Galina

Samo še omarico zloščim. Rada gladim to starinsko pohištvo. Zamišljam si, da sem v svojem velikem meščanskem stanovanju na obrežju Dnjepra. Če bi pogledala skozi okno, bi se v daljavi zalesketale zlate kupole sv. Mihaela – ne, skozi okno vidim le sivo Viale Miramare. Daleč, daleč je Kijev in čas, ko sem se sproščeno smejala.

Včeraj sem spet dobila Aleksejevo sporočilo, da nujno potrebuje 400 evrov, moj bog – to je skoraj moja mesečna plača. V Ukrajini je to celo premoženje! Se je spet zapletel s svojimi pajdaši. Aleksej – njegovi zlati lasje in modre oči. Verjela sem mu.  Po rojstvu Igorja je obljubljal, da bo šel delat v Irkutsk in zaslužil denar za obnovo razpadajoče hiše. Šla bi z njim tudi na ledeni azijski vzhod, takrat še.

Ne, ne smem se predati sanjarjenju, pobrisati moram prah, nato se bo gospa zbudila, pomagala ji bom obleči se, ji pripravila zajtrk, šla v trgovino, skuhala kosilo…

Popoldne bom imela tri ure prosto. Mogoče bom šla na sprehod. Le kako je malemu Igorju? Se me še spomni? Kaj mu pripovedujejo o meni? Jokala sem v vlaku proti Zagrebu; takrat sem še mislila, da bom zdoma le dva, tri mesece. So mi govorili, da se v Italiji hitro zasluži. Mogoče, če se prodajaš. Sama tega nočem, sem preveč ponosna.

Sinčka zelo pogrešam. V tem letu, ko sem zdoma, je gotovo zrasel. Moj mili fantek! Aleksej sporoča, da potrebuje zimska oblačila in zato naj pošljem denar. Tudi njemu ni lahko – brez službe in sam z otrokom. Žalost teši s ceneno vodko v družbi sotrpinov. Le kdo takrat čuva Igorčka? Da le ni sam vse večere!

Res potrebujem ta denar. A kje naj ga vzamem? Prihrankov nimam, do prvega, ko mi dajo denar, pa so še trije tedni. Takrat bo v Ukrajini že zima.

Morda bi zastavila enega od zlatih prstanov. Gospa jih ima več, nosi pa samo enega. Saj niti ne ve, koliko jih ima. Ali gospodovo zlato nalivno pero. Že tri leta je pokojni in ne bo ga več uporabljal. Gospa se še spomni ne, da je tam v predalu pisalne mize.

Preprosto ga bom vzela in nesla danes popoldne v zlatarno. Ne v to bližnjo, s tramvajem se bom odpeljala na drugi konec mesta.

Šla bom tja in rekla, da sem to dobila za darilo, pa potrebujem denar za bolno mater. Ne, ne –  da misli ne prikličejo res bolezni. Aleksej mi je včasih rekel, da sem kot čarovnica in z mislimi prikličem nesrečo. Pa saj smo vsi vedeli, da bo tovarna propadla. Le on ni verjel.

Mamica naj bo zdrava, morda ona poboža in objame malega Igorja, morda mu ona pove, da ga imam rada in ga nisem zapustila. Aleksej ne zna biti nežen.

Zato bom denar poslala mamici, naj pripelje Igorja v Trst. Ne, raje bom poslala kar vozovnici za vlak. Tu je stanovanje veliko in mali bo gospe krajšal čas. Je priden, lepo se bo igral, ji kdaj prinesel čokoladico. Gotovo se ji bo prikupil. Njena gospodična vnukinja pride le poredkoma s svojo mamo. Gospa hčerka se je dobro poročila in ni ji treba delati kot meni. Gospa hodi na jadranje in smučanje, pa v lepotilne salone. Svojo ostarelo mater obišče zelo poredko. Kako vzvišeno me gleda, s prstom potegne po pohištvu, če je kaj prahu, vse prekontrolira po kuhinji, pobere račune iz trgovine. Vsak mesec mi da denar in reče, da imam tu hrano in stanovanje zastonj. Gleda me v oči in čaka, da ji bom denar vrnila.

Življenje ni pravično.

Vzela bom to pero. Kaj pa, če ga bo gospa hčerka pogrešala? Bom rekla, da ne vem, kje je. Da sem videla staro gospo, ko  ga je vzela iz predala. Ga bom poiskala, bom obljubila, potem pa… Ne, ne bo dala miru. Peresa ne bo pozabila. Morda pa ne ve, koliko prstanov ima mati? Enega že ne bo pogrešala. Prstan se lahko izgubi. Pade v školjko.

Vzela bom ta prstan in šla po denar. Saj mi pripada. Za nekaj evrov sem jim na razpolago cele dneve in noči. Še ponoči vstajam in poslušam, če gospa kličejo. Prenašam vse njene muhe, njeno godrnjanje, njeno sitnarjenje. Da je čaj presladek, da je prevroč, da je krompir premalo slan, bluza ni prav zlikana. Res mi ne plačujejo pošteno. Kakšno darilce bi mi vsaj za praznike lahko dali. Pripada mi več in zato moram sama poskrbeti.

Res bom to storila.

Potem bom tatica. Tujka in tatica. Izgnali me bodo in osramočena bom, ko me bo policija pripeljala domov. Imela bom kartoteko, nihče mi ne bo zaupal. Nikoli več ne bom mogla pogledati nikomur v oči. Le kaj bo rekla moja mamica? Učila me je poštenosti, obsojala je vsako krajo in laž. Nad sosedo, ki je ukradla zelenjavo z babičine njive, se je zgražala. Pa je bila soseda le bolna in ni mogla obdelati svojega koščka zemlje. Je rekla moja mamica, da bi morala lepo vprašati, prositi in bi ji dali. Ponižnost, usmiljenje, to je moja mamica.

Nočem biti tatica, ampak sedaj potrebujem denar. Pa saj bom zlatnino pozneje odkupila. Delala  bom samo za hrano in posteljo. Ponoči bom vezla prtičke in jih prodajala na bolšjem sejmu. Šla bom v časopisno hišo in se ponudila za prevajalko. Dobro znam francosko in rusko. Bom poceni prevajala. Ne bo šlo, nimam delovnega dovoljenja za prevajanje. Zakaj nisem končala študija? Igorček – ne bi ga dala za nobeno diplomo. Ukrajinska diploma mi tu tako ne bi koristila. O moj Igorček, kako bi ga objemala, mu pripovedovala pravljice in pela uspavanke. Nočem, da me pozabi. Vidim ga objokanega v mrzli sobi ob pijanemu Alekseju. Še Lego igračo, ki sem jo otroku poslala za rojstni dan, je prodal za vodko. Življenje je krivično.

Grem v sobo, odprem predal, v roke vzamem šatuljo z zlatnino. Jo odprem, gledam in se odločam, kateri kos bi vzela. Tega z rdečim kamnom ali tistega z biserčkom? Tatica, tatica, mi odmeva v ušesih, srce mi razbija v prsih. Nikoli nisem ničesar ukradla, tudi sedaj ne  bom prav kradla. Vzela bom samo malo, samo tisto, kar bi mi tako morali dati, saj pridno delam še več, kot smo se dogovorili. Ampak vseeno – vzela bom nekaj brez dovoljenja – ukradla. Pa saj bo samo en prstan, druge bom pustila. Tatovi so tisti, ki kradejo večkrat, vsi na svetu kradejo – tudi tisti, ki imajo vsega dovolj. Bogati kradejo še meni, ker mi ne dajo pravične plače. Vzela bom samo toliko, kot bi moralo biti moje.

Duši me, solze se mi nabirajo, dotaknem se zlata. Mrzlo je.  Odmaknem roko in jo spustim ob telesu. Nočem izgubiti dobrega imena, hočem ostati poštena. Opravičiti zaupanje. Saj mi gospa hči že tako ne zaupa, a gospa mati zahteva, da omare niso zaklenjene. Nočem je razočarati. Morda bi ji morala potožiti, se zjokati pred njo. Morda bi me razumela, saj je tudi ona mati. Svojo hčer vedno zagovarja, da nima časa za pogostejše obiske in da ima veliko opravkov. Povedati bi ji morala za Igorčka že prve dni, pa ji nisem. Sem se bala, da me bo odslovila.

Ona bi me razumela, a njena hči? Najprej bi več mesecev delala brez plačila, nato bi mi morda dala denar… Več mesecev – to je predolgo, Igor prehitro raste brez matere ob pijanem očetu. In ko bo šel v šolo… Ne, prej mora sem, da se privadi, nauči jezika, da se ne bodo norčevali iz njega.

Zato bom vzela prstan in ga nesla k zlatarju. Saj ga ne bom ukradla. Denar bom odslužila. Bom šla še v cerkev k Bogorodici, se tam zjokala in prosila, da mi oprosti.  Saj sem poštena, ne prodajam se, vse delam iz ljubezni. Nisem kriva, če je vse nepravično do mene, nisem kriva, če Aleksej popiva. Igor ima pravico do boljšega življenja. Le kaj je Bogorodica naredila z darili, ki so jih prinesli modri z Vzhoda, se z nasmeškom sprašujem… Morda… Ne opravičujem se, a denar potrebujem danes, ker imam prosto in grem v mesto.

Spet se dotaknem nakita – čutim vročico, že mi začne kljuvati v sencih. Roka mi drhti, dlan je vlažna, čutim, da mi postaja slabo. Tatica, tatica… Oprimem se omarice, pogoltnem slino, pogledam naokrog. Globoko vdihnem, se vzravnam in zberem misli. Nisem tatica, le svojega otroka želim imeti ob sebi. Zase ne potrebujem ničesar, samo Igorju hočem dobro. Potem bo vse dobro…

Alenka B.

Prispevek je nastal na literarni delavnici Besedovalnica.