burjac@ajd.sik.si

Izložba literarne delavnice

Spomladanski ciklus predavanj in vaj se veselo nadaljuje. Tokrat se predstavljajo udeleženci nadaljevalnega tečaja. Kreativno pisanje ima veliko izzivov. Ta, ki smo se ga lotili v vaji št. 18 je zahteval transfer pripovedovalca – nenadoma naj bi zgodbo govorila fotografija. Vsi teksti so tak stilski preobrat dobro udejanili. Poleg samega transferja pa so avtorice in avtorji izkazali osebne stilske prijeme, kar kaže na to, da so desegli že visok izrazni nivo. Seveda, v tako kratkih formah ni moč izraziti celotnega pisateljskega potenciala, ki ga premorejo. Namenoma puščam prispevke opremljene s komentarji in pripombami, da se vidi, kaj počnemo v šoli kreativnega pisanja – oziroma, kakšna je naša literarna delavnica.

Jana Kržišnik Makovec

MARTA        (vaja 18, govoreča fotografija)                                                       Vrtovče, 14. 4. 2021

Zatohel vonj starega podstrešja, sivo poprhanega od nepreštetih[Uporabnik1]  let, v žarku prašnate svetlobe, ki se je kradla skozi zrak, je pogrnil tesnobno kopreno čez tiste davne čase.

Tresoč prst Martine stare roke je podrsal po stekelcu uokvirjene fotografije, izpod katere se je pokazal mlad ženski obraz. Ne le roka, zadrhtelo ji je srce, ko je podrsavala prah iz celotne fotografije. Usedla se je na staro leseno skrinjo in v očesnih kotičkih se je nabirala solza. V spomin se ji je živo izrisala podoba matere, ki jo je nagovarjala iz podobe. Spomini so povsem oživeli. Mati, mati … moja mati. Zakaj? … tako je bila željna materine besede, njene potrditve, … ustnice obledelega fotografiranega dekleta so se premaknile in slišala je besede dvigajočega se duha. Marta, draga Marta, še vedno sanjariš, še vedno si domišljaš, da boš iz mene izvabila opravičilo in obžalovanje. Grda si bila, še grša si. Ničvredna … in moje materinskosti nezaslužna. Vsilila si se v moj svet, ko sem te najmanj potrebovala, mi prekrižala načrte, izpodrinila mojo možnost po normalnem življenju. Ni ga bilo dneva, ko sem te hranila, da te ne bi sovražila. Ni ga bilo večera, ko sem te uspavala, da ne bi objokavala tiste noči, ko si se spočela. Ni bilo pogleda nate, da te ne bi krivila in primerjala svojega hlapčevskega življenja s tistim, kar mi je bilo v resnici namenjeno … Mati … mogoče pa sem ti bila namenjena jaz … so se vrinile njene misli v starševski monolog. Še vedno vstrajaš … je dahnila podoba. Ne, ti si napaka, velika napaka tega stvarstva. Oh Marta, koliko gorja … Bila sem mlada, zaljubljena. Bila sva oba mlada in zaljubljena. Oskar je imel veliko posest. Bogastvo v rodbini pa mi ni bilo mar. Mar mi je bilo le zanj, za ljubezen mojega življenja. Resnično sem ga ljubila. Vsaj zdi se mi tako. Kasneje nisem nikogar več. Nikomur več se nisem več predala. Takrat sem bila še nezaznamovana, čista. Ja, … nisem od vedno tako kruta. Krutost mi je nalil v žile prav on, on, ki naj bi me ljubil, tako kot sem, s tistim, – tabo – ki raste v mojem telesu. Pod srcem, tja mi te je vsadil. Obljubljal mi je skupno življenje, obljubljal mi je raj na Zemlji. Govoril je, da bo sin prevzel posest in bova midva čez poletja odpotovala in se vračala le na zimo. Kupil mi je konja, mi dal možnost, da sem nasadila cvetoče vrtove. Živela sem raj na Zemlji in tedaj te še ljubila rastočo v trebuhu … do tistega usodnega dne, ko si se rodila. Nisem ga poznala takega. Vedno je bil sladek do mene. Mogoče me je preveč razvadil. Vzrojil je kot strela z jasnega: „Kje je Henrik! Kje je fant, ki si mi ga obljubljala! Kje je bodoči lastnik posestva!? To cajdro si strila!?“ Gromko je tresknil z nogo ob tla in odvihral iz porodne sobe. V mukah krvavenja in luženja posteljice iz telesa, sem te nemo pogledovala in vzdihnila: „Ko bi Bog bil milosten … „ Izgubila sem mnogo krvi … preveč. Zbudila sem se pri teti Mari. Stara si bila že dva dni. Ko sem se ovedela, te je prinesla, da te nahranim. Vprašala sem jo po Oskarju. Iz obraza sem razbrala hude stvari. Nisem … nisem te mogla prižeti k prsim. Zagabila si se mi. Zavedela sem se izrečenih njegovih besed, ki jih je potrjevala Marina sključena drža in izmikajoč pogled. Odtlej sva bili sami Marta! … ne sami! Jaz sem bila sama, sama s tabo, ki nisi bila ne človek ne predmet! Nekaj vmes. Bila si breme. Breme na vsakem koraku. Jokajoča in tuleča peza življenja. Ostala sem brez doma, brez strehe nad glavo. Brez hrane zase, brez prepotrebne hrane in zavetja zate. Životarila sem od tu do tam iz danes na jutri in s sabo noseče breme krivila za nastalo situacijo. Oh mama, nikoli nisi povedala, nikoli … ko vem resnico, je drugače. Kaj pa Franc Jakob? Mar ni on poskrbel zate? Ja, kar sem dobrega storila zate, je bilo to, da si živela v veri, da je Franc Jakob tvoj stric, ki je poskrbel za naju po očetovi smrti. Ampak Franc Jakob, … misliš, da bi mi nudil streho nad glavo, če mu ne bi določenih najbolj nizkotnih uslug izpolnjevala. Na kolena in niže, v prah z obrazom, samo da si spala na toplem in imela hrane, da je telo preživelo. Mogoče res samo telo, ampak kaj sploh še smo drugega. Vredni kaj več?! Ostalo ti je vsaj telo, vsaj telo, ker sem se Franc Jožefa znebila, da ni onečastil še tebe. Podoba matere se je razpela čez ves prostor in se v priznanju resnice razpršela v eter. Debele kaplje odrešenja so spolzele preko stekelca, ki je prekrival ujeto podobo pod njim.

Mama slutila sem, zdaj vem … vem, da me ljubiš.

Podrsala je stara Marta ves prah iz fotografije, iz deteta, ki je spalo v naročju mladega dekleta. Zazrla se je v njen bledi obraz in zaznala solzo na robu očesa in zametek bridkega nasmeha na ustnicah.

Kakšna silovita izpoved. Kompozicija zgodbe je zelo dobra, zadosten uvod in dober izhod. Bridka izpoved, ki bi bila lahko osnova za cel roman, za dolgo novelo.  Dramaturgija zgodbe je odlična, stopnjevana skozi izpoved, ta raste in raste in nasuje jedkost. Jezik je prilagojen izpovedni materiji, tudi tempo je grajen v maniri izpovedi. Notranja dramaturgija stavkov ima primerno dinamiko, raba ločil je ponekod nekoliko zgrešena, vendar to je še najmanj problematično. Celotna zgodba ima skupno eteriko, in to je tisto, kar daje literarni estetiki pravo bleščavo. Bistvo zgodbe je v njeni simbolni nabitosti, v njeni metafizični transformaciji zgodbovnega prenosa – nosilec zgodbe postane fotografija. Dobro komponirano, dobro napisano. Izbral sme dramturško zgoščen odlomek:

Živela sem raj na Zemlji in tedaj te še ljubila rastočo v trebuhu … do tistega usodnega dne, ko si se rodila. Nisem ga poznala takega. Vedno je bil sladek do mene. Mogoče me je preveč razvadil. Vzrojil je kot strela z jasnega: „Kje je Henrik! Kje je fant, ki si mi ga obljubljala! Kje je bodoči lastnik posestva!? To cajdro si strila!?“ Gromko je tresknil z nogo ob tla in odvihral iz porodne sobe. V mukah krvavenja in luženja posteljice iz telesa, sem te nemo pogledovala in vzdihnila: „Ko bi Bog bil milosten … „ Izgubila sem mnogo krvi … preveč. Zbudila sem se pri teti Mari. Stara si bila že dva dni. Ko sem se ovedela, te je prinesla, da te nahranim. Vprašala sem jo po Oskarju. Iz obraza sem razbrala hude stvari. Nisem … nisem te mogla prižeti k prsim. Zagabila si se mi. Zavedela sem se izrečenih njegovih besed, ki jih je potrjevala Marina sključena drža in izmikajoč pogled. Odtlej sva bili sami Marta! … ne sami! Jaz sem bila sama, sama s tabo, ki nisi bila ne človek ne predmet! Nekaj vmes. Bila si breme. Breme na vsakem koraku. Jokajoča in tuleča peza življenja. Ostala sem brez doma, brez strehe nad glavo. Brez hrane zase, brez prepotrebne hrane in zavetja zate. Životarila sem od tu do tam iz danes na jutri in s sabo noseče breme krivila za nastalo situacijo. Oh mama, nikoli nisi povedala, nikoli … ko vem resnico, je drugače. Kaj pa Franc Jakob? Mar ni on poskrbel zate? Ja, kar sem dobrega storila zate, je bilo to, da si živela v veri, da je Franc Jakob tvoj stric, ki je poskrbel za naju po očetovi smrti. Ampak Franc Jakob, … misliš, da bi mi nudil streho nad glavo, če mu ne bi določenih najbolj nizkotnih uslug izpolnjevala. Na kolena in niže, v prah z obrazom, samo da si spala na toplem in imela hrane, da je telo preživelo. Mogoče res samo telo, ampak kaj sploh še smo drugega. Vredni kaj več?! Ostalo ti je vsaj telo, vsaj telo, ker sem se Franc Jožefa znebila, da ni onečastil še tebe. Podoba matere se je razpela čez ves prostor in se v priznanju resnice razpršela v eter. Debele kaplje odrešenja so spolzele preko stekelca, ki je prekrival ujeto podobo pod njim.


 [Uporabnik1]Kakšen močan liričen, literarno zelo zrel uvod.

Blaž Čermelj

Vaja 18 Blaž Čermelj

Pet Hrasteljevih Petrov

Kako dati ime svojemu prvorojencu? Najti kakšno staro slovensko ime, ga poimenovati po kakšnem[U1]  svetniku ali iti v koraku s časom?

Sam nisem imel dvomov, bolj je izstopala žena. V sedmem mesecu nosečnosti je bil že čas, da izbereva otrokovo ime. »Peter naj bo, tako kot jaz«, sem velel. Tako je pri Hrasteljevih od nekdaj in čutil sem, da je prav, da tako ostane tudi naprej.

A kako jo prepričati!?. Dobro se spomnim njene pripombe: »Da bi se sin imenoval po očetu? Ni to že malo iz mode.«

Pikra pripomba, na katero pa nisem imel dobrega odgovora. Ta je sledil šele kak teden kasneje, ko sva pospravljala knjižne police v dnevni sobi. Takrat ji je pod roke prišel družinski album. Njeni prsti so počasi premetavali plastificirane strani. Nekdo je ubral modro odločitev in je izbral album, pri katerem si fotografije polagal pod plastično folijo, zaradi katere še vedno niso orumenele. To morda celo paše[U2]  črno-belim fotografijam, zaradi katerih dobijo časovno patino. No, tisti, zaradi katere sva se ustavila, ne bi.

Bila je barvna. Prava redkost za leto, v katerem je bila posneta. Logarska dolina, 1976 je pisalo na listku spodaj.

»Kdo so ti?«, me je vprašala in s kazalcem pokazala na drugega moža v vesti. Njegov obraz mi je bil še kako znan. Vsako jutro sem nekaj podobnega uzrl v ogledalu. Mož, na katerega je kazala je bil moj oče. Ni ga mogla poznati, ko sva se prvič sestala, je bil mrtev skoraj deset let.

Prst je zdrsel naprej po foliji. »Kdo so ti?« je ponovila še enkrat. »Ta zadnji je moj bratranec, zdaj živi v Avstriji«, sem začel. »Ta na sredini, živi v Avstraliji. Med njima je moj dedek. Tu na začetku je moj oče, tale skravžljan bjondo v njegovih rokah pa sem jaz«.

»Kakšne šape, kakšni kodri« je zavpila naposled[U3] . »Oče te pa ravno ni mogel zatajiti«, mi je navrgla že malo posmehljivo.

Pogoltnil sem slino, da bi jo špikni nazaj. Zaslužila si je. A še preden sem dobro zajel sapo, je s svojim globokim glasom usekal dedek: »Seveda ne. Že takoj po rojstvu sem mu rekel, da je sin izrezan ati.«

»Molči, molči, spomni se, kako si me takrat zafrkaval, ker je bil blond« ga je dregnil oče. O kako lepo me je znova pobožal njegov glas.

»Kaj tu ste na sliki sami dedci?« je navrgla žena.

»Hja, pa ne navadni dedci,« je znova zahropel dedek. »Mi smo Hrasteljevi. Hrasteljevi Petri.«

Zdelo se je, da je videl njen nejeverni pogled, kako je motrila pet različno starih moških, kako resno zrejo iz fotografije. Zato je nadaljeval:

»Veš, prvorojenec pri Hrasteljevih je bil vedno Peter. Nikoli nismo raziskali, od kdaj je tako. Krstne knjige tu v Škocjanu vodijo že vsaj tristo let. In prvorojenec je vedno Peter.«

»Pa ne le Petri, tudi dobri tišlarji smo zadnje čase, aneda« je za njim zavpil oče. Res je, sem prikimal, še vedno tesarim, včasih tudi z dedkovim orodjem.

»Veš, tu v hribih je človek vedno potreboval nekoga, na katerega se lahko zanese« je nadaljeval oče. Zime so bile trde in dolge. Da bi tu gor prideloval kaj drugega kot krompir, zelje in repo, ni bilo niti misliti. Živeli smo od tega, da smo podirali drevje. Težko opravilo, in zato so potrebni zanesljivi ljudje. Morda iz tega Peter – skala. Naj je bil zunaj še tako hud mraz, na Hrasteljeve si se vedno lahko zanesel. Ko pa je oče umrl, ga je nasledil prav takšen sin. Tudi sam sem ponosen, da sem vzgojil takšnega in bog daj, da tako ostane tudi v prihodnje.«

»Pri nas smo veno gledali dolgoročno«, je nadaljeval dedi. »Gozd ni njiva, ki jo spomladi preorješ in vanjo poseješ zelje, jeseni pa pobereš in daš v sode kisat. Eh, drevo rabi mnogo več let. Si potem iz tiste bukve naredil nove stopnice na kaščo?«

Prikimal sem in se obrnil k ženi: »Predlani sem jo požagal. Dedek mi je prepovedal, da jo prodam. Dejal je, da jo je skleni ohraniti za domačo hišo.«

Poslovili smo se in žena je zaprla album. Ničesar več o imenih nisva rekla in vedel sem, da je razumela. Najin prvorojenec je bil Peter.

Kompozicija zapisa je enovita,tempo je najprej umirjen, potem se sprevrže v izpovedno silovitost in dobi drugačno dramaturško konotacijo. Če gledamo samo dramaturgijo stavkov, tudi znotraj govorne materije, imajo primerno zgoščenost, snovi primerno. Prehod v pripoved iz fotografij je zmehčan z zgodbovnimi uvodom, konec zgodbe je racionalen in zgodbo ne zapre tleskoma, pač pa mehko. Jezik je normativno dober. Mogoče so nekateri stavki le nekoliko omahljivi, trdi, ampak bo vaja dala zmožnost za drugačno možnost.


 [U1]Tale kakšen je odveč.

 [U2]Nekoliko preveč na pol slengovska beseda.

 [U3]Odveč

Domini Kobol

Soba je bila temačna, le ambientna svetloba LED svetil je zlatorumeno kazala na morebitne napake v ometu sten. Bil je mesec teme, ko so bile noči najdaljše in dnevi najtemačnejši. V toplem stanovanju je bil mir, zunaj je divjal severni veter. Gola, razen v žled oblečena drevesa so ječala, noter je bila tišina. Zunaj je starka s koso čakala na osebo za steklenimi okni, a vstopiti si ni upala.

Osebo, ki je na mehkem naslanjaču sedela ob topli pijači na mizici, bi težko natančno opisali. Naključen mimoidoči, ki bi v snežnem metežu radovedno pokukal v blago razsvetljeno okno  in bi videl gospo v generično, nevpadljivo opremljeni sobi, nekje čez polovico svojega življenja. Kateri od njenih znancev bi znal povedati, da je gospa izredno ohranjena, saj se že desetletja ni postarala za kaj več kot teden, in jih nosi že krepko čez šestdeset. Tista klišejska starka zs koso, ki je v ledenem oklepu zime potrpežljivo čakala nanjo, bi se takim komentarjem nasmehnila; z ženo, ki je v tem trenutku počasi srebala kamilični čaj, ima neporavnane račune že nekaj stoletij. Večna sovražnica, ali pač nedokončana umetnina?

Tista čaj srebajoča gospa se je le nasmihala, vedela je, kaj jo čaka zunaj; pa tudi mudilo se ji ni nikamor. Prednosti skoraj večnega življenja, pač. Odložila je skodelico nazaj na mizo in se opogumila, da je segla po enem izmed starih albumov. Preden ga je odprla, je zamižala; naivneži bi pomislili, da se boji videti vsebine. Imeli bi prav.

Počasi je s prsti odpahnila tanko rjuho prahu in odprla prvo stran.

“Že nazaj? Ah, zima je. čas recesije, pogleda vase.” je rekla prva stran. Starka ni z ničimer pokazala, da je besede slišala ali razumela. “Ja ja, lepo da se spomniš, od kje si prišla.” je nadaljevala druga stran. “Koliko si boš upala danes?”

Na tretji strani so oči, objete z mnogimi gubicami, trznile. Prepoznala je ćlovekačloveka: nekatere poteze obraza pač preskočijo rod in se iz starih staršev ponovijo na vnukinjah. ”Ja, tukaj se začne tvoja dogodivščina, kajne?”

Na četrto stran je zrla še dlje. Še vedno je fotografija kazala njenega deda. “Ne očitaj si. Nisi vedela, Otrok si bila. Bilo je v zanosu, niti spomniš se ne več, kako je bilo. Te spomnim?” jo je glas nežno tolažil.

“Ne. ” je le zašepetala, komaj slišno.

“Saj nisi niti vedela, kaj počneš. Deda je vedel. Seveda je. Tudi on je bil za svoja leta neverjetno mladosten, kajne?”

Nova stran, nov že davno preživet spomin. Mladež ob vodi v ozadju, pozirajoč pa mlado dekle, objeto z močnimi rokami vrstnika. “Ta mladostna zaljubljenost, kajne?” V očeh se je izbistrilazbistrila solza, ki se je s pomočjo težnosti spopadla z prvo izmed gub. “Uradno se je utopil. Ubožec. Tako mlad.” je album nadaljeval. Tista solza je zmagovala, si utirala pot na lice. Druga ji je sledila.

Zatem je fotografija kazala drugačno podobo, dve telesi, prepleteni v agonijo boja. Bil je boj za preživetje. “Mmmmm, sladki nektar premoči. Da, da, draga. Tukaj si padla. Od tu ni bilo vrnitve.”

“Samoobramba.” je šepnila.

“Seveda je bila; najprej. A potem ti je postalo všeč.Le kakšno truplo si pustila za sabo?”

Stran je zapustila tako hitro, da bi skoraj raztrgala star, mehak papir.

“Kam bežiš?” je glas hitel nadaljevati. “To si ti storila. Še eden izmed tvojih grehov. Tvojih manjših, seveda.”

“Poglej svoj obraz na tej sliki. Uživaš. Veš kaj delaš, in ni ti žal. Vsaka smrt ti je dala nekaj let življenja. postalaPostala si obsedena s tem občutkom moči.”

Preskočila je nekaj strani in znova zamižala. Tudi skozi zaprte veke so lahko solze silile na obraz. “Strah te je. Bojiš se spomniti njegovega obraza.”

“Da.” je starka dahnila.

“Ljubila si ga. Zanj bi se odrekla svojim letom. Zanj si bila pripravljena umreti.”

Odprla je oči in se zagledala v osebe na fotografiji. Moškega, ki ji je hotel pomagati, jo spoznati, jo ljubiti. “Dobro si se držala tistih nekaj let, kajne? Koliko je bilo, šest, sedem let?”

“Devet.” je odgovorila knjigi, sedaj glasneje. “Devet let sem brzdala svoje demone.”

“Vseeno, nisi mogla mimo krvi, kajne? Ko enkrat nekomu izsesaš življenje, se ni več moč ustaviti in zaživeti normalno.”

Zaprla je knjigo in se zravnala v svojem fotelju. Kljub solzam se je nasmehnila. Segla je proti čaju, naredila malo večji požirek in se zazrla skozi okno. Vedela je; videla je smrt tam zunaj, čakajoč na njeno napako, na trenutek, ko se bo vdala.

Znova je odprla knjigo, sedaj kar nekje na sredi, na naključni strani. Ni se več spominjala vseh obrazov, vsak pa jo je zabolel v srcu; večen spomin, ki ga je vanj položila prepovedana, skoraj pozabljena magija.

“Se boš kdaj naveličala?” so jo bledorumeni listi albuma vprašali. “Živeti večno. Trpeti. Se vsako zimo znova spominjati vseh, ki so dali svoja leta tebi?”

“Ne, mislim, da se ne bom. Mislim, da tudi trpljenje po tolikih letih izzveni, preneha zabijati svoje želo tako globoko.” odgovori knjigi. “Mislim, da sem se preklela že dovolj, da se ne bom vdala sedaj. Mogoče pa se tvoja prijateljica tam zunaj, tista, ki me potrpežljivo čaka, naveliča.”

“Misliš, da se bo? To je njena služba: zaradi tebe mora delati nadure, bi se lahko reklo. Tako kot je moja služba, da te spomnim na tvoje grehe.”

“Zakaj te ne vržem v ogenj?” je vprašala knjigo z nasmeškom.

“Saj si že poskušala. Če hočeš, lahko še enkrat.”

Premlevala je svoje besede. Je trpljenje njenega življenja res postalo znosnejše? So obrazi ki jih je videla v knjigi, res nekoliko zbledeli? Je to le trma, ki noče oditi, četudi je že predolgo na svetu? Poiskala je zadnjo še napolnjeno stran, in ocenila, koliko strani je še praznih. “Torej, Album, kaj pa če se dogovoriva tako. Album napolnim, nato se ti vdam. Nato me lahko vzame Smrt.”

Stara, v bogate usnjene platnice objeta knjiga, ki je bila ustvarjena zato, da bi hranila starkine najhujše grehe: kot pokoro in spomin, je molčala.

Tista klišejska starka zs koso, ki je v ledenem oklepu potrpežljivo čakala, je šla drugam.

Starka se je zresnila. Kupila si je čas: sedaj je morala le še ugotoviti, kako ukaniti smrt.

V dramaturškem smislu imamo tokrat opravka z umirjeno pripovedjo, ki ima svoj notranji ritem, brez večjih nihanj. Stavki racionalno in harmonično dopolnijo polifonično pripoved. Pomenek starke z albumom, da je slutiti neko novo mistično izkušnjo in, tu je morda prava dramaturška figura, pred vrati je smrt. Gospa se ji izmika na vse načine, živi od svojih spominov in ima svoje drobne rituale, ki jo ohranjajo. Fotografije v albumu odpirajo več zgodb, dajo nasnovke za zgodbe – nobena ni razvita, kar daje tekstu svojstveno kompozicijsko vrednost – vretje večgodbovnosti. V Odlomku se dobro pokaže zrel tempo pripovedi:

“Že nazaj? Ah, zima je. čas recesije, pogleda vase.” je rekla prva stran. Starka ni z ničimer pokazala, da je besede slišala ali razumela. “Ja ja, lepo da se spomniš, od kje si prišla.” je nadaljevala druga stran. “Koliko si boš upala danes?”

Na tretji strani so oči, objete z mnogimi gubicami, trznile. Prepoznala je ćlovekačloveka: nekatere poteze obraza pač preskočijo rod in se iz starih staršev ponovijo na vnukinjah. ”Ja, tukaj se začne tvoja dogodivščina, kajne?”

Na četrto stran je zrla še dlje. Še vedno je fotografija kazala njenega deda. “Ne očitaj si. Nisi vedela, Otrok si bila. Bilo je v zanosu, niti spomniš se ne več, kako je bilo. Te spomnim?” jo je glas nežno tolažil.

“Ne. ” je le zašepetala, komaj slišno.

“Saj nisi niti vedela, kaj počneš. Deda je vedel. Seveda je. Tudi on je bil za svoja leta neverjetno mladosten, kajne?”

Nova stran, nov že davno preživet spomin. Mladež ob vodi v ozadju, pozirajoč pa mlado dekle, objeto z močnimi rokami vrstnika. “Ta mladostna zaljubljenost, kajne?” V očeh se je izbistrilazbistrila solza, ki se je s pomočjo težnosti spopadla z prvo izmed gub. “Uradno se je utopil. Ubožec. Tako mlad.” je album nadaljeval. Tista solza je zmagovala, si utirala pot na lice. Druga ji je sledila.

Zatem je fotografija kazala drugačno podobo, dve telesi, prepleteni v agonijo boja. Bil je boj za preživetje. “Mmmmm, sladki nektar premoči. Da, da, draga. Tukaj si padla. Od tu ni bilo vrnitve.”

“Samoobramba.” je šepnila.

“Seveda je bila; najprej. A potem ti je postalo všeč.Le kakšno truplo si pustila za sabo?”

Stran je zapustila tako hitro, da bi skoraj raztrgala star, mehak papir.

Laura Brataševec

VIDA

Zasušeni obrisi kapelj postane vode lomijo napol ugasle vzdihljaje beline dneva. V naročje se ugrezajo trde platnice ob robovih že načete duše spominov, iz katerih se turobno smehljajo ukrivljene ustnice nemih akterjev. Trdi prsti se oklepajo izmuzljive davnine. Ne popustijo[U1] .

Zamrznjen pogled ujame podobo, ki iz zgornjega levega kota mestoma obledele zmečkanine sili v ospredje. V prej zaledenelih beločnicah se skoraj neopazno zalesketa iskreno hrepeneča nedolžnost. Kotički sprva privzdignjenih ustnic se mukoma razprejo in predse potisnejo zdavnaj utišan spomin.

»Stara sem pet let. Zadnjico potiskam na prepereli sedež, ki so ga obgulila telesa mojih bratov. Male prste stegujem v daljavo, kot …«

» … kot bi hotela prijeti neulovljivo željo.«

»Ja … misel, ki bo vedno ostala le želja.«

»Gledaš sosedovega mulca … daleč je, a vsakič bližje cilju kot ti.«

»Želim si njegovih razritih kolen …«

»Ko bi le lahko vsak dan nase navlekla tiste zapacane kratke hlače … »

» … brez majice skače po sveže pokošeni trati …«

»Pa daj se malce uredi! Saj si …«

» … punčka! Punčka sem … Pa si želim tistih zapacanih širokih hlač in razritih kolen!«

»Kaj je narobe s tabo?! Saj si …«

» … punčka!«

»Punčke se ne obnašajo tako! Punčke so urejene! Punčke ne divjajo s kolesi! Punčke nimajo širokih hlač!«

» … in razritih kolen …«

»Punčke zjutraj dolgo izbirajo primerno obleko. Punčke izberejo pravo barvo lasne sponke. In omikano sedijo na gugalnici.«

» … s prekrižanimi nogami. In pazljivo lovijo sončne žarke, da bo njihov ten ravno pravšnji.«

»Punčke so …«

» … o … omi … punčke so oki … o … punčke so … amm … o …«

» … omikane! In znajo izbirati besede. Punčke niso …«

» … divjaki!«

 Pritisk v trdo zakrčenem kazalcu popusti in zdrsne čez dekličin obraz. Refleksno prekrije nemo svetobolje, ki ga je otroška belina potiskala v zaodrje prsnega koša. Občinstvu ponudi le razrita kolena brezspolne pojave. S tem neslišno vtisne glas drugemu brezizraznemu nasmehu, ki zamaknjeno zre prek nevidnega zidu fotografskega objektiva, prek poljan zamreženih reber, mimo zdaj že negibne gmote življenja, v globoko v tilnik zažrto bolečino.

»Gospodična, a ste nori?«

»Kaj pa vem … a je smeh norost?«

»No …«

»Stara sem 16 let … mojo eksistenco definira moj izgled. Če se smejem, sem lepa … ali pa …«

»Gospodična, to je norost! Temu se vendar ne …«

»… smejim se vsemu. Moj svet je sam smeh. Ukrivljene ustnice, tesno zakrčeni zobje, da izza njih ne izleti kakšna beseda. Turobna, melanholična, skrivljena rdečina, ki ob ugrizu spolzi po bradni jamici … a ustnice venomer privihane navzgor! Je to …?«

»Gospodična, to je noro!«

»Ne kličite me gospodična! Počutim se še bolj izumetničeno … plastično … prazno …«

»Povejte mi, zakaj ste to storili. Vaš oče …«

»Bil je volk! Črni, ogromni, hudobni volk!«

»Kaj mislite s tem? Kakšen volk? Blede se vam …«

»Ujel me je. Vedno znova me je vlekel čez zbadajočo jaso …«

»Kako …«

»Obleko mi je razparal … Pa ravno sem zmetala v smeti vse široke hlače …«

»Ne vem …«

»Razrita kolena so se mi končno zacelila …«

»Gospodična …«

»Nisem gospodična! Jaz sem …«

» … norost.«

Svetlobo pogoltne mrak. Hladen vzdih pritajenega konca vztrajno potiska vstran obledeli list. Za trenutek kričeče šelestenje razžene vse duhove, ki iz zaobljenih kotov bruhajo prežvečene in kisle spomine. Nove podobe prekrijejo zgrbančeno prozorno kožo.

»Svetloba. Življenje me vabi. Veter prinaša njegov vonj in mi razširja nosnice. Prihaja.

Otrok mukoma zajamra, kot bi čutil, da prihaja on. Zrem v zidove in vidim skoznje. Obraz je še daleč, a pred očmi se mi izrisuje njegova podoba. Vabi me … Mami me … Oddaljeno škrtanje z zobmi mi zategne zanko okrog vratu. Mož spi v dnevni sobi … Tam je že več mesecev. Ker mora biti v službi spočit. Jaz lahko bedim. Jaz sem doma. Jaz ne delam … nič. Slišim vzdihe. Prihaja. Že steguje roko in me vleče k sebi. Hočem z njim. Hočem v svetlobo, k lučem … Naj grem? Otrok se zdrzne. Pogledam … nežen nasmeh se mu razvleče čez rdeči jabolki … Ne morem … Nevidne niti omame mi vlečejo oči proti oknu. Skoraj je že tu … Hoče me … Jaz si ga želim … A ne smem … otrok vedno ve … a želja je premočna. Hrepenenje mi razpara kožo na prsih, dojke utripajoče poskakujejo in želijo … življenje me čaka. Luči že osvetljujejo mojo davno iztrgano dušo. A ta … nemo obleži na zašiljenem kamnu.«

Davne podobe se hlastajoč za zadnjimi atomi kisika utopijo v turobni črnini. Zabrisani spomini zadnjič kričeče zaplešejo po prostoru in skozi okna potisnejo vonj po trohnečem truplu. Trdno zaklenjeni prsti pa ne popustijo. Oklepajo se trdih platnic in se skupaj z orumenelimi listi pogrezajo v prah.


 [U1] Od tu naprej manjka mehkejši prehod, ker kar tako skočimo v govor slik – Prehodi!!!! To smo posebej vadili.

Jolanda Lesnik

ZGODBE IZ ALBUMA

Uh, kakšna zima se je naredila – prav so napovedali pri poročilih. April zna presenetiti, čeprav, tu v dolini, pride in gre. Gori, gori je drugače … gospa zavzdihne in se ozre skozi okno. Cvetoča breskev, uokvirjena na beli podlagi zasneženih hribov, žari na vrtu. Pomlad je zmagala, kadar pride njen čas, je ni moč zaustaviti. Kot se ne more zaustaviti jeseni, pomisli gospa. Oči, ki so še vedno bistre, jo izdajo. Ne morejo zatajiti melanholije in hrepenenja, ki jo obhajata v takšnih trenutkih. Stara je že, preživela je večino svojih vrstnikov, s tistimi, ki še kljubujejo letom, pa je izgubila stik. Ostali so ji spomini … Eh, pravijo, da ko začneš obujati spomine, takrat si star – in jaz jih imam veliko … Danes ni primeren dan za sprehod, mogoče popoldan, zdaj pa gotovo[U1]  ne. Prerazporediti moram svoj čas, se nasmehne sama pri sebi. Kam bi ga dala? izreče na glas. Draga moja Andreja, časa ne moreš prerazporediti, samo opravila lahko, si odgovori. Rada se gre te besedne igre, čeprav sama s sabo. Ohranjajo ji smisel za humor in nekaj miselne prožnosti. Prav, namesto dopoldanskega sprehoda bom brala, se odloči. Še prej si bom skuhala čaj, oddrsa v kuhinjsko nišo in na kuhalno ploščo pristavi čajnik. Iz kredence vzame porcelanasto skodelico, poslikano z naivnimi motivi, notranjost pa je prevlečena s prelivajočo školjčno biserovino. Na pladenj položi še sladkornico in srebrno žličko. Danes se bom razvajala. Udoben naslonjač primakne nekoliko bližje kaminu[U2] , poravna čipkaste prtičke na naslonih za roke in glavo. Tako, kaj še manjka, aha, čaj … Izvolite, gospa Andreja, vaš čaj, se nalahno prikloni in gre okoli mizice do fotelja. Hvala, gospa Andreja, res ste prijazni, da mi pri teh letih še vedno zvesto služite … Potem stopi do knjižnega regala in začne izbirati čtivo. Kaj pa če bi danes … z dlanjo poboža potopise nekoliko večjega formata. Iz vrste povleče izvod z lepo izrezljanim reliefom v temno rjavem usnju. Ti pa ne spadaš sem, kako sem te lahko tako zamešala, odpihne nekoliko prahu z vrha. K fotelju primakne bralno lučko na stojalu, si natakne očala s pozlačenimi okvirji in začne obračati debele liste fotografskega albuma. Najprej družinske fotografije posnete pri fotografu, klasične črno – bele, ob robovih valovito izrezljane … kako so včasih to znali, oče in mama, izgledata kot filmska igralca … V spomin si prikliče njuna obraza – nista v skladu s to fotografijo. Poravna zavihek prosojnega papirja in odgrne naslednjo stran. Šolska fotografija, nekoliko napokana, drobne glavice so komaj prepoznavne. Ena pa le izstopa, s kuštravimi lasmi, v zadnji vrsti. Neukročena ni bila samo njegova frizura, predrzen je bil, no, za takratne pojme. Ne nasilen, to ne, z občutkom za pravičnost – to pa. In za to, kar je menil, da je prav, se je tudi postavil … Ni bilo prav, da so ga zaradi škornjev tako kaznovali. Navsezadnje ni on začel, samo vrnil je temu … kako mu je bilo že ime? se s prstom zaustavi na čepečem fantu v prvi vrsti … Kuštravec iz zadnje vrste pa – kot da bi se zganil. Iz sive fotografije se zaslišijo najprej mrmranje, potem pa že kar razločni stavki.

Ja, lahko bi rekli, da so me škornji poteptali. Bil sem klican k ravnatelju. Poskušal sem mu razložiti okoliščine, pa mi ni dovolil. Bil sem označen za upornika, in za vsak, še tako majhen prekršek so me kaznovali. Da mi je Angel naložil sneg v škornje, ni bilo nič važno; domov sem prišel s prezeblinami, prstov na nogah sploh nisem čutil. Mama mi je pripravila skledo z mrzlo vodo, v katero sem pomočil stopala in je potem postopoma dolivala tople. Zakaj mrzla voda, sprašuješ. Tudi sam tega takrat nisem vedel, precej bolečin bi topla voda povzročila, pri zelo hudih ozeblinah pa bi ti menda celo prsti odpadli – tako mi je razložila mama. Kar videl sem svoje uboge prstke, kako plavajo po skledi! Potrpi in molči, so bile njene besede. Jaz pa nisem mogel, res ne. Naslednji dan sem mu vrnil z obrestmi. Seveda se je njegova mama pritožila pri ravnatelju. Naredila je celo dramo: kako bi njen Angelček lahko zbolel za angino ali, bog ne daj, pljučnico. Da ima zdaj težke sanje in se boji v šolo … Kaj vse je naložila! Stanovali so dvesto metrov od šole, njen sinko pa se ni nič kaj angelsko smehljal, ko mi je napovedal maščevanje. Tudi moji starši so morali na šolo. Oče je samo zamahnil z roko, češ da se nima časa ukvarjati s takimi neumnostmi, mama pa … Ona se ni nikoli potegnila zame. Njena mantra je bila trpi in molči. Še en prekršek in letel bo s šole, je bila popotnica, s katero je objokana pripešačila domov … Bal sem se njenega prihoda, znala je tudi prijeti za šibo, najbolj pa me je bolela njena žalost, njeno molčanje in obtožujoči pogledi. Da bi se izognil soočenju, sem splezal na smreko za hišo. Bila je moja zavetnica, v svojih otroških mislih sem ji izpovedoval težave, ki so me mučile, ji zaupal svoja hrepenenja. Razumela me je, pomirjala s spevnim vršanjem v rahlem vetru, in kako lepo je dišala!!! Med njenimi vejami sem se počutil varnega, neranljivega. Čuvala je tudi moj največji zaklad – majhen zvezek z mehkimi rjavimi platnicami, v katerega sem pisal pesmi in skiciral podobe. Povzpel sem se čisto pod vrh, kjer so bile veje prožne, in se zibal. Bil sem mornar na prostranem morju, daleč od doma, šole in krivic. Tudi za to dejanje sem bil primerno nagrajen … Tistega šolskega leta nisem dokončal na Krnicah. Po zimskih počitnicah so me dali v internat v dolini. Popravni dom? Ne, ni bil to popravni dom za mlade prestopnike, to ne, je pa bil strog režim v tisti ustanovi – po vojaško: bujenje, umivanje, zajtrk, pouk, kosilo, nekaj prostega časa, seveda pod nadzorstvom vzgojiteljev, zatem popoldanske učne ure, večerja. In tako dan za dnem. Ubijalo mi je duha, pogrešal sem smreko, travnike, kravo, še celo prepirljivo sestro sem pogrešal. Eno prednost smo pa le imeli varovanci tistega zavoda – šolsko knjižnico. V tistem času sem spoznal moč pisane besede. Knjige so mi nadomestile smreko, tudi dišale so – samo drugače. Odpirali so se mi novi svetovi in napajali mojo slo po vedenju, znanju. Postal da sem čuden. Počitnice, ki sem jih preživljal doma, so bile polne nemira, vleklo me je proč, proč od vaške gmajne, gozda, moje smreke. In čutil sem takšno bolečino kot nikoli prej. Odreči se vsemu temu – za kaj? Je bilo vredno, sprašuješ. Če bi lahko živel dvojno življene, bi znal na to z gotovostjo odgovoriti. Tako pa … mislim da. Tisti črni škornji so me brcnili v svet, ki ga takrat nisem poznal, a sem ga slutil. Verjamem v neke višje sile, v energijo k te žene, da se izpolniš, da živiš, preživiš svoje telesno življenje in pustiš nekaj za sabo, kar bo mogoče nekoga navdahnilo, mu dalo pogum, da odtisne pečat naslednjim rodovom …

Ti si ga vsekakor pustil, Andreja s posebno previdnostjo poravna prosojni papir čez fotografijo. Prebrala sem vse tvoje knjige, imam jih, tam na polici, na posebnem mestu. Razumem te, kako lahko iz umetnosti črpaš moč. Ko ne bom več mogla slikati, bo to moj konec. Barvna energija se bo odlila v drug svet, kjer bo ponovno zaživela … Oh, kako sem melodramatična, kar zaneslo me je. Ne dam se še. Veter je ponehal, grem iskat svetlobo.

Izjemo tankočutna zgodba. Transfer pripovedovalca je tokrat prefinjeno izpeljan, gospa odloži prst na kuštravca, ta pa začne sam pripovedovati zgodbo. Prehod z minimalno nakazanostjo v tej zgodbi deluje kot fini šiv, kod zadrga, ki spne dve ravni pripovedi – eno akterkino in eno iz albuma. Jezik je lep, knjižno normativen. Stavki imajo urejen notranji dinamičen ritem in so snovi primerni, na meji lirike na nekaterih mesti. Prispodobičnost ponuja bralcu zgoščena pripoved neke usode, kjer se otroštvo usodno razlomi – črni škornji so me brcnili v svet. Konec je zadosten, lepo zaprt – papir prekrije fotografijo. Poglejmo odlomek, kjer je nakazan res dober prehod.

Potem stopi do knjižnega regala in začne izbirati čtivo. Kaj pa če bi danes … z dlanjo poboža potopise nekoliko večjega formata. Iz vrste povleče izvod z lepo izrezljanim reliefom v temno rjavem usnju. Ti pa ne spadaš sem, kako sem te lahko tako zamešala, odpihne nekoliko prahu z vrha. K fotelju primakne bralno lučko na stojalu, si natakne očala s pozlačenimi okvirji in začne obračati debele liste fotografskega albuma. Najprej družinske fotografije posnete pri fotografu, klasične črno – bele, ob robovih valovito izrezljane … kako so včasih to znali, oče in mama, izgledata kot filmska igralca … V spomin si prikliče njuna obraza – nista v skladu s to fotografijo. Poravna zavihek prosojnega papirja in odgrne naslednjo stran. Šolska fotografija, nekoliko napokana, drobne glavice so komaj prepoznavne. Ena pa le izstopa, s kuštravimi lasmi, v zadnji vrsti. Neukročena ni bila samo njegova frizura, predrzen je bil, no, za takratne pojme. Ne nasilen, to ne, z občutkom za pravičnost – to pa. In za to, kar je menil, da je prav, se je tudi postavil … Ni bilo prav, da so ga zaradi škornjev tako kaznovali. Navsezadnje ni on začel, samo vrnil je temu … kako mu je bilo že ime? se s prstom zaustavi na čepečem fantu v prvi vrsti … Kuštravec iz zadnje vrste pa – kot da bi se zganil. Iz sive fotografije se zaslišijo najprej mrmranje, potem pa že kar razločni stavki.

Ja, lahko bi rekli, da so me škornji poteptali. Bil sem klican k ravnatelju. Poskušal sem mu razložiti okoliščine, pa mi ni dovolil. Bil sem označen za upornika, in za vsak, še tako majhen prekršek so me kaznovali. Da mi je Angel naložil sneg v škornje, ni bilo nič važno; domov sem prišel s prezeblinami, prstov na nogah sploh nisem čutil. Mama mi je pripravila skledo z mrzlo vodo, v katero sem pomočil stopala in je potem postopoma dolivala tople. Zakaj mrzla voda, sprašuješ. Tudi sam tega takrat nisem vedel, precej bolečin bi topla voda povzročila, pri zelo hudih ozeblinah pa bi ti menda celo prsti odpadli – tako mi je razložila mama. Kar videl sem svoje uboge prstke, kako plavajo po skledi! Potrpi in molči, so bile njene besede. Jaz pa nisem mogel, res ne. Naslednji dan sem mu vrnil z obrestmi. Seveda se je njegova mama pritožila pri ravnatelju. Naredila je celo dramo: kako bi njen Angelček lahko zbolel za angino ali, bog ne daj, pljučnico. Da ima zdaj težke sanje in se boji v šolo … Kaj vse je naložila! Stanovali so dvesto metrov od šole, njen sinko pa se ni nič kaj angelsko smehljal, ko mi je napovedal maščevanje. Tudi moji starši so morali na šolo. Oče je samo zamahnil z roko, češ da se nima časa ukvarjati s takimi neumnostmi, mama pa … Ona se ni nikoli potegnila zame. Njena mantra je bila trpi in molči. Še en prekršek in letel bo s šole, je bila popotnica, s katero je objokana pripešačila domov … Bal sem se njenega prihoda, znala je tudi prijeti za šibo, najbolj pa me je bolela njena žalost, njeno molčanje in obtožujoči pogledi. Da bi se izognil soočenju, sem splezal na smreko za hišo. Bila je moja zavetnica, v svojih otroških mislih sem ji izpovedoval težave, ki so me mučile, ji zaupal svoja hrepenenja. Razumela me je, pomirjala s spevnim vršanjem v rahlem vetru, in kako lepo je dišala!!! Med njenimi vejami sem se počutil varnega, neranljivega. Čuvala je tudi moj največji zaklad – majhen zvezek z mehkimi rjavimi platnicami, v katerega sem pisal pesmi in skiciral podobe. Povzpel sem se čisto pod vrh, kjer so bile veje prožne, in se zibal. Bil sem mornar na prostranem morju, daleč od doma, šole in krivic. Tudi za to dejanje sem bil primerno nagrajen … Tistega šolskega leta nisem dokončal na Krnicah. Po zimskih počitnicah so me dali v internat v dolini. Popravni dom? Ne, ni bil to popravni dom za mlade prestopnike, to ne, je pa bil strog režim v tisti ustanovi – po vojaško: bujenje, umivanje, zajtrk, pouk, kosilo, nekaj prostega časa, seveda pod nadzorstvom vzgojiteljev, zatem popoldanske učne ure, večerja. In tako dan za dnem. Ubijalo mi je duha, pogrešal sem smreko, travnike, kravo, še celo prepirljivo sestro sem pogrešal. Eno prednost smo pa le imeli varovanci tistega zavoda – šolsko knjižnico.


 [U1]Tale gotovo deluje preveč literarizirano znotraj toka zavesti, ga kdaj mislimo?

 [U2]Kamin, zakaj kamin, deluje arhaično, morda k pečici. Stara gospa bi teško upravljala s kaminom.

Glasovanje

Za oddajanje glasov morate biti prijavljeni.

Arhiv

Prijava na E-novice