Domače breskve

Skozi gosto januarsko meglo se je prav klišejsko filmsko vila neskončna vijuga pločevinaste gliste, ki se je v vseh barvah, med katerimi je prednjačila srebrna, črna in rdeča, vlekla čez hladen in utrujen asfalt prestolnice. V mrzlih kapljicah, ki so lebdele nad glavami v debele plašče zavitih pešcev, je bilo čutiti utrujenost post-novoletnih dni in depresivnost, ki je izhajala iz pomanjkanja sončne svetlobe. V enem izmed mnogih avtomobilov, ki so bolj ali manj potrpežljivo čakali na dovoljenje za speljevanje v križišče, je sedela tudi plaha ženska, ki jo je ljubljanski promet kljub mnogim letom, ki jih je preživela znotraj kroga obvoznice, še vedno plašil.

“Na goriškem pa vreme prebivalce še kar razvaja, saj še vedno vztraja sončno vreme, ki se bo nadaljevalo še vsaj deset dni …” jo je iz zasanjanosti in razmišljanja zbudila omemba domačnosti in diametralnega nasprotja njene situacije; tok misli je zaplaval v rojstno dolino, med neskončne terase trt, breskev in marelic, med kamnite hišice in ozke gase, skozi katere je odmevalo bitje starega zvona, ki ga je vedno rada slišala, tudi če cerkve ni obiskovala.

Počasi, potrpežljivo, se je privozila do makadamskega parkirišča za blokom, kjer je prebivala, iz avta pobrala svoje stvari, in skozi večerni mrak, kljub temu da je bila ura komaj sredi popoldneva, odhitela v svoj drugi dom; prvi je bil tam nekje daleč, pod vrhovi Kuclja, Čavna in Nanosa, kjer je hladna burja redno prečiščevala zrak in odganjala sivino temperaturnega obrata ljubljanske kotline.

Vklenjena v svojih toplih nekaj deset kvadratnih metrov v četrtem nadstropju, se je končno lahko malenkostno sprostila, sezula lepe, a ne najbolj udobne čevlje in slekla vijoličasti plašč, ki ji je segal do kolen. Iz predsobe, ki je hkrati delovala tudi kot hodnik, je pogledala proti kuhinji-jedilnici-dnevni sobi, kjer je na mali jedilni mizi, pokriti s poceni belim plastificiranim prtom, počivala vaza, v njej pa njena najlepša roža: polmetrska šiba, odrezana iz sadovnjaka njenega očeta, rastoč za njeno domačo hišo.

Počasi, skoraj pohlevno se ji je približala, kot bi se bala, da bi jo prestrašila; si jo ogledala, najprej od daleč, nato pa se priklonila k njej.

“A, nekaj se že vidi.” si je prikimala, ko je podrobno, z navdušenjem botanika pogledala cvetne popke, ki so na svojih zunanjih delih že skoraj pričeli s počasnim razvcetom; rjava barva zaščitnega ovoja se je že umikala bledoroza odtenku skritih cvetnih lističev. Za nekaj kratkih trenutkov je pozabila na svojo globoko zarinjeno žalost, ki je že pred desetletji morfirala v otrplost in bila prav otroško srečna: ni vedela zakaj, a razmišljala je o dojenčkih.

Drugo jutro se je, ko se je že preoblekla v njeno standardno službeno obleko, pogledala v ogledalo. In gledala se je dalj časa, kot se je po navadi: razmišljala je o novih začetkih, cvetenju breskev in prihajajoči pomladi. Vprašala se je, kaj in kdaj je storila narobe, da je ostala sama. Saj si ni bila grda; deset ali dvajset kilogramov preveč je seveda bilo, a nekateri moški imajo radi obline, vsaj tako se je tolažila. Zakaj ni kakšnega takega srečala? Mogoče je bil problem, ker ni hodila na žure, a alkohola ni znala prenašati, niti ga ni hotela piti. Preblizu je bila pijanost v njenem otroštvu: še vedno se je živo spominjala omotavice v očetovih nogah, njegovo neprisebnost in izpade, ko je k sebi povabila prijateljice … Mogoče je bil problem v ravno tistem lesu, ki bo čez nekaj dni krasil njeno mizo v tihem, praznem, žalostnem stanovanju, na ravno tistem drevesu se je nekega hladnega pomladnega jutra obesil. Mogoče … bo potrebno nehati sanjariti in se odpraviti v službo.

Dan je minil v rutiniranem omotu povprečnosti in nezanimivosti, edini svetli trenutki so bile misli na počasi brsteče drevesce v stekleni vazici; vožnja domov je bila le še malenkost bolj vredna pozabe kot počasi minevajoči dan. Končno spet v varni dolgočasnosti doma je, ne da bi se sezula, stopila do veje in jo le tiho gledala. Predvidevala je, da bo popolnoma razcvetena v nekaj dneh. Nehote je pomislila, da bo verjetno sama usahnila v nekaj desetletjih. Škoda, je le pomislila; hotela je življenja, dogodivščin, moškega ob njej; a morala se je zadovoljiti s poceni ljubezenskimi romani in obletnim cvetenjem nežne vejice, medtem ko je njena duša z vsako pomladjo bolj hirala, se bolj in bolj vdajala v usodo samote, nezaželjenosti in obstranskosti.

“Lahko bi šla v fitnes.” si je rekla. “Saj jih nimam še petdeset. Mislim, lahko še kakšnega dobim.” je nadaljevala. “Kaj misliš?” je vprašala vejico.

Odgovorila si je sama. “Lahko bi, ja.”

Zdelo se ji je, da ji je vejica prikimala, komaj opazno; tako kot ji je komaj opazno prikimal oče v njenem otroštvu: z blagim nasmeškom; kot pravi dedec. Vseeno ji je tisti nasmešek povedal več kot stotine besed, in rada se ga je spominjala, četudi je bil to grenko sladek spomin; tisto jutro ga je ona prva našla, in imel je ravno tisti njegov blagi nasmešek na obrazu.

“Ja, tata, pa bom šla.” je odgovorila cvetnim popom, v katerih je še vedno živel njen oče; tako je verjela. Mati je skozi leta vsa ostala drevesa ukazala požagati, le to breskev je pustila, in vsako leto je obrodila; kot bi tisti Bog, ko ga ni poznala, vračal tisto, kar je pijača vzela; srečo, lepoto, zanesljivost.

Končno so se cvetovi razprli; na nedeljo, ko je nekaj sramežljivih sončnih žarkov po nekem čudnem naključju prebilo debelo odejo megle in hladu. Dolgo si jih je ogledovala, tako nežne, plahe, pa vendar tako močne, da bi, z majhno pomočjo čebelic, iz njih lahko nastal velik sladek sadež; vseeno se je odtrgala od njih, odpravljena je bila v novo telovadno opremo, saj je bil to njen prvi obisk telovadnice le nekaj ulic stran. Mogoče bo letos drugače, je pomislila.

Ko je zaklepala vhodna vrata, se je po starih in že dodobra obrabljenih stopnicah bloka spuščal nekdo, ki jo je vedro pozdravil. Ozrla se je, lep mož srednjih let pa se je blago nasmehnil in komaj opazno prikimal. Čutila je, da je zardela in se spomnila na očeta. Mogoče je pa res kaj na tistih nebesih, je pomislila.