Feri Lainšček

FERI LAINŠČEK

Običajno se taki pogovori začnejo na začetku, tam nekje v Dolancih, v idili, kjer ste zadihali in lovili magične vtise. Kakšen otrok je bil Feri – Franc, zagotovo zvedav in pripuščen zgodbam.

Bil sem strašansko radoveden. Zelo me je zanimalo, kaj je za naslednjim hribom. Spoznanje, da vse ceste nekam vodijo in da je na koncu vsake ceste zopet nova cesta, me je res prevzelo. O tem pišem v romanih Kurji pastir in Petelinje jajce. Pa tudi v romanu z delovnim naslovom Kurja fizika, ki šele nastaja. V teh knjigah je shranjen bolj podroben odgovor na vprašanje, kakšen otrok sem bil.

Seveda človek raste, se začne zavedati sebe in si skuša najti mesto v svetu. V Murski Soboti ste v gimnaziji najbrž že posegali po poglobljenem branju. Imate lepe spomine na tisti srednješolski čas? Morda še veste, kateri avtor oziroma kakšna zvrst literature Vas je takrat oplajala.

V gimnaziji sem spoznal pesnika Milana Vincetiča, s katerim sva potem prijateljevala vse do njegove smrti. Kot gimnazijca sva skupaj odkrivala literarne svetove in jih vsak po svoje tudi sama ustvarjala. Milan je bil predvsem pesnik. Po njegovi zaslugi sem že zelo zgodaj odkril Daneta Zajca, Gregorja Strnišo in Kajetana Koviča. Ti trije pesniki so tisti čas zelo vplivali na moje ustvarjanje.

Spiralo vedenj in zanj ste nato začeli loviti v Ljubljani, kjer ste tudi že delali na Radiju Ljubljana, ampak bolj kot to, domnevam, vas je gnala želja po lepem. Morda tudi zato poskus vpisa na likovno akademijo. Kdaj ste v sebi začutili gon po upodabljanju, po drugačni izpovedi.

V tistih ljubljanskih letih sem napisal svoj prvi roman z naslovom Peronarji. Imel sem srečo, da je bil v nadaljevanjih objavljen v reviji Teleks, nato pa je bil že kmalu natisnjen tudi v knjigi, ki je postala uspešnica. To je pomagalo, ali pač  botrovalo, da sem postal svobodnjak in si nisem nikoli več iskal službe. Še danes sem hvaležen usodi, da mi je namenila tako razkošje. Celo življenje sem lahko pravzaprav ustvarjal in se s tem tudi preživljal. 

Zmorete še obuditi spomin na prvo pravo knjigo, tako, ki pride iz tiskarne, zadiši, o njej se piše, jo zagledate v knjigarni … Kakšen je bil ta občutek, ko ste držali svojo prvorojenko, jo razpirali, morebiti ovohavali …

Peronarji  so moj edini roman, ki sem ga napisal na roko in obstaja v rokopisu v dobesednem pomenu te besede. Vse druge sem pisal s pisalnim strojem in kasneje z računalnikom. Peronarji so tudi roman, ki bil v tiskarni še postavljen  in odtisnjen s svinčenimi črkami. Bilo je to v nekdanji tiskarni Moškrič v Ljubljani. Hvaležen sem, da sem ta, zdaj že pozabljen  postopek tiskanja knjige, še doživel. Takrat so knjige seveda dišale drugače kot danes.

Da ste prišli do svoje izrazne poetike, ste najbrž tudi pesnike prebirali, kajti vaša poezija daje slutiti nek prav poseben sentiment, ki je morda povezan tudi s tistim presežnim hrepenenjem, ki ni dano vsem, ali pa je v njih zaklenjeno. Kateri pesniki so vam nalili olja, da je vaša pesniška svetilka tako dobro gorela in zagotovo še sveti!?

Daneta Zajca, Gregorja Strnišo in Kajetana Koviča sem že omenil. Z Danetom sva bila kasneje prijatelja, tudi s Kajetanom sva se kdaj družila, Strnišo pa sem le srečeval in se nisva nikoli zbližala, čeprav sem ga kot pesnika zelo cenil. Name je s svojimi stilizmi in jezikovnimi bravurami vplival še Milan Jesih.

Nanizek knjig je impozanten -ste jih že razpostavili na police. Jih kdaj preštejte,

polistate …

Nimam urejenih polic z mojimi knjigami. Znova sem kdaj prebral le tiste, ki so postale literarne predloge za filmske scenarije.  Pa tiste, ki se mi niso zdele dovolj dobre in sem jih želel znova napisati. Astralni niz se je tako spremenil v Zadoščenje, Ne povej, kaj si sanjala, v Češnjev cvet, Skarabej in vestalka v Prvotnost … Na vesti imam še roman Trik z vrvjo, roman, za katerega se mi prav tako zdi, da bi ga bilo treba znova napisati. Upam, da bom za to še našel čas, navdih in priložnost.

Iz Ljubljane ste se preselili nazaj v Prekmurje, v to posebno pokrajino, ki ponuja drugačen vonj, drugačno obzorje in drugačno zvrstnost zgodb. Zdi se, da ste veliko črpali iz tega bazena, ne nazadnje ste imeli tudi bogate stike z Romi, ki so zagotovo zgodbovno bogati in so vam ponudili upovedno materijo. Mislite, da je nabor zgodb, v katerih razgrinjate Goričko in Prekmurje nasploh že zrel in Vam daje zmožnost za nove upovedi?

Nekateri moji romani so res povsem konkretno postavljeni v Prekmurje. Moram pa reči, da je to, kar me ob tem navdihuje, v resnici veliko večji in širši prostor Panonije. Verjamem, da ljudje iz ravnice res obstajamo in se naša čutenja in občutenja sveta v nekaterih odtenkih razlikujejo od ljudi iz drugih krajev. Nekoč sem to posebnost poimenoval kar stepska melanholija. V resnici pa človek v tej neskončni ravnici verjetno gleda na svet iz perspektive mravlje in se zato tako zelo zaveda svoje majhnosti.

V zadnji delih ste se, kot ste že omenili, vračali v otroštvo, kjer ste našli popkovino s smislom svoje postavitve v svet – in nekoč ste omenjali, da ste iz vaše stare hiše, vzeli okno, skozi katerega ste gledali v svet – ga še imate?

Okna še imam, ja. Preživela so vse moje selitve in so tukaj na zidu. Ko sta oče in mama tisto našo majno hišo lastno ročno porušila, sem bil še otrok. Ideja, da bi shranili vsaj okna, je bila moja. Kaj me je takrat napeljalo k temu, pravzaprav ne vem natanko. Verjetno sem si želel, da bi se vsaj nekaj ohranilo. Na staro hišo sem bil namreč zelo navezan in nad selitvijo v novo hišo nisem bil posebej navdušen.

Pa se vrniva k slikam. Ko pišete, koliko vas vodijo slike, kako vidite tekst – so to najprej slike, potem dialogi, notranji tok zavesti in vsa ostala dramaturgija. To sprašujem zato, ker so vsa vaša dela polna slikovne atmosfere. In zato tudi filmsko upodobljena,vsaj nekatera.

Vse to, o čemer pišem, si zelo živo predstavljam. Vizualizacija se mi zdi nujna. Literarne osebe so zame v resnici duhovna bitja. Moram se jim približati, jih zelo dobro poznati, čutiti, razumeti in navsezadnje tudi videti, da lahko o njih sploh pišem.

Čisto obrtno vprašanje. Kdaj in na kakšen način pišete – so to jutra, je to noč … In kolikokrat svoje tekste revidirate? Vem, to so vas že tisočkrat vprašali, tudi vem, da ste včasih pisali še na pisalni stroj in spili veliko kave. Ampak tehnologija pisanja se je spremenila, digitalni zapisi ponujajo drugačne produkcijske možnosti, ne pa zmožnosti.

Pišem le, ko imam navdih. Prepričan sem, da je lahko le tisto, kar je z navdihom napisano, tudi z navdihom prebrano. Ustvarjanje literarnega besedila je po moje namreč zelo povezano z nalaganjem energije. Zaradi tega moj ustvarjalni proces ni odvisen od urnika, temveč predvsem od razpoloženja. Splača se čakati na trenutke, ko so – kot je dejal Tomaž Šalamun – pipe odprte. Pravzaprav se mi zdi to edino smiselno. Ne verjamem, da se da kaj vrednega napisati kar tako in mimogrede.

Veliko nagrad ste že dobili. Se vam je katera še posebej zadobrikala in vas vzpostavila kot glasnika besede, kot umetnika, ki je tako bogato posejal slovenske literarne njive.

Glede literarnih nagrad sem bil zmeraj rahlo zadržan in sem danes morda še bolj. Nagrade pač zmeraj nekdo nekomu podeljuje, izven tega svojega bistva v resnici ne obstajajo. Nekoč sem ob neki nagradi dejal, kako je fajn, da sem jo dobil, saj bodo poslej tudi tisti, ki ne berejo, vedeli, da so moje knjige dobre. To šalo so mi potem nekateri zamerili, čeprav je v njej zrno resnice. Gotovo pa ni nobene objestnosti, saj mirno lahko rečem, da sem nagrade zmeraj sprejemal s hvaležnostjo in spoštovanjem.

V vaših tekstih je jezik donegovan; še več, prinašate tudi narečne izraze, izumljate nove besede, recimo, namesto predmestje, ste zapisali zamestje, in še veliko jih je. Se vam zdi, da je slovenski jezik še vedno tako žilav in živ, da ponuja take estetsko dognane tekste. Ta doba prinaša neko spakedralo globalnega digitalnega sporočanja.

Z jezikom je pač tako: bolje ga poznaš, več lahko izraziš. Meni se zdi literarno besedilo že samo po sebi stilizacija in je zato stilizacija nujna tudi na ravni jezika. Vem sicer, da mnogi menijo drugače, a vem tudi, da na podlagi tega drugačnega mnenja niso ustvarili kaj dosti literarno vrednega in presežnega.

Se vam zdi, da je enormna knjižna produkcija vendar le krik osamljenih pomenkovalcev. Manj je takih knjig, ki dosegajo presežke upovedne estetike. Zgodb je veliko, samo na kakšen način so povedane, za to gre. V vsaki gostilni šumijo zgodbe, dobri pisatelji jih pa zapišejo … No, hočem Vas vprašati, kaj menite o slovenski knjigi, zdaj ko je Frankfurt za nami. Politika, se ve, leporečijo, obljubljajo, naredijo pa …

Dejstvo je, da je med sodobnimi politiki vse manj vizionarjev in sploh takih ljudi, ki bi jih res zanimalo ustvarjanje prihodnosti. Politika je nekako vse bolj zreducirana na pritlehno urejanje sedanjosti. Pa še pri tem ni več v ospredju tisto, čemur se preprosto reče skupno dobro. Nekoč sem dejal, da se moramo končno odločiti ali smo pred dobrimi tremi desetletji ustanovili državo ali podjetje. Danes vidim, da je bilo to res pravo vprašanje, le da odgovor žal ni tak, kot sem si ga želel. Naši politiki se namreč vse bolj vedejo, kot da je Slovenija njihovo podjetje. 

In ne moreva mimo Junga, nezavednega, sanj. Velikokrat ste omenjali, da so sanjske vsebine stik z zgodbami. Še vedno prisegate na tisto drugo življenje v nas, ki se zmore razkazati skozi sanje in zgodbe.

Prisegam, seveda. In sem še bolj prepričan, saj lahko k Jungu dodam tudi svoje izkušnje. Hvaležen sem, da sem z njegovo pomočjo prestopil mejo in hodil po poteh, ki bi mi bile sicer nevidne in neznane. Mislim, da bi bili moji ustvarjalni postopki brez tega zelo drugačni pa tudi moja literatura bi bila revnejša.

Na nek način pisatelj razumeva druge skozi sebe in sebe posoja drugim, da se prepoznajo. Vaša dela so vedno na robu neke magije, ki se pa le oprijema stvarnosti – hočejo jo polepšati in ji dati drugačen smisel. Niso vam tuja niti zgodovinska zgodbarjenja. Polifonija vašega pripovednega opusa je zares impozantna. Za tako produktivnost zagotovo najdete svoj način dopolnitve, po domače, s čim si napolnite baterije?

Hvala za te prijazne besede in lepo mnenje. Ustvarjanje je zame res način življenja. Vse, kar počnem, je z njim tako ali drugače povezano. Sicer pa najbolj uživam v vsakdanjosti. Pogosto sem ob Muri, rad se sprehajam s psom in se igram z vnukinjami.

Hvala Feriju za te iskrene odgovore. Vprašanja je pripravil Bojan Bizjak – urednik.