Identiteta

Staljene snežinke so se cedile po velikem zelenem steklu kavarne v nakupovalnem centru. Sedem čez deseto dopoldan je kazala digitalna ura, ki je spreminjala barve zgoraj nad vhodom v udobno kavarno. Ta je ponujala lagodne naslanjače in stikovniške velike ekrane, da si lahko v miru brskal po novičarskih straneh in srebal zares odlično kavo, ki so jo tu ponujali z vsemi pridodatki. Jože se je naveličal brskati po novicah, preletel je tudi kriminalistična poročila: nekaj vlomov, dve drzni tatvini, družinska nesoglasja, kraja dragega hibridnega avtomobila, potopljen čoln, prevrnjen avtobus na primorski hitri cesti, ponarejene listine o izvoru zelenjave na tržnici, en samomor, dva požara, večji nemiri v novem zabavišču v Ljubljani, streljanje v Celju … dogaja se, se je Jože zamislil in preskočil natančne vremenske podatke. Toliko se je že seznanil, da bo ves december, ki ga je še nekaj ostalo, najprej še povsem zimski, tam okrog novega leta pa naj bi se že nekoliko odtalilo. Dež na silvestrovo – kdo je že to napisal, star roman, v prejšnjem stoletju je izšel … Zdaj se ne morem spomniti, pa ne da … ne, ne, z mojim spominom je vse v redu, vsaj mislim. Lučka bo še kar dolgo med cunjami in lonci. Ti njeni nakupi … Zdaj si je omislila povsem nov komplet posod, ki so v decembru po ugodni ceni, ker pridejo na pomlad novi modeli – ja, kot pri avtomobilih … Mene je hotela zvleči tja med lonce, mene, ne … Nekaj časa že zdržim, a ne dolgo, pol ure je največ, kar zmorem. In potem me odloži v tole kavarno … Nori december, nori! Vrečke, nakupi, krašenje … Ti rituali, ta usedlina vseh naših predniških hotenj, to bo … Brskal je po seznamu sadnih napitkov, ki jih tu premorejo, kajti užejanost se mu je začela stopnjevati. Pocmokal je z jezikom po suhih ustih in se mrščil. Kaj bi, recimo tole, osnova so pomaranče, to … No, tale pa premore tudi svež ananas, kaj pa, če bi tole, to bom. Stisnil je gumbek v vogalu mize, da je strežno osebje opozoril nase. Zadovoljen z okusom se je povsem razlezel po naslanjaču. Zaprl je oči in poslušal šum okrog sebe. Rad je takole na pol dremal in poslušal, kaj vse se ljudje pogovarjajo v razdrobljeni globalščini, le malo je tistih, ki brbljajo v novi slovenščini. V takem dremežu ga je zalotila Linda.
»O, gospod Jože, vas pa nisem videla že kar nekaj časa. No ja, saj me ni bilo v grofiji. Ste me pogrešali?« je vzneseno rekla in si odvozlala velik bel šal, plašč je bržkone že odložila v garderobi.
»Linda, Lindica, kje se ti motoviliš. Neke informacije so govorile, da si bila v Ameriki,« se je Jože razrahljal.
»Prav ste informirani. Res sem bila. Saj smem na kratko prisesti. Veste, domenjena sem z mlado zdravnico za kratek intervju. Nič resnega. Dama se ukvarja s posebno metodo zdravljenja blagih depresij. No, kavo sem že naročila,« je rekla in se usedla na njegovo levo stran.
»In če sem banalen, kako je bilo tam?« je Jože vprašal.
»Hja, predvsem naporno. Ogledala sem si nove medijske centre, skočila sem na nekaj izletov in kulinariko sem preizkušala. Menda veste, da odpiram šolo za medijsko prezentacijo. Ta bo namenjena starejšim. Tam sem dobila še nekaj novih znanj. Ja, tako na splošno, Amerika ni več to, kar je bila še pred pol stoletja, ko sem se jaz rodila, še zdaleč ne. Veliko mest je propadlo, pokrajine so opustošene, ljudje izseljeni, v mestih pa, v centrih hipercivilizacije, je pa zame neznosno, naglica, kriminal in lažen blišč. No, tudi tam so različna področja, s povsem različnimi političnimi in družbenimi organizacijami. Kvekerji so bili že prej, amiši tudi, pa še kup drugih manjših verskih ločin, ki imajo svoja okrožja in svojo upravo. Naletela sem celo na malo državico, ki ima, ne boste verjeli, socializem. Ustanovili so jo ideologi, ki se gredo neko novo revolucijo. Ne, saj to te spravi v smeh, res. Dam vam naslov, pa si vse preberite na medmrežju. Res, vam rečem, socializem. In to kakšen! Samoupravljanje, delegati in te fore. Pa da ne boste mislili, ni jih samo nekaj sto, kje pa. Cel milijon prebivalcev ima ta država, nekaj čez. Poimenovala se je Nova Montana,« je Linda govorila in zaobjela prineseno skodelico kave.
»Dajte no, socializem. Kot vem, svetovna ustava prepoveduje vse oblike totalitet, sicer nisem politolog, ampak vendarle. Je pa res, da socializem ni bil v svoji razvojni dobi vedno totalitaren. Ah, ti politični eksperimenti. Kot pri nas, tam dol pod Gorjanci, kjer je področje imenovano Tihonija, tam se gredo posebno samoupravo. Saj ste pisali o tem, ne?« je Jože rekel in ogledoval to bitje s pobarvanimi lasmi in vso pomlajeno. Morda pa ima novega ljubimca …
»Ja, sem, ampak tam gre za povsem nov politični eksperiment, ki je pod budnim očesom svetovnih komisarjev, medtem ko je v Novi Montani kar nekaj samosvojosti. Ljudje, ki živijo tam, so na splošno zadovoljni. Država jim nudi solidno izobrazbo, socialno varstvo, zdravstvo je brezplačno, infrastruktura in javne zgradbe so na nivoju, sodstvo je korektno, policijski sistem deluje, javna uprava ni skorumpirana, kar dobro jim gre. Nekoliko se zatika pri financiranju kulturniške sfere, ta je predvsem populistična, pa seveda zasebništvo in visokih dobičkov, tega tam ni. Povsod so sama državna podjetja, pravzaprav last združbe, ki je državo ustanovila. Kdo so realni lastniki te združbe, ni jasno, vsaj javno ni nobenih podatkov. No, bistveno je, da so tam ljudje zadovoljni, čeprav se jih kar nekaj želi odseliti, ampak so težave. Če gredo drugam, težko dobijo službo, ker se jih otepajo; bojijo se, da bi se ta socialistični virus, kot ga politična elita imenuje, zalezel še kam drugam. Celi korpusi delavcev živijo v nemogočih pogojih in se prodajajo za malo denarja korporacijam, ki obvladujejo celotno Ameriko, Severno Ameriko, v Južni je kaos, saj veste, ne. No, so pa še drugi otočki bolj prijaznih mini državic, ampak o tem bodo govorile moje reportaže, ki sem jih pripravila za medmrežje. Prepričana sem, da jih boste z veseljem brali,« je Linda nekoliko skrhano rekla in srknila požirek kave.
»Pa še kako rad, verjetno bo tudi veliko posnetkov, saj brez mini kamere ne greste nikamor, se mi zdi,« je Jože namignil.
»Ne, res ne. Bo, oh, koliko vsega bo. Ta material sem predala v studio in ga urejajo, montirajo in te reči, saj veste. Ko bodo teksti in moji intervjuji gotovi, bomo stvar režirali v uporabne informacije. Aha, tamle gre dama, s katero sem zmenjena. Se opravičujem, se vidiva, če ne drugje, pa ob stojnicah na trgu, kajne. Bova kakšnega kuhančka. No, lepo vas je videti v dobri formi, prav dobro ste videti, res. Lep dan,« je rekla, se vzdignila s skodelico v roki in z malomarno ovitim belim šalom. Pohitela je k dami, ki se je, visoka in elegantna, smehljala v razsutek luči na osrednjem delu kavarne. Zavili sta v levi del, v separejčke.
Ah, takole bezljati po svetu, mislim … No ja, še je pri močeh in lepa, lepa … Socializem!? Pa kaj jim je? Zdaj so res v modi politični eksperimenti. Kot kaže, bomo v novem stoletju morali doživljati nove politične tvorbe. Če pomislim, kaj vse se je spremenilo v zadnjih petdesetih letih, oh. In ta nova retroureditev, grofije, kraljevine, kneževine, republike, zveze grofij, zveze držav, vse kar hočeš, le da je zdaj oblikovana svetovna vlada, tako kot je nekdaj bila Evropska unija. Skupna vojska, skupna policija, skupni tržni mehanizmi, skupno načrtovanje ekoloških ukrepov, skupna medicinska politika, prehrambna in kmetijska politika … pri vsem tem pa ostaja veliko odtenkov, kjer so pravne luknje. O tem veliko ve Janez. Ja, on je zdaj varno spravljen v toplicah, spet ga daje hrbet, hrbtenica se mu seseda. Predebel je in preveč sedi, to bo. Zdravnik mu je to jasno povedal, on pa trdi, da je duh tisti, ki obvladuje tudi kosti. Kdo bi se z njim prerekal, vedno zna najti obrambno teorijo. Tole s socializmom, tole si moram prebrati. Pa poglejmo, je Jože pomislil in vključil ekran na robu mize. Našel je stran, kjer je bil zapis o tej socialistični državi. Statistika, geografija … Predsednik, člani skupščine, upravne enote, samoupravni odbori … Dve univerzi, industrija, pretežno kmetijstvo, govedoreja in lesno predelovalna industrija, nekaj usnjarn, kemijska industrija, visoka tehnologija, turizem … In komunizem je prepovedan, čakaj. Socializem da, komunizem ne; komunisti nimajo svoje stranke, tudi nobene druge ni … Saj to je skoraj tako kot v naši Tihoniji, čakaj, čakaj. Torej politično se vse odloča skozi svete, kot pred letom 1991 pri nas – začelo se je že s hišnim svetom, pa krajevna skupnost, pa občine, pa delegati. V podjetjih pa isto, delavski svet, ta svet, oni svet, sindikalisti. Čakaj, ja, glej no, tudi združenje sindikalistov imajo, pa poleg davkarije še službo družbenega knjigovodstva, pa to je čista kopija naše pretekle ureditve, naše ureditve iz prejšnjega stoletja. Kakšen štos je pa zdaj to. Ta Montana, precej gozdnata in gorata … Ne, ne, to bom doma v miru preštudiral. In naslednje leto, na pomlad, bi pa letel tja, madona, da bi, pa če bo Lučka hotela ali pa ne. Nič, še en sok si bom naročil. Čakaj, pisk stikovnika, kaj? Lučka. No, še nadaljnje pol ure je ne bo. Zarinila se je med konfekcijo in darilni oddelek. Odločila se je, da bo že danes nakupila božična darila, no, no … Vsaj te more bo konec. Nič, še en sokec in čakati, čakati, je Jože nejevoljno pomislil in se zakremžil.
Nekaj časa je kar srebal sok in se zagledoval v sosednje omizje, kamor se je pred nekaj minutami usedel moški srednjih let, ves urejen in v nenavadni zimski jakni, nekako srebrnkasti, s krznenim ovratnikom. Čudno, zakaj si je ni slekel in ta kos oblačila oddal v garderobi, kakor je tu navada. No ja, vsak ima pravico, da se o tem odloča, čeprav mislim, da je tak red tukaj in to piše na vratih, oziroma na velikem ekranu nad vhodom. Ne vem, zakaj, a tako je. Najbrž je to bolj muha lastnika, kajti v vseh lokalih si lahko v zimski opravi, če te je volja, v vseh tistih seveda, kjer ni protokolarnih zadržkov. Tu so izvzete drage restavracije, tam je tak red logičen, menda ja ne boš večerjal v bundi. Res pa je, da je ta kavarna kar močno ogreta in je taka navlaka odveč, morda zato. In natakarice so poletno razgaljene, no ja … je Jože domislil in zavrtel kozarec. Gledal je, kako se vsebina prijemlje na steno in počasi leze navzdol. Spomnil se je, kako mu je sin enkrat razlagal, kakšen fenomen imajo snovi s to površinsko napetostjo in da zaradi nje nastanejo fine kapljice vode na steklu pa na drugih površinah – voda noče biti sama, je takrat rekel. Ne vem, po kom je imel to, študirat je šel fiziko in končal v inštitutu, kjer se igrajo Boga, bi rekel. No, nekaj koristnih stvari so dognali, te se uporabljajo v medicini. Namen je že tak. Za božič pride domov, končno si je našel žensko … In potem ga je presenetila gesta gosta; z odsekanimi gibi je prijel veliko skodelico kave, najbrž si je naročil dvojno. Vse je delal mehansko, vsak gib je imel svojo sekvenco. Tudi naročal je na nenavaden način, nekako, kako naj bi to opisal, ja, kakor da bi govoril robot. Oh, saj poznam tiste igrače, sin jih je imel sila rad, te govoreče robotke. Doma jih je imel celo zbirko. Še najbolj smešen je bil robot pravljičar. Tistega mu je kupila Lučka, božično darilo. Majhen rdeč škratek, ki je prišel iz omare, če si ga poklical in potem je govoril pravljice. Lahko si si izmišljal, kakšno pravljico bi rad slišal, recimo … Ja, enkrat sva skupaj poslušala pravljico o veverici, ki je razumela malega Tilda in je ponoči prihajala v njegovo sobo, pa mu je pripovedovala pravljice. Mojstrsko zrežirana reč, pravljica v pravljici. Sin jo je rad poslušal, ker si je veverica izmislila kakšno novo pravljico, včasih prav srhljivo, recimo tisto o poplavi v mestu, pa o plavajočem pralnem stroju, v katerem so se tresle majhne miške, pa pravljica o ukradenem soncu – neznana vesoljska civilizacija ga je preprosto ukradla. Morda je šel prav zato potem študirat fiziko, ker je pač hotel dognati, iz česa je vesoljska snov – že tisočletja se človek sprašuje. In zdaj si glej tistega dedca tam. Pa kaj mu je, glej no. Aha, spet dvig skodelice, lokast gib, obstanek, malo gor, pa spet obstanek, naravnavanje v smeri ust, spet postanek, primeren nagib, uravnavanje višine, spet postanek, potem naslanjanje na spodnjo ustnico, spet postanek, šele zdaj srkne. Če to ni noro, se je Jože čudil. In nenadoma se je možakar obrnil. Jože se je ustrašil tega pogleda in povsem bledega obraza. Niti ni deloval agresivno, prej bi se dalo reči, da je bil v stanju neke splašenosti. Jože se mu je spodbudno nasmehnil in prikimal. Potem se je možakar mehansko presedel in s čisto običajnim glasom rekel, če bi smel prisesti, ker se mu zdi, da je vendar našel zanimivega sogovornika v tem nakupovalnem Babilonu. Jože je nekaj časa okleval, mencal in burno premišljal: je to moškoljubec, je psihopat …!? No, saj je vse pod nadzorom, povsod so kamere, tako piše nad vhodom – zakon o javni morali in etiki …
»Če se vam tako zdi, pa prisedite,« se je Jože odločil.
»Torej smem, lepa hvala. Nama lahko še kaj naročim, ste za kaj konkretnega. Jaz mislim spiti dobro viljamovko, ki jo tu imajo, bi poskusili?« je možakar povsem vljudno rekel in se zgnetel za ovalno mizo v polkrožni naslonjač.
»Viljamovko, no, že dolgo je nisem. V redu bo,« se je Jože strinjal. In spet stikovnik – Lučka. Povedala mu je, da je s kolegico skočila še v parfumerijo in se bo še malo zavleklo. Tudi prav, si je mislil.
»Spomnim se vas iz medmrežja, profesor ste, upokojeni profesor. Rad sem prisluhnil vaši teoriji o naši slovenščini, ki je, kot slišite, ne uporabljamo še, vsaj jaz ne, ker sem zrasel gor v družini tehnologov, mama je kemičarka, oče pa strokovnjak za informatiko. Tako nam je bila globalščina, oziroma znanstvena angleščina, edina prava jezikovna podlaga. Doštudiral sem zunaj, tam pa spet samo angleščina. No, pa nevljuden sem. Tobi sem, Tobi Stoner,« je mladenič rekel in mu podal roko, vročo in vlažno.
»Se potemtakem zanimate za naš jezik, mislim, se ga učite?« je Jožeta navdušilo.
»Nekoliko že, napisano razumem, vse razumem, izgovorjava mi pa še ne gre. Sicer je simulator izgovorjave, ki je na medmrežju, odlično orodje, ampak moram preveč delati. Delam v tistem novem podjetju, kjer popravljamo programe in delamo nove. Delodajalec od nas zahteva rezultate, in tako moramo delati včasih tudi pozno v noč, žal. Popravljamo pa tudi robote, od igrač do resnih robotskih sistemov,« se je Tobi odpiral.
»Torej delate v Robotronu? Nekaj časa je tam delal tudi moj sin Jan. Aplikativni fizik. Ga poznate?« je Jožeta zanimalo.
»Ne, ne, slišal pa sem zanj in vem, da je dodal nek polprevodniški material, ki nam omogoča izdelavo kvalitetnih nadomestnih delov za robote. Veste, toliko oddelkov je in tako smo vpeti vsak v svoj projekt, da se skoraj ne poznamo med seboj, samo po šifrah, ki so nam dodeljene, z njimi se izkazujemo. Kaj hočemo, elektronska identiteta,« je Tobi rekel in se zmehčano povsem normalno zasmejal. Okušala sta prineseno viljamovko v hruškastih kozarcih. Odlična reč, vonljiva, mehka, primerna za zimski dan tam zunaj.
»Torej robotke popravljate in take reči. Ja, te nove tehnologije so mi nekoliko tuje. Kaj hočete, celo življenje se pečam z jeziki. No seveda, brez sposobnih algoritmov ne bi šlo. Prevajalniki so zdaj že hudo izpopolnjeni stroji, pa precej natančni. Celo zelo natančni. Dograjujemo nabor besed za novo slovenščino. In delo smo zaupali kar vašim ljudem. Projekt bo končan na pomlad, skupaj z vgrajenim mojim novim slovarjem. Izdelan bo tudi majhen robotek, ki bo znal glasovno prevajati v angleščino in iz nje – zanimiva resna igrača. Kolikor vem, je fonetika že sintetizirana, vsaj tako so me pred dnevi obvestili. Fonetični laboratorij na univerzi je stvar že preizkusil in glasoslovno bo potrebno še nekaj popravkov. Ampak bistveno je jedro,« se je Jožetu razvezal jezik.
»Moja kolegica Vanda, ona dela na sintezi glasov in vgradnji govorov v robote, ona vodi to. Govorila mi je o tem in sama že povsem obvlada to novo slovenščino. Kratka sporočila nam včasih pošlje že kar v slovenščini, vsi je ne razumejo, ampak je samo klik in se stvar prevede. No, moji stari starši, vsaj stara mama, kolikor se spomnim, je mešala te besede in je imela trenutke, ko ni drugače govorila kakor v slovenščini. Jaz je nisem prav nič razumel. Če sem iskren, se tudi trudil nisem. Moja starša sta že takrat delala zunaj in zunaj sem hodil v osnovno in srednjo šolo, tudi študiral sem v Ameriki, ampak potem sta starša prišla nazaj. Kaj vem, oče je dobil službo v Robotronu, mama pa se je naveličala kemije, šla je predčasno v pokoj, zdaj pa slika. To je pravzaprav hotela že prej, a se ji je življenje obrnilo. Ni, ni pomembno. Veste, to z jezikom, to me bega. Duša in jezik, to dvoje. Dilema, huda dilema. Če prav pomislim, se vedno rodimo brez vsakršnega jezika. In takoj se naučimo tistega, ki je v naši oklici. Če bi se rodil kot Rus, bi pač govoril kot Rus, kasneje bi lahko govoril tudi španščino. Težko bomo izdelali takšno super umetno inteligenco, da bi bila sposobna takšne miselne akrobacije. Je pa nekaj drugega,« se je Tobi napel in odsrknil žganje. »Moje prepričanje je, da je ena sama jezikovna platforma v duši, v super računalniku znotraj nas. Tako kot ima računalnik en sam zagonski jezik, tako ima duša en sam jezik, o tem sem razmišljal. Potem jo lahko navadimo na več jezikov, ampak zagonski je samo eden, s tistim lahko uravnavamo vse ostale – jezik duše. Morda se sliši komplicirano, vendar o tem nenehno razmišljam, zdaj pa sploh, ko sem nekoliko odmaknjen od rednega dela,« se je Tobi zahahljal in je hkrati dobil čudno bleščavico v očeh.
»Zdaj sva padla v polje materinščine, ki naj bi bila naša slovenščina. Ja, strinjal bi se z vami, da je osnovni jezik, s katerim res zmoremo globoko izraziti sebe, pravzaprav materinščina, vendar psiholingvisti že imajo nove teze, s katerimi se pa ne morem povsem strinjati. Nove študije, ki se opirajo na zasledovanje informacijskih poti v možganih trdijo, da je človek v resnici brezjezično bitje, da se mora jezika na novo naučiti, in zato ni moč reči, da katerega že prinesemo na svet. Prej bi rekel, da prinesemo samo dojemljivost za nekatere jezike, med njimi tudi materinščino. Globina arhaičnega spomina še ni strojno izmerjena, se mi zdi,« je Jože zresnjeno rekel in na hitro izpil preostanek žganja.
»Ne, podzavest je samo v obrisih merljiva, samo po koščkih. Imamo oddelek za psihotroniko, kjer se matrajo s temi problemi. Nekaj uspehov je, implantati za motoriko, pa za dojemanje sluha in vida, to so realnosti, ostalo pa je še v fazi preizkušanja. Sinteza mišljenja, to je nov raziskovalni hit. Jaz nisem na tem področju, mene bolj zaposlujejo roboti in njihova racionalna pamet,« je Tobi resno rekel in nenadoma spet dobil krčevit izraz na obrazu, neko posebno zakrknjenost. Roko pa je začel spet v sekvencah premikati in tudi zasuk glave je bil povsem robotski.
»Kaj pa vam je?« se je Jože ustrašil tega pogleda, tega izraza.
»Ja, saj to je to. Zaradi tega sem v psihiatričnem dispanzerju novega sanatorija dol ob morju. Danes sem prišel malo v mesto ob jezeru, da obiščem Vando. Trpim zaradi identitete,« je mehansko zlogoval, da je Jožeta kar nemelo.
»Kakšne identitete?« je Jože strahoma vprašal.
»Bojim se, da sem se okužil, da sem prevzel identiteto enega od svojih robotov. Močno verjamem, da lahko pride do elektromagnetnega nadzora nad mojimi možgani, ker kar naprej tičim med roboti in sem izpostavljen tem umetnim možganom, ki bodo počasi prevzeli nadzor nad mano, nad človeštvom na splošno pa ne, ker je vpliv ozko lokalen, fizikalna zakonitost pač,« je Tobi povsem mehansko govoril in se togo držal.
»Dajte no, odpahnite te fantazije. Saj ste bili še malo prej povsem normalni. Priznam, da sem vas opazoval, kako pijete kavo, ampak, no, ne vem,« je Jože mencal.
»Res je, nič ne veste. Žal, moram zdaj hitro proč. Hvala za kratek pomenek. Potrudil se bom, da bom naredil robotka, ki bo govoril slovenske pravljice, to delam doma, za zabavo. Pa srečno gospod Jože, srečno. Odhajam v svojo galaksijo,« je Tobi rekel, se na čuden način dvignil, spotoma na stikovniku odtipkal plačilno sporočilo in s smešnimi togimi koraki odšel.
Tale Tobi Stoner. Čakaj, Stoner, ja sin mi je govoril o Stonerjih, ki so se prej pisali Skalar, ah, to je njegov sin, ta, ta … Identiteta, zbolel je zaradi norosti, da bo postal še sam robot – kriza identitete. Pa tako globokoumen … Robotek, ki bi govoril slovenske pravljice, kakšno božično darilo bi to bilo. Robot z identiteto, identiteta … !?