Glasovi na gmajni

»Živjo Tone, si doma?« Milan lovi zrak in se oslepljen od obeljenih sončnih kolobarjev obrne proč od nebesne peči. Zatilje mu ovije naborek nelagodnega ščemenja. Zagorel bom in se razpustil v kupček pepela … Kaj, če ga ni … moral bi prej poklicati, ja neumno od mene … res.

»Doma, doma. Kam pa naj v tej vročini,« Tone z usmiljenjem pogleda po Milanovi črni opravi, na več mestih načeti z osmojenimi pegami. »Pa še škant vlačiš s sabo, saj si zmešan!«

»Še enkrat ne bi zmogel v to reber, sem gosli kar zdaj s sabo prinesel. Ne pasejo več, trava je tako visoka, da sem se komaj prebil, pa v dolino! Sto in en ovinek. Pa zbada, ooo. Na jesen si moram privoščiti nove čevlje. Ti imajo že tako tanke podplate, da čutim vsak kamenček. Za čez poletje bodo še, bodo že morali, zdaj se dobijo samo sandali, teh pa ne maram.  Ti si si pa tudi našel prostor!«

»Saj sem se potegoval za parcelo na zgornji terasi, tisto tik ob gozdu. Ti grem urejat papirje, pa rovokopača sem si tudi že organiziral. Pridejo pogledat, in da ti vidiš! Rdečke, so že imele vse postavljeno! Večnadstropna bajta, cel grad. Črna gradnja, ti rečem. Najrajši jih bi prijavil, samo z njimi se ni dobro dajat. Na upravi imajo zveze, se mi zdi. Vsi jih lepo pustijo na miru, one se pa bohotijo. Pa prizidek tu, pa prizidek tam. Selo cigansko, ti povem. Daj, stopi sem v senco, saj te bo še snelo,« povabi Tone prijatelja in predenj potisne doma narejen slamnat naslanjač. »Grem po pijačo, da si boš privezal dušico.«

»Ne bi šla raje noter, verjetno je hladneje kot tu spredaj,« poskuša Milan in si otipava pulz, če se mu je že kaj umiril. Zadnje čase nisem v kondiciji. Veseljačenje … ja se mi pozna. Godba, ponočevanje, saj pijača niti ne več … Brez družbe … ne znam jaz. Bom vlekel po strunah, dokler bom. He, he … se bodo utrgale one al pa jaz …

»Nimam klime, sploh pa ti ne priporočam. Vrhnji sosedi, Marjetici, tako smrdijo koreninice, že dolgo ni bilo dežja. Prilegel bi se ji, tudi za fris bi se ji, reva je že čisto presušena. Vidiš, tako je kot v Angliji,« se Tone poznavalsko zmrduje.

»Ne razumem,« je zmeden Milan.

»Ja, zgornji dom ga serje, spodnji pa najebe,« se zasmeje Tone in nadaljuje, »si že slišal za brejk zid? Ma kaj bi vedel, saj ne bereš časopisov!«

»Ti pa jih, ne bodi zdaj ultrapameten. Sem gor jih ne dostavljajo,« se upre Milan.

»Zadnjič sem bral v Delu, da njihova taglavna, Terasasta  Maja,  nekaj mineštrari v Evropskem parlamentu …«

»Čakaj, čakaj, Delo, ne me basat, kje si ga pa kupil,« je užaljen Milan. »Ne se delat norca iz mene.«

»Pa sem ga, da veš! Sem gor hodi en čuden tip. Uleže se na travo in buli v nebo. Zadnjič se mi je usedel glih pred vrata, sem imel tri ure temo. No, ti pride ta tip gor in zaspi s časopisom na nosu. Pa je potegnila sapa in mu raznesla papir po celi gmajni. Kako je bil smešen, ko je letal za njim … Ena stran se je obesila na grm in je ni opazil. To sem potem prebral,« je Milan ponosen nase.

»Ti, si videl, da nekaj delajo, cesto se mi zdi,« Milan spremeni temo. »Pa del strmine so poglihali in zabetonirali. Govori se, da bo vzletišče za zmajarje in padalce. Šel bo naš mir, šel. Moram si počasi najti drugo stanovanje. To, kjer sem zdaj, je že tako in tako v razsulu. Počivam ti lepo, pa me vrže pokonci en čuden šum in tresenje. Sem mislil, da je potres, al pa da se je vsul pesek z melišča, in sem letel ven. Še dobro, da sem. Ti zarije ta lopata slepa naglih v sredo dnevne sobe. Temu se pa reče nasilna deložacija,« skuša Milan narediti vtis na prijatelja. Nekoliko še pomenca in izkašlja: »Bom lahko nekaj časa pri tebi, no, samo da si zrihtam novo bivališče.«

»O, to pa ne. Ne, ne. Še nobena baba ni prespala pri meni, in tudi ti ne boš! Cenim svoj mir. Lahko ti grem pomagat, da za silo zakrpava tvojo luknjo, spal pri meni – ne, to pa ne,« je  postajal živčen Tone. »Vem, kako to gre. Jež pri lisici in to … Kaj praviš, cesta? Imaš prav, adijo mir. Toliko smo od narok, da se vsakemu bedaku ne ljubi laziti sem gor, če bo pa cesta … Samo da pomislim, mi že dela sabo. Mamice s pamži: o luknjica, poglejmo, če je stric doma … Tisto neznosno ščegetanje, zadnjič mi je eden zapičil slamico v rit. In psi!« se strese Tone in se podzavestno pogladi po zadnji plati.

»Bo kaj s to pijačo, do večera bom cvrknil, ti uhrnavs dulanski,« ga zbode Milan. »Stisni tisto limono, pa cukra deni, da me ne bo zvijalo.

Sedita tako murenčka pod senco Liljanine krone in modrujeta o dogodkih, ki te dni okupirajo gmajane. Srebata limonado in se izgubljata v spominih, malo skupaj, malo vsak zase … A se spomniš, kako je bilo … Nič več, kako bo … res se starata!

»Čas bo, da napneva strune, prijatelj moj,« se iz zamislekov zdrami Tone. »Slišim, da se orkester pripravlja.«

»Res je, ne bi rad zamudil predstave,« si Milan raztegne od sedenja otrple členke in preveri, če so antene naravnane. »Jaz sem pripravljen. Greva?«

Večernik razbije oklep zadušljive prašine popoldanskega dne. Moreča krogla počasi tone v mavrici zahodnega obzorja, ki postaja čedalje bolj zamolklo rdeče in se v vijoličnih odtenkih pretaplja v žametno modrino, nato pa se odene v vdovina oblačila in ugasne. Gmajna tajinstveno zaječi v dihu nevestine prve noči. Za zdaj še neubrano preizkušanje glasbil in ogrevanje pevcev obetajo dnevnim prebivalcem še eno neprespano noč.