veš kaj, …« nagne se k dekletu in ji nekaj šepeta na uho. Ta pokima in reče: »Ja poznam, ni problema. Grem.« Jani jo spremlja s pogledom in zajame ga panika, ko vidi, da je šla do Line, ji nekaj razlaga in zdaj s prstom kaže v njihovo smer. Lina vstane, seveda tudi njen satelit.

      Janijeva kolena se zmehčajo na stopnjo želatine in tudi tresejo se tej snovi primerno, ko Lina pristopi in s svetlim glasom pozdravi: »Živjo, jaz sem Lina. Sem slišala, da dobro plešeš.«  

      O, groza … Gašper, ubil te bom … »Ja no, nekaj malega znam, ampak že dolgo nisem,« se odmotava Jani in takoj ugotovi, da kaj si kaj bolj blesavega ne bi mogel izmisliti.

     »Aha, tako,« je tudi Lina v zadregi. Prestopi se in ne ve kam bi z rokama.

     Jani prejme v hrbet prikrit udarec s komolcem. S to spodbudo mu uspe nadaljevati: »Če tvegaš te lepe balerinke, lahko poskusiva.«

     Lina se zasmeje: »So že preživele kakšen napad. No, greva?«

     Jani jo pospremi na betonsko ploščad in upa, da bodo zaigrali kakšno bolj mirno pesem. Prepozna prve akorde …

Vaja 12: Jolanda Lesnik

Potovanje

V podhodu sektorja 3, sterilnem od razkužil in vsake toliko presvetljenim z UV žarki, ni bilo življenja. Pouličnih glasbenikov, ki so mimoidočim, odetim v brezbrižnost – modni trend nekaj zadnjih desetletij, ponujali svoj talent za evro ali dva, ni bilo slišati; še klošarja ni bilo nobenega. Čez vrata in izložbena okna trgovinic so bile potegnjene rešetke: Zaprto zaradi korone, so oznanjala prilepljena obvestila. Ponekod je lepilni trak popustil, da so se obesila na eno stran in še popestrila žalosten vtis nekoč živahne promenade. V več lokalih je tema požrla njihovo vsebino, v enem pa so svetile nekakšne nočne lučke, ki so izložbenim lutkam pričarale intimno vzdušje skupinskega ljubezenskega zmenka med hlačnimi nogavicami in čipkastim spodnjim perilom. Zdelo se je, da se jim barvne steklene oči na negibnih anemičnih celulojdnih obrazih svetijo od poželenja. Varnostniki so pred stopnicami v mrežo podhodov preverjali PCT pogoje, osebne dokumente in vozovnice. Nihče, ki ni bil potnik, ni smel naprej. Na peronu 3C je že čakalo nekaj ljudi. Držali so se vsak zase, nekateri z maskami pod brado, ki pa so si jih potegnili čez usta in nos, ko je ženski glas iz zvočnika naznanil prihod vlaka.

Natalija je z eno roko vlekla manjši kovček na kolescih, v drugi pa je držala toaletni kovček, nepogrešljiv dodatek vsake dame na potovanju, pa naj je bilo še tako kratko. Čez ramo ji je visela torbica – bila bi lahek plen za spretne žeparje, ki pa, zaradi že znanih razmer, niso mogli opravljati svojega posla. Potniki so disciplinirano vstopali na vlak. Vsak se je sumničavo oziral nazaj, če njegov naslednik upošteva predpisano razdaljo. Najbolj prestrašeni so podaljšali ročaje svojih kovčkov in jih vlekli za sabo kot zaščitno pregrado. Natalija je počakala, da se je par pred njo namestil v kupe, potem pa še sama stopila po prehodu in z vozovnico v rokah preverjala številke na drsnih vratih. Upam, da bom sama … seveda bom … ta InterCity … si upajo zaračunati … petdeset evrov dodatka za kupe … ni malo, za nočnega pa še več! Tu bo. Kovček je porinila pod sedež, neseser pospravila na prostor za prtljago nad glavo, torbico pa odložila na sedež. Nato je zadrsnila vrata in spustila žaluzije. Vlak se je začel zlagoma premikati, ko pa so zapustili območje železniške postaje, je hitrost narasla. Postankov ne bo veliko, samo pet, zato je potovanje z IC-jem tako luksuzno. Sama, super! Oddahnjena je pobrkljala po torbici in izvlekla stekleničko zeliščnega žganja, ki ga je sunila iz nekega hotelskega mini bara. Na zdravje, si je voščila in nagnila, na Pariz. Sproščenost se ji je zalezla v ude in postalo ji je prijetno toplo. Slekla je blazer in ga obesila na kljukico, bluzo pa zamenjala za udobnejšo majico. Drobne gumbe svilene je odpenjala od vrha navzdol, da se je prikazala čipkasta obroba push-up nedrčka. Zaslišala je zategnjen žvižg … Me kdo opazuje? … Takrat v Beogradu … Plava trava … Na peronu pa tip z odpetim plaščem in bingelnom … potem pa na tirih, Tjaša se je preoblačila, okno odgrnjeno … Smešno je bilo takrat, zdaj pa je sama. Stopila je do vrat in na hitro odstrla žaluzije. Na hodniku ni bilo nikogar. Zapahnila je vrata in se preoblekla do konca … Samo živčna sem, to bo. Še en šluk, aaa, paše. Iztegnila je noge na nasprotni sedež in poskušala zadremati. Glasova iz sosednjega kupeja, zadušena v mrmranje zaradi debelo obloženih sten, sta jo pomirjala. Nadela si je slušalke, jih pritaknila v pametni telefon in nastavila na razpoloženjsko glasbo. Zagledala se je v fantazijski vzorec sedeža na nasprotni strani, telo se ji je mehčalo in začelo lesti v levo, dokler ni glava našla opore stranskega naslona. Dvakrat je tapnila z vekami, odnašalo jo je … Ja, ja, tako ljubica, sprosti se, veš tvoja težava je prav v tem – ne zmoreš se prepustiti. Daj, da ti pomagam. Čutiš to? Ti je všeč? Tvoja ledenost se raztaplja, vidiš, punči, daj še, še. Izdihni, na glas, ne zadržuj se … Vse glasnejše sopenje jo predrami. Zravna se na sedežu in pozorneje prisluhni. Fak, lahko bi bila malo bolj diskretna. Z dlanema si je pokrila ušesa, toda stokanje ji je med prsti lezlo v slušne kanale in jo dražilo. Nekaj časa se je poskušala zadržati, ko pa seanse ni hotelo biti konec, je vzdignila slušalko interkoma in poklicala kondukterja:

»Gospod, saj mi je prav nerodno, toda par poleg mojega kupeja, no … glasna sta, saj veste, kaj mislim?«

»Razumem, razumem,« je pokimavala in še enkrat poizkusila, »se res ne bi dalo kaj narediti glede tega?« Pomolčala je in si od navala zadrege grizla ustnico.

»A da ne? Pa bi se vsaj hoteli sprehoditi po hodniku, mogoče potrkati in preveriti vozovnice ali kaj podobnega?«

»Joj, oprostite, seveda, Sever, kupe 3, vagon 7. In, res, hvala gospod.« je z olajšanjem zaključila in obesila slušalko na držalo.

Čez čas je potrkalo na njenih vratih. »Kondukter,« se je predstavil obris na nasprotni strani.

Natalija je odprla vrata: »Pozdravljeni, še enkrat hvala, da se  potrudili.« Slišim, oziroma ne slišim, bili ste uspešni,« se je pošalila, a je šala ob resni drži uslužbenca izpadla bedno.

»Gospa, sosednji kupe je prazen. Potnika sta izstopila na prejšnji postaji,« ji je sporočil in sumničavo ošinil kupe. V košu je opazil prazno stekleničko žganja in gospo s pomilovalni glasom tolažil: »Zadremali ste, mogoče se vam je pa sanjalo.«

»Mogoče pa res … toda … ne … Gotovo imate prav, opravičujem se vam za povzročene sitnosti,« se je z zmedenimi besedami poslovila. Koraki so se oddaljili, slišala je še sik avtomatskih vrat, ko je kondukter vstopil v naslednji vagon. Zatem nič, samo značilno šumenje drvečega vlaka. Sesedla se je na stol in premišljevala, kaj se ji je pravkar zgodilo. Ne, ni sanjala, ampak kaj je drugega hotela reči kondukterju, vztrajati?! Pomilovanje v njegovem pogledu jo je ustavilo. Glasovi v glavi? Tumor?! Ne, ne in ne!!! Res sem ga slišala, je izrekla na glas in se ob tem zdrznila. Pa še pogovarjam se sama s sabo. Bravo. Prikloni se pred nevidnim občinstvom: Hvala za vašo pozornost, do naslednjič. Zaslišala je ploskanje, zatem modificiran moški glas: Dobra predstava. Boš zdržala do Pariza, ali te bo prej zlomilo? Živčki, živčki, tralalalala … Vedno si bila mrha, zdaj je glas že prav hreščal. Kot skozi prenavite slušalke … Ne, saj ne more biti … Ti madr fakr … Zagrabi telefonske slušalke in si jih prisloni k ušesu. Podrsa po telefonu in odtipka številko za odklepanje. Na zaslonu se je prikazal režeč poraščen obraz: Čao bejba, se me spomniš? Ni ji bilo do pogovora, zato je video klic prekinila. Le kdaj sem ga sprožila. Saj ga nisem. Hekerski vdor? Možno, čisto možno. Bom zamenjala številko in prepovedala objavo v imeniku. Pa navaden telefon si kupim, samo SMS, brez interneta in MMS in še česa. Iztaknila je baterijo iz telefona in se olajšano prepustila potovanju.

Mentor

Dramaturško in slogovno dobro sestavljeno. Zgodba se odpira s podrobnim opisom začetka potovanja, ambienti, počutje, … Potovanje samo se je najprej zdelo nekomplicirano, udobno, prijetno, potem pa nenadoma nekakšna erotična scena, ki damo vznejevolji, da poišče pomoč. Kondukter je prizanesljivo vljuden – in opis odvržene stekleničke v košu, daje dramaturgiji dodatno globino, prav tako informacija, da je sosednji kupe že prazen ….  Telefon je bil vsega krvi. Izpeljava iz zgodbe je hitra in odločna, kar daje dramaturški nabitosti legitimnost dramaturškega loka. Ritem stavkov je dobro prirejen, interpunkcija je vestno vtkana v pripovedno tkivo. Prav tako je raven jezika odlična

Pa si oglejmo dramaturški vrh.

Nadela si je slušalke, jih pritaknila v pametni telefon in nastavila na razpoloženjsko glasbo. Zagledala se je v fantazijski vzorec sedeža na nasprotni strani, telo se ji je mehčalo in začelo lesti v levo, dokler ni glava našla opore stranskega naslona. Dvakrat je tapnila z vekami, odnašalo jo je … Ja, ja, tako ljubica, sprosti se, veš tvoja težava je prav v tem – ne zmoreš se prepustiti. Daj, da ti pomagam. Čutiš to? Ti je všeč? Tvoja ledenost se raztaplja, vidiš, punči, daj še, še. Izdihni, na glas, ne zadržuj se … Vse glasnejše sopenje jo predrami. Zravna se na sedežu in pozorneje prisluhni. Fak, lahko bi bila malo bolj diskretna. Z dlanema si je pokrila ušesa, toda stokanje ji je med prsti lezlo v slušne kanale in jo dražilo. Nekaj časa se je poskušala zadržati, ko pa seanse ni hotelo biti konec, je vzdignila slušalko interkoma in poklicala kondukterja:

»Gospod, saj mi je prav nerodno, toda par poleg mojega kupeja, no … glasna sta, saj veste, kaj mislim?«

»Razumem, razumem,« je pokimavala in še enkrat poizkusila, »se res ne bi dalo kaj narediti glede tega?« Pomolčala je in si od navala zadrege grizla ustnico.

»A da ne? Pa bi se vsaj hoteli sprehoditi po hodniku, mogoče potrkati in preveriti vozovnice ali kaj podobnega?«

»Joj, oprostite, seveda, Sever, kupe 3, vagon 7. In, res, hvala gospod.« je z olajšanjem zaključila in obesila slušalko na držalo.

Čez čas je potrkalo na njenih vratih. »Kondukter,« se je predstavil obris na nasprotni strani.

Natalija je odprla vrata: »Pozdravljeni, še enkrat hvala, da se  potrudili.« Slišim, oziroma ne slišim, bili ste uspešni,« se je pošalila, a je šala ob resni drži uslužbenca izpadla bedno.

»Gospa, sosednji kupe je prazen. Potnika sta izstopila na prejšnji postaji,« ji je sporočil in sumničavo ošinil kupe. V košu je opazil prazno stekleničko žganja in gospo s pomilovalni glasom tolažil: »Zadremali ste, mogoče se vam je pa sanjalo.«

»Mogoče pa res … toda … ne … Gotovo imate prav, opravičujem se vam za povzročene sitnosti,« se je z zmedenimi besedami poslovila.

NIKOGARŠNJI DAN (Laura Brataševec)

V mirno temino so se že začeli zarezovati vsiljivi odtenki jutranje zarje. Dremavica narave je brbotala skoraj grozeče in se hinavsko plazila ob nepremičnih hrbtih trdnih opek. Sukala se je tiho kot tat, a je v trenutku zaobjela spokojno dihanje predmestnih domov. Hrušč je sunkovito udaril v nov dan. Izpod mehke pernice se je izmotala bleda dlan. Udarila je po hreščeči budilki in z vso težo tega sveta dvignila najprej eno veko, nato drugo. Zenice, ki se niso takoj privadile na udrihajočo belino jutra, so sprva lenobno obstale na zamazanem zidu spalnice, šele čez nekaj trenutkov so sprejele dano nalogo in se zazrle v nove obveznosti. Telo se je počasi in mukoma izvilo v pol ležeči položaj, nato razkoračeno vrglo na mrzla zlizana tla dve dolgi stopali in se dvignilo. Pogled v ogledalo je bil kar se da klavrn, mestoma skladen z jutranjo zmečkanostjo. Spet … daj, večer, pridi … čim prej … ne morem … V svojo mukotrpno podobo je zrl ženski obraz, ki so mu številne brazde brezsramno razkrivale ne ravno mladostna leta. »Silvija!« Daj, daj v drugo!« »Ja …« Počasi je dvignila krtačo in jo približala razkuštranim lasem. Ni se jih dotaknila, krtača je obstala v zraku. Kdaj se mi je to povesilo? Fuj … glej …! Z drugo roko je dregnila viseče meso nadlahti in z gnusom spremljala zibanje sala. »Ej, a boš zmencala?!« Bežno se je ozrla na uro. »Sedem!« Lase je kar nepočesane stlačila v objem gumijaste elastike, ki jo je večer prej mimogrede snela s kupa polomljenih voščenk. Pogoltnila je jutranjo kislino in čez zgrbančeno telo povlekla široko črno obleko. »Že grem!«

V temni, z zavesami zastrti kuhinji je vanjo butnila jutranja razrvanost treh malčkov. Ena čez drugo so se stegovale male dlani in gomazele po kuhinjski mizi. »Vedno zadnjo minuto! Seveda, tebi se ne mudi, eni hodite v službo … drugi moramo pa delat!« Čemeren moški glas jo je spotaknil iz jutranje dremavice na brezčuten vsakdan. Nalila je kavo v okrušeno skodelico in sedla za mizo. Po nekaj požirkih je pogled le dvignila izza rjave brozge, preletela prostor. Ana še ni počesana … Tina … pa kako ravno popacano majico? In Filip … joj, Filip … Nato se ji je pogled ustavil na srednje veliki umetnini, ki je »krasila« ta brezčuten prostor. Vedno znova se je ozirala k njej – gnus, ki ga je ob tem čutila, jo je vabil, da je ni mogla zaobiti. Črnolaso dekletce, ki zardelo zre v daljo. Popolnoma golo, z napetim trebuščkom in komaj zaznavnimi oblikami brstečih prsi. V njenih rokah je le košarica z rdečim cvetjem, ki se iz malih poganjkov preraščajo v žametno rastlinje. Tomaževo najljubše okno v svet, je pravil. Verjetno ponaredek, saj si pravega Picassa ne bi mogel privoščiti. Večkrat ga je zalotila, kako zre vanjo, z očmi polnimi … zdelo se ji je, da pohote in neustavljive želje. In vedno znova je obžalovala novo jutro, ki je Ano in Tino porivalo v to starost. Ni mu zaupala, niti malo. Vedela je, da so pri vsakem dotiku njegove misli drugje, da se naslajajo nad podobo mlajših. Mnogo mlajših. Premladih, gotovo. In da bi dala roko v ogenj za varnost svojih hčera? … Hitro je odmaknila pogled, da se ji misli ne bi izlile prek zatilja v komaj še zaprta usta.

Pravzaprav je z namenom zamujala. Vse postoriti zadnjo minuto je pomenilo hitenje, hitenje pa je zapolnjevalo njene misli, da niso ostale tihe, same, ujete v prostoru in času. In zdelo se ti bo, dragi bralec, da je rada odhajala v službo, da je bil to njen varen kotiček, kjer se je lahko razživela in bila ona. Ah, kje! Čeprav je bila poslovodja te male osamljene trgovinice, je rožljanje ključavnice vedno znova spremljal odpor, da mora spet tja. Pod sabo je imela nekaj mladih deklet, študentk, ki so rade prodajale oblačila, čeprav cenena. Delo ni bilo težko, ponujalo je čas za hihitanje in tihe klepete, stranke pa so se z veseljem ozirale po napeti rožnati koži. In prav to je bilo zanjo vsakodnevna klofuta. Ta mladost, brezbrižnost, ko veš, da je pred tabo še celo življenje, da imaš neomejene možnosti … Jeza ji je porivala želodčno kislino prek sapnika v samo zaodrje rumenih zob, da bi tulila kot nora, a vseeno ji je pogled venomer uhajal k tej mladosti. Kje sem jo izgubila …? Zakaj sem tako brezglavo …? Če bi lahko še enkrat … živela. In dnevi so bili enaki prejšnjemu. Oprijemali so se misli na mladost, ko je vedno znova spolzel kvadratek na koledarju in jo porival naprej. Naprej. Tja, kamor ni hotela iti. A kam bi sploh še lahko šla? Njeno življenje je bilo brezciljno tavanje. Golo preživetje. Mi je tega treba …?

V resnici je živela sama z otroki. Nikoli ga ni doma … To jo je osrečevalo, a ni zmanjševalo njenega občutka nezadostnosti, nesposobnosti. Otroci so namreč sad svojega očeta in kmalu se je njena vrednost prezrcalila s Tomaža na njegov podmladek. »Ti naredi!« »Nisi vredna, da te pes poščije!« »Prinesi in utihni!« Kdo bi si mislil, da se lahko za tako drobnimi usteci skriva toliko gneva! Sprva je bila jezna, besede so se ji zdele nezaslišane. Nato se je branila. Potem jih je začela ignorirati. In zdaj …? Zdaj verjame vanje. Svojo nezaželenost, a obenem nujno prisotnost je zakrila z nenehno ustrežljivostjo. Naloga? – Pomagam! Lačen? – Izvoli! Utrujen? – Pridi! Dan za dnem, vsak popoldan, do večera: Pomagam! Izvoli! Pridi!

Končno je sedla na zamazano in mestoma smrdljivo pregrinjalo sicer vredne sedežne. Najprej je hrbtno stran utrujenih reber naslonila nazaj in prisluhnila. Lene misli ji je napolnilo moško smrčanje, ki je iz delovne sobe odmevalo v praznoto spodnjih prostorov. Za to živim … Naj gre … nekam! In študentke in mulci in … in tista gnusoba tam … in jaz sama! Če je kaj vredno … Roka se je kar sama iztegnila, nevedoč je premikala prste k razmajanemu predalniku. Misli se niso prekinile niti za hip. Zakaj mi ne uspe? Zakaj meni ne …? Vse dam, vse naredim … rada bi bila sposobna … da bi videli … pa berem … se zanimam … A zame je prepozno … Zakaj ne morem …? Nenehno je lovila ravnotežje na ostrini rezila. Roka, ki je bila zdaj zamaknjena h klubski mizici, je krčevito objemala nekoliko mlačno temno steklenico. Dobro bo. Zavrtela je pokrovček tako nežno, da se je zdelo, da je v ta gib vložila vso mero strasti celotnega dne.  Brbotanje iztekajoče rdečine je bilo mamljivo, skoraj čutno. Kozarec je počasi primaknila k nagrbančenemu obrazu in ovlažila od teže vsakdana izsušene ustnice. V užitek, ki ga je tako čakala, ki ji je osmišljal vsakodnevno prerivanje skozi muke hitenja, ustrežljivosti, prisilnih nasmehov in kimanj s škrtajočimi zobmi, se je zagrizel tih otroški pisk. Vsaj to mi pusti …! Ponovil se je še enkrat, tokrat malce daljši. Pusti mi … mir. Vsaj to … Pusti … me … Še enkrat se je zaslišal nežen, ne glasen hlip iz otroške sobe. Ne … pusti … Pusti me, ker ne morem … Zidove je spet pobožala tišina. … več … Prsti so se vedno znova približevali stekleni zapeljivki. Spet in spet. In spet. Če bi lahko še enkrat živela … če bi lahko … vse od začetka … prav vse bi spremenila. Saj takrat nisem vedela … bila sem srečna … želela sem si moža … A meni ne more uspeti! Kaj sem našla? Tega … Spet se je nagnila proti mizi. In spet in spet. … svoje življenje sem položila v njegove roke … trapa! Nisem vedela, kako hitro lahko roka postane pest … sovražim ga, ker me sovraži … In … in … želela sem si otroke … ja … ideja je bila tako lepa … saj bi jih imela še enkrat … samo tako življenje … to je … to je tihi ubijalec …! Spet poln kozarec je primaknila k ustnicam in naredila požirek. In nato še enega. In še enega. Enega za drugim, vsak večer, vsak teden …

V skrivnostno temino so se počasi priplazili prvi dotiki novega dne. Še slabotni žarki so se čutno obregnili ob hrbtišča trdih opek, nežno spolzeli prek razgrnjenih oken in stopili v notranjost predmestnih domov. Obsijali so sprva napol uvele orhideje, se pomikali po zlizanem podu in se dotaknili klubske mizice. Dvigali so se počasi, dokler niso končno poljubili zapeljive prazne steklovine. Drugi žarek se je stegnil k prevrnjenemu kozarcu ob zapacani sedežni in mimogrede oplazil nemo dlan, ki jo je v zapestju objemala gumijasta elastika. Navpično so se z višine negibnega telesa po njej spuščale tople rdeče kaplje.

Mentor

Dokaj liričen uvod, ki ne nakaže, da gre za težko socialno temo, prej nasprotno, zapelje nas v neko idiličnost, ki jo nato raztrešči breme vsakdana. Tak stilski prijem je sicer zanimiv, a je nekako v spopadu z vsebinsko materijo, ki je kar precej neidilična, polna notranjega nergavega preverjanja in samospraševanja. Zelo dobro je nakazan notranja dinamika. Karakterna slika akterke je izrisana v konturah stalnega samospraševanja, taktično dobro umeščenega v tekst. Lok pripovedi je zmerno napet, torej je dramaturgija skrbno vodena, vse do ostrega konca, ki zapečati nergavost. Zanimiv je segment večera, ko akterka poišče tolažbo, ko najde nadomestno življenje. Če sklenem, potem je tu ta pretirana idilična vpeljava v zgodbo nekoliko zavajajoča, daje pa zgodbi novo dimenzijo sentimentalnosti, olepša tragiko in je nek način protiutež črnini v duši. In oglejmo si dramaturško zelo nabit odlomek.

Fragment

Končno je sedla na zamazano in mestoma smrdljivo pregrinjalo sicer vredne sedežne. Najprej je hrbtno stran utrujenih reber naslonila nazaj in prisluhnila. Lene misli ji je napolnilo moško smrčanje, ki je iz delovne sobe odmevalo v praznoto spodnjih prostorov. Za to živim … Naj gre … nekam! In študentke in mulci in … in tista gnusoba tam … in jaz sama! Če je kaj vredno … Roka se je kar sama iztegnila, nevedoč je premikala prste k razmajanemu predalniku. Misli se niso prekinile niti za hip. Zakaj mi ne uspe? Zakaj meni ne …? Vse dam, vse naredim … rada bi bila sposobna … da bi videli … pa berem … se zanimam … A zame je prepozno … Zakaj ne morem …? Nenehno je lovila ravnotežje na ostrini rezila. Roka, ki je bila zdaj zamaknjena h klubski mizici, je krčevito objemala nekoliko mlačno temno steklenico. Dobro bo. Zavrtela je pokrovček tako nežno, da se je zdelo, da je v ta gib vložila vso mero strasti celotnega dne.  Brbotanje iztekajoče rdečine je bilo mamljivo, skoraj čutno. Kozarec je počasi primaknila k nagrbančenemu obrazu in ovlažila od teže vsakdana izsušene ustnice. V užitek, ki ga je tako čakala, ki ji je osmišljal vsakodnevno prerivanje skozi muke hitenja, ustrežljivosti, prisilnih nasmehov in kimanj s škrtajočimi zobmi, se je zagrizel tih otroški pisk. Vsaj to mi pusti …! Ponovil se je še enkrat, tokrat malce daljši. Pusti mi … mir. Vsaj to … Pusti … me … Še enkrat se je zaslišal nežen, ne glasen hlip iz otroške sobe. Ne … pusti … Pusti me, ker ne morem … Zidove je spet pobožala tišina. … več … Prsti so se vedno znova približevali stekleni zapeljivki. Spet in spet. In spet. Če bi lahko še enkrat živela … če bi lahko … vse od začetka … prav vse bi spremenila. Saj takrat nisem vedela … bila sem srečna … želela sem si moža … A meni ne more uspeti! Kaj sem našla? Tega … Spet se je nagnila proti mizi. In spet in spet.

KURA SPORA

Vesolje je vedelo, da so Zevnikovi in Trševani na zdavnaj prekucnjeni nogi. Odkar pomni svet, so se med njimi vnemali spori, bodisi okrog zemlje bodisi zavoljo neke neumnosti. Eden na drugega sta bevskala stari Zevnik in še osivelejši Trševan; gospe sta si žugali izpod zamaščenega predpasnika s praga na prag; mularija je zdaj v igri, zdaj v besu poganjala trdo kamenje na sosedovo njivo. A kot se za tukajšnjo bit spodobi, v resnici nihče več ni vedel, zakaj. »Tako je bilo …«

»… in tako mora biti!« sta složno, a vsak na svojem dvorišču hrknila starca, ko je kateri od mladeža poprosil, da bi se vsaj urico ali dve smel poigrati s sosedom.

Človek bi rekel, da jima je tovrstno spodjedanje mirnih živcev pasalo, da sta v tem malodane uživala, saj se je nemalokrat dogodilo, da je kak zimski večer, ko se dan že zgodaj pomete za hribovje, kateri od njiju opazil, da danes še ni bilo mrkega pogleda čez bližnje smrečje. Takrat je eden ali drugi hitro napel osiromašeno lice, še bolj nagrbančil čelo in tako ali drugače našel nekaj, kar je pri sosedovih zagnalo vik in krik. Že so letele psovke, se spajale z omrežjem groženj in žalitev ter na koncu udarile ob lesena vrata ene in druge hiše. In po tem sta se oba ugreznjena naslonjača zazibala v miren in spokojen spanec, kot da ne bi bilo nič.

Da je bila meja med Zevnikovim in Trševanovim svetom še jasnejša, so se celo živali mrko gledale in zdelo se je, da nenehno tekmujejo. Da krava na tej strani plota hitreje prežvekuje kot tista na drugi. In če sta kozla sočasno zagledala šop trave, ki je zrastel prav na meji, sta se hitro spodbodla z rogovi, čigava bo. Le mački sta sem in tja preskočili leseno ogrado in spustili zajeten kupček na sosednjem travniku, ne da bi ena drugo spraskali do krvi. Žival namreč čuti, in prav vse, kar je bilo živega tod okrog, je vedelo, da meja je in vedno bo.

Jutranje sonce je že oblizovalo mokro zelenje, ko sta se starca zibala po svojem posestvu in ga pregledovala. Dve kravi … bik je … kozla sta dva … maček se klati … vse je … Bilo je vse na svojem mestu in Trševan je zadovoljno kimal v oprsje. Tudi Zevnikov je bil videti prešeren, dokler ni nekaj zgrabilo njegovega pogleda. Sosed je to takoj zapazil in se je godrnjaje že vlačil k ogradi. »Ooo, kar izgini, od koder si prišel!« je zalomastil Zevnikov. Oprezala sta sicer en za drugim, da se kateri ne bi prenaglo nagnil k prišleku, a se obenem čudila, od kod se je vzel. Prav pod lesom, človek bi prisegel, da je zavzela geometrijsko sredino, je čepela lepa rjavo-bela kura. »Ta kura ni tvoja …« je s presenečeno mirnostjo začel Trševan, a je sosed hitro pristavil: »Moja! Včeraj … včeraj sem jo kupil! Ha!« Prvi ga je sumničavo premeril in prhnil v tla: »Lisica lažniva! Ves dan si čepel na verandi …«

»Pa kaj! Pod mrak mi jo je pripeljal Mirčev Tone.« Trševan je vedel, da to ni res, zato se je zgolj zakrohotal in zamahnil z roko. »Kaj se smeješ? Moja je pa pika!«

»Ni, ne boš me imel za norca. Ta kura je od nekod prišla, in ker čepi na meji, je tudi moja.« Zevnikov je globoko zajel sapo, da bi oporekal, a ga je hudi kašelj utišal, zato je sosed nadaljeval: »Jajce bo moje.« Obrnil se je, še preden je sosed prišel do zraku, odcapljal do terase in se začel spet približevati pernati razsodnici. Za sabo je vlekel lesen pošvedran stol, ga malce pozibal, da se je bolje zakoreninil, in sedel poleg kure. Oni, prepričan, da bo kura njegova, je začudeno buljil v sedečega soseda, potem pa še sam skočil po sedalo. Le od kod je prišla? Čigava je? Eh, ni važno čigava je bila … zdaj bo moja! Tam bom sedel, pa če mi je večni počitek odmerjen ob sami sosedovi meji! Pridrsal je še ta neko uborno stolico in se upognil. Eden od drugega oddaljena slab meter sta soseda zrla v krilato žival, ki se ni dala motiti. Tam je čepela, glavo mestoma porinila v levo ali desno in jo nato spet hitro povlekla k sebi, kot bi se bala, da bo kak del njenega telesca preveč segel na katero od strani. Ni se plašila, niti se ni zibala, prestopala ali kako drugače nakazala, h komu bolj sodi. Bila je tam na sredini, menda ob samem trdem, hladnem mejnem kamnu.

»Mmm, omleta bo slastna …« je sam pri sebi, a dovolj glasno Trševan dregnil nasprotnika. Ta se je pobledelo zapičil vanj: »Šema sakramenska, boš pustil?! Tudi če kura ni moja, sem jo prvi videl in zato sodi k meni!«

»Trmariš kot otročaj,« mu je oni vrnil, »ker si jo prvi videl … Pha! Briga me za to kot za lanski sneg! Se mar zemljo meri po merilu, kdor jo prvi vidi?« Sosed mu je hotel oporekati, a ga je Trševan spet preglasil: »Poraščeno zadnjico je polegla točno na mejo, zato ne more biti tvoja.«  Zevnikov je v tem času dobro zajel sapo. »Če sem jo prvi videl, je moja! Lahko bi jo v trenutku zgrabil in premaknil na svojo stran …«

»Pa si preveč pošten, da bi to storil …?« mu je vskočil sosed, oni pa je kar nadaljeval: » … in četudi izgleda, da sedi na meji, to ne drži, ker je za pero ali dve pomaknjena proti meni. Zato bo kura moja in njeno jajce tudi!« Ob tem se je Trševan pomaknil naprej, kot da šteje peresa, da se je začel Zevnikov glasno krohotati. Ta, ki je še vedno s komolci slonel na kolenih in upogibal svojo betico, je čemerno zabrundal: »Govori, kar hočeš. Tu bom sedel, dokler se kura ne premakne k meni. Takrat jo bom zgrabil in adijo!«

»Enako bom storil jaz, da veš!« Hrbet sta naslonila na mestoma preperelo lesovino in čakala. Okrog njiju so zdaj že letali otroci, eni še v pižami, drugi bosi in brez majice in se drug drugemu pačili čez ograjo. »Kaj delaš, ata?« so spraševali, starca pa sta le občasno zagodrnjala: »Pšššt! Splašili jo boste,« in si pritisnila kazalec na izsušene ustnice. Tudi gospe sta se pokazali na pragu. »Marjan, kaj vendar počneš?« je nekajkrat zapovrstjo zakričala Zevnikova, druga pa se ji je pridružila: »Jošt! Tam boš čepel sredi belega dne?! A si zblaznel?! Delat se spravi!« In ko sta opazili, da sta v preklinjanju svojih mož složni, sta, da ne bi kdo tega vzel za zavezništvo, začeli tuliti ena proti drugi: »Kaj tuliš, gobezdalo!«

»Molči, baba zmešana! Kdo te je klical?«  pa sta le sedela in zrla v kuro, ne da bi en drugemu še navrgla kako besedo.

Popoldan je že skoraj minil, prizor na vedno s histerijo obarvanem koncu vasi pa se ni kaj dosti spremenil. Dokler se ni v nekem trenutku perjanka dvignila na suhljati bedrci. Soseda sta se nategnila. Nekaj vzdihljajev je negibno stala, nato pa začela svoje krempeljce potiskati ob osušeno travo. Starca sta zrla vanjo kot v samo zlato. A vrag se ni pomaknil ne levo ne desno. Stopicala je natanko po sredini, tik pod leseno ogrado, točno po meji. Včasih jo je le malce zaneslo, da je stegnila levo perut in se je Trševan že hotel pognati za njo, pa se je v istem trenutku nagnila še desno, da je zmamila še Zevnika. Potem pa spet po jasno začrtani sredini, dokler ni izginila za obzorjem. Čemerneža sta nemo zrla za njo, dokler ni prvi oslinil ustnic: »Bravo! Splašil si jo! Ti in tvoja divjad!« in pokazal na vriskajoče otroke. Trševan je pogled premaknil izza daljave v soseda: »Kaj bevskaš, ko pa si jo ti preplašil s svojo grdo faco!«

»Ti boš meni …!«

»Kaj …? Kaj boš? Spravi se proč od moje zemlje, še trava rjavi pod tvojo sapo!«

»Zapri gofljo in mi izgini spred oči, grdoba!« In že sta vlekla vsak svoj stol proti domači terasi. Bodi si dovolj grdih besed za danes, sta laježa poprijela vsak za svoje delo in se nista niti ozrla eden proti drugemu.

Naslednje jutro je bilo enako prejšnjemu. Trševan je šepal po svoji posesti in ga pregledoval, Zevnikov se je zibal po svoji. A sreča jima bodi mila, oba sta v istem trenutku zagledala, da je nekaj pod ogrado na istem mestu kot včeraj. Zapodila sta se tja, kolikor so jima pač dopustile moči in okosteneli sklepi. Spet je bila tam rjavo-bela kura, a tokrat ni čepela ob mejnem kamnu, temveč je ležala vodoravno, enakomerno nagnjena na eno in drugo stran. »Je …?«

»Stegnila se je …« sta se nekam čudno dopolnila, se zazrla en v drugega, a le za hip, nato pa hitro nagnila nad negibno žival. »Pusti, moja bo!«

»Sanjaj! Niti slučajno!« Vsak jo je vlekel za eno bedro in zdelo se je, da se bo zdaj zdaj razparala. »Spusti, no, raztrgala jo bova!«

»Ti jo spusti!«

»Daj, da jo razkosam, no!«

»Ti?? Da bi ti zaupal?! Ni šans!«

»Pošteno jo bom razdelil, tu pred tvojimi očmi,« je zdaj spravno rekel Zevnikov. Trševan je za hip obstal, nato pa zaklical: »Miško, prinesi sekiro!« Napol gol otročaj se je zapodil pod lopo. Soseda nista popustila prijema niti za milimeter. Zevnikov je nato le moral spustiti, da jo je Trševan lahko razkosal, a je telo močno krčil, da bi se lahko v trenutku sosedove goljufije pognal čez ograjo in mu kuro izpulil iz grabežljivih rok. Vseeno sta si uspela današnje kosilo pošteno razdeliti in bila sta kar zadovoljna, ko sta vsak s svojim kosom mesa stopala proti kuhinji. Gospe sta seveda negodovali, zakaj ni v loncu cele kure, češ, da bi morala biti njihova, a sta se na koncu morali zadovoljiti z nastalo obaro. Nenazadnje niti ena niti druga kure, razen pečenih beder, nista marali, pa tudi otroci so raje le posrebali omako. Meso je ostalo le gospodarjema in prav je tako, sta menila, saj sta nenazadnje prav onadva prečepela cel dan ob tej mejni kuri. S polnim želodcem in občutkom zadovoljstva, ker sosed ni zmagal, sta se oba sesedla v naslanjač na verandi. In bilo je prvič, da nista bevsknila niti besedice.

Laura Brataševec

Mentor

Odlična satira. Dinamika pripovedi je vseskozi rastoča, da ustreže tudi dramaturški napetosti. Oba akterja izkazujeta posestniško vnemo in skrbno pazita na svojo posest. Bevskanje in draženje je značajska folklorna obara, ki jo podeželje res premore. Čar tej zgodbi daje tudi primerno izbran jezik, ki daje satirični vsebini primerno valovno dolžino. Tu in tam se prikrade v stavčno skladje, kakšna nerodno postavljena beseda, bržkone v želji, da bi bil zapis izvirnejši, ampak, to so le tehnične malenkosti, ki se jih da spretno odpraviti. Struktura teksta je notranje povezana, pravilno grajena, da daje bralcu vtis tekočega dojemanja in slikovitosti. Resnično prepričljiva pripoved, ki nosi v sebi to naše slovensko vnemo po prepiranju za centimetre zemlje. Konec zgodbe je dramaturško dobro izpeljan s salamonsko rešitvijo, kura gre na pol. Kako dobro pisateljica barva situacijo, nakaže odlomek:

Fragment

Eden od drugega oddaljena slab meter sta soseda zrla v krilato žival, ki se ni dala motiti. Tam je čepela, glavo mestoma porinila v levo ali desno in jo nato spet hitro povlekla k sebi, kot bi se bala, da bo kak del njenega telesca preveč segel na katero od strani. Ni se plašila, niti se ni zibala, prestopala ali kako drugače nakazala, h komu bolj sodi. Bila je tam na sredini, menda ob samem trdem, hladnem mejnem kamnu.

»Mmm, omleta bo slastna …« je sam pri sebi, a dovolj glasno Trševan dregnil nasprotnika. Ta se je pobledelo zapičil vanj: »Šema sakramenska, boš pustil?! Tudi če kura ni moja, sem jo prvi videl in zato sodi k meni!«

»Trmariš kot otročaj,« mu je oni vrnil, »ker si jo prvi videl … Pha! Briga me za to kot za lanski sneg! Se mar zemljo meri po merilu, kdor jo prvi vidi?« Sosed mu je hotel oporekati, a ga je Trševan spet preglasil: »Poraščeno zadnjico je polegla točno na mejo, zato ne more biti tvoja.«  Zevnikov je v tem času dobro zajel sapo. »Če sem jo prvi videl, je moja! Lahko bi jo v trenutku zgrabil in premaknil na svojo stran …«

»Pa si preveč pošten, da bi to storil …?« mu je vskočil sosed, oni pa je kar nadaljeval: » … in četudi izgleda, da sedi na meji, to ne drži, ker je za pero ali dve pomaknjena proti meni. Zato bo kura moja in njeno jajce tudi!« Ob tem se je Trševan pomaknil naprej, kot da šteje peresa, da se je začel Zevnikov glasno krohotati. Ta, ki je še vedno s komolci slonel na kolenih in upogibal svojo betico, je čemerno zabrundal: »Govori, kar hočeš. Tu bom sedel, dokler se kura ne premakne k meni. Takrat jo bom zgrabil in adijo!«

»Enako bom storil jaz, da veš!« Hrbet sta naslonila na mestoma preperelo lesovino in čakala. Okrog njiju so zdaj že letali otroci, eni še v pižami, drugi bosi in brez majice in se drug drugemu pačili čez ograjo. »Kaj delaš, ata?« so spraševali, starca pa sta le občasno zagodrnjala: »Pšššt! Splašili jo boste,« in si pritisnila kazalec na izsušene ustnice. Tudi gospe sta se pokazali na pragu. »Marjan, kaj vendar počneš?« je nekajkrat zapovrstjo zakričala Zevnikova, druga pa se ji je pridružila: »Jošt! Tam boš čepel sredi belega dne?! A si zblaznel?! Delat se spravi!« In ko sta opazili, da sta v preklinjanju svojih mož složni, sta, da ne bi kdo tega vzel za zavezništvo, začeli tuliti ena proti drugi: »Kaj tuliš, gobezdalo!«

»Molči, baba zmešana! Kdo te je klical?« Onadva pa sta le sedela in zrla v kuro, ne da bi en drugemu še navrgla kako besedo.

Jonas

V ogledalu na hodniku prestrežem podobo moškega: šarmanten gospod z nekoliko preraslo brado, že kar lepo siv – vsaj petdeset jih mora imeti, sedi ob kavi v dnevni sobi.

Še enkrat pogledam vzvratno. Poudarjen nos, nasajen precej visoko, močno odstopa iz razmerij zlatega reza, vendar deluje obraz kljub temu presenetljivo skladno. Nos je oblikovan tako nenavadno, da bi se ga dalo primerjati kvečjemu s kakim kubističnim detajlom. Izraz je nekam odsoten, rahlo razmišljen, kar me neznansko privlači. Kaj vse se skriva za tem? Vznemirim se. Najraje bi se obrnila, napravila tistih nekaj korakov nazaj …

Začetek niti ni slab. Nastavljen je kot kakšna ljubezenska zgodba – ljubezen na prvi pogled ali kaj takega. Tako kaže, toda zgodbe v resnici ne vidim pred sabo. Samo odblesk je, neulovljiva slika trenutka. Navda me z občutkom vznesenosti, ki utripa: se zgošča in širi kakor vesolje. Na nič se ne morem opreti. Nemočna se spogledujem s prastaro strastjo, obnemoglo nekje v preteklosti; že zdavnaj naj bi izgubila svoj smisel in svoj pomen.

Živo se počutim ob trapasti misli, da bi se obrnila, napravila tistih par korakov nazaj, ga prijela za ramo … Kar mir! Bilo bi najmanj neumestno, če že ne neprimerno. Hudo osladno bi izpadlo. Ali pač ne? Vsaj trznil bi morda … Počasi bi se obrnil navzgor, da bi ga videla v profilu še z druge strani, potem bi se dvignil, se na hitro poslovil še on … Od koga? To zdaj ni važno … Zakaj bi se že na začetku zgubljala v obrobnostih, ko pa ne vem, kam to sploh pelje. Ostajam lepo pri pogojniku – kaj bi, če bi, pa nisem! In tudi ne bom.

Prav tukaj se mi zatakne. Vsaj malo bi morala še posedeti, pa bi se vse obrnilo drugače. Popila bi kavo do konca … In zgodba bi stekla kar sama po sebi. Ne pa da zginem s prizorišča ob najbolj nepravem trenutku, ko se je ravno odkašljal v pest, da bi nekaj povedal. Zdaj mi drugega ne preostane, kakor da stopim korak naprej, skozi vrata, in odnesem s seboj jalovo doživetje. Te zgodbe je konec že v zametku. Konec zgodbe! Nihče je ne bo pogrešal.

—

Že zdavnaj bi lahko naletela drug na drugega, najmanj ob delavnikih pet pred sedmo v kava-baru. Sodeč po najinih koordinatah sva se obšla po večkrat na teden. Enkrat na mesec bi se morala vsekakor srečati na eni od treh točk v mestu. Iste ljudi sva poznala, bolj ali manj. Ne bi ga spregledala. Takih ni prav veliko.

Hej! slišim za sabo. Kar dve stopnici preskočim. Ustavim se v medetaži. Še preden se obrnem, me dohiti in prime za ramo. No vidiš, pa se je le začelo dogajati … Torej preteklik! Kaj pa vem, ni rečeno. Sedanjik mi je precej bližji – v njem bolj jasno dojemam. Tole v zvezi s časom res ni enostavno. Čas sploh ne teče, ne sam po sebi. Previja se s klobka na klobek – eden se veča, drugi se manjša … Spet se zapletam. Zgodbe ne bo, ne tako ne drugače. Izgubila sem nit. Malo prej se mi je strgala.

Kaj pa potem? se je smiselno vprašati. Kakšen ‘potem’!? Dvoumno vprašanje: Ali naj potemtakem sploh še kaj rečem ali je pričakovati, da se bo vendar še kaj zgodilo … Samo Hej! Hej! mi odzvanja. In dlan čutim na rami. To ni kar nekaj. Tega si ne umišljam. Toda še dobro se ni začelo, že bi rada povlekla naprej. Odpade – ker, kolikor se poznam, bom vse zamočila, če že nisem, s tem svojim razpredanjem. Ne, tokrat pa ne. Sprejela bom, kar mi je dano – tako je naneslo, in bo, kar pač bo.

Tu, v medetaži, je vse enostavno. Nič se ne zatika. Ni ne hitenja ne obotavljanja. Ni zadržkov. Preteklost ovrževa s prvim dotikom. Brez vsake besede planeva skupaj. Sedanjost razpraskava do krvi. Kakšno razkošje trenutkov! Sva. Na karkoli drugega še pomislim ne … Briga me! Prav malo me briga, zakaj se osebek skriva v povedku … Mi pa seveda še zdaleč ni vseeno, kaj kdo dela ali kaj se s kom godi … Po vsem sodeč je to všeč tudi njemu.

Čisto od blizu si ga ogledam. Profila sta si seveda podobna, a hkrati različna – ne toliko zaradi razlik v razmerjih, kolikor v izrazu. Oni zrcalni profil s hodnika se mi je videl čuten, skoraj nadčuten, nekoliko zadržan … Tale, z druge strani, zgleda prodoren, za čuda zbran, nadvse odločen. In vendar sta eno! To. Ta obraz sem pravkar sprejela v dar.

Hlastava v prihodnost, bredeva po njej proti toku – do neke točke, kjer strmo ponikne in naju kot nič pusti za seboj.

—

Povratka ni več. Vržena v prostor in čas, moški in ženska – dva človeka, ki ob spremljavi glasbenih vložkov zemljanom in nezemljanom sporočava, da sva tukaj in zdaj, da sva obstajala, ne le vsak zase, temveč skupaj, oba, do konca in čez.

Kaj pa dialog? Zgodba brez dialogov je dolgočasna. Šele skozi dialog se da lik razviti … Kakšen lik, vendar!? Samo profila sem se dotaknila, komajda obeh. Brez vsake besede sva planila skupaj … Hej! je rekel, nič drugega. In to mi zaenkrat zadošča. S tem je povedano več kot cel plaz vrinjenih stavkov, ki brnijo v zakulisju: Ko je stopil za menoj po stopnicah – pojma nimam, kaj ga je v to pognalo, saj mu z ničemer niti namignila nisem, naj mi sledi – in se je kar sam odločil, da je to dobro in prav (kako je do tega prišel, si ne predstavljam, razen če bi me videl v ogledalu, kjer sem ga imela na muhi, pa še to ni verjetno – kajti bilo je tako bežno, tako neznansko kratek pogled sem mu namenila …); kaj ga je dvignilo, da se je spustil v avanturo, v avanturo – kaj pa drugega (do medetaže je bilo še kar nekaj stopnic!), in me prijel za ramo …  Za dialog je še čas. Tam v medetaži, kjer se kar nekaj dogaja, pa res ne bova kramljala!

»Kakšna škoda se dela!« mi reče, ko se razgovarjava pozno v noč. Jaz bi seveda čvekala do jutra, on bi pa raje, saj veste kaj … »Ko bi vsaj nekaj do konca povedala, ne pa da skačeš še sebi v besedo!« mi pravi. Ampak ne, kot nora vse obnovim – z dodatnimi, s še bolj zapletenimi vstavki. Ko ne odneham, vzame papir in mi nariše: kakšno skico, model, zakonitost … in vse mi postane bolj jasno. »No dobro,« se vdam, zaenkrat.

On išče bistvo, jaz iščem detajle. Vsaka podrobnost me gane: prsa (tu-dup, tu-dup … mu počasi in zanesljivo dela srce) – kot mačka se vanje ugnezdim; zlezem z obrazom navzgor, dokler mu z ličnico ne zapolnim očesnega dupla (ob tem občutim neznansko toplino, vidim obrise njegovih želja …); ustne povlečem skozi zavoje levega uhlja (zaslutim genetski zapis, najraje bi ga klonirala …); preden ga objamem čez pas, preverim še nos (tu je!). Ostalo je pod cenzuro. Pa saj ni nič takega, samo koža prijetno diši. Oh ta kemija! Predpreteklik me spremlja že lep čas …

Potem ga zagledam, kako tam, kakor še nikdar, mirno leži, z metuljčkom pod vratom. S prsti mu grem čez čelo, čez nos, čez ustne in brado, čez cel život. Profila sta si podobna in hkrati različna – ne toliko zaradi razlik v razmerjih, kolikor v izrazu.

Majda Čelik

Mentor

Razkošna zgodba. Pisateljica razkaže bogat nabor stilskih možnosti interpunkcije, oklepaji, podpičja, tropičja, dramaturška vejica. Jezik je tokrat  povsem skladen liirčno vsebino. Dramaturgija – ta je v tem primeru bogata, morda prebdena z miselnimi refleksijami, ki podajajo vedenje o literarnem snovanju, o uporabi časov in drugih tvarin zgodbarjenja – morda kot obrambno taktiko subjekta v ljubezenski spogledljivosti, ki se zazrcali v hoteni bližini. Prav ta dinamika spoznavanja, daje zgodbi tisto globinsko sidrišče, tisti pikantni zvarek besedne estetike. Struktura zgodbe je trno grajena, nikjer ne omahne, nikjer ne izgubi prijetnega žuborečega toka. Dinamika je mestoma pospešena, kar daje  prijeten ritem branja. Odlična!!!

In zdaj nekaj drobcev:

Kaj pa potem? se je smiselno vprašati. Kakšen ‘potem’!? Dvoumno vprašanje: Ali naj potemtakem sploh še kaj rečem ali je pričakovati, da se bo vendar še kaj zgodilo … Samo Hej! Hej! mi odzvanja. In dlan čutim na rami. To ni kar nekaj. Tega si ne umišljam. Toda še dobro se ni začelo, že bi rada povlekla naprej. Odpade – ker, kolikor se poznam, bom vse zamočila, če že nisem, s tem svojim razpredanjem. Ne, tokrat pa ne. Sprejela bom, kar mi je dano – tako je naneslo, in bo, kar pač bo.

Tu, v medetaži, je vse enostavno. Nič se ne zatika. Ni ne hitenja ne obotavljanja. Ni zadržkov. Preteklost ovrževa s prvim dotikom. Brez vsake besede planeva skupaj. Sedanjost razpraskava do krvi. Kakšno razkošje trenutkov! Sva. Na karkoli drugega še pomislim ne … Briga me! Prav malo me briga, zakaj se osebek skriva v povedku … Mi pa seveda še zdaleč ni vseeno, kaj kdo dela ali kaj se s kom godi … Po vsem sodeč je to všeč tudi njemu.

Čisto od blizu si ga ogledam. Profila sta si seveda podobna, a hkrati različna – ne toliko zaradi razlik v razmerjih, kolikor v izrazu. Oni zrcalni profil s hodnika se mi je videl čuten, skoraj nadčuten, nekoliko zadržan … Tale, z druge strani, zgleda prodoren, za čuda zbran, nadvse odločen. In vendar sta eno! To. Ta obraz sem pravkar sprejela v dar.

Kot mačka se vanje ugnezdim; zlezem z obrazom navzgor, dokler mu z ličnico ne zapolnim očesnega dupla (ob tem občutim neznansko toplino, vidim obrise njegovih želja …); ustne povlečem skozi zavoje levega uhlja (zaslutim genetski zapis, najraje bi ga klonirala …); preden ga objamem čez pas, preverim še nos (tu je!). Ostalo je pod cenzuro. Pa saj ni nič takega, samo koža prijetno diši. Oh ta kemija! Predpreteklik me spremlja že lep čas …

Hlastava v prihodnost, bredeva po njej proti toku – do neke točke, kjer strmo ponikne in naju kot nič pusti za seboj.

Klon

Spočet sem bil nekje na robu Mlečne ceste, kar daleč proč od starega osončja. Rodil sem se kmalu zatem, ko se je ladja prebila čez most v Andromedo in zaokrožila okoli Alfe. Zadihal sem v soglasnem kriku pod dvojno zvezdo! Srečnež torej? Ne, nič kaj bolj trpkega od mene se ne bi moglo poroditi. Ni bilo sojenic ob moji strani, ki bi povlekle svetlo nit v prihodnost, ne boter za tolažbo. Le mati. Ujet v očetov DNK sem zgrabil njene prsi …

88. kvartal

Z Zemljo nimam druge naveze kakor preko iztrošenega monitorja, ki mi iz Termostata 3, iz hladne vežice pod zemljo, kjer hibernira moj prototip, moj oče, sporoča dejstva o njegovem stanju. Enkrat buljim v zaslon po celo večnost, spet drugič grem brezbrižno mimo. Dobro poznam legendo za posamezne vitalne organe, katerih funkcije vztrajno limitirajo k abscisni osi. Temperatura tam doli – tam gori – pač tam nekje pod Soncem – na Modrem planetu vztrajno narašča. Tudi v očetovem ledenem tabernaklju.

Medtem ko si odmerjam infuzijo za boren obrok, me iz primorane rutine predrami pisk aparatur. Alarm. Predolgo sem se nadejal, da bi krivulje spremenile smer – da se obrnejo navzgor ali da končno potonejo pod črto v nevidno polje! Tokrat ne trznem. Povsem mirno si vbrizgam tekočino (s skoraj pretečenim rokom) v veno, čvrsto sprožim in skrčim pest, da mi kri požene hranivo po ožilju, in se zazrem v živosrebrn sij, ki vdira skozi lino. Alarm! Spet? Pa le pogledam.

Mati me je že zelo zgodaj previdno podučila, kako naj ga, očeta, čim dlje ohranim na frekvenci in kako naj se odzivam na impulze, ki prihajajo z občutno zakasnitvijo. Meni so se zdela njegova sporočila vseskozi enolična, skopa in suhoparna, ona je pa zmeraj vzneseno poskočila: »Hi-joj, poglej ga – kako si mu podoben!« Tedaj se mi ni zdela čisto pri sebi. »Približaj!« je s prstom vsakič pokazala na obe strani razvejan možganski reženj in me kot nora s pestjo spodbodla v ledja. Dolgo nisem prav razumel, kaj je na tem – da jo zares, bolj kot vse drugo, zanima predvsem tisti predel, kjer se gojijo čustva in meljejo spomini (nanjo, seveda). »Kako lep dan je!« je vzdihnila ob takšni sliki. Kje vidi dan? sem se od nekdaj čudil.

»Pooo-vej … Po-veeej-jejejej …« je on prosjačil zmeraj znova, dokler mu mati ni že ničkolikič povedala spet vse skraja.

Jejejejej … že meni kar naprej zavija v glavi. Le kdaj bo tega konec? Saj ne da me v resnici moti, ko se oglaša z obrobja mojega obstoja. Ne. Moti me to, da sta oba, še bolj pa ona, v zakulisju te odprave napravila nesmiseln komplot napram sistemu. Pravila so bila jasna: prenos neevidentiranih stvari in vsakršnih substanc – kaj šele živih celic – je bil najstrožje prepovedan. A pretentala sta zgolj mene. Kaj me je treba? Saj nisem drugega kot skupek dvomov, nedoumljiva kopija človeka, ki ga v ničemer nikdar ne bom presegel. Le komaj primerljiv sem, samo podoba (za mater), samopodoba (za očeta). Natančno podvojen in hkrati razdvojen v svoji biti hitim ves zbegan skozi vsemir, brez vsakršne identitete. Pokveka. Zmaličen do banalnosti in neizmerno prazen. Imam po njem vso to neznansko žalost v sebi? Še lastni senci, pod dvojno zvezdo, težko prenašam … 

Po drugi strani pa – težko prestajam njegovo večno stisko, strahotno večnost, brezupno pričakovanje, ki se nikamor ne odmakne. In se ga usmilim, tako kot vselej. Nataknem si e-rokavico, preko katere lahko vzpostavim vez. Na senca si pripnem priseske za hitro branje misli in se vpnem v begajočo sliko. Zagledam ga, kako potrpežljivo ždi sam v sebi. Ojej. Prav takšen bom čez kakih sto in več kvartalov!

»Po-veeej … Po-veeej …« mi para ušesa sterilen, zategel glas. Moj ljubi, je vedno rekla mati – le njemu, meni nikoli. Ljubi? Kakšna potratnost … Škoda impulzov!

»Z-dravo!« ga zdolgočaseno pozdravim. Začnem nekje na sredi.

»Tu govorimo le še s prikritim očesnim stikom, z očmi, zastrtimi z zaščitnimi očali, in z nekaj kretnjami: ja-tja (v tisto smer) – ne-tja (ne v tisto smer), pozor-nevarnost! … Nekje ob koncu mojega 50. kvartala, še pred puberteto, so mater osamili, da ne bi s svojim slabim vzgledom vplivala na moj razvoj. Pred tem je namreč enkrat pripravila tečaj za priklic nasmeškov, češ da nasmeh izredno dobro vpliva na prebavne organe (dobivamo pač pilule, ki spodbujajo njihovo delovanje), a se nikakor ni obneslo. Večina si jih po užitju nerazgradljivih sintetičnih zapredkov še vedno raje da kar prst v usta, da laže izbljuvajo nehranljiva, žilasta vlakna, ki obležijo v želodcu in ki boleče napihujejo črevesje. Potem samo še čakajo, da se jim prebavni trakt počasi zlepi in zasuši … Pa nič! je rekla. Vsak ima možnost izbire.«

»Po-veeej …« me ustavi sredi misli. Aha. Kako je z njo, ga bolj od vsega drugega zanima …

»Tako – tako,« navržem, preden se zberem in mu povem, da je pri nas v bistvu še vedno vse zelo po starem. »Po tistem, ko so jo odkrili, da je pretihotapila kar nekaj doz s sumljivo celično kulturo, so jo vzeli pod strog nadzor. Prepozno. Rodila je, tako mi je rekla, v kazenski kajuti – pod pršem vode, pomešanim z ozonom (za razkužitev najožjega okolja), sama, v koritu pod odsluženo operacijsko mizo. Prikrivali so me (uradno kot eksperiment) dokaj uspešno, dokler ji ni usahnilo mleko. Takrat se je postavila resna dilema, kaj naj z menoj, saj zame hrane ni bilo (kaj šele mleka), pa tudi iz preventivnih zdravstvenih razlogov. Postal sem rizični faktor v vseh ozirih. Razmišljali so že, da me – glede na kronični bronhitis in na simptome številnih virusnih bolezni, ki bi lahko ogrožale posadko – podležejo evtanaziji. Nikakor! se je zagrizeno zavzela mati. Spomladi bo bolje … je prepričevala sebe in druge.« Le kakšna pomlad neki! Od kod ta ženska sploh jemlje moč, da vedno znova tvega, in to samo za tvojo (skorajšnjo!?) posodobitev.

»O-jeeej!« zajeca oče.

»Tu ni pomladi,« mu vskočim v brljavo misel. »Z vidika Zemlje, po starem koledarju,  merimo svoj biološki čas kar v kvartalih – kot prispodobo za letne čase, za nekaj, kar ni mogoče več doživeti, in ki jih je še komajda mogoče šteti. Sicer pa se tukaj, v praznem prostoru, s časom nihče več reno ne ukvarja. Prepuščamo se privlačnostim med zvezdami, težnim pospeškom in mnogim neznanim silam, ki nam krojijo pot v  izkrivljeno usodo. Prav vse doživljamo drugače, kot bi si ti sploh kdaj lahko predstavljal. Morda te kdaj v kakšni časovni zanki, na mimobežni poti, še srečam? Pomahala si bova – kot dva razpotnika v medzvezdju – in si namenila širok nasmeh.« 

»O-jeeej!«

»Ja, res ojej. Ker zdaj še mater bolj poredko vidim. Kaj pravi? Še vedno dela v izolaciji po dve izmeni, da ji odmerijo vsaj nekaj dodatnih obrokov iz skupne zaloge. Vsaj pol mi jih odstopi. Uradno sem namreč še vedno le slepi potnik, brez vsakršnih pravic … A vse le ni tako hudo. V kratkem bom dobil – otroka! Je že na poti. Na las ti bo podoben.«

Majda Čelik

Mentor

Poskus metafizike in abstrakcije, ki pa je zgodbovno dobro zastavljena in izpeljana. Dramatizacija je v tekstu blažena z dvomljivostjo in z neko stilsko visoko razvito upovedno močjo, ki se tokrat spopada z znanstvenofantastičnim žanrom in časovno raztegljivostjo. Žanrsko je tekst povsem prilagojen obrtni žanrski normativnosti,; še več, dodana mu je stilska izbrušenost, ki jo redko vidimo v tovrstnem žanru. Dobro Vam je uspel tehnološki spis, ki  ima svojo literarno upovedno poetiko.