Duše na zastavah

DUŠE NA ZASTAVAH

      Vse to, vse to, Joj, mar še danes. Ne, ne … Cement, kamen, dleto … Žulj, spet, skeli. Nad lobanjo mi lebdi dan. Toplo je. Pa res moram!? Zunaj vsega sem. Počivaj moja domovina počivaj, saj si se nagarala. Ni te treba vikati, na ti sva si, zdaj ko … Še se spomnim, kako je dišal nov asfalt v tistih letih, ko sme sedel v borovcih in sem gledal z otroškimi očmi, do kod je prilezla črna kača. In stroji ropotali. In ko so povlekli asfalt vse do trgovine in gostilne in še naprej, sem šel z mopedom v trgovino. O, kako se tega spomnim, kako gladko je moped stekel po novi cesti, po črni preprogi med zelenimi majskimi travami. Tako optimistično nebo je bilo nad našo pokrajino, tak svetel dan, menda hladen, pa me to ni motilo, tistikrat ne. Danes pa, pa še ta kamen … Nova zvestoba prednikom, ki so prezgodaj legli v sanje drugih … Koliko zastav se je že zamenjalo na drogu … Kar nekaj, kar … Simbolne tkanine, za katere se umira. Vzamem meter in izmerim, hja … Za tri centimetre gre narobe, torej bo … Naj gre vse nekam. Po pivo si stopim in zaplešem v nič … Sladko rumeno je vince … Ne maram ga, pivo že še, vino pa … Pa koliko ga je spodaj v dolini, koliko novih vinogradov. Kakšno noro malikovanje tega na pol strupa. Pa da je hrana, dajte no, hrana. Videl sem že prehranjene s to hrano ja, z debelimi trebuhi, z medlimi očmi, veseli mrliči … Življenje jim je posrkala trta.  Potem tisti lepi venci in vijoličasti trakovi z napisi … Mora … Čakaj, če bo tam okno, bo … Ja, dva metra in še malo, nekaj centimetrov čez. Jutri pride Tone, da se zmeniva za betoniranje plošče. Te stare bajte, kamen, kamen, poln vzdihov, poln noči, poln vlage, poln stoletnega trpljenja, ko so skeleli žulji in ko so se starci v nočeh bali sovjega skovika, ki da prinaša smrt. Ja, bo že res, bo že. Narava ima program, ki ga je napisal vrhunski programer, to že. Ne morem mimo tega, tudi jaz ne … Oh, pozabil sem, tamle, ja … Tisti kamen ven, tam bo treba na novo napeljati elektriko in … O, glej, glej, star kabel, pozabljen … Še dobro, da ni prebijalo. Kar tako so elektrificirali, kar po domače. In stari oče mi je pravil, kako je zapregel močnega vola in vlačil drogovje za elektriko. Bel, lep, velik vol. Vso elektrifikacijo vasi je vzdržal, potem pa ga je prodal in si v prvi vasi kupil radijski sprejemnik. Si misliš, vola za sprejemnik. Danes imaš radio na telefonu v žepu, ne samo to, tudi televizijo, takrat pa … Kaj smo si naredili, kakšen raj … Čakaj, čakaj, pesek, osem kubikov, pa tam tri, pa … Ne vem, izračun je, da ga bo šlo najmanj petnajst kubikov. No, sosed bo s traktorjem pripeljal še tista dva ali tri kubike pa bo. Maj, maj … Ah, sedem, spijem pivo … Ne morem več, star sem, drugo leto jih bo sedemdeset. Kaj me je obsedlo, da sem prišel sem gor in začel obnavljati to, to podrtijo. Kaj bom s tem. Morda bom še nekaj let doživljal tiste otroške dni, tisti vonj jeseni, tisit hlad zime, kaj pa vem … Kako zadiši kuhinja, ko zakuriš, hja … Gledam novo cesto, lepo so jo gozdarji urezali v breg, lepo. Pa so se kregali lastniki, še stari, ta novi, mladi fantje, so bili pa kar za. Seveda, močne traktorje imajo in na veliko gozdarijo, saj … Kako so bili naši, madona no, trmasti ja … Še kosilnice ne bi imeli, ne, češ da pusti preveč trave. Kaj jim je bilo, tem beticam trmastim, tradicija, žulji in občasna groba pijanstva, ah. Počasi pijem pivo iz pločevinke in gledam  na sever, kjer se hribovje niza v temno ogrlico. V mislih vidim vse tiste strašljive sklane grape, vse tiste lepo speljane gozdne ceste, ranka Italija jih je napeljala, to pa. To so pa znali, to, ceste, to … Moj pradedek je o tem govoril, ja … še se ga spomnim, ja, pokončen mož, služil je cesarju, nekaj let je bil vojak, ja. In govoril, kako je držal zastavo svojega polka na samem Dunaju, ko so pregledovali sam gospod Cesar. Velika čast, držati zastavo polka, si mislim. Vidiš, usoda, jaz sme jo tudi držal v  Bileči, ja … Noči so bile vroče, madona … Ne, ne, tega se ne da kar tako povedati, ne. To moraš doživeti. Kaj naj zdaj svojim vnukom to govorim, ko pa nimajo pojma, kaj so to žulji, kaj je vročina, kaj je mraz, kaj je žeja. Razvajena generacija, ki niti tega ne ve, kako se prav obesi zastava na balkonu. Pa kdo jih še vesi!? Kako sploh vemo, da imamo državo. Morda samo še položnice za davke pričajo, da jo imamo. Kako jo spoštujemo, ah ja. Saj res, da ne pozabim, ja. Stojalo za drog, ja, ta mora biti nad vhodnimi vrati, mora. O ja, zastavo bom izobesil bom, pravzaprav, sem se odločil, da bom izobešal vse zastave, ki smo jih imeli – Avstro ogrsko, italijansko, Jugoslovansko in zdaj našo, slovensko. Nekaj nerganj bo, vem, da bo. Kdo pa še sploh ve, kakšna je bila zastava avstrogrske, figo vejo. Jaz jo imam, ker sem te stvari zbiral, in stare karte, tudi vojaške. Spodaj v mestu so v omari. Pa nekaj uniform, pa bajoneti, odlikovanja …  Ja, ja, da ne pozabim, se pravi, čakaj ena, dve, tri, štiri, ja štiri zastave. Kaj pa evropska, ne, te ne, to ni država, to je samo klub držav, tako to jaz vidim. Birokratski klub, tako bo to ja. U, pivce … Maj … Poglej, kakšen grm forzicije, pravi rumeni ognjemet. Že dolgo ga niso obsekali, kar znorel je. Takega ne vidiš. Pa bo moral vstran, ko pride buldožer. Tu sem se namenil narediti prostor za vrtno peko. Tam bo škarpa, ja … In to pri sedemdesetih. Kje sme bil pa prej, kje? V službi, do zadnjega, grabi, tekmuje, menjaj avtomobile, šolaj otroke, varuj vnuke, vozi jih v glasbeno šolo, dedi pelji jih tja, dedi zrihtaj kreditek, dedi … Dedi, dedi … Tu pa kraljestvo miru, pozabljeno, od starcev, ki so poniknili v tej naši prhki zemlji. Še jih vidim, ponosne, še … V poletjih so sedeli na razgretem kamnu, pili vino iz flaškona, kadili in se menili, kako je bilo pod cesarjem, kako je bilo pod fašizmom, kako je bilo, ko je Tito dal kakšnemu novo njivo in mu izšolal otroke. Pozabili so, da je vse samo gledališče, da so novi boljši časi umrli skupaj z njimi. Pa so vztrajali, so. Majski kresovi, oh … In jih vidim, kako vlačijo veje smrek na kup, kako se oglaša harmonika in kako so vsi zaripli od udarnih pesmi. Svoboda res je zlata, svoboda nam je vse … Doma pa suhe krave mukajo ob premalo sena … Joj, revščina, bog se usmili, kakšna revščina je včasih bila. Saj ne smem pomisliti, da so bili Albert keksi edino razkošje, ne, ne … In potem mi danes govorijo, da smo ne vem kako napredni in bogati – smo, ker imamo več kot potrebujemo, a potrebujemo tudi duše … Kaj mi je danes, da filozofiram, delal bi, delal. Moram še izmeriti dolžino pregradne stene, da bom vedel, koliko zidakov naročiti. Se pravi, največjo sobo bomo pregradili, kuhinjo bomo tudi, zadaj naredili kopalnico, tam kjer je bila shramba, tam kjer so bile police, kjer je zorel domači sir. Domači sir, mmmm … Stara mamam ga je obračala, ga trkala, strgala nekaj z nožem, kaj vem … Včasih je vanj porinila nekakšen dolg zobotrebec in ga ovohavala … Ko ga je narezala, oh … Nikoli več ni bilo takega, nikoli … Samo ona ga je zares znala narediti, takega, kaj vem, topljivega v ustih, s posebnim okusom. Za košnjo je moral biti in pršut, se razume. Naš nono pa, sod vina, ja … Sod vina je dal pripeljati iz doline in se opijal. Kakšne neumnosti, bog se usmili, kako so trpeli, potem pa so trpljenje zalivali, da se je razraslo v jok. Eden od stricev je šel za cirozo, to je bil davek, da … Ampak tisti sir, no … Ga tu zgoraj sploh še kdo dela, ga … Ne, ne … Ni več krav, ne. Eden jih še ima, krave dojilje, tak sistem, pa ne veliko, kaj vem pet, šest, ne vem. Oddajam mu naše travnike, vsaj to, počiščeno je, popaseno … Ni več starcev s kosami, ni več lepih redi, ni več starih grabljic v črnih rutah, bog se usmili, tiste stare žene, v črnem tudi poleti, in črne rute … vdove trpkih obrazov, vdove žilnatih rok, ki so še grabile po življenju. Se pravi, kopalnica bo v nekdanji shrambi, zgornje sobe, tri so, bodo za sina in ena za hčerko, ta … Že ločena, eh … Sin je obljubil, da bo poleti prišel in pomagal razpeljati vso elektriko, saj, saj … Morali bi tudi … Kaj vse bi morali … Kje so časi, ko je deževje požiralo klanec in si na pomlad moral najprej popraviti cesto, da si lahko prišel do hiše … Zdaj je asfalt, samo tristo metrov je še kolovoza, pa bomo tudi to uredili, na desni je pa nova gozdna cesta, fino, fino … Ja, ja, že vidim zastave, kako plapolajo. O, to bo lepo, vse štiri, vse, naj se ve, kaj vse smo morali biti, ne vem pa, kaj smo od tega želeli biti – morda Jugoslovani, to že, Italijani, niti ne, avstro-ogrska, na to so bili pa pradedje kar ponosni, ja. Red, disciplina, ja, ja … In vidim vaščane … Prepričan sem, da jih bodo raztrgali, samo našo bodo pustili, morda še Jugoslovansko, to … Čakaj, kaj pa naša stara socialistična slovenska, tista, joj, tudi tista mora biti, ja … Vidiš, vidiš, saj jo imam. Se pravi pet, pet nastavkov za drogove. Na jesen bodo visele, na jesen. Izvajalci bodo naredili do jeseni, taka je pogodba – elektriko pa sin. No, no, ah pivce, maj … Zastave, koliko duš je na zastavah, koliko?