Egipčanski rok
Vrata avtobusa so se sikajoč odprla in v klimatizirano notrino je kljub zgodnji uri butnil vroč suh zrak. To nas je presenetilo, bilo je šele konec marca – doma smo nosili še dolge rokave. Čeprav je bila temperatura okrog 40 stopinj, se jo je lažje prenašalo kot naših vlažnih 33. Tako smo stali na vrhu hriba – nekakšen tabor je to bil, pod nami peščena dolina, na dnu pa piramide. Goniči so razporedili kamele, vsaka je imela na hrbtu pritrjeno nekakšno sedlo za dve osebi. Od njih je puhtel smrad in njihovi pogledi so bili zahrbtni. Med kriki vodičev so se te živali spravile na kolena in mi smo splezali nanje. Komaj sem se obdržala v sedlu, ko se je kamela zibajoče dvignila. Sosedova rumenogrba zloba je zvila vrat in šavsnila proti mojemu stopalu, a jo je vodič še pravočasno zategnil. In smo šli, najprej v zmernem koraku, zatem pa vedno hitreje, da so pešci v teku komajda dohajali te puščavske taksije. Z želodci v grlih smo se zaustavili pred Keopsovo piramido in razjahali.
Ne moreš se pripraviti na to veličastnost, nobene fotografije ali filmski posnetki ne ponudijo niti približne predstave, kot jo doživiš v živo. Sonce je vrtalo, mi pa smo plezali po stopničastih kamnih in se šli Indiano Jonsa. Od vhoda v notranjost je hladno vleklo. Nekaj deset metrov smo hodili po dokaj širokem hodniku, ki pa se je zožil in nagnil navzdol. Zrak je pridobil vonj po trhlobi in šepetanjih stražarjev davnine. Vsevidna očesa so nas s sten spremljala v obljubi uroka morebitnega motenja miru večnosti njihovega vladarja, namestnika boga na zemlji. Neki ženski je bilo slabo in partner jo je pospremil na površje. Omahovala sem, naj tudi jaz zapustim to podzemlje, navsezadnje ga bom deležna, in še naveličala se ga bom. Kaj bi že zdaj rinila v vedenje kako bo, ko bo. Seveda brez podložnikov, kraljevskega udobja in obilja zame. Uh, že deluje ta mistika, domišljija v teh labirintih lahko zares neskončno blodi. Odpravila sem se za njima, vendar sem ju izgubila na razcepišču rovov. Po logiki sem izbrala tisto luknjo, za katero se mi je zdelo, da vodi navzgor. Soj bakel je v središču risal svetle kroge, z razdaljo pa je pojemal v migetajoče sence, ki so vabile. Močan vonj po orientalskih dišavah, kadilu in še čem, mi je povzročal omotico in občutek lahkosti – skoraj lebdenja. Srknila sem požirek vode iz plastenke in se skušala izogniti napadu panike, ki se je napovedal s hlastanjem po zraku in butanju srca na hrbtu, ko sem se naslonila na hladno steno. Oko pa me je opazovalo. Odtrznila sem od zidu, ni bil porisan – torej nisem nobenega oskrunila, užalila ali kaj podobnega. Kolena so pridobila uteži in spet sem se lahko premikala. A ne po svoji volji. Kot da bi mi nekdo – nekaj daljinsko upravljal gibanje in misli. Hologram rjavega telesa v beli prepasici, okrašeni z zlatimi in rdečimi nitmi, se je prelil skozme in v rokah držal srce. Je moje, je moje?! Otipam žilo na vratu – ne, ni bilo moje. Moj namagneten um – zagotovo je to bil, me je zapeljal proti stebru svetlobe, kjer je v krogu stalo še več prekinjajočih silhuet. Bila sem v centru piramide, ki ga je sekal ta svetleči tok energije. Zgoraj sem videla nekaj zvezd na nočnem nebu, kaj je spodaj? O tem nisem želela razmišljati. Podobe so se množile, vse enake, kot bi bile klonirane: na ovalnih obrazih črne oči, tanka usta in drobni nosovi, lobanje proti vrhu zašiljene. Nekatere so imele oblečene majice, črne, z nekim simbolom na sredini in nad njim sem razbrala napis streličastih črk SKALP . Laserski svetlobni stolp se je začel pogrezati v tla, nadomestilo ga je raznobarvje reflektorev, usmerjeno proti odru, kjer se je iz belega megličja izluščil rokerski bend in vžgal prve udarne akorde. Dotipala sem ploščato zdravilno čutarico, ki me reševala pred drisko, drugimi črevesnimi in želodčnimi nevarnostmi in krepko potegnila. »Kaj so ti namešali v tisto vodno pipo, reva izgledaš kot da so te ravnokar izpljunili vesoljci,« sem slišala kričanje poleg sebe. Zavpila sem nazaj: »Bil je samo tobak, sladko dišeči tobak,« in se prepustila tuzemski glasbi.