burjac@ajd.sik.si

Dušan Jelinčič

Dušan Jelinčič

1. Trst, to veliko okno v svet, Vam je kot otroku verjetno ponudilo veliko radovednosti, in živosti. Kakšni ste bili kot otrok. In kako ste, že kot otrok, čutili to svojo identiteto, biti Slovenec.

Trst je res izjemno okno v svet, posebno za otroka, ki gleda vse s svojimi velikimi očmi. Vendar pa ima tudi svoje pasti in to prav pri potrjevanju svoje tedaj še nezavedne identitete. Boleče sem se zavedal, da sem Slovenec, ko se me sosedje v stanovanjskem bloku in neznanci na ulici žaljivo ogovarjali z znano zmerljivko ščavi, ko so me slišali govoriti slovensko. Jasno jaz tedaj, pa tudi kasneje, nisem razumen tega zaničevanja, a spoznanje je bilo potem še toliko bolj boleče. A pozitivno je bilo to, da sem zato moral hitro osebnostno in identitetno zrasti, si kaj hitro postavljati nekatera usodna vprašanja, ki si jih sicer najstniki postavljajo veliko kasneje. Takoj sem moral vedeti, kdo sem, kam spadam, od kod prihajam, pa tudi, kako moram reagirati.

2. Seveda ste morali šolo, vse do univerze, zagotovo vsrkavati znanje v italijanskem jeziku. Kako ste se seznanjali s slovenščino.

No, glede na to, da sem obiskoval slovenske šole od otroškega vrtca prav do univerze, sem znanje v glavnem vsrkoval v maternem jeziku, italijanščina je bila pravzaprav tuj jezik. Vsekakor smo bili tako otroci kot jasno naši starši povsem dvojezični, saj si, če si stanoval v mestu, na ulici govoril pretežno italijansko. Celo obratno: z italijanščino sem se počasi in celo delno mukoma seznanjal, saj so bili starši, učiteljice, prijatelji v večini primerov Slovenci.

3. Zagotovo Vam je Trst dal tudi drugačno kulturno širino, ki je, vsaj nekdaj, pomnila za Slovence bogato popkovino s svetom – na to se v matični domovini pozablja. Po diplomi ste imeli stalen stik s slovenščino, še več, vzgojili ste se v slovenskega pisatelja. Torej, kako je v vas zorela odločnost, da boste pisali v slovenskem jeziku v zamejstvu.

Da bom pisal v slovenskem jeziku, je bila pač naravna izbira, saj tu gre pač za materni jezik, s katerim razmišljam, govorim, sanjam … Zagotovo pa mi je Trst s svojo stvarno in vsakdanjo dvo ali celo večjezičnostjo dal duhovno širino, ki je, predvsem če jo redno vsrkuješ od mladih nog, nadvse dragocena in uporabna. Popkovina pa je vsekakor ostala na slovenskih tleh. Vsako ozemlje ima svojo specifiko in na Primorskem smo pač izjemno vezani na naš jezik prav zato, ker so nam ga pred slabim stoletjem skušali nasilno odvzeti in smo si ga morali pridobiti s krvjo, in to v pravem in ne prenesenem pomenu besede. Skratka, v slovenščini sem pisal od … rojstva, vse ostalo pa je prišlo kasneje.

4. Literarna topla greda Trsta je navrgla nekaj znanih pisateljev in pisateljic, tudi za Slovence pomembnih, žal prevečkrat odrinjenih. Kako vi občutite to, rekel bom, kar stigmo, zamejski pisatelj. Vas je Ljubljana zadostno prepoznala in priznala – zdi se, da na nek način vendarle, nagrada Prešernovega sklada na primer.

Nisem človek, ki bi jamral nad svojo usodo. Jasno, da če živiš v Ljubljani, torej v središču … sveta imaš vse bližje in menda lažje, kot če živiš na obrobju. A mislim, da tu ni nobenega problema: se pač moraš potruditi toliko več, zato pa je zadoščenje toliko večje. Kar se pa tiče nagrade, moram takoj povedati, da sem se je najprej zalo začudil, zato pa potem toliko bolj veselil. Res sem bil prepričam, da ta pripada po … božjem ali posvetnem pravu posebnim izbrancem. Gre pa za izjemno spodbudo tudi za bodoče. Glede na to, da je od Trsta do Ljubljane točno eno uro vožnje, je zelo neprimerno govoriti o centru, obrobju in podobno, ko pa je Slovenija tako majhna, da jo vso prevoziš počez v dobrih treh urah.

5. Polega tega, da zmorete udejanjiti več zvrsti pisanja: romani, kratka proza, eseji, dramski teksti, kritike, časopisno pisanje in še bi se kaj našlo, ste seveda bili tudi vedno športno aktivni. Alpinizem vam je zagotovo dal neko posebno življenjsko filozofijo. Nekaj osemtisočakov je za vami, himalajska odprava leta 1990. Leta 2003 pa ste na Gašebrum II odnesli mavrično zastavo miru. Kako stapljate toliko strasti, gore, knjige, pa tudi šah.

Dandanes so različni interesi pri aktivnih in radovednih posameznikih prej pravilo kot izjema. Pravzaprav je šlo tudi tu vse po naravni poti. Ko sem pri dvajsetih letih nehal igrati, imenujmo ga ‘agonistični šah’, sem se začenjal posvečati goram, pisanju in potovanjem. In te strasti gojim še zdaj in upam, da jih bom še dolgo.

6. Ostaniva še malo v tišini gora. Kdo Vas je pravzaprav navdušil za tako visoke vzpone, če pa ste obmorec?

To pa nastopijo družinski geni. Moj oče Zorko Jelinčič je bil v dvajsetih letih prejšnjega stoletja eden od pionirjev modernega slovenskega alpinizma, saj je bil prvi in najzvestejši soplezalec Klementa Juga. Življenjske poti so ga nato z rodnih tolminskih hribov popeljale v Trst, a geni so seveda ostali. Sicer pa ne smemo pozabiti, da je Trst prava zibelka alpinizma, tako italijanskega kot delno tudi slovenskega. Ne smemo namreč pozabiti, da sta bili dve od štirih bazovskih žrtev, leta 1930 ustreljenih junakov pri Bazovici – Marušič in Bidovec – alpinista.

7. Vaš literarni opus je zajeten, obvladate več form, od kratke proze do romanov. Tudi različnih tem se lotevate, od popotno alpinističnih do ljubezenskih, tudi kriminalnih, fantastičnih, tudi pravljični svet vam ni tuj in dramski teksti. Taka paleta ustvarjalnosti zagotovo ima neko notranjo nujo. Kdaj ste se prepoznali kot pisatelj.

Zavest o globoki želji po pisanju je rastla počasi in pravzaprav naključno. Vedno pa sem bil strasten bralec in naravno je, da ob vse večji bralni kondiciji raste tudi želja po ustvarjanju. Pravzaprav je moj prvi daljši tekst alpinistični roman Zvezdnate noči, ki je bil zasnovan kot časopisni podlistek, moje novele, ki sem jih zbral v knjigi Prazne sobe, pa so nastale kot literatura preko radijskih valov. In vse je bilo … skoraj naročeno. Šele kasneje sem pisal romane z zavestjo, da so res romani in da pač ustvarjam čisto literaturo.

8. Kakšna je bila Vaša bralna kondicija, s katerimi avtorji, ste čutili sorodnost, kje ste najdevali navdih. So med njimi tudi slovenski avtorji?

Ne verjamem, da sem se pustil odločilno vplivati od kakšnega avtorja. Vem, da sem se v določenih obdobjih navduševal nad pisatelji, ki so mi potem ostali pri srcu vse življenje. V glavnem gre za klasike. Že zelo zgodaj sem prebral vsega Dostojevskega, Tolstoja, pa Hemingwaya, Orwella, Dickensa, Twaina, kasneje pa se navduševal nad Proustom, Musilom, Josephom Rothom, Flaubertom in seveda Cankarjem. Zanimali so me vsi avtorji in skakljal sem od enega do drugega. Morda je posledica tega zdaj to, da tudi sam rad pišem o mnogih različnih tematikah in povsod se čutim doma.

9. In ostajava pri pisanju. Kdaj ste objavili prvi tekst, mislim na literarni tekst, ker ste se v časopisu že zgodaj pojavljali, v Primorskem dnevniku.

Že zelo zgodaj sem začel sodelovati s slovenskim tržaškim dnevnikom, kjer sem osvojil vse skrivnosti novinarskega dela, ki je nato postal moj življenjski poklic. S tiskane besede sem se nato selil na radio in televizijo, kjer sem kot urednik vztrajal do upokojitve. Moje pisateljsko in novinarsko delo je teklo povsem vzporedno in, neverjetno, dokaj harmonično.

10. Ko je prišlo tako daleč, da se je rodila prva knjiga – katera je bila – kako ste to doživljali. Se spomnite teh občutkov, vonja knjige, nestrpnosti. Ste jo dobili po pošti, ste jo šli iskat v tiskarno? Kakšna je bila zgodba s prvo knjigo?

No, prva knjiga pravzaprav ni bila literarna, temveč … zgodovinska. Objavil sem svojo razširjeno diplomsko nalogo o slovenskem planinskem društvu v Trstu. Druga je bila droben potopis z naslovom Srečanje nikjer, ki je prej izšel kot podlistek, nato pa je prišla moja prva ‘himalajska’ knjiga Zvezdnate noči, ki je tudi prvotno nastala kot podlistek. Torej vsakdanji kruh in literatura, pa tudi navdušenje do pisanja in kulture so se stalno prepletale.

11. V akciji Primorci beremo, so vas imeli priložnost prebirati. Zanima me, če Vas tudi ostala slovenska bralna populacija prepoznava kot slovenskega pisatelja, kajti » zamejci«, še vedno nosijo neko pristransko oznako, tudi v strokovnih krogih, celo pri kritikih. Ker živite v Italiji, zagotovo veste, da je tam kritiška mreža povsem drugače organizirana; pri nas so kritike na nek način le strokovno podkrepljene reklame za določene avtorje in njihova dela. Kako Vas je slovenska kritika secirala. Ste doživeli tudi negativno kritiko. Namreč nismo še zrela kritiška literarna družba – slabih kritik nihče ne plača.

Dokaj hitro sem začel objavljati v založbah v matični domovini, najprej pri Lipi v Kopru, nato pri ljubljanskih Sanjah, tako da se me pečat ‘zamejskega pisatelja’ ni povsem prijel. Glede na to pa, da so tudi mnogi drugi pisci, začenši seveda s Pahorjem in Rebulo ter nato preko Sergeja Verča in Marka Sosiča objavljali pretežno v Sloveniji, se je v tem primeru dokaj hitro pokazala naravna pot skupnega kulturnega prostora. Mene vsekakor prepoznavajo kot slovenskega pisatelja, pač tržaškega, in ob tem se nihče ne obregne. Kritika iz Slovenije me je vselej zelo dobro sprejela – bila je povsem poštena in strokovna –, večje probleme sem imel v zamejstvu, saj vsi poznamo prislovično slovensko zavist. No, treba je zdaj poznati zamejsko! Tako se je zgodilo, da sem imel o neki knjigi sedem pomembnejših recenzij – pet pozitivnih iz Slovenije in dve negativni iz zamejstva!

12, Trst Vas zagotovo pozna in priznava, ker ste uvrščeni kar v nekaj antologij, vsaj dve: (Trieste – paesaggi della nuova narrativa, 1997), Provincia pagana. Kako Vas torej sprejema Italijanska literarna publika.

Italijanska literarna publika me je spoznala dokaj hitro s prevodom Zvezdnatih noči, s katerim sem si prislužil nekaj izjemno pomembnih literarnih nagrad. Po prvi uspešni knjigi gre potem vse lažje.

13. In da nastane knjiga, so potrebni določeni postopki, priprave, potrpljenje. Kako pišete, kdaj, zjutraj, ponoči. Imate kakšen poseben ritual, morda kava, hoja. Vsak avtor ima neke svoje rituale, kako je to pri Vas?

Zdaj, ko sem upokojen, mi je lažje in si lahko mirno organiziram dan. Ko pa sem bil zaposlen v novinarskem poklicu, sem si literarno delo razdelil na tri dele. Najprej sem pripravil trdno shemo, katere sem se strogo držal, potem v nekaj tednih popolne izolacije – šlo je za plačan ali neplačan dopust – napisal knjigo, ki sem jo nato v tretji fazo dolgo popravljal in dodeloval. Prvo in tretjo fazo lahko opravljaš ob poklicu, druge pa nikakor ne in v tem je problem. No, vseeno sem dobro zvozil oboje: novinarsko službo in literarno ustvarjanje.

14. Zdaj, ko so meje dokaj odprte, kako zdaj čutite Slovenijo. Kako jo doživljate v tej demokratizaciji, ki spominja na vaške prepire. Velikokrat pridete na to stran? Vem, da ste bili na Nanosu velikokrat, zagotovo tudi na Triglavu.

Zdaj celo stanujem v Sloveniji, na Krasu. Sit sem bil mesta in si z ženo zgradil hišo, kjer ni vrveža in norega hitenja. Povsem sva srečna, da sva se rešila Trsta, navsezadnje se je treba v življenju vedno spreminjati, v to spada tudi sprememba bivalnega prostora. Zdaj ne videvam več morja, zato pa imam Nanos kot na dlani. Mimogrede: seveda sem bil na Triglavu neštetokrat, kot planinec in alpinist, na Nanos pa sem sploh velikokrat tekel, ko sem treniral za himalajske odprave.

15. Kako gledate na uporabe slovanščine v matični domovini, torej pri nas, v Sloveniji. Se vam zdi, da imamo ohlapen odnos do te evropsko priznane pravice, da od Trubarja sem smemo pisati v svojem jeziku, pa se radi pačimo v tujščini. Mladi pa sploh raje berejo v angleščini. In zanimivo bi bilo izvedeti, kako je z mladimi v Italiji, če tudi oni »forsirajo« angleščino pred italijanščino.

Pravzaprav ne spadam med tiste, ki stalno jamrajo, da gre vse nekam na slabše in podobno. Mladi veliko govorijo in pišejo angleško, a vseeno se mi ne zdi, da so ali bodo pozabiti materni jezik. To so normalne razvojne faze, kateremu moramo že budno slediti, a ne se nad njimi strašiti. Priznam, da sem z bralno kulturo v Sloveniji precej zadovoljen in tudi precej optimist, saj je pri nas kljub globokim gubam knjiga še vedno ohranila svoj pomen. In kolikokrat so jo hoteli vreči s prestola!

16. Za konec ostaniva v Trstu, kjer je dotik morja in je drugačna svetloba. Snujete novo literarno delo?

Snujem kar nekaj literarnih del, a priznam, da se mi ne preveč mudi z objavo. Najprej moram namreč priobčiti nekaj prevodov v italijanščini, ki le čakajo založnika, potem pa bom razmišljal naprej.

Gospod Jelinčič, hvala Vam za izčrpne odgovore.

Vprašanja napisal: Bojan Bizjak.

Glasovanje

Za oddajanje glasov morate biti prijavljeni.

Arhiv

Prijava na E-novice