burjac@ajd.sik.si

Izložba literarne delavnice

Tokrat postavljamo na ogled produkcijo obeh delavnic, začetne in nadaljevanje.  Zanimivo je spremljati literarno obdelavo v začetni delavnici, kjer imamo sistem podvojenih vaj – v prvi, tečajniki napišejo preprost zapis, v drugem delu pa ga olepšajo, izpilijo, dodajo nov ritem stavkov, jih obogatijo, izmojstrijo. V nadaljevalni delavnici, skušajo tečajniki osvojiti nove upovedne tehnike – imeli smo vajo, v kateri se skuša ujeti skupinsko dinamiko in skupinski jaz – samo ena tečajnica je zares ujela tak skupinski jaz – so pa ostali teksti dober pokazatelj dinamike in dramaturgije. Vsi teksti so opremljeni z mnenji mentorja(ta so v poševni pisavi). Tako pač poteka naša šola. In zanimivo je tudi to, da so imeli tokrat isto temo na začetnem tečaju in v nadaljevanjem, seveda z drugačnimi zahtevami: začetni tečajniki so skušali popraviti tempo, dramaturgijo in še na druge načine obogatiti stavek, med tem k so se na nadaljevalnem tečaju preizkusili v iskanju skupinskega duha, na način, da bi samo skupna bila enovita osebnost.

Začnimo z začetno skupino – tema je bila pohod v hribe, tam pa jih ujame nevihta.

  1. Danica Krapež

Mimo grmovja je nadaljeval pot navkreber do starega hrasta. Ubral jebo običajno turo, na začetku nekoliko položno, potem pa malce bolj strmo. Tla so suha, samo kakšen kamenček se skotrlja izpod podplatov. Trava je komajda kje zelena, večinoma je puste rjave barve. Nekje od daleč se zasliši pasji lajež. Kot da kakšna velika mrcina čuva hišo pred neznancem. Zvoki motorjev, avtomobilov in žaganja drv so postajali vedno tišji.

Prispel je do gozda. Tukaj ni take pripeke in laže je dihati. Travne bilke so tukaj bolj zdrave in žive barve. Pisana druščina dreves mu dela družbo. Slišal je lastne korake po gozdni stezi. Le malo svetlobe je prodiralo skozi krošnje. Zrak popolnoma miruje – niti sapice ni bilo čutiti, le napetost, ki se kopiči.

Kmalu bo pri vrhu. Še en obronek, potem bo šel mimo barake. Ta je tam že zelo dolgo in mu vsakič pove, da je že skoraj na cilju. Za naslednjim ovinkom bo že videti slap, h kateremu se je namenil.

Nazadnje pa se je zrak le zganil, zapihalo mu je okoli ušes. Veter je prinesel svežino, gozd pa je postal temnejši. Upognilo je mlada tanka debla, potem je nebo pretrgal blisk. Čez nekaj časa se zasliši grmenje.

Nevihta se še ni prav začela. Stopil je hitreje, podvizal se je do bornega lesenega zavetja. V tistem pa debele kaplje začnejo glasno padati skozi listje. Nazadnje sta strela in grom čisto blizu skupaj. In dež začne padati tako močno in glasno, da je vse mokro le trenutek po tistem, ko je bilo videti povsem izsušeno.

Razširitev

Mimo leskovih in drenovih grmov je nadaljeval pot navkreber do starega hrasta. Morda bo naslednjič šel kam drugam, danes bo ubral običajno turo, ravno prav dolgo – do slapa – na začetku je nekoliko položna, a potem se bolj strmo dvigne, samo toliko, da ni dolgočasna. Tla so po tednih brez kakšnega resnega dežja suha in tu in tam se kakšen kamenček izpod noge skotrlja nekoliko niže. Trava je komajda kje še sebi podobna in vsaj malo zelena, večinoma je puste rjave barve. Nekje od daleč se zasliši lajež, kot da neka velika mrcina čuva dom pred vsiljivim neznancem. Življenje doline se je oglašalo z zvoki motorjev in avtomobilov, nekdo je marljivo žagal drva, vse skupaj pa je z razdaljo postajalo vedno tišje, kot naključen šum nekega kraja. Z odprtega zavije v gozd, ki ga skrije, da lahko pohaja in ima mir pred poletno popoldansko pripeko. Travne bilke so tukaj bolj zdrave zelene barve, več življenja imajo še v sebi. Bukve, jeseni in javori ob strani ga spremljajo, kot da pazijo, da ne bi kaj zmotilo njihovega miru in miru pohodnika.

Slišal je lastne korake, ki so v težkih planinskih čevljih hiteli po gozdni stezi. Svetloba je prodirala skozi krošnje, pa ne prehudo, da bi ukradla vso senco, zato zrak ni bil tako kuhan kot sredi doline. Pravzaprav se je zdelo, da popolnoma miruje, kot da se nekaj pripravlja in gozd zadržuje sapo.

Kmalu bo pri vrhu, le čez tale obronek še mora in mimo stare lesene barake, ki je tam že odkar pomni. Deske njenih sten dajo vedeti, da so že marsikaj dale skozi, nič pa ni kazalo, da bi se nameravale vdati preizkušnjam, ki jih morajo prestati. Njemu neugledna hiška dobro služi kot znamenje, da so za naslednjim ovinkom že skale, na katerega pada voda, da se kapljice razbijejo in potujejo po zraku kot droben prš.

Potem pa … kot da bi si vreme premislilo! Zrak se je zganil. Zapihalo mu je okoli ušes. Veter! Nekaj svežine, ampak … Gozd je pa postal mrk. Grozeč … Veliko temnejši. Tanjša debla mlajših dreves so se upogibala. Priklanjala so se starostam – s spoštovanjem, ker jih sprememba ni ganila. Temno sivino neba je razdrl blisk. Trikrat se je prelomil, preden je dosegel tla. Mine nekaj časa … Potem pa gromko trganje napetosti … ta se je doslej kopičila … zdaj je pa morala na plano!  

Nevihta se je pošteno najavila. Ni pa še prav začela svojega pohoda. Stopil je hitreje, podvizal se je do dragocenega zavetja borne lesene lope. Do nje je še čisto malo …! V tistem pa začnejo padati debele kaplje, glasno – kot da bi hotele naluknjati vse liste, ki so jim prekrižali pot. Nazadnje sta strela in grom čisto blizu skupaj. In dež začne padati tako hitro in močno, da v trenutku izbriše vsako sled o suhem poletnem dnevu.

Solidno izvedena razširitev v kateri ste tokrat nadgradili stavke tudi z dobro dramaturgijo ločil.  Atmosfera dogodka je v razširitvi polnokrvna, dehljiva, tako kot zares je. In to je tisto, kar se od kreativnega pisanja pričakuje, da se dogodek opiše z vsemi možnimi sredstvi, da dobimo popolno sliko nekega stanja v naravi. Opisna tehnika je dolgo veljala z nosilno tehniko, poleg dialogov, zato ima tudi tradicijo in pomen. Novejše pisanje, novodobno recimo, jo odklanja – morda tudi zato, ker je človek vse bolj  navezan na druge vire vidne zaznave – video, slike in podobno, a literatura še pozna to tehniko, in bralci jo cenijo. V tem prispevku vidimo, kakšna velika razlika je  od zgolj popisa stanja, do umetniške upodobitve nekega trenutka. Stavki so tokrat že nekoliko bolj lirični, snovi primerni, in  že omenjena raba ločil, tudi ta pripomore k ustvarjanju novega ritma. In še dramturško lepo narejen odlomek.

Potem pa … kot da bi si vreme premislilo! Zrak se je zganil. Zapihalo mu je okoli ušes. Veter! Nekaj svežine, ampak … Gozd je pa postal mrk. Grozeč … Veliko temnejši. Tanjša debla mlajših dreves so se upogibala. Priklanjala so se starostam – s spoštovanjem, ker jih sprememba ni ganila. Temno sivino neba je razdrl blisk. Trikrat se je prelomil, preden je dosegel tla. Mine nekaj časa … Potem pa gromko trganje napetosti … ta se je doslej kopičila … zdaj je pa morala na plano! 

2. Janja Brümen

Vaja – 12

Pohodnik pred nevihto

Plast gozdne preproge preperelega listja se pogreza pod težo bremena korakov pohodniških čevljev. Do sedaj je pohodnik nekaj deset kilometrov sledil s Knafelčevo markacijo označeni poti, nakar ga osvežujoč gozdni zrak očara; zavestno se oddalji od označene poti  ̶  sedaj hodi vzporedno z njo, misleč, da iz gozda pride z druge strani, tam čisto ob jezeru. Pa temu ni bilo tako. 

V daljavi plane prestrašena mlada srna, urni koraki jo neso hitreje in kar izgine v gozdni kulisi.

V krošnje bukev in košato vejevje, ki se razpirajo proti bledo sivemu nebu, se zaletava glasen in vedno silovitejši in glasnejši piskajoč veter. Začne se ples temnih oblakov  ̶  ti kot v hitrem posnetku z leve proti desni senčijo in gosto prekrivajo vse, kar je svetlejše od njih. V daljavi odmeva glas žolne, zamolklo odmeva njeno tesanje v drevesno duplino. Zadiši po svežem lesu, vonj je nabit s tisto vlago, ki jo je zaznati tik pred nevihto: dež je neizbežen. Veter z vedno sunkovitejšo sapo sili najnižje vejevje iglavcev, da se nič kaj uporno sklanjajo k preperelim gozdnim tlom.

Vedno temneje je, svetloba več pronicajoče ne prodira skozi drevesne krošnje. V daljavah se zamolklo oglaša kukavica in v svojem zajedavskem načinu življenja verjetno znova podtika svoja jajca drugi vrsti ptice.

Le mogočni hrasti negibno stoje sredi gozda v bližini Bukovniškega jezera, kot neomajni vojščaki, ki se ne premaknejo ne levo, ne desno; globoko osredinjeni v svojih koreninah, kot da silijo samo kvišku, v prostrano neskončno in temno nebo.

Silnemu vetru ni videti konca, kaže, da mu vendarle ne bo uspelo razpihati strašljivih črnih oblakov, ki spominjajo na preveč razpasle se črne ovce. Veter v krošnjah dreves ustvarja vrtinčasti šum, ki se sliši kot silno pljuskanje morja. Žvrgolenje ptic pojenja. Vlažen zrak postaja še bolj nabit  ̶  z nečim novim. Morda je nova duplina v enem od listavcev z ostrim kljunom že stesana, saj ni slišati več niti zamolklega tesanja žolne.

Sedaj debele dežne kaplje že kot za stavo padajo… počez in počez…  v krošnje dreves… na preperela tla, vedno več in več jih je… in še več in več… Zdaj že padajo v silnih curkih, usipajo se vedno močneje s takšno intenziteto, da voda prodira povsod, kjer le more zraven; tudi v pohodnikove čevlje iz nepremočljivega materiala. Nevihta mu zamegljuje pogled, stopnjuje hitrost koraka in  zaman zdaj išče suho zavetje.

Še hitrejši koraki se še globlje pogrezajo v preperela tla, ki željno vpijajo toliko vode. Hudiča, smola. Pohodnik bi zdaj že davno moral biti na obrobju gozda ob poti k jezeru…  okrog in okrog pa še vedno gosti neskončni gozd. V napenjanju očesa v daljavi sredi gozda zagleda skrito leseno kočo in se ji približuje z nenadzorovano hitrimi koraki. Iz daljave komajda uspe razbrati, da stoji pred leseno kočo križno znamenje. Ko se približa, je pod križnim znamenjem šopek svežih rože – deževje danes mu je vidno razcefralo in povsem uničilo vijoličaste cvetne liste. Pohodnika težki koraki sedaj kar samega neso pod zavetje lesene koče, preden bo ves premočen. Zagrmi. Zavleče se pod streho.

Po spominu iz fotografij v knjigi, ki jo je bral v domoznanski literaturi o drugi vojni, ugotovi, da je to Voglerjeva koča, ki je nekoč bila zavetišče partizanom.

Danes bo zavetišče njemu.

Vaja – 12 Razširitev

Pohodnik pred nevihto

Plast gozdne preproge preperelega listja se pod težo bremena korakov pohodniških čevlje izmenično pogreza in se zopet osvobojeno dviguje. Do sedaj je pohodnik nekaj deset kilometrov sledil s Knafelčevo markacijo označeni poti, nakar ga osvežujoč gozdni zrak očara; zavestno se oddalji od označene poti  ̶  le zakaj bi kot papige sledili vsemu  ̶  in skuša hoditi vzporedno s potjo, misleč, da iz gozda pride z druge strani, tam čisto ob jezeru. Pa temu ni bilo tako. 

V daljavi plane prestrašena mlada srna. Če se bliža nevarnost, potem galopira s skoki. Hitri, vendar še vedno elegantni skoki, jo neso hitreje, dokler nenadoma ne izgine v gozdni kulisi. In spet tišina. A le za hip.

V košato[U1]  vejevje bukev, ki se mogočno razpirajo proti bledo sivemu in motnemu nebu, se zaletava vedno silovitejši in glasnejši piskajoč veter. Zgoraj se že začenja ples temnih oblakov  ̶  ti kot v hitrem posnetku, z leve proti desni, senčijo in gosto prekrivajo vse, kar je svetlejše od njih;. kKot temen akvarel na belo platno. V daljavi je slišen glas žolne, zamolklo odmeva nje pridno tesanje v drevesno duplino.

Zadiši po svežem lesu, saj je vonj nabit s tolikšno vlago, tisto vlago, ki jo je zaznati tik pred nevihto: dež je neizbežen. Veter z vedno sunkovitejšo silo sili najnižje vejevje iglavcev, da se kot skesani sužnji, brez kančka upornosti, sklanjajo k preperelim gozdnim tlom.

Vedno temneje je, pronicajoča svetloba sedaj več ne prodira skozi drevesne krošnje. V daljavah se zamolklo oglaša kukavica in v svojem zajedalskemzajedavskem načinu življenja verjetno znova podtika svoja jajca drugi vrsti ptice. Ah, kdo bi vedel, kako je s stanovitnostjo. Le mogočni hrasti negibno stoje sredi gozda v bližini Bukovniškega jezera, kot neomajni vojščaki, ki se zaradi močnega vetra ne premaknejo kaj dosti; globoko osredinjeni v svojih koreninah, kot da nepremično silijo samo kvišku, v prostrano neskončno in temno nebo.

Silnemu vetru ni videti konca;, kaže, da mu vendarle ne bo uspelo razpihati strašljivih črnih oblakov, ki spominjajo na črne ovce, site in lene, takšne, ki so se že preveč razpasle naokrog… in jim ni več pomoči.  . Veter v krošnjah dreves ustvarja vrtinčasti šum, ki se sliši kot silno pljuskanje morja, žvrgolenje ptic pojenja, vlažen zrak postaja nabit  z nečim novim. Morda je nova duplina v enem od listavcev z ostrim kljunom že stesana, saj ni več slišati niti zamolklega tesanja žolne.

Dež pride nenadoma, kot vse v življenju. Debele dežne kaplje že kot za stavo padajo počez in počez… zdi se, kot bi padale s strani, ne z neba, izgubljajo se v krošnjah dreves… silno padajo na preperela tla, vedno več in več jih je… in še več in več Zdaj že v silnih curkih, usipajo se in padajo vedno močneje s takšno močjointenziteto, da voda prodira povsod, kjer le more zraven.

Voda razmoči pohodnikove čevlje iz nepremočljivega materiala. Nevihta mu zamegljuje pogled, stopnjuje hitrost koraka, zaman zdaj išče suho zavetje. Še hitrejši koraki se še globlje pogrezajo v preperela nič več suha tla. Hudiča, smola pa taka. Zdaj bi že davno moral biti na obrobju gozda ob poti, ki vodi k jezeru…  okrog in okrog njega pa še vedno samo gosti in neskončni gozd.

V napenjanju očesa v daljavi sredi gozda zagleda skrito leseno kočo, približuje se ji z nenadzorovano hitrimi koraki. Iz medle daljave komajda uspe razbrati, da stoji pred leseno kočo križno znamenje. Ko se približa, je pod križnim znamenjem šopek svežih rože – deževje mu je vidno razcefralo in povsem uničilo vijoličaste cvetne liste. Pohodnika težki koraki sedaj kar samega neso pod zavetje lesene koče, preden bo ves premočen. Zagrmi. Zavleče se pod streho.

Po spominu iz fotografij v knjigi, ki jo je bral v domoznanski literaturi o drugi vojni, ugotovi, da je to Voglerjeva koča, ki je nekoč bila zavetišče partizanom.

Danes bo njemu zavetišče njemu.

 Tudi v tem prispevku je razvid stopnjevanega tempa dokajšen. V razširitvi je pravilno postavljena nova taktika na stavčni ravni, dodajanje opisne materije, novih ločil, predvsem tropičji, ki bralca prisilijo, da tekst nekoliko počasneje prebere, da so vtisi bolj bogati. Sama slika dogodka je lirično nabita, atmosfera odžareva in ponuja verodostojno popisano situacijo. Jezik je normativno knjižen, blag, primeren opisni tehniki, dramaturgija je stopnjevana.  Uspešno opravljena vaja. In še odlomek, kjer je dramaturgija vzorno upoštevana in je tudi lirična nabitost:

Silnemu vetru ni videti konca;, kaže, da mu vendarle ne bo uspelo razpihati strašljivih črnih oblakov, ki spominjajo na črne ovce, site in lene, takšne, ki so se že preveč razpasle naokrog… in jim ni več pomoči. Veter v krošnjah dreves ustvarja vrtinčasti šum, ki se sliši kot silno pljuskanje morja, žvrgolenje ptic pojenja, vlažen zrak postaja nabit  z nečim novim. Morda je nova duplina v enem od listavcev z ostrim kljunom že stesana, saj ni več slišati niti zamolklega tesanja žolne.

Dež pride nenadoma, kot vse v življenju. Debele dežne kaplje že kot za stavo padajo počez in počez… zdi se, kot bi padale s strani, ne z neba, izgubljajo se v krošnjah dreves… silno padajo na preperela tla, vedno več in več jih je… in še več in več Zdaj že v silnih curkih, usipajo se in padajo vedno močneje s takšno močjointenziteto, da voda prodira povsod, kjer le more zraven.


 [U1]Dovolj bo samo tako, zato črtamo krošnje, te so itak iz vejevja.

3.Nastja Franko

12. vaja – Pred nevihto Nastja (Tukaj je zgodba že kar dopolnjena, brez razširitve -končna verzija.)

Po osmih urah hoje me je pot pripeljala na obronek gozda. Pred mano se je odprla jasa, ki je nakazovala kar strm spust v dolino. Pogled mi je zaneslo po okoliških hribih.  Bujno ozelenjena drevesa so skrivala gozdne poti, s katerimi so prepredena vsa ta hribovja. Koprena bledih oblakov je počasi izpodrivala sončno bleščavost. Od sončne pripeke pregreti šopi trave so vabili… Odložil sem nahrbtnik in se raztegnil po vabeči travi. Zazrl sem se v nebo, ki je postajalo vse bolj sivo in se prepustil ptičjemu ščebetu. Eden je zaprhutal prav nizko, tik nad mojo glavo. Zbudila me je tišina. Bela koprena se je spremenila v svinčeno sivino. Nenavadno močan veter je upogibal drevesne veje in tudi trava je nenadoma postala ostra.  Nekje za mano je grozeče zabobnelo, kar me je v trenutku pognalo na noge. Komaj sem zakoračil na jaso, so me oplazile prve deževne kaplje. Zaslišalo se je ječanje drevesnih vej, ki jih je veter upogibal, dežna zavesa pa  je skoraj zastrla pogled v dolino. Sklonjen sem se pognal naprej. Nekje blizu bi morala biti pastirska staja…

Na obronku gozda sem obstal.  Si predstavljate, po osmih urah hoje, po dveh strmih in nekaj dokaj položnih vzponih, se je pred mano odprla jasa, ki je nakazovala kar strm spust v dolino. A to me ni skrbelo. Priznal sem si pekoča stopala in ožuljena ramena – spet sem vzel s seboj preveč vsega.  Prevladovalo pa je zadovoljstvo. Pravzaprav je bilo zadovoljstvo občutek, ki me je preveval že ves dan; s prehojeno razdaljo in premaganimi višinami se mi je ta, izjemen, čeprav redko začuten občutek, le še stopnjeval.

Tak dan sem si obljubil že pozimi, ga vso pomlad skrbno načrtoval in,  danes, na ta  čudovit, poznopoletni dan, realiziral. Začetne kilometre sem si začinil s številnimi podvprašanji kot : je res pametno, da grem sam, imam dovolj hrane in pijače, je telefonski signal na vsej poti dovolj močan. Potem pa sem se iznenada zalotil, da hodim. Da preprosto  hodim, brez nadležnih misli, vprašanj in podvprašanj. Da uživam v vonju zemlje. Da srkam vase razkošje zelenja okoli mene in se trudim, da s preglasnim sopenjem ne zabrišem ptičjega ščebetanja… Vse do tega obronka, ko me je pogled na jaso pred seboj in okoliške hribe popolnoma prevzel. Bujno ozelenjena drevesa so ljubosumno skrivala gozdne poti, s katerimi so prepredena vsa ta hribovja. Tako je vsaj videti na specialki za to območje. Koprena bledih oblakov je počasi izpodrivala sončno bleščavost, v meni pa prebujala občutek lenobnega ugodja. Od sončne pripeke pregreti šopi, že leta nepokošene trave, so vabili. Odložil sem nahrbtnik in se prepustil vabeči travi. Z od ugodja priprtimi očmi, sem se zazrl v nebo. Še malo prej bela koprena, je dobivala vse bolj temne odtenke sive, vendar se nisem mogel, niti hotel upreti gostoljubju tople trave in ljubkovanju ptičjega ščebeta.

Predramila me je tišina; neka prav zlovešča tišina, ki je vame zanesla tesnobo in nemir. Sunkovito  sem se dvignil. Nenavadno močan veter se je neusmiljeno zaganjal v veje dreves, da so, od silovitosti sunkov in teže svoje razkošne oprave, prav ječala.  Nekje za menoj  je grozeče zabobnelo, kar me je v trenutku pognalo na noge. Tedaj pa se je veter tudi  vame zagnal tako objestno, da sem se opotekel v travo, ki je, še maloprej vabeče topla,  ostro zarezala v moje dlani. Pograbil sem nahrbtnik in se strahoma zazrl v nebo. S svinčeno sivino je zarežalo vame. Komaj sem zakoračil na jaso, so mi obraz oplazile ledeno mrzle deževne kaplje. Po nekaj korakih, ki mi jih je uspelo napraviti proti robu jase, je dežna zavesa skoraj zastrla pogled v dolino. Še malo prej, tako vzneseno ponosen nad samim seboj , sem se, pred to srdito surovostjo narave, nenadoma počutil  popolnoma nebogljenega. V bližino je udarila strela in ne, ni mi nerodno priznati, da me je bilo strah; strah, da bo naslednjič udarila vame; da ne bom našel poti v dolino… S šklepetajočimi zobmi sem si skušal priklicati  v spomin podatek v kakšnem času se človek podhladi, pa mi, žal,  ni uspelo. Nekaj trenutkov sem se, ves premočen in premražen, čepe v travi utapljal v brezupju in samopomilovanju. Potem, pa se je v meni nekaj prebudilo! Ne vem ali je bil to samoohranitveni nago, o katerem sem bral v, takih, pustolovskih romanih ali je kaj pripomogla strela, ki je udarila še bližje kot prejšnja. Samo naprej! sem se hrabril in se pognal proti dolini. Nekje v bližini, bi morala biti pastirska staja… V svetlobi strel, ki so razsvetljevale nebo kot novoletni ognjemet, se mi je celo zazdelo, da jo vidim.  Tako, leseno, do strehe polno dišečega sena. Za trenutek sem zastal in kar malce okleval ali se le napotim tja,  ko je skozi moje adrenalinske možgane švignil podatek, da so prav pastirske staje, pogosta tarča strel. Veliko berem, veste, saj nikoli ne veš, kdaj ti kakšen podatek pride prav. Samo ob pravem času se ga moraš spomniti. »O, ne!« sem si rekel, »tako poceni se pa ne dam!« In po hudourniku, ki je bil še pred pol ure običajna sredogorska pot, sem, z gibkostjo in hitrostjo, ki se ji še danes čudim, v desetih minutah prišel do vasi, do koder je, v normalnih razmerah, od pastirske staje pol ure hoda.

Dokaj obogaten pohodniški opis. Stavki imajo lepo upoštevano dramaturgijo ločil. Opis sam je nadgrajen z vtisi in z dvomi. Nenadna sprememba se dramaturško zelo lepo odrazi in ima zgoščen in pospešen ritem. Vsekakor zapis ni le poročilo o nekem pohodu. Literarno vrednost mu dajejo lepo urejeni stavki in nabor opisnih besed, ki pričarajo atmosfersko situacijo. Stilsko gledano pripovedovalec na nek način komunicira z bralcem, mu daje legitimiteto sogovornika – to nakazuje recimo tale stavek:  Si predstavljate, po osmih urah hoje, po dveh strmih in nekaj dokaj položnih vzponih, se je pred mano odprla jasa, ki je nakazovala kar strm spust v dolino. Iz prvotne skice, se na ta način razvije popolna slika pohoda, od dvomom, drugih emocij, do odlične opisne tehnike narave. Pa še en odlomek bi izpostavil, slikovit opis:

Koprena bledih oblakov je počasi izpodrivala sončno bleščavost, v meni pa prebujala občutek lenobnega ugodja. Od sončne pripeke pregreti šopi, že leta nepokošene trave, so vabili. Odložil sem nahrbtnik in se prepustil vabeči travi. Z od ugodja priprtimi očmi, sem se zazrl v nebo. Še malo prej bela koprena, je dobivala vse bolj temne odtenke sive, vendar se nisem mogel, niti hotel upreti gostoljubju tople trave in ljubkovanju ptičjega ščebeta.

Predramila me je tišina; neka prav zlovešča tišina, ki je vame zanesla tesnobo in nemir. Sunkovito sem se dvignil. Nenavadno močan veter se je neusmiljeno zaganjal v veje dreves, da so, od silovitosti sunkov in teže svoje razkošne oprave, prav ječala.  Nekje za menoj  je grozeče zabobnelo, kar me je v trenutku pognalo na noge. Tedaj pa se je veter tudi  vame zagnal tako objestno, da sem se opotekel v travo, ki je, še maloprej vabeče topla,  ostro zarezala v moje dlani.

Zdaj pa še izdelki nadaljevalne skupine tečajnikov, kjer smo iskali skupinskega literarnega junaka.

  1. Dominik Kobol

Nevihtni obiskovalci

Težka vrata se odpro in mimo podbojev v zavetje planinske koče udre leden zrak, ki naznanja neizbežno gorsko nevihto. Skupaj sz zrakom v prostran prostor, poln miz, udre tudi hrup večje skupine gorskih pohodnikov, ki so končno prispeli do zavetja. Oskrbnik koče, prileten mož košate frizure in prave gorjanske brade si prikima.

“Ma glej ti to, kaka nevihta.”. “Fak, samo da smo pred najhujšim tukaj noter.” Nekdo pogleda skozi okno ravno v trenutku, ko v bližini udari strela in v impulzu strahu in presenečenja krikne. “Fak, ej”.

Tudi oskrbnik koče pogleda skozi okno in nekaj neslišno zamrmra. Prikima si.

V nekaj minutah se začetni strah stopi, in ko se novoprišleki prepričajo, da bodo stari hrastovi trami in hlodi zdržali ujmo, skoraj pozabijo na nevarnost, kateri so komaj ušli.

“To ne bo šlo danes mimo, veste”. “Prespimo tukaj?” “Mojster, prinesi kar celo steklenico žganja”. Prvi smeh se dvigne nad preštevilne pogovore. Oskrbnik prikima in se odpravi v shrambo. Ko se vrne, eden izmed moških sloni na šanku. “Mojster, sam vidiš vreme. Saj lahko prespimo tukaj? Denar imamo s seboj, nekateri od nas smo tudi člani planinskih društev. “

“Ja, ja, ” nekam odsotno prikima oskrbnik. Ozre se nazaj proti shrambi. Gost, ki je stal pri šanku, skomigne z rameni ter zgrabi steklenico zs  pulta in se odpravi k mizam, ki so bile razporejene po glavnem prostoru planinske koče. Vzkliki veselja in korajže ob nazdravljanju in komentiranju ravno minulih dogodkov preglasijo butanje zaledenelih dežnih kapelj ob tanko steklo: grmenje ostane zunaj le do trenutka, ko posebej močan sunek vetra odpre vhodna vrata. Oskrbnik prihiti in zapre vrata, medtem ko ga skupina le gleda. Prikima si, medtem ko obrne velik ključ. Prikimajo si tudi pohodniki, saj vedo, da bodo le tako popolnoma varni pred nevihto zunaj.

Kmalu seveda pohodnike popade lakota in hitro si hitijo deliti dobrote, prinešene iz doline. Nekdo; ne tisti, ki je še vedno hodil okrog s skoraj prazno steklenico žganja, drugi pohodnici hiti razlagati in kazati na ekran pametnega telefona. “Pravim ti, tam smo zgrešili pot. Ah, prekleto, signala ni. Glej, tukaj bi morali iti gor, levo. Mi smo šli naravnost, desno.”

Nekdo drug zamaknjeno gleda ven skozi okno in se ob vsakem razsvetljenju, ki ga povzroči strela, namršči. “Pri vragu, da je nekdo zunaj.”

Skoraj popolnoma zaporedoma trije močni bliski, ki skoraj razparajo nebo, udarijo v neposredno bližino koče in povzročijo izpad elektrike, ki prostrano jedilnico zavije v skorajšnjo temo. Čez minuto se od nekje pojavi oskrbnik s škatlo sveč, razdeli jih po mizah in jih prižge, da prestrašene obraze sedaj osvetljuje le jantarna svetloba majhnih plamenov.

Tisti, ki sedi ob oknu, opazi, da ima oskrbnik mokre lase. Tudi tisti,ki je prepričan o napačno izbrani poti, to vidi,a ne reče ničesar. Oskrbnik si le nemo prikimuje in hitro izgine, kot da hoče pustiti skupino samo.

“Zakaj je imel mokro glavo?”. “Kaj pa govoriš?”. “Kočar. Mokre lase je imel, kot bi bil zunaj.” “A se zezaš? Kaj bi delal zunaj?”. Znova blisk, oglošujoč grom: plameni sveč so komaj opazno zadrhteli. ”Nekaj ni prav.”. “Mislim, da sem prej videl nekoga zunaj.” “Kako to milsiš?”

“Ne mi z takimi, ni zabavno!”

Prepir se razplamti. Izrečene so domneve, letijo očitki, strah in nezaupanje rasteta iz minute v minuto. Tisti in tiste s slabšo mentalno pripravljenostjo zapadejo v obup in se pred prepirom umaknejo v temnejši vogal: roke se jim tresejo, solze jim tečejo po licih.

Nekdo je prevzel vodilno mesto in z muko pomiril paniko. “Okej, dajte mir! Mogoče smo res zgrešili pot. Jutri zjutraj, ko dobimo signal nazaj, pogledamo na telefone in se dobimo nazaj. Zunaj ni nikogarnobenega. medMed bliskom si videl kakšno skalo. Ne plaši punc. Možakar je verjetno šel nekaj spravit ali…”

Nekajkrat je močno udarilo po vrath, in skoraj vsi so obmolknili. nekaj žensk je kriknilo.

“Pizda, odprite vrata, nekdo je zunaj!” “Oni tip je zaklenil!” “Poglej skozi okno!” “Nekaj vidim! To ni…to je…” “tudi na tej strani je!” Udarci po zidovih in glasno praskanje.

“Kaj je to?” “Ogromni so!” Kriki in jok se pomešajo z ukazi in opisi zunanjega dogajanja, medtem ko vse glasnejše grmenje in vse močnejši veter nadaljujeta svojo simfonijo gorske nevihte.

Novi udarci zamajajo vrata, in spet kričanje. Najpogumnejši se približa vratom  in podzavestno prime za hladno kljuko. “Kdo je?” zakriči, nič kaj junaško. “Ne odpiraj!” “Več jih je!” “Medvedi?” “Ne.” “Dve nogi!” “POŠASTI!”

Ogromna sila odpre zaklenjena vrata in snežinke, zaplešejo skozi zrak, sunek vetra pa ugasne sveče. Postava, kosmata in za dva odrasla človeka visoka se sključeno splazi v prostor. Za njo jih stoji še več. Osvetljuje jih le blisk strel v viharni noči. Oskrbnik, popolnoma nevidno stoječ v najtemnejšem vogalu, si zadovoljno prikima.

Odlična dramaturgija, odlično izpiljeni stavki, ki so res v vibraciji napetosti in panike. Naloga je sicer zahtevala samo skupinski jaz, tukaj je razpršen na posameznike, ampak v literarnem smislu je to dobra, že kar planinska grozljivka, ki za konec postreže neznanimi kosmatimi bitji. Sam konec zgodbe ponudi fantazijski odskok v samorazrešitev – vsak si lahko sestavi svoje nadaljevanje. Moč zgodb je v njeni notranji dinamiki v dialogih, ki izražajo stisko in dvom. Prav dialogi odvzamejo skupini skupno dinamiko in jo podelijo posameznikom. Spodnji odlomek pokaže koncentrat dvoma in napetosti:

“Ja, ja, ” nekam odsotno prikima oskrbnik. Ozre se nazaj proti shrambi. Gost, ki je stal pri šanku, skomigne z rameni ter zgrabi steklenico zs  pulta in se odpravi k mizam, ki so bile razporejene po glavnem prostoru planinske koče. Vzkliki veselja in korajže ob nazdravljanju in komentiranju ravno minulih dogodkov preglasijo butanje zaledenelih dežnih kapelj ob tanko steklo: grmenje ostane zunaj le do trenutka, ko posebej močan sunek vetra odpre vhodna vrata. Oskrbnik prihiti in zapre vrata, medtem ko ga skupina le gleda. Prikima si, medtem ko obrne velik ključ. Prikimajo si tudi pohodniki, saj vedo, da bodo le tako popolnoma varni pred nevihto zunaj.

Kmalu seveda pohodnike popade lakota in hitro si hitijo deliti dobrote, prinešene iz doline. Nekdo; ne tisti, ki je še vedno hodil okrog s skoraj prazno steklenico žganja, drugi pohodnici hiti razlagati in kazati na ekran pametnega telefona. “Pravim ti, tam smo zgrešili pot. Ah, prekleto, signala ni. Glej, tukaj bi morali iti gor, levo. Mi smo šli naravnost, desno.”

Nekdo drug zamaknjeno gleda ven skozi okno in se ob vsakem razsvetljenju, ki ga povzroči strela, namršči. “Pri vragu, da je nekdo zunaj.”

2.Jana Kržišnik Makovec

                                                                       Vrtovče, 11. 3. 2021

Že od jutra smo na poti. Po začetnem optimizmu in zagnanosti, nam, po opoldanskem počitku, pred zadnjim vzponom dneva, volja sorazmerno z nepregledno dolgo potjo, upada. Na nebu se začnejo zbirati oblaki in postojanke noče biti na spregled, da bi nam v srce in mišice sedlo olajšanje. Še en  hrib pa bo … ni je. Za naslednjimi skalnimi gmotami bo … ni je … Od zadnje oznake, že več kot uro hodimo po nespremenljivi gorski pokrajini. V skupino se je tiho, a vztrajno priplazil nemir. Spogledujemo se. Nihče noče spregovoriti prvi, a vsak v sebi počasi že sluti in kreira najslabši možni scenarij. Vem, morali bi se bolje zorganizirati, sestaviti plan B in si določiti vloge, vsaj vodjo. Tako pa v bližajočo se nevihto in nepoznano pot, zanašajoč se drug na drugega rinemo dalje. Sam bi se že ustavil, pretehtal, a vsi me poznajo po „kompliciranju“, da vedno najboljše dogodivščine ustavim in uničim zaradi svoje pretirane previdnosti. Kaj morem, ko pa kot skupina delujemo kot čredne živali, ki ne razmišljajo s svojo glavo, ampak v njihovem imenu misli in deluje njihova čreda. Raje čez pečine sledimo čredi v smrt, kot da bi ji obrnili hrbet in razmišljali z lastno glavo. Kljub mojim pritožbam in pozivom, je med drugimi slišati nasprotovanje: Ne, gremo naprej! … ja, še malo, sedaj ne bomo odnehali … dlje je nazaj, kot če gremo dalje … In skupna sila nas vodi v vedno bolj črne skale. Pot se je začela dvigati, nižji griči pod nami se spreminjajo v oddaljeno dolino in tedaj zagledamo postojanko kot majhno pikico globoko pod nami, ravno v trenutku, ko se je iznenada prvič zabliskalo. Vsi obstanemo in dvignemo pogled. Poči tako močno, da za trenutek oglušimo in pod nogami čutimo vibracije ječečih skal, ki jih sila groma prebudi. Postane jasno, da smo v neugodnem položaju. Pot smo zgrešili in se v trenutku nevihte znašli v smeri proti vrhu, kamor smo nameravali šele jutri. Od severa mrzlo zapiha, v trenutku se občutno shladi. Razmere v gorah so res nepredvidljive. Še se ohlaja. Zadrgnemo si oblačila do vrha, poveznemo tople kape in nataknemo rokavice. Veter se stopnjuje, pogledujemo v dolino in že v enem duhu hitimo po pobočju navzdol. A pot je strma in divja, neuhojena. Kamenje melišča se drobi in kotali pod našimi obuvali. Nenadoma Meta v strahu vriskne in že jo vidimo, kako se lovi, drseč in kotaleč, navzdol. Še nekaj krikov in ustavi se kakih trideset metrov nižje. Dobro sem! … nas z lomečim glasom takoj opozori da je živa. A telesa ne premakne. Ni v najboljšem stanju. Ko smo prvi pritekli do nje, skozi bež pohodne hlače že mezi kri. Rdečina se nevarno hitro širi. Z Rudijem jo podpreva in povlečeva na ravnico nad skalo. Monika tačas že izvleče prvo pomoč in oskrbuje rano. Ugotovi hujšo poškodbo desne goleni … in še huje … izpah rame in sum na zlomljeno ključnico, ki jo je potrebno imobilizirati. Dobro, da jo imamo vedno s sabo, bodočo zdravnico. Kar ležerni smo ostali glede tega, ker se vedno zanašamo nanjo. Ah, če bo kaj, bo že Moni zrihtala … A prva pomoč? Saj bo Moni imela vse s sabo …

Med tem je začelo deževati. Sprva opazimo le temne pike na izsušeni skali … pohitimo! Še nekajkrat se zabliska in gromko zadoni čez pogorje. Nebo se vztrajno temni. Mitja pobere Metin nahrbtnik in si ga oprta poleg svojega. Tilen pobere ostalo opremo, Janja pa tolaži Leona, ki je – psihično – najšibkejši člen. Ne le zaradi moje previdnosti, nesmiselno se mi zdi, ker smo v preteklosti marsikdaj že prilagodili in upočasnili tempo poti njemu. In to njemu, ki je bil bik od telesa.

Končno v sili razmer vsak prevzame svojo vlogo in podamo se naprej navzdol. Drsi nam na mokrih skalah. Meta ječi od bolečine, z Rudijem  se, držeč jo, opotekaje spuščava korak za korakom. Tilen bodri: Gremo, uspelo nam bo …  Izidor pazi, luknja … me je zadržal za laket … ker jo nisem videl zaradi neokretnosti ob pezi prijateljičinega prizadetega telesa. Moni budno spremlja njeno stanje. Že hoče predlagati, da se ustavimo, a glede na vremenske razmere prepozna, da moramo  nadaljevati, dokler lahko. Zdržimo še deset, petnajst minut. Lije kot ni lilo še nikdar. Veter našo nestabilnost še spodkopava. Med dežjem sikajo ledene kroglice v obraz. Nohti pod mokrimi rokavicami že sladko skelijo od mraza. Meta se onesvesti. Postane pretežka in odloživa jo na tla. Moni preverja vitalne funkcije, Leon v ozadju stoče in skače. Umrla bo … umrla bo, kar tukaj … Meta! Meta, zbudi se! Janja ima dovolj opraviti z njim, da ga miri. Po naravi je zelo preudarna in umirjena, poleg tega pa študira psihologijo. Odlična je za to poslanstvo. Zaupa Moni, da bo opravila svoje delo. Le-ta ugotovi, da vse vitalne funkcije delujejo, izguba krvi ni prevelika, torej gre za nezavest zaradi bolečine. Grozi ji podhladitev. Obrnemo jo v bočni položaj. Sam prevzamem položaj pri glavi, pod njo ji podstavim rezervno vetrovko in opazujem obraz in spremembe na njem, kolikor se da, ga zastrem pred padajočim ledom in dežjem. Rudi je stekel po pomoč v postojanko. Premočeni in premraženi smo bili do kože in globlje. Z vrha pa vsaj toliko umaknjeni, da smo verjeli, da smo varni pred nevarnostjo udara strele, ki so višje švigale vsevprek in v dolino pošiljale gromka zvočna opozorila narave. Nestrpno smo pogledovali proti koči. Zdaj, zdaj bi morala iz nje priteči odrešitev. Rudi se je že nekaj časa tega, kričoč pomoč, zagnal vanjo. Po dolgih trenutkih nemočnega boja z mrazom in dežjem, se res iz nje pokažeta dve postavi z nosili, ki hitita nasproti. Odleže nam. Meto počasi pripravimo, in takoj, ko dospejo nosila, jo prenesemo nanje. V trenutku se zorganiziramo in krenemo proti koči. A že po par korakih se grozeče blizu in močno zabliska, nad kočo se razkolje nebo. Težek in silovit grom, se v obliki strele, z glasnim rezkom, zasidra vanjo. Preko tal nas elektrika doseže in nas posede in pomeče po tleh. Iz koče se zakadi; iz dima sikne plamenček, ki se neverjetno hitro razbohoti po lesovini.

Ohromljeni od doživetega, nimamo več kam hiteti. Nimamo več kaj reševati. Kočo – hvala bogu prazno – ližejo ognjeni zublji, ki jim dež ne pride do živega. Strnjeni v gruči, v skrbi drug za drugega, čakamo Gorsko reševalno službo, ki jo je, preden je zapustil kočo, poklical oskrbnik.

Vprašanje: Koliko prijateljev se je odpravilo v hribe.

 V smislu vaje je naloga le polovično opravljena, ker pripoved prehaja tudi na idvidualno raven – zelo težko se je obdržati v sedlu skupinske pripovedi. Sicer pa je dinamika dobra, dramaturgija, dobro vodena, stopnjevana in pusti odprt konec. Jezik je knjižno normativen. Raven stavkov je snovi primerna. Zunanjega opazovalca ni, ker je eden od udeležencev hkrati pripovedovalec zgodbe.

Poglejmo odlomek, kjer pa je skupinska pripoved izrazita:

Pot se je začela dvigati, nižji griči pod nami se spreminjajo v oddaljeno dolino in tedaj zagledamo postojanko kot majhno pikico globoko pod nami, ravno v trenutku, ko se je iznenada prvič zabliskalo. Vsi obstanemo in dvignemo pogled. Poči tako močno, da za trenutek oglušimo in pod nogami čutimo vibracije ječečih skal, ki jih sila groma prebudi. Postane jasno, da smo v neugodnem položaju. Pot smo zgrešili in se v trenutku nevihte znašli v smeri proti vrhu, kamor smo nameravali šele jutri. Od severa mrzlo zapiha, v trenutku se občutno shladi. Razmere v gorah so res nepredvidljive. Še se ohlaja. Zadrgnemo si oblačila do vrha, poveznemo tople kape in nataknemo rokavice. Veter se stopnjuje, pogledujemo v dolino in že v enem duhu hitimo po pobočju navzdol. A pot je strma in divja, neuhojena. Kamenje melišča se drobi in kotali pod našimi obuvali.

3. Jolanda Lesnik

NEVIHTA

Na vzhodu se zrak gosti in pha v prve oblake. Daleč so še in preden prilezejo do nas, bomo že zdavnaj sestopili. Sploh pa se bodo najbrž prej raztopili, poznavalsko ocenimo, in ne skrbi nas preveč. Nevihta  pride in gre. Ne traja dolgo. Ta tura ni tako zahtevna, kmalu bomo dol. Če bo treba, bomo šli v kočo. Kar pa mislimo, da ne bo. Črnjava tipa vedno bližje. Zapiha, potem se naredi nekakšen tišinski vakum, sledi rahlo potrkavanje. Začutimo prve kaplje, siva zavesa pridobiva na temnejših odtenkih. Treba se bo čimprej speljati. Koča je v smeri nevihte, kakšna dva kilometra je do tam.

Zremo v nagrbančeno sivino in ni nam več do zafrkancije. Štejemo sekunde med bliski in treskom. Ni še prav kritično, toda jekleni zvok strašno odmeva med skalami. Tu, na odprtem, smo kot v izložbi – kakšna strela bi z lahkoto s prstom pokazala na nas. Slišali smo že za udare med planinci. Zategnemo pasove na nahrbtnikih in hitreje stopimo. Podrsava nam po produ, in vsak pok vzdigne trzavico v naših telesih, da še pospešimo. V pljučih nas že stiska zaradi povečane potrebe po kisiku, toda v mislih imamo samo eno: čimprej do koče. Pa bo ta odprta? Ni to neka velika reč, bolj je podobno malo večjemu bivaku. Najbrž ne premore strelovoda, neka zaščita pa vendarle bo. Da ga vsaj ne bi zaklepali! Upamo, da je tako, drugače bomo res nasrkali. Dežne poševnice nam brijejo lica, anoraki so prepustili mokroto bičajočega dežja, ki se združuje z našim potom, tako, da smo mokri od zunaj in od znotraj. Smo že bližje travni meji. Prod se odmika zaplatam vresja in posameznim trnastim grmičem. Pred nami se zariše slutnja[U1]  redkega gozda, nekje tam zadaj bi moralo biti zavetišče. Zasrebri luč in poči – vse obenem. Ohromelica nas zakepi[U2]  v zmešnjavo rok, nahrbtnikov in težke sape, srca pa norijo in le rebrovje preprečuje, da nam ne izstopijo iz telesa. Čutimo jih drug drugemu skozi obleko, ko se nagonsko stisnemo in si kričavo dopovedujemo, da moramo naprej. Zasmrdi po ožganem lesu. Dima ni videti, pomešan je z nevihtno sivostjo. Zopet useka, poženemo se naprej, mimo preklanega drevesa. Po nas je, če hitro ne najdemo tega prekletega bivaka. Smo zgrešili pot!!! Diha nam ne krajša samo upehanost, pridružil se ji je strah za življenje. Ne moremo več. Noge ne ubogajo centralnega računalnika – ali pa ta daje nasprotujoče ukaze. Zaženemo se, ustavimo se. V tem trenutku ni dosti misli, mogoče samo ta, da bi bilo hitro konec. Take silovitosti narave še nismo doživeli. Pretrese nas, iz nas izbije vso aroganco in jo nadomesti s ponižnostjo … in hvaležnostjo. Ugledamo bivak, nad njim pa že modrooki košček vedrine.

Odprto je, skromna notranjost je v tem trenutku vredna predsedniškega apartmaja v Hiltonu. Trije pogradi, lesena miza in dve klopi, pa ognjišče. Celo nekaj drv je v lesenem zaboju, zunaj pod nadstreškom jih je še več. Zakurimo, slečemo premočena oblačila in jih razpostavimo okrog ognja. Pod pikajočimi volnenimi koci drgetamo od mraza in prestane izkušnje. Ne poskušamo si brisati trkljajočih solz, ki navrevajo brez sramu, zdaj, ko se je napetost umaknila utrujenosti. Nemimo, zremo v magnetne plamenčke, ki nas hipnotizirajo in po malem uspavajo. Prasketci vsake toliko poženejo iskrice v zrak (kako romantično ob kakšni drugi priložnosti). Mokro poleno zaječi in poči. V hipu smo popolnoma budni. Takole, brez obleke, se počutimo še bolj ranljivi. Že sprejeta odločitev, da prenočimo v bivaku, se zdi kot slaba ideja. Preveč smo razdraženi, da bi lahko počivali. Svetlobe je še dovolj, da pridemo na izhodišče, kjer smo pustili avtomobile. Navlečemo si na pol posušene cunje in odrinemo.   

 Izjemno dobro opravljena vaja, polna lirizmov in lepih opisov, še celo nekaj novih, lepo vkomponiranih besed najdemo. Skupinska psihologija je lepo podana in dramaturško je naloga dobro zastavljena in izpeljana. Ritem stavkov je povsem primeren opisani snovi. Tudi raba ločil je odlična. Oglejmo si odlomek, ki prikaže ta naboj, kjer so stavki zgoščeni v ritmu strahu.

Zategnemo pasove na nahrbtnikih in hitreje stopimo. Podrsava nam po produ, in vsak pok vzdigne trzavico v naših telesih, da še pospešimo. V pljučih nas že stiska zaradi povečane potrebe po kisiku, toda v mislih imamo samo eno: čimprej do koče. Pa bo ta odprta? Ni to neka velika reč, bolj je podobno malo večjemu bivaku. Najbrž ne premore strelovoda, neka zaščita pa vendarle bo. Da ga vsaj ne bi zaklepali! Upamo, da je tako, drugače bomo res nasrkali. Dežne poševnice nam brijejo lica, anoraki so prepustili mokroto bičajočega dežja, ki se združuje z našim potom, tako, da smo mokri od zunaj in od znotraj. Smo že bližje travni meji. Prod se odmika zaplatam vresja in posameznim trnastim grmičem. Pred nami se zariše slutnja[U3]  redkega gozda, nekje tam zadaj bi moralo biti zavetišče. Zasrebri luč in poči – vse obenem. Ohromelica nas zakepi[U4]  v zmešnjavo rok, nahrbtnikov in težke sape, srca pa norijo in le rebrovje preprečuje, da nam ne izstopijo iz telesa. Čutimo jih drug drugemu skozi obleko, ko se nagonsko stisnemo in si kričavo dopovedujemo, da moramo naprej. Zasmrdi po ožganem lesu. Dima ni videti, pomešan je z nevihtno sivostjo. Zopet useka, poženemo se naprej, mimo preklanega drevesa. Po nas je, če hitro ne najdemo tega prekletega bivaka. Smo zgrešili pot!!! Diha nam ne krajša samo upehanost, pridružil se ji je strah za življenje. Ne moremo več. Noge ne ubogajo centralnega računalnika – ali pa ta daje nasprotujoče ukaze. Zaženemo se, ustavimo se.


 [U1]Zelo lep stavek.

 [U2]Zelo svež lep izraz.

 [U3]Zelo lep stavek.

 [U4]Zelo svež lep izraz.

Glasovanje

Za oddajanje glasov morate biti prijavljeni.

Arhiv

Prijava na E-novice