burjac@ajd.sik.si

Izložba literarne delavnice

Ker ima literarna delavnica – šola kreativnega pisanja, ki poteka pod okriljem Lavričeve knjižnice, že kar lepo dobo, teče sedmo leto, smo se odločili, da na Burjaču odpremo izložbeni prostor, kjer bo moč prebirati najboljše izdelke. Za začetek se predstavljajo udeleženci nadaljevalnega tečja, tokrat na temo slepote. Naloga je imela namen ponotranjiti občutke slpega človeka – empatijska vaja.

V izložbenem oknu bodo predtavljeni tudi prispevki začetne skupine, ko bodo prišli do izraznejših tekstov.

Prispevki

Algoritem

Drsim s prsti po gladkem lakiranem lesu na svoji levi. Gladim s prsti levo in desno, dolgo na istem mestu, nato pa rahlo nagnem glavo vstran in grem s konicami prstov po utoru, ki sem ga zatipal pod njimi, vse do roba in naprej proti sredini. Previdno in počasi napredujem dalje, dokler se ne spojim z blagom njene obleke. So jo oblekli v tisto platneno, s svilenimi trakovi, v kateri sem jo spoznal? Tako sem si zamislil, upam, da niso pozabili … Ja, mi odleže, ko mi med prsti spolzi svila in takoj za tem objamem njeno že otrdelo hladno dlan, ki jo ne izpustim še nekaj naslednjih ur.

Ah kako sem bil razburjen … in vzburjen tistega dne, ko sem se odpravljal k tebi, se zamaknem v spomine. 

Pridrsim na postajo in upam, da nisem zamudil. Sam sem se podal na to pot, … prvič do sedaj. A gnalo me je … moral sem, … in ni mi žal. 

S palico brezglavo opletam sem in tja. Grozno se mi mudi. V strahu, da koga oplazim, po nesreči trčim v gospo, ko ihtavo napredujem na svoji poti. Želim jo vprašati o odhodu vlaka, a se je najino srečanje preslabo začelo. Slišim jo nekaj godrnjati v brado in njen oddaljujoči glas mi pove, da noče imeti opravka z mano. Vem, umiriti se moram. Če se prenaglim in ne grem zbrano od točke do točke, se hitro izgubim. Ne maram občutka, ko nimam nadzora nad svojim položajem, nad lokacijo telesa v prostoru … sever, jug, vzhod, zahod … to so osnove, ki jih moram vsak čas obvladati … Seveda spet s pomočjo taktilnega kompasa, … kako pa drugače?! … Jezen sem nase, ker ne vidim, … vem! … krivično jezen na starše, … svet čutil je na prvo mesto postavil vid, sploh odkar se je razvila pisava, … brez oči si drugorazreden, manjvreden, … v takih situacijah sem preveč besen, da bi se tolažil s tem, da je vid distalno čutilo in da nas v resnici ločuje od sveta, notranjega sveta svobode … in bistva, … k vragu filozofija, …  Končno stojim na pravem mestu – vsaj zdelo se je tako – prepoznam ga po pogovorih iz okolice, ko se komaj toliko umirim, da lahko smiselno prisluhnem zunanjemu – meni tako težko razumljivemu – svetu. Študentje se pogovarjajo o odhodu domov. Dobro da je petek, da so tukaj, v veliko pomoč so mi. Rahlo se sprostim in se odločim, da se ne bom predajal utopiji, … ne, danes ne! Danes sem pred izjemnim izzivom. Prijateljskim … kar ljubezenskim, ne bom prikrival, …ja leta, … ah, nič ne de, … 

Ampak koliko še, tipam za uro, ki se je skrila globoko pod rokav … kakšen material je to? … sintetika … ni pravi. Ma ne, ne še to! Tako banalni spodrsljaj! Kateri pulover je bil na vrhu?! Prepričan sem, da novi, … moder … barvo mi je povedal Nik. Ta pobalinček bi me lahko tudi naplahtal, ampak vem, da mi sestra Manja – njegova nona – ne bi kupila nič neprimernega. Na otip sem ga ocenil za volnenega, nežno ovčko, gosto in toplo, ki na prstih pusti pristen občutek mehkobe. Sigurno je naravno obdelan, vem, … torej ne more biti pretirano temen. Lahko da so barve naravne in je na pol prazna modra, kot nebo … Ni važno, ta pulover zdaj ni na meni. Pa bi moral biti. Tale rebrasti je lahko le tisti znošen od celega tedna, … za doma. Sklonim glavo in povoham, da se prepričam. Kuhinja, ja … Ne morem tak pred njo, … na prvi zmenek. Hja starec bebavi, … živ si dokler ti neumnosti rojijo po glavi, pravijo. Hm, … no … tako pravim jaz.

Odločim se, da ne bom šel v tem puloverju, ki ga imam na sebi. Pomiri me svež vonj po opranem izpod rebrovine. Srajca bo kar dovolj za danes, otoplilo se je, … čutim tople sončne žarke na sveže obritem licu. Kjub svoji brljavosti, priprem veke pred spremembo v zaznavi, ki ji pravijo svetloba – vidim jo ne, kajti vidimo lahko le takrat, ko vemo kaj bomo gledali. Tudi sicer imam oči raje zaprte – vsaj med ljudmi –  kajti levo oko mi tako nenaravno uhaja navzven.

V vagonu se bom slekel, sem sklenil, se umiril in pripravil na srečanje. A kje je, saj sem zamujal, zdaj pa, … čakam?! Kaj pa če … študentje gredo kam drugam, … trčena gospa je odšla, … v zvočniku škrta, brez pravega povabila na prihod vlaka … Stojim ponovno ves zmeden. Z orientacijsko belo palico potipam na levo. S tipalom zaznam nekaj preveč mehkega za železno ogrodje čakalnice z oglasno desko in razporedi, kamor sem se želel pomakniti. „Gospod … emmm ne drezajte prosim mojega psa, da vas ne ugrizne, … lahko vam pomagam, kam želite?“ softnost njenega glasu pomiri še zadnji vrvež v meni. Odrešen. Na dlani začutim topel prh in takoj za tem podrsavanje hrapavega pasjega jezika po njej. „Kar, kar, … ne bojte se, spoznal vas je za prijatelja, … lahko ga pobožate, če želite.“ Moji prsti se izgubijo med dolgo satenasto dlako. Tanjšo, redkejšo, bolj ravno in manj toplo od ovčje. In vsaka dlaka stoji zase, ne sprijemajo se skupaj s podlanko, tako kot jagnjetova. „Rjav je,“ pristavi. Hm, kaj mi to pomeni? … čokolada, drevesno deblo, blato, moji novi čevlji, ki jih imam obute – upam da – Nikovi lasje, … Izkoristim situacijo in se od pasjega kožuha sklonim nižje in s prsti – kot da ni nič – oplazim preko gladkega laka čevljev, da se prepričam o njih spodobnosti, nato pa se dvignem in obrnem v smer izvora prijaznega glasu: „Sežana. V Sežano sem namenjen.“ „No, potem imate pa tako smolo kot jaz. Vlak se je pokvaril in so odhod prestavili najmanj za dve uri,“ mi  potrpežljivo razloži. Res je na postaji sumljivo tiho. Študentje so onemeli, njih prisotnosti ne prepoznam. Gospa je že davno odšla. Nekako ne gre mi danes, … ne gre … se me že prijemlje otožnost, ko ona razplamti: „Veste kaj gospod, jaz bom šla z avtom. Danes grem k sestri in jutri obiščem prijateljico. Mislim, da imata skupno to, da sveta ne gledata z očmi. Razumem vas, … kolikor pač lahko. Pojdite z mano, zapeljem vas.“ „Oh nekdo vam bo nekoč že poplačal gospa, če ste res tako prijazni,“ se mi nasmehne upanje. „Pravite, da imate slepo prijateljico? Takoj se počutim domačnejšega veste, ne zamerite“ nadaljujem. „V splošnem se ljudje ne menijo za nas.“ „Ja imam, Tonka je.“ …Tonka, … Tonka, … kri mi privrši v prsni koš in navzgor preko senc v prostor za očmi in v glavi povzroča sladkobno valovanje. „Modrejc?“ pomenljivo naglasim priimek. „Ja!“ vsklikne. „Jo poznate?! … Ne! Nemogoče! Vi ste … o moj bog, … resno!?“  Nasmehnem se in pokimam. Prime me za roko, najprej z eno, nato z obema dlanema objame moje. Prijetna toplina iz njih se pretoči v moje srce. Vem, da sem v dobrih rokah, med dobrimi, … svojimi ljudmi. „Vi ste gospod Leopold Perkins!“ vzhičeno zaščebeta. „Tako težko je pričakovala ta dan, pojdiva hitro, da se seznanita. Verjamem, da se bosta lepo razumela, … no ne smem vsega povedat, … veste, … kot prijateljici, pa mi je vendarle kakšno navihano malenkost zaupala. Dolgo si že dopisujeta.“ Dobro mi je ob njenih besedah, res, … kot bi se že dolgo poznala. V meni raste zaupanje in pričakovanje ob enem. A kot bi bil tudi nem, ne le slep, kar stojim na mestu in zrem predse. Pustim, da se občutki razlezejo po telesu. „Pridite Leo, greva, čim prej!“ me krepko prime pod roko. „Saj vas lahko kličem Leo … tako kot ona? Aja, … no … jaz sem pa Marta,“ doda še eno ime v moj mozaik ljubih oseb. 

Tisti dan je, kljub začetnim nevšečnostim, res bil sončen v vseh pogledih. Tisti dan je sonce ponovno vzšlo, … in potem je minilo nekaj lepih let, …

Po urah nemega sedenja, na rami začutim Martin dotik. Zdramim se iz preteklosti in padem v bolečino, ki jo moram preboleti. Prišla je točno in zanesljivo, tako kot vedno. Od prvega dne nama je stala ob strani. V znak podpore, potuje iz rame po moji levi roki vse do Tonkinega mrtvega  telesa. Nakaže mi, naj razprem prste in jo izpustim. „Počasi se pripravi, čas je.“ me odtegne od nje in mi v dlani položi rubikovo kocko za slepe, ki sem ji jo tisti dan nesel v Sežano za spoznavno darilo. Hm, … Algoritmi, … in točno določen vrstni red, … mar res … to živimo? ja, … to bo to! … se mi sestavlja v mislih. Obraz se mi razjasni v nekakšni sladki grenkobi. Njena kocka je sestavljena. Tudi iz mojih slepih oči se je pritihotapila solza in mi nekje v ozadju pustila trpko, slano sled po grlu.

In ker sonce ne ostaja na nebu večno, … je danes zašlo … in istočasno vzšlo na drugi strani, v nekem drugem svetu. 

Jana Kržišnik Makovec

Izlet

Na železniški postaji v Novi Gorici je v tem času mirno. Vrvež po prihodu jutranjikov se je že razgubil, le tu pa tam je slišati potekavanje in zapoznele odgovore kamnitih odmevov izpraznjenega prvega perona. Skozi glavna vrata kolodvora vleče  – ne glede na vreme in letni čas je tu zoprno postavati. Potisnem si klobuk kolikor se da navzdol (toda prepih mi še vedno mrzli ušesa) in obstanem. Mencam. Bog se usmili … kaj sem mislil! Po računalniku je enostavno (napravo imam za slepe in slabovidne) … Na katero stran je že blagajna – če sploh dela. Imam čas, imam čas … vlak gre pet do devetih … Stisnem ročaj bele palice in zatapkam pred sabo. Postaje ne poznam dobro; tak občutek je to – kot bi se vrgel v prazno. Doma je drugače. Okreten sem kot mačka; tisti, ki me ne pozna, ne bi rekel, da sem slep. V novih okoljih pa … Levo, drži se levo. Naredim nekaj korakov in zadenem ob oviro. Porka madona, mi uide. Nisem ponosen na take besede, toda to je moj ventil za frustracije – kolnem (če vsaj približno vem, da nimam publike). Potipam. Kovinski drog, ok, to bo pred blagajno. Gremo naprej! se hrabrim. Pomaknem se pol metra in obrnem na levo. Začutim rahel dotik, ki ga spremlja žvenčkljanje. Ketna! S prosto roko se oprimem členov, ki me peljejo do drugega droga. Pišuka, zaprto, zakaj bi če ne ovesili to! Še kar držim za nihajočo verigo kot bi priledenela v tem druženju. Polglasno siknem: Prokleta država! Naraščajoči gnev hranim z novimi dejstvi. Naredijo par klančin za vozičkarje in se trkajo … Slepci, kaj imamo mi?! Društvo! Zavod … v glavnem pa prst v …  Izpustim sovražnico; iz zunanjega žepa suknjiča povlečem zmečkan robec in si potegnem čez oči.  Čeprav si nočem priznati – nemoč skeli. Interno. Nič, grem na štacjon, bom tam kakšnega vprašal, se odločim in s palico glasno udarjam pred sabo. Lahko da se da kupiti karto na vlaku. Sledim nekoliko toplejšemu zračnemu toku, ki prihaja z osončenih peronov. Dotipljem prag vrat in previdno stopim čezenj, potem pa ob zidu naprej do prve klopi. Iztegnem palico in preverim, če je prosto. Usedem se, palico prislonim k nogi, snamem klobuk in ga položi na desno. Rutinsko potipam, če sta denarnica in mobitel na mestu. To neprestano preverjanje! Slepaki moramo imeti sistem … Grejem se na sončini, ki se upira v zavetno okrilje debelih zidov stare stavbe in zabavljam … E, Franjo, če bi ti vedel … daleč je od stare slave, Solkanski most, največji lok, ja, za takratni čas inženirstvo prva liga. Od tistikrat naprej pa komaj kaj …  Zasmejem se. Na pamet mi je prišel obesek za ključe – tak na žvižg. Prijateljica mi ga je podarila za rojstni dan. Strela je cvilila brez povoda, takrat ko je bilo treba, pa ne! Ha, ha, sem vzel kladivo in jo počil. Pa je še malo trzala prej kot je dušo spustila (prijateljici sem pa rekel, da je šla baterija in sem obesek nekam založil) … Prisluhnem, nekaj se dogaja. Tleskanje vrat in težki koraki – najbrž od delavskih čevljev. Kovinski švist pred mano, škripanje kretnic, nato pa pogrmevanje z desne strani in predirljivi brlizgi lokomotive. Glede na intenzivnost zvokov bi rekel, da prihaja tovorni vlak. Ja, pa tudi zvočnik ni nič objavil. Potniški vlaki zvenijo drugače, bolj čebelasto, bi rekel. Vonj po dizlu mi potrdi domnevo. Kaj zdaj delajo, ne vem, lahko si samo predstavljam: izmenjava dokumentov, mogoče bodo kaj razložili, dodali tovor, kaj vem, ne spoznam se na te reči. Dejavnost ne traja dolgo, lokomotiva pospešuje. Štejem vagone. Kako? Med vsakim priključkom je nezapolnjen prostor, zrak se drugače lomi – to slišim. Dolga kompozicija. Verjetno za Anhovo, ali pa mogoče po tej strani do Jesenic. Pa kaj danes ne bo nič prometa! Začenja me skrbeti. Ne maram gneče, toda ta praznota je še slabša! Kako bom sploh vstopil na vlak? Mi bo kdo pomagal? Če se kje zataknem – povleklo me bo za sabo! Bom končal na tirih?! Začnem preštevati gumbe na suknjiču. To počnem, kadar sem vznemirjen. Pomaga (vsaj mislim). Končno se na peronu začnejo zbirati ljudje. Po vonjavah, ki jih oddajajo, lahko z gotovostjo razločim ženske od moških, pa tudi približno starost. Ej, mlada koža drugače diši, čisto drugače. Frfotave mladenke dišijo po češnjah, zrele dame bolj eksotično … Daj no daj, ne fantaziraj … zberi se! Koliko je ura? Pritisnem na gumb pametne zapestne napravice, ki meri čas. Kmalu bo, ta moj vlak. Iz zvočnika nad mano poči glas. Hreščeče in nerazločno napoveduje prihod vlaka na peron. Zgrabi me panika, po črevesju mi zaventelini zrak in prav zarjove. Sledi premikanje tekočine, neprijeten pritisk na mehur in nekam v danko. O, porka madona, ne, ne! Ponovno se usedem, prekrižam noge in čakam, da mine. Ne spremljam več dogajanja okrog sebe, skrbi me samo, da mi ne uide v hlače. Ne bi bilo prvič. Diham globoko in se poskušam raztelesiti. Začutim mokroto pod pazduho in smrad sape, ki gre od mene. V tem trenutku se mi zdi, da cel svet s prstom kaže name: Glej ga, usranca. Naval mine. Spet sem sam. Nekaj časa še pestujem svojo bedo tam na klopci in se skušam izvleči iz malodušja nad neuspelim podvigom. Potrebujem nov načrt. Omislil si bom psa, ja to bom naredil. Sprehajala se bova po gmajnah in bila najboljša prijatelja. Sežem po mobitelu in pritisnem številko, pod katero imam spravljeno taksi službo. Destinacija – domov.     

Jolanda Lesnik 

Čakanje na luč 

Ja, ja, danes zebe. Spet zvočnik hrešči, spet ga ne razumem nič. Sovražim te dni: lahko stopim še kje na led. Ni kaj, previdno in počasi. 

Če vas zanima, sedim na, predvidevam, sijajnem železniškem peronu; čakajoč na vlak. Vlak za Sežano, kjer bom po končani operaciji končno videl. Upam vsaj. Eksperimentalen poseg, eden prvih na svetu. Namesto očes bom imel dve kameri, ki bosta spreminjala sliko v električne signale, ti pa direktno v moje možgane. Četrti poseg take vrste na svetu, dvakrat uspešen, enkrat žal ne. 

Rad sedim na peronu in poslušam. Drugega pač ne morem delati. Slišim pogovore, smeh, včasih tudi jok; poznam glas na zvočniku, ki danes zaradi mraza (kar sem “prebral”) hrešči. Komaj zaznaven odmev, ki je tam, ko je peron bolj prazen. In zvok, ki se ga najbolj bojim. Tisti ošaben, mladostniški, vsemogočni smeh, ki kriči svetu, da ti popolnoma nič ne manjka in popolnoma nič ne razumeš. Takrat me je strah. Resnično strah. Takrat stisnem belo palico, tako močno, da me zabolijo prsti. Včasih jo tudi skrijem: pa ne iz sramu, preprosto, ker nočem, da mi jo odtuji nemarna mladež za svojo zabavo. 

Zvočnik nerazločno pove trenutni čas in naslednji prihajajoči vlak, kar pomeni, da moram znova preveriti svojo uro za slepe. Še kakšna ura do mojega odhoda v svetlobo, tako da si lahko pretegnem noge. 

“Av, kaj si slep?” Zaslišim glas tik ob meni. “To je čist nov iPhone!”

“Pardon, pardon, res te nisem videl,  oprosti.”

“Ej fak, en se je totalno zabil vame,…” in ženski glas zamre med ostalimi. 

Ne omenim, da sem slep. Zakaj bi? Kdor opazuje, vidi. Kogar ne briga, bo rekel da iščem pomilovanje. Ne jočem. Nekoč sem slišal pesem na radiu, ki je šla nekako tako: “Kaj nam fali? Imamo tla pod nogami, imamo streho nad glavo…”. Verjetno sem drugače razmišljal o pomenu pesmi kot drugi. Ne obupujem. Iščem rešitve, se prilagajam, si uredim, da se znajdem. 

Razmišljam. Kolikor sem prebral na internetu, je svet skoraj popolnoma vizualno usmerjen. To pomeni, da  mi je velika večina motenj odvzeta. Med razmišljanjem sem opazil zanimivo ironijo: namreč, bela barva, oziroma zastavica, je simbol poraza, predaje. Bela palica je simbol slepega človeka. Je to tiho impliciranje, da smo se slepci predali? So nam hoteli to vsiliti, ali pa podzavestno ostalim? Hah. Če še kdo, smo mi največji borci. Med pogovori z mojimi videčimi prijatelji rad postavim izziv. Eno popoldne brez gledanja. Skuhaj, spravi, pojdi na stranišče. Obleči se, odpravi se skozi vrata, pojdi skozi mesto in pridi do, recimo trgovine. Parka. Železniške. Počakaj vlak, preveri koliko je ura. Ko vlak pride, se prepričaj, da je pravi. 

Še o nečem rad razmišljam. Barvah. Svetlobi. Soncu in luni, o katerih sem prebral. Kako izgledajo gore in morje. Komaj sedaj, zadnjih nekaj dni aktivno razmišljam, kako sem oblečen. Do sedaj sem vedno gledal le na udobnost oblačil in obutve: ampak, kako dejansko izgledam? Pogledal se bom v ogledalo; seveda, če bo poseg uspešen, in koga bom videl? Se bom prepoznal, tudi če se nikoli nisem videl?

Nerazločen glas spet nekaj govori, ulovim besedo Sežana. Tudi ura pove, da mora biti prihod vlaka blizu, s tem pa tudi moja prihodnost. Ali bo ta temna ali svetla? 

Dominik Kobol

Glasovanje

Za oddajanje glasov morate biti prijavljeni.

Arhiv

Prijava na E-novice