burjac@ajd.sik.si

Izgubljeno s prehodom

Zrineš se skozi vrata kupeja in zapreš drsna vrata. Nepripravljena na smrad, ki se zažene vate in se prične zgoščati v duhove, uklete in pozaprte v steklenicah preteklosti.

Spet si v njegovem stanovanju … V pajčevine oblečene stene ljubosumno varujejo nezgrešljiv vonj po odsotnosti ženske roke … Po prepričanju, da je svežina razkošje, ki si ga ne more privoščiti.

Še preden si drugič vstopila v njegov dom, si si želela, da bi ga čim prej zapustila. Dihala si kolikor mogoče plitvo … kot da bodo nosnice s tamkajšnjim zrakom zajele kužnino, ki se bo zažrla vate. Kakšen ponedeljek po vikendu, ko se je v plastični jupolovi kanti znašlo preveč praznih pločevink, ga nisi niti dobro razumela. Njegovo momljanje tebi tujih izrazov se je izgubljalo v večno prisotnem žlobudranju radijskega sprejemnika. Minevalo te je potrpljenje, ko si tisto, kar je želel povedati, dojela šele po četrtem „Prosim?“ Polagoma si se pri njem začela ustavljati le še takrat, ko se je grel na verandi in opazoval mimoidoče, v upanju, da bo s kom izmenjal kaj več od „Živeli!“ in superkratkega odziva na ta pozdrav. Cepilo te je med željo po narediti nekaj prijaznega in nerazložljiv odpor, potrebo po begu pred nevidnimi lovkami, ki so se zasajale vate in ti kradle zrak. Vse bolj si se mu izogibala. Vajin klepet je shujšal na „Dan – kako ste – kakšno vreme! – ‘dijo“.

Nazadnje sta spregovorila, ko je s svojo bolečo nogo ves sključen prikrevsal po stopnicah in ti prinesel kaki. Štiri najlepše sadeže. Vedno ti je privoščil najboljše, kar je imel. Ker si ga dvakrat povabila na nedeljsko kosilo. Ker si bila ena redkih oseb, tako je vsaj rekel, ki mu je kdaj kaj dobrega podarila. Ni hotel ostati dolžan, tebe je pa ta različica igre „kdo da več“ spravljala ob pamet. Tudi sicer je posedoval šesti čut za neprimerne trenutke – in roko na srce, v tistem obdobju bi bil tak kateri koli. Nisi se posebej trudila, da bi skrila nejevoljo. Že neštetokrat si mu rekla, naj ti ne nosi stvari, za katere nisi prosila, on pa kot da je na to uho popolnoma gluh. Iskrice v očeh na razdrapanem obrazu so se bleščale kot reflektorji. Ni mogel razumeti, da tebe žeja po temi. Ni dojel, da je prezgodaj, da potrebuješ zavetje črne prsti, da vzkliješ; da bosta na isti valovni dolžini šele, ko bosta vlogi zamenjani.

Po tistem se nista več videla. Prenehal je posedati na klopi … Le bukova polena so kopnela s skladovnice pod oknom. In občasno se je na vrvi znašlo perilo, ki je čez dan ali dva na enako skrivnosten način tudi izginilo. Lončnice so hirale in zima, ki se je namesto v mehko in nežno belino ovijala v lepko sivost, se je zalezla v vsak kubični decimeter zraka med tvojim in njegovim stanovanjem. Čutila si nelagodno olajšanje, ker ga nisi srečevala, v tebi pa je kljuvalo, da si zmagovalka v tekmi, ki pozna le poražence. V mislih si kovala obljube, da se mu boš nekega dne, ko boš predelala zamero, šla opravičit. Saj pozna tvoje muhe … Ni bilo prvič …

S kljuke je vzel novoletno voščilo in piškote … vse bo še dobro, si se tolažila.

Moški glas napove približevanje tvoji izstopni postaji. Zdrzneš se in se zastrmiš skozi okno. Mimo tebe se plazijo drevesa v sočni zelenini, teloh in zvončki so že odcveteli, grmi forzicij kot drobna sonca žarijo po vrtovih. Odločiš se. Volja in pogum, da končno zakrpaš raztrgano prijateljstvo in popraviš nalomljeno zaupanje, sta se vrnila. Mogoče je danes ta dan? Ja … to boš naredila! Ne bo lahko. Toliko časa je že minilo … Pozvonila boš in čakala, dokler ne odpre. Moraš mu povedati … Nočeš hoditi po svetu s to težo na svoji vesti. Lahko bi mu odnesla krožnik polžkov z drobtinami in parmezanom! Če bo pri močeh, ga boš povabila k sebi. Prtičke imaš … tiste rumene, ravno pravšnje za ta letni čas. Še maslo moraš kupiti. Pa kakšen piškot. Za h kavi. Tisti, njegovi, tapravi.

Zrineš se skozi vrata kupeja in s polnimi pljuči zajameš svežino pomladi. Stopiš na peron in se v ritmu drdrajočega vlaka odpraviš proti trgovini.

Otovorjena si z vrečkami … a korak je lahkoten. Naposled doma. Ošineš njegovo stanovanje … Vrata so po dolgem času odprta, to je dober znak … toda …

Kaj pomenijo tiste polne črne vreče, pripravljene da jih krepke roke zaženejo v zabojnik z mešanimi odpadki. Bela kanta za jupol je spraznjena. Pisanih in polomljenih ščipalk, ki so kraljevale na leseni klopi, ni nikjer. Na vrvi za perilo raztrgana, pozabljena oranžna brisača. Star, umazan jogi čaka, da mu nekdo pomaga čez ograjo. Prazna korita za rože. Ljudje, ki jih nisi še nikoli videla, … skrunilci ubornega zatočišča, ki vesoljnemu svetu razkazujejo, kar je lastnik želel prikriti.

Nekaj se zgane. Grlo preveže nevidna vrvica, v očeh se nabirajo solze. Sprašuješ se, če te vidi, če ve, kaj si mu hotela povedati. Dojameš, da si pravkar postala dedinja njegove skromne zapuščine: šestega čuta za neprimerne trenutke.

Glasovanje

Za oddajanje glasov morate biti prijavljeni.

Arhiv

Prijava na E-novice