Gradnja bohinjske proge

Inženirja sta se najpoprej sestala v Trstu. V kavarni Orientalis.  Nekoliko pred izglasovanjem odloka o gradnji železnice. Obudila sta spomin na študentska leta, ki sta jih preživela na Tehnični univerzi v Pragi. In potem sta spregovorila o dejavnikih, ki delujejo zaviralno pri premikanju vlaka. Vse te dejavnike pa sta povezala z odljudno naravo v Baški grapi. Možaka sta si narisala v skicirko, nabavljeno v dunajski papirnici, grobo skico vlaka, še posebej kotelno vlečno silo, ki premaguje zračni upor. Kakšen upor bo v teh krajih, ki jih do sedaj ni še nihče povezal z železnico !?! Vlak bo nekega dne zarezal v tukajšnjo zračno gmoto, se ve. In osni pritisk vlaka na tirih bo temeljni preizkus vsega bistvenega, kar je potrebno vedeti o vlaku in parni vleki. Kakšna so pravzaprav tla v hudourniški soteski !?! Trapasto vprašanje, še čevelj se ugrezne, kaj šele vlak.

Inženirju Emiliju Truccardiju iz Čedada, ki je bil vajen Trsta in Dunaja, se je grapa zdela okrutna. Že ob prvem pogledu na baške dolomite in hudourniško sotesko. Ko se je prvič srečal z njo, na prehodu iz devetnajstega v dvajseto stoletje, se je zaziral v slemena, sotesko in tukajšnji gozd. V prepereli sivi barvi velikih skal in kamnin je izsledil črnikasto barvo. Črnina na kamnih je bila ponekod poudarjena, drugje ne. Emilio je v slovensko hudourniško grapo prišel na povabilo doktorja Maranija. Doktor je zamolčal natančno vsebino pogodbe, ki je odpirala gradnjo železnice. Pogodbo so sestavili na Dunaju. Terenski ogled je bil soočenje z naravo in domačini. Ko si je domačin zavihal rokave, se je Emilio zazrl v žilave roke čokatega človeka, ki je od jutra do mraka poznal telesne napore in fizično delo. Takšnih rok v življenju ni videl, tudi pristaniški delavci v Trstu so imeli močne, a negovane roke, ta čokatež pa … Njegovi roki sta spominjali na sveži, pravkar izruvani korenini rdečega macesna. Mišice so po roki tekle, kakor brzice. Nabrekle. Z drobnimi modricami in ranicami prepredene roke so Emiliju dale misliti drugačne misli. Od možaka je vel rahel smrad, združen z vlago hiše, v kateri je živel. Od pristaniških nosačev je prav tako vel rahel smrad, ki pa je bil spojen s pocukranim cenenim italijanskim milom. Vzduh pocukranega mila je večkrat pomenil higienično vstopnico do lahkih žensk. Čokatež s hribovskim klobukom in ponošeno obleko je gledal zvedavo in nenarejeno, neposredno v človeka. Emilio ni bil vajen takšne grobe neposrednosti, takšne neponarejenosti. Gradnja železnice bo strašen podvig. Strašanski zalogaj dela. Potrebno bo ustvariti silo, ki bo razmaknila in prodrla skozi grapo. Možak, ne spomni se več njegovega priimka, mogoče Trojer, Dakskobler, Bizjak, nekaj takšnega … Možak je bil vse tisto, kar je dolgoročna gradnja železnice v teh krajih zahtevala in potrebovala. Bil je seveda vse tisto, kar salonski Dunaj ni bil in nikoli ne bo. Bil je elementarno robusten, močan in vzdržljiv. In če se bo pojavila ovira, ki bo razjezila takšnega moža, kakor je on, se bo razpenil v jezi in s preznojenim obrazom se bo spopadel z oviro. Inženirji so vedeli, da bodo natančna dela izvedli z bolj sposobnimi delavci. Potrebno pa bo opraviti tudi delo, ki bo pravzaprav boj z naravo. Tukajšnja narava bo ponudila boj in kljubovanje. Avstrijska pogodba je ponujala delo domačinom, ker so na Dunaju vedeli, da je poznavanje domačega terena neobhodno pri gradnji česarkoli. Še posebej tehnično zahtevne železnice. Inženirji in nadinženirji za gradnjo železnice, trdi praktiki življenja so vedeli, da v tej pokrajini ne bo šlo ničesar zlahka, ampak da bo ugrezljivost tukajšnje pokrajine vsakdanji nebodigatreba pri gradnji železnice. Samo utiranje poti bo najzahtevnejši del gradnje. Ko sta bila inženirja sama, v gostilnici Bače pri Modreju, sta si izpovedala tesnobo, ki ju je spremljala ob ogledu hudourniške grape. »Predori bodo težava vseh težav. Hribinski pritisk, ki ga bomo ustvarili v predorih, bo silovit. Pritisk bomo izzvali z vrtanjem in kopanjem in ta bo, kot že vljudno rečeno, gromozanski. Zemlja in kamnine se bodo usuvale. Voda bo pronicala in tudi drla. Samo les iz južne Nemčije bi lahko zaustavil to notranjo prebujeno silo. »Tukaj ni južne Nemčije«, je suho odvrnil doktor Marani. »Videl sem gozd v Bohinju. Deluje mogočno, ko pa bomo iz tukajšnjega lesa naredili podporno konstrukcijo, bo notranja sila zlomila hlode, tramove, deske, kakor vžigalice … Premer hloda bi moral biti večji od petinštiridesetih centimetrov.«  Emilio je iz žepa vzel tri vžigalice. Pred očmi doktorja Maranija jih je takoj zlomil. Vžigalice so med prsti suho tlesknile. Ponazoritev bodoče razdiralne sile v predorih je žela učinek. Maranijev obvladan pogled je postal dvomeč. Inženir pač ni inženir, če ne prinese, poleg tehnične natančnosti, še dvom, ki ga izzove neskladje med tehniko in izvirno biološko naravo. »Vse kaže, da bo utiranje poti za parno vleko precejšen zalogaj dela in skrbi,« je povzel Emilio splošno negotovost, ki se poraja pri gradnji gorskih železnic. » Muhavost narave se bo morala ukloniti naši natančnosti, če želimo, da tod mimo vozi vlak.« »Ni natančnost največja odlika, ki jo premore naša monarhhija Avstro-Ogrska ?«  Narava ni ravno po merilih človeške natančnosti in pri gradnji železnice bomo to dodobra spoznali. In potem sta izvedenca za gradnjo proge sama spregovorila o tukajšnji naravi. Muhava, čemerna narava, ki jo spoznaš v nalivih vseh letnih časov, ko se vode dvignejo in brežine sproščajo kamenje in zemljo. Teren je majav in ugrezajoč, tako bo potrebno utrjevati brežine in to na več koncih,« je postal neprizanesljivo natančen Emilio. Poleg predorov pridejo v upoštev tudi galerije, ki bodo zemlji in vodi preprečile divje načrte,« je še dodal Furlan in sogovorniku ni hotel popestovati nobenih iluzij, če je šlo za tako stvarno zadevo kot je tehnika gradnje železniške proge. Vse to se nanaša na osnovno vprašanje parne vleke, kje bodo potekali tiri, na kakšni vrsti zemlje. Na kakšnem terenu bodo stali tiri, ne morejo ravno na vlažni in spodnašajoči zemlji. Nosilnost tirnic odnosno celotnega ustroja je več kot pomembna. Gre za osni pritisk na tirih. Koliko ton lahko prenese sleherna proga. In kje teče proga ?!? Doktor Marani je dobil zaskrbljen in rahlo živčen izraz na obrazu, saj je tudi njega po drobovju začrvičilo spoznanje, da je eno sklepati zakon na salonskem Dunaju, drugo pa te iste ideje prenašati in uresničevati v zaraščenem, odljudnem svetu, v katerem naj bi se polagali železniški tiri. Drugo pa je in bo terenska izkušnja. In človeka navsezadnje pričaka čisto drugačno življenje, kakor si ga je zamislil. Še posebej je to res za gradnjo. Sicer pa graditelje čaka regulacija potoka, odnašanje zemlje, plazovi; se naša monarhija sploh zaveda, v kaj se spušča ? Območje je tudi potresno,« s to mislijo je žebelj do konca zabil Truccardi. Tiho odmerjeno tiktakanje ure v gostilni je govorilo, da je svet tukaj v zaledju in v zatišju svetovnih dogodkov. Svet, ki z nezaupanjem gleda na napredek, razen, če ne zadiši po zaslužku. In na začetku dvajsetega stoletja je v Baški grapi zadišalo po zaslužku. Potreba po delavcih je bila velika. Doktor Marani in doktor Truccardi sta sedela v tako drobceni gostilnici, ki je bila hkrati tudi pošta in predvsem okrajna posvetovalnica, če je že imela gospoda opravke tukaj. Maraniju pa je zaigrala na obrazu sredozemska zvitost in smehljaj: »Truccardi, proračun je velik, pravzaprav izdaten. Morali bomo misliti na naše. To je enostavno preveč denarja, da bi se mu naš italijanski narod odpovedal. Prednost bomo dali našim. Truccardiju so zaigrali drugačni, langobardski, keltski geni na obrazu. Geni, ki niso posebej marali mandolinske italijanske sladkobnosti: »Prednost moramo dati delovno sposobnim, ne glede iz katerega kota monarhije prihajajo. Bojim se, da naši niso opremljeni za nadzemeljske fizične napore. Ko bo pričel liti znoj po obrazu, se bodo prvi izognili naporom težkega dela ravno naši. Italijani.«  »Tako misliš,« je skoraj zapel Marani, le, da to ni bil operni oder, ampak prizorišče skromne gostilnice. »Mislim, da je že čas, da razkrijete vsebino pogodbe, ki so jo pravniki in nadinženirji sestavili na Dunaju.« »Gostilna ni primeren prostor za kaj takšnega, prav tako ne delovišče,« se je izmotaval s prirojeno teatralnostjo doktor Marani, ki je s kretnjami vse skupaj še poudaril. Gostilničarka je z vrelo vodo čistila flaškone iz Gorice, ki so imeli na dnu posušene vinske usedline. Kraste vina so ponovno zakrvavele v tekoče vino, ki ga je z vrelo vodo odplaknila v kositerni lijak. Zamišljeno je pogledovala proti gostoma, ne da bi enemu ali drugemu privoščila neposreden, osebni pogled iz oči v oči. Vse je slišala. Vse je razumela. Prestregla je verodostojno novico, da se bo tukaj gradila železnica. In nekako nagonsko je vedela, da Marani ne mara Slovencev. Iz njunega prostodušnega in strokovnega razgovora je razbrala, da bo železnica tekla ob Bači. Bača je prav gotovo vsaj trideset kilometrov dolga in gradnja bo zadela vse glavne graparske kraje. Parlament je nedavno glasoval o tistem, kar je na ravni železniškega gospodarstva že dogovorjeno, saj so dela na bohinjski strani že stekla. Junija 1900. Verodostojna novica o tem je hušknila prav iz te gostilnice. Novica je preskočila iz domačije do domačije, kakor iskrica ognja je preskakovala.  Zanetila je številne pogovorne požare. Prav tako generacijske spore med starimi in mladimi. Na koncu se je govorilo več ali manj samo o eni stvari: o gradnji železnice skozi hudourniško sotesko. Točajka je videla, da sta možaka že zaskrbljena. Pogled na graparsko divjino pač ni pogled na mestni park. Srečanja bodo. Z živo skalo. Ugrezajočo zemljo. S plazovi, ki jih bodo do struge Bače pošiljali hribi, slemena in gorska kolena. Strugi Bače prav tako ne bo moč poveljevati na avstro-ogrski način. Hudourniškim pritokom prav tako ne bo moč zapovedovati, kakor dunajskim gardistom. Inženirja se tudi glede tega nista slepila, kakor ne o vseh drugih morebitnih težavah, neprilikah, tegobah … Potem je čez čas dospela delegacija z Maranijem v Podbrdo. Tokrat je Marani grapo obiskal z bohinjske strani. Pričelo se je graditi oziroma vrtati pod goro Koblo. Možak je na značilen italijanski način govoril na dolgo in široko, zamolčal pa je bistveno – vsebino in določila pogodbe. Zraven je bil podjetnik grof Cecconi, sicer naklonjen Slovanom in ostalim narodom. Vendar je tudi on, pod pritiskom Maranija, v času gradnje dajal prednost italijanskim minercem. V pogodbi je bila jasna avstrijska zahteva, da se pri gradnji železniške proge zaposli predvsem domačine, ker so domačini tudi odlični poznavalci domačega terena. Njihovi nasveti, priporočila in svarila še kako prav pridejo ravnine vajenim polirjem in inženirjem. V Podbrdu Truccardija ni bilo zraven. Pot za sprenevedanje in prikrivanje določil pogodbe je bila odprta. Marani, nenaklonjen Slovanom in Slovencem, je širil po furlanski in beneški Italiji novico o dobrem zaslužku. Govoril je, zakaj po srečo čez Atlantik, če lahko dobro zaslužiš v graparski soteski. Tudi glede tega italijanski inženir ni bil pošten in dosleden. Širil je napačne vesti o bajnem zaslužku.  In tako so v Baško grapo prišli delavci in prestopniki. Kruhoborci in pustolovci. Pridrveli so lahkoživci in pohlepneži. Pisana galerija ljudi, ki se je čez nekaj mesecev izkristalizirala v eno samo delovno silo. Silo, ki je delala v nevarnih in težkih razmerah in to ne ravno za mamljiv in bajen zaslužek, kakor je navduševal Marani. Med italijanskimi delavci so tisti, ki so bili vajeni trdega dela od otroštva, v divji grapi tudi ostali. Doktor Marani ni bil naklonjen primorskim Slovanom, zato je vabil na delovišče svoj italijanski narod, dunajski strokovnjaki pa so od samega začetka videli v grapi pri ustvarjanju novega prometnega ozemlja domačine. Železnica je in bo potekala na slovenskem ozemlju, tako so zatrjevali dunajski nadinženirji in v gospodarske reči niso mešali ničesar drugega razen gospodarstva. Samo delo je bilo  izredno težko. »Raja na zemlji pač ni, to je navsezadnje težko delo in znoj, ki lije na kamen, je tokrat vaš, že jutri pa bo lahko moj domač, makedonski,« je dejal delavec iz Makedonije. Čokat možak, vajen nevzpodbude in težkih okoliščin. Delal je veliko in govoril malo in še to po tehtnem premisleku. Poleg graparskih domačinov so bili Makedonci in Črnogorci vzdržljive grče, vajeni trde zemlje, drsečih kamnov in okrutnih dejanj narave same, če vanjo človek preveč poseže. Na delovišču so navsezadnje ostali tisti, ki so odraščali v znamenju trdote, predvsem trdote kamna in zemlje. Trdote pokrajine njihovega otroštva in mladosti. In nekako so vedeli, kako omehčati to trdoto. Kako razbiti trdoto kamna in zmehčati zemljo.

Navidezna spokojnost pred spremembo, gradnjo bohinjske proge 

Pred gradnjo železnice je bilo v soteski sorazmerno spokojno. Prva prometna sprememba je nastopila v devetdesetih letih devetnajstega stoletja, ko so speljali cesto med Podbrdom in Bačo pri Modreju. Pisalo se je koledarsko leto 1892. Po cesti so s pomladjo prihajali tisti, ki so svoje storitve ponujali na drobno. Prihajali so tudi po kozjih stezah, ki so se spiralasto kačje dvigovale in spuščale. Steze so bile uhojene že v davnini. Po njih so med drugim  hodili rimski legionarji. V davnini. Prihajal je v graparsko sotesko. Brusač. Rezijanski brusač je zavrtel brusilni kamen, ki se je lepo mehko vrtel okoli svoje osi. Noži brez leska in posebne ostrine so se v stiku s kamnom čudežno svetili in tudi rdeče iskrice so se naredile, a kmalu zasmodile v nič. Ostal je rezek vonj po brušenju. Ljudje so prinašali brusaču svoje tope nože. Brkati možak je bil iz Rezije. Prihajal je točno na določen pomladni dan. Možak je s svojim opravilom marsikateremu domačinu poživil samotne ure v grapi. Prihajal je v graparsko sotesko. Krošnjar. Krošnjar je sprva prihajal z z omaro na hrbtu, potem pa je leseno omaro zamenjal z lesenim kovčkom, ki je bi poln predalov. V ta pozabljen svet je prinašal tudi lepoto. Ponarejeno lepoto bolj ali manj kičastih predmetov, cenenega nakita in gospodinjskih predmetov. Vse to je šlo za drobiž in je bilo drobižu tudi namenjeno. Krošnjar je s svojo trgovsko klepetavostjo poživljal samotne ure v grapi. Prihajal je točno na določen dan. Obiskom v zatišno dolino se je pridružil še piskrovezec. Njegovo oko je s finomehanično ostrino zrlo na dno posod. Od njega je šel vonj po neki suhi kemikaliji za čiščenje posode. In zaradi nje se je gospodinjam zapisal kot moderen obrtnik svojega posla. Drugače molčeč mož je bil dovolj glasen za še bolj molčečo sotesko in tudi on je razgibal samotne ure v graparski soteski. Skozi dolinico so se vlekli berači, ki so s svojo prisotnostjo dali vedeti, da je človek kar hitro nebogljen postaran otrok. Da, to so bili časi, ki niso poznali sociale in starost je marsikje in marsikomu pomenila krepko ponošeno obleko. Obleko brez gumbov. Strgani žepi krepko ponošenega suknjiča so predstavljali živ hodeč spomenik »brez vsega.« In navsezadnje je skozi sotesko prihajala in odhajala oblast v pojavi finančnega stražnika in orožnika. Možaka sta svojo družbeno pomembnost napihnila do neslutenih razsežnosti. V skladu z avstro-ogrsko diko sta svojo delo opravljala ne samo zavzeto in predano, ampak teatralno zavzeto in teatralno predano. Danes bi to izzvalo gromek smeh, takrat pa sta uniformi dali vedeti, da sta drugi osebi, takoj za cesarjem ravno finančni stražnik in orožnik. Tako je življenje prihajalo po cesti in prav po tej cesti med Modrejem in Podbrdom  tudi odhajalo. Tako je življenje v sotesko prihajalo tudi po stezah in odhajalo po stezah.

Pri drugi napovedani prometni spremembi so domačini mislili, da gre za neslano šalo

Druga prometna sprememba je za hudourniško sotesko prišla z gradnjo bohinjske železnice. V skoraj opustelo sotesko je vdrl velik načrt avstro-ogrskega gospodarstva: zgraditi železnico. In povezati sever cesarstva z jugom. Železnica bo tekla ob Bači. Novica o gradnji železnice je bila govorica, zato so se domačini vprašali: ali je sploh kaj na tem !?! Vsi niso ravno zahajali v gostilne in brali časnikov. Ne tržaške Edinosti ne goriške Soče niso listali, še manj torinške La Stampe..  Meja med resničnostjo in izmišljijo je pač v sleherni ljudski govorici zabrisana. Dokler ne vidijo na lastne oči ne verjamejo: »Vse je v službi krajše, pokrajšane poti do morja,« so pomoževali in pili goriško vino v Podbrdu. »Tukaj bodo gradili, le kaj bodo gradili na tej zemlji, kjer se suho takoj zmeša z mokrim in kjer ne ločiš suhega od mokrega,« je robantil kmet v Kneži. »Železniške tire bo odneslo prvo večje deževje,« se je režal brezzobi berač v Grahovem. »To je avantura. V kolportažnih snopičih piše o takih rečeh, da so neosnovana pustolovščina,« se je režala učiteljica ljudske šole, ki je odraščala v Koritnici. »Tukaj ne bo železnice, kdo vam je to rekel !?! V časnikih, da piše,« je še dodala. Namero o gradnji železnice so domačini sprejeli z mešanimi občutki. Večina jih je mislila, da gre za neslano šalo, ki se zbija čez nezanesljivo, ugrezajočo z vodovjem prepredeno grapo. Graparji so opazovali. Vsakdo si je novico tolmačil po svoje. Nič nevarnega ni v obiskih salonsko oblečenih gospodov, ki si teren samo ogledujejo. Včasih zabijejo kakšen kol. Kol kot prvi namig na bodočo tračnico. Kol kot prvi namig na bodočo kretnico. Prihajala so znamenja  prelomnih dogodkov. Prihajala so dejstva, ki so pometla z govoricami. Ni ostalo samo pri kolih. Na bohinjski strani se je pričel zbirati in nabirati material za gradnjo železnice. Takoj na začetku dvajsetega stoletja. Prvi sunek spremembe je že prišel. Ogledniki so postajali pozorni na težje prehodna mesta. Obstajajo mesta v grapi, kjer se dolina skoraj dobesedno zapre in je soteska težje prehodna. Huda južna je že med njimi. Marsikateri inženir je nemo mlel s spodnjo čeljustjo, ko je videl orjaško naravo grape. Kako ozek svet je to. Vse delegacije, ki so prihajale v hudourniško sotesko, so odhajale manj navdušene, ker so videle vodnat teren, ki je bil za gradnjo železnice vljudno rečeno neprimeren. Marsikateri nadinženir se je prvič v življenju peljal po cesti, ki je bila vsekana v živo skalo. Bregovi in skale so stale tako tesno ob cesti, da si samo stegnil roko in otipal si ta divji svet, ki te je s svojimi mračnimi odtenki peljal v svoj svet. V svojo magijo orjaške neizrečenosti. Vse te delegacije so bile opazovane. Gledale so jih divje mačke s svojimi srepimi steklenimi očmi. V teh očeh je bil odtenek neukrotljivosti in divjine. Divje mačke so opazovale ljudi. Na precejšnji razdalji, tako, da se graditelji železnice tega  niti zavedali niso. Niso vedeli, da so opazovani. Potuhnjeno so polegale na slemenih. Na hribovski strmini. Na oddaljenih orjaških skalah, za gozdnimi drevesi in gledale dogajanje okoli sebe. Gledale so ljudi in jih razlikovale po barvi glasu. Prepoznavale so in razlikovale. Tuji glasovi so bili mačkam čudni. Melodije daljnih dežel so prihajale iz človeških glasilk in mačke so poslušale to tujo govorico. Človeški glasovi so barvali tukajšnjo pokrajino. Pokrajino dolomitskih skal. Tuje glasove so razlikovale od barve dveh domačih narečij, ki so jih mačja ušesa takoj prepoznala. Prepoznale so slekanje, pri katerem govorci niso ločevali šumnikov od sičnikov. Staronemško narečje je odmevalo v zgornjem delu Baške grape. Ko so mačke zaslišale graparske glasove, so vedele, da se v bližini oglašajo domačini razbrazdanih obrazov. Grčastih in čokatih postav. In vedele so tudi, da gre za domačine, če so zaslišale slovansko narečje spodnjega dela grape. Slovansko narečje z romansko melodijo.

Mačji spolni nagon je nekaj najbolj silovitega pod nebesnim svodom. Zaradi njega so mačkoni v sovražnem odnosu. V času graditve železnice so mačkoni postali zavezniki. Spolno godni sladostrastni tekmeci so se pred gradnjo velikokrat srdito in sovražno stepli. Sedaj pa so se ob drug drugega drgnili in postali zavezniki. V času gradnje železnice so postale paritve manj glasne, strastne in nore. Mačke, ki po naravi nimajo ravno socijalnega čuta, so  nenadoma postale v času gradnje bohinjske proge med seboj solidarne in zavezniške.