Dom

Tam je stala. Lesketajoča se v dežju. Čeprav siva in stara, a vendar tako pokončna in samostojna. Niti debele kaplje dežja jo niso zmotile v vsej svoji veličini. Čeprav na deževen dan, je dajala vtis topline. Baročni stebri so še posebej poudarjali šarmantno siv odtenek njenih sten, ki so kar same pisale zgodbo, o srečnih ljudeh, ki so nekoč v njej prebivali. Kar naenkrat me je iz občudovanja naše nove hiše zbudil krik očeta, ki je nestrpno čakal, da poberem svojo škatlo iz selitvenega kombija in jo odnesem na verando. Prijel sem jo in počasi stopal po kamniti potki, ki se je vijugala mimo rožnatih gredic, vse do stopnic. Stopil sem na prvo stopnico, ki je zaškripala pod nogami, tako da sem se kar malo ustrašil druge. Odložil sem škatlo in se podal naprej. Ko sem vstopil v hišo, našo hišo, se je pred mano najprej razbohotil velik lestenec, ki me je navdal z energijo razkošja. Kako vesel sem bil, da je oče sprejel novo službo in smo lahko prebivali v tako veličastni hiši. Gotovo smo najsrečnejša družina daleč naokoli, sem si mislil in počasi raziskoval prostore. Najprej sem stopil v dnevno sobo. Ozrl sem se proti ogromnem kaminu iz opek, ki se je bohotil čez levo steno. Nasproti je stal usnjen kavč, ki je bil malo prašen, a še vedno sem lahko videl visoko ceno, ki so jo zanj odšteli prejšnji lastniki. Res so morali biti bogati, da so vse to pustili za seboj, kot da ni vredno nič. Jaz nikoli ne bom odšel iz te hiše, sem si pri sebi ponavljal. Najbolj me je pritegnila steklena stena z drsnimi vrati, ki sem jih odprl in zavohal svež pomladni veter, ki mi je božal lase. Stopil sem ven, na zeleno dvorišče, stegnil roke proti nebu in globoko vdihnil. »Končno!« sem rekel in se nasmejal. Nato sem se zavedel svojega početja in neopazno pogledal naokoli, da me ne bi kdo slišal. Nisem želel pokazati pretiranega veselja pred očetom, saj bi se potem bahal, da je on zaslužen, da sedaj živimo v razkošju. Prav ima, vendar mi ni všeč njegovo hvalisanje in poveličevanje samega sebe. Z otroško radovednostjo sem nadaljeval z ogledom našega novega doma. Preletel sem kuhinjo in nisem razumel materinega navdušenja, ko je zagledala ogromno delovno površino, kot se je sama izrazila. Verjetno starejše razveseljujejo drugačne stvari kot nas. Nadaljeval sem po stopnicah navzgor, ki so ravno tako škripale pod nogami kot zunanje, vendar sem se na zvok očitno že navadil, saj je bil slišati tako, da sem si zaželel, da bi ga lahko poslušal celo življenje. Želel sem odkriti najboljšo sobo, da bi jo zasedel preden jo okupira moja sestra. Našel sem jo. To bo moje zatočišče. Vedel sem, takojko sem jo zagledal. Majhna, domača, z leseni podboji, oknom in razgledom na vrt in v ozadju gore, ki delujejo tako častno in mogočno. Svetloba je bila ta trenutek ravno pravšnja, saj je sonce počasi zahajalo in sobo obarvalo v zlatorumen odtenek, ki me vedno napolni z nekim čustvom, ki ga še sam ne razumem. Ko sem pomislil, da bo moja soba zlatorumena na vsak sončen dan, se je to čustvo spremenilo v čisto radost. Zaprl sem vrata, ki so bila težka in dišala so po starem lesu, na njih pa so se beležile udrtine in praske iz prejšnjih dni. Sedel sem na posteljo, ki je bila zelo visoka tako, da sem komaj dosegel tla s konicami prstov. Za trenutek sem samo obsedel in vdihnil vonj po domu. Novem domu. Moje razmišljanje je prekinil veseli krik sestre, ko je ugotovila, da sem ji prihranil večjo sobo. Ona zagotovo ne bo ugotovila, da njena soba nikoli ne bo zlatorumena, saj ni na pravi strani – verjetno jo to niti ne zanima. Ko sem tako, še vedno, sedel na postelji in je sonce že zašlo me je spreletel mraz. Zaprl sem okno in prižgal luč. Ni mi bila všeč njena svetloba. Delovala je mrko, hladno in na trenutke sem imel občutek, da se je moje razpoloženje spremenilo prav zaradi njene svetlobe. Navdal me je čuden nemir, ki ga ne znam opisati. Podobno se zgodi, ko naredim kaj narobe in čakam, da izvejo starši, ali pa, ko se preveč burno odzovem na očetovo kritiko in mu zato izrečem nekaj besed, ki jih kasneje močno obžalujem, vendar sem preveč ponosen, da bi se mu opravičil in zato ta občutek slabe vesti in nemirnosti vlečem s seboj še nekaj dni. Ta občutek ni izginil. Soba se je spreminjala v vedno temnejši prostor, ki mi ni bil več domač, kaj šele prijeten, da bi ga lahko klical dom. Čudno. Verjetno je to zaradi utrujenosti sem pomislil, čeprav sam sebi tega nisem verjel. Usedel sem se na tla, sesut in jezen, ker sem izgubil upanje v svoje zatočišče, ki je zame najpomembnejši del našega novega doma. Hiše. To ni več dom, če se v ne počutiš kot doma. Med mojim samopomilovanjem mi je pozornost ukradel predmet, ki je čakal pod posteljo. Vsekakor ga nihče ni pozabil, saj je dovolj velik. Verjetno so ga tukaj pustili nalašč, ali pa zapustili, ker jim ne pomeni nič. Mogoče pa je namenjen meni, naslednjemu prebivalcu tega zatočišča, sem pomislil in se sam sebi in svoji naivnosti nasmehnil. Ko sem lezel pod posteljo, da bi ga dosegel, sem vseeno upal, da je zame. Ko sem predmet končno privlekel pod luč, ki je še vedno svetila mrko in žalostno, sem žalostno ugotovil, da je to le star, lesen zaboj, poln prahu in dekliških igrač, ki jih je očitno nekdo prerasel in pustil pod posteljo le za spominek na katerega se nikoli več ne spomniš. Žalostno sem premetaval igrače, da se je nadme dvignil oblak prahu, ki je prostor naredil še bolj neprijeten. V kotu sem opazil tudi list, ki je bil kar precej zdelan, kot bi ga nekdo neštetokrat prepognil in se nato premislil, ga spet odvil in nato spet prepognil. List sem, nič kaj navdušeno, prijel v roko. Bilo je pismo. Pismo namenjeno meni. Spet sem zasijal in zdelo se mi je, da je celo luč začela bolj prijazno in domače svetiti. Počasi sem prebiral prve vrstice in vedno bolj z zanimanjem goltal besedo za besedo. Pismo je napisala deklica, ki je prej živela tukaj. Napisala ga je prvi teden po selitvi. Namenjeno pa je naslednjemu prebivalcu njenega zatočišča. To sem jaz. Naslonil sem se na zid in še enkrat od začetka, tokrat nemoteno, začel prebirati pismo.

22. 3. 1996

Dragi moj naslednik! Je začelo pismo. Bila sem tam. Na tvojem mestu. Zelo si želim, da si moje pismo odkril že prvi dan v svoji novi in moji bivši hiši. Nikar je ne kliči dom. Pomislil sem, da si ne zaslužim, da njeno hišo kličem dom. Bila sem najsrečnejši otrok, ko je oče kupil tole hišo. Mislila sem, da bo to zame pomenilo novo življenje. Imela sem prekrasna starša, ki sta me imela zelo rada, pomembno jima je bilo, da se razumemo. Ne bom pozabila, ko sem prvič stopila v svojo sobo je bila obarvana v zlatorumeno barvo, ki so jo ustvarili zadnji sončni žarki preden je sonce zašlo. In razgled na mogočne gore mi je vlival upanje in pogum, da se bo moje življenje spremenilo na boljše. Da ne omenjam lestenca, ki se razbohoti takoj, ko vstopiš v hišo in kamina v dnevni sobi in ogromne steklene stene, ki ponuja vhod na dvorišče, ki je posejano z najrazličnejšimi cvetovi, ki se v nežnem vetru zibajo sem ter tja. Ta lepota me je popolnoma zaslepila. Nisem se zmenila za nemirni občutek, ki me je navdal vsakič, ko je sonce zašlo in je v moji sobi ostala le grenka luč, ki mi je zbujala dvome. Dnevi so minevali, prav tako tedni, meseci in leta. Bili smo srečni. Srečni smo bili, dokler nisem vsak večer odšla v svojo sobo in zaprla težka vrata, ki so dišala po starem lesu. Nato je naša sreča minila. Slišala sem prepire med mamo in očetom. Nisem jim posvečala veliko pozornosti, saj sta se v našem starem domu vedno pobotala, saj nista imela prostora, da bi se kujala vsak zase, ker je bil naš dom majhen. Oče se je po prepiru vedno trudil nasmejati mamo z njegovimi butastimi šalami in grimasami zaradi katerih mama ni mogla zadržati smeha. Oče je tudi v novem domu poskušal nasmejati mamo, a je bilo veliko težje, saj se je mama vedno umaknila na svoje, ker ji je to nudila hiša. Oče pa je postajal obupan,saj ni vedel kako naj se na to odzove, zato se je začel zapirati vase in mami očitati, da je on zaslužen, da je smo pristali v tako lepi hiši in bi mu za to morala biti hvaležna. Njun odnos se je samo še stopnjeval iz slabega na slabšega. Nista se več znala nasmejati. Poslušala sem samo še očetov krik, ki je trdil, da je on zaslužen za hišo in mamino vpitje, da to hišo sovraži. Tudi jaz sem jo sovražila. Uničila mi je družino. Bili smo samo tri mrtve lutke, ki so begale iz prostora v prostor v razkošni hiši, ki ni bila podobna domu. Tri mrtve lutke, ki so venele v razkošni hiši, ki so si jo želeli vsi mimoidoči in ki se je nekaterim celo prikazala v sanjah, ko so sanjali o novem domu, vendar so se zjutraj zbudili in sanje so se razblinile, saj si je niso mogli privoščiti. Srečni naj bodo tisti. Hiša nam je izpila vso radost in brezskrbnost, ki smo jo prinesli iz našega doma. Kriva je hiša. Nisem mogel verjeti. Srce mi je divje razbijalo, jezen sem bil na neko tuje dekle, ki ga niti ne poznam in mi je le z nekaj besedami uničila srečo in vero v novo življenje, ki sem si ga tako močno želel, da se je v meni bila bitka o tem, ali naj pismo zmečkam in zakurim v novem kaminu, ali naj nadaljujem z branjem zgodbe, ki se je začela tako zelo podobno kot moja. Zajel sem sapo in besen nadaljeval. Sedaj odhajamo iz te hiše. Končno. A ne odhajamo brez cene. Jaz in mama odhajava v staro hišo, oče pa v novo stanovanje. Videla se bova vsak drugi vikend, če bo imel čas, saj je njegova služba zelo naporna. V sebi sicer še tiho upam in sanjam, da se nama bo oče, ko se poslovimo od te zaklete hiše, pridružil in bo spet vse po starem. Srečni in brezskrbni bomo, to čutim. Vse bo še v redu. Tebi, moj naslednik, pa predajam nalogo, da preprečiš hiši,ki ni tvoj dom, da ti uniči tvoj pravi dom.

Srečno!

M.K.

Groza. Konec je. Uničila je vse. Ne bom ji verjel. Kdo sploh je M.K.? Mogoče se le igra z mano. Vse to sem pomislil, ampak nič ni prekosilo tesnobnega občutka, ki je rasel v meni in čutil sem, da moram ukrepati. Nisem imel načrta. Odprl sem težka lesena vrata, ki so dišala po starem lesu in se poskušal povzpeti po škripajočih stopnicah, ko sem kot okamnel obstal. Slišal sem ju. Začelo se je, imela je prav. Mama in oče sta se prepirala, zaradi hiše. Mama jo je že sovražila, ker je menila, da je predraga, oče pa se je bahal, da jo je kupil. To moram preprečiti. Vsa kri, vsi občutki, srce, živci, vse je butnilo v meni in začel sem kričati: »Nočem te hiše nočem te hiše!!« Stopnice pod mojimi nogami pa so škripale in zdelo se mi je, da se mi zlobna hiša zlobno nasmiha.

Konec je. Zadihan sem lovil sapo in s preznojeno majico sem si obrisal solzne oči, ki so begale po prostoru hitreje, kot so misli zaznavale kaj se je zgodilo. Obrnil sem se in pri mizi zagledal mamo, ki k svojim prsim pritiska očetovo glavo in ga tolaži, medtem ko peče meni najljubše palačinke. Oče s solznimi očmi se ji zahvaljuje in obljublja, da bo jutri spet poskusil dobiti novo službo, da bomo končno lahko odšli iz tega premajhnega doma. Sedaj me je doletelo. Samo sanjal sem! Naslonil sem se nazaj in z roko zelo hvaležno in z nekakšnim spoštovanjem pogladil kavč, ki je pretrpel že mnogo in je še vedno stal, čeprav majav, na štirih nogah z raztrganim naslonjalom. Pomembno mi je bilo le, da je ta stari kavč dišal po našem domu in naš dom je dišal po sreči, ki nam je nobena hiša ne more vzeti. Prišla je še sestra in čakali so le še mene. Pobral sem se s kavča in zvrnil na stol, še vedno nekoliko zmeden in občutek sem imel, da sem najsrečnejši otrok na svetu, ker imam srečo, brezskrbnost in dom, v katerem ni mračnih in hladnih luči, ampak samo topli in svetli ljudje.