Dogodek

Sreda, 11. 8. 1999. Močne avgustovske barve se iz širjave stekajo v daljavo, kjer zlagoma bledijo in zmedlijo na kraju. Žitna polja in strnišča, razvlečena čez ravnino, bežijo mimo naju v nasprotno smer. Kot pozabljena vesoljska jajca ležijo po razgretih tleh buče, se debelijo, zorijo v tuzemeljskem obilju. V preorani prsti morda že ležijo posevki, pripravljeni na nov krog kaljenja; svetlozelena bo na pomlad pognala oljna repica, se razcvetela v zelenorumeno …

Zavijeva še bolj na sever – severovzhod, proti Goričkem, kamor drvi vsa Slovenija. Kdaj, praviš, da se začne? vpraša, ko vidi, kako v rokah živčno mečkam turistično karto. 12.45, najkasneje! sem kratka. Skrbi me namreč, da bi bila ob spektakel. Ponovitve ne bo … Glej, časa je na pretek, odrežem še enkrat, najmanj do 2081! Potreplja me po kolenih, kot da bi vedel, kaj se mi plete v mislih na ono prihodnost, nečloveško oddaljeno …

Nižava vzvalovi v gričevje, poraslo z vsem po malem: njive, logi in šume … Rebrate gorice po bregeh se vijejo čez vinorodni svet. Do bratve še kar nekaj manjka … kak mesec gotovo … Z zadnjega sedeža potegnem atlas, pretežek za na pot, toda vselej nama prav pride. V njem najdem podatek … Kaj praviš, pretržem popotno zbranost, koliko je razlike, v minutah, med sončnim vzhodom na skrajnih koncih Slovenije, na Vzhodu in na Zahodu? Deset – približno, mogoče kaj več, zadene iz prve. Jaz ne bi vedela … Strani obrnem na specialke in sproti preverjam najino pot od Mačkovcev (8, A3) do Šalovcev (9, A2). Ob cesti so postavljeni priložnostni kažipoti do opazovalnic popolnega Sončevega mrka. Televizija naj bi dogodek prenašala iz Budincev … Veš kaj, se v trenutku odločim, ne bova se drenjala, sploh pa ne v kakem hrušču! Greva po svoje.

Na karti, malo naprej (9, B1-2), namreč odkrijem tanko črto Dolenskega potoka, ki izvira, gori … pod Petešinim Bregom … Levo! zavpijem. Tega se sicer ne dela, tako se ne vodi šoferja, a kaj ko takoj za tablo Hodoš – Hodos opazim odcep, ki pelje, po mojem, v pravo smer … V trenutku zavre (napaka), pogleda vzvratno, nato pa še mene: Kaj je zdaj to! Kam naju boš zvlekla?

Kmečka poslopja z dvorišči se vztrajno držijo ceste vzdolž levega brega. Toda vas se neusmiljeno vleče, ni je konca, pet kilometrov … verjetno še več. Ura pa pet čez dvanajst! Potem pa, ko ne pričakujem, zagledam – jezero – tisto plavo piko z zemljevida, ki sem mu jo zamolčala, v razmerju 1 : 1, pravo jezero, ne kakšna mlaka, zeleno od trsja in trav, zeleno od grmja, z modrim nadihom … rahlo vznemirjeno … sprijaznjeno samo s seboj …

Sprehodiva se po nabrežju in na slepo najdeva čistino z dostopom do vode. Od tam imava razgled na jezero in hkrati na južno nebo … Medtem se, z vzhodnikom, prihuli oblak, morda nedolžen, toda imam ga na sumu, da lahko, če veter malo potegne, ujame sonce, se nanj prilepi, in kot nalašč, skazi vso predstavo … Misliš, da se bo vreme sfižilo? ga zmotim brez potrebe. Prepričljivo odkima. Da ne bova ob vstopnici! se pošalim. In navijem naprej: V Spiki sem brala, da je za ta dan verjetnost jasnega vremena na našem koncu precejšnja, več kot 50 odstotna, kar vključuje, na srečo, tudi podatke o možnih popoldanskih nevihtah v Srednji Evropi. Zakaj nisva kje sredi Blatnega jezera … brbljam sama pri sebi. Tam bo mrk trajal še enkrat dlje kot pri nas! Pa kaj … tukaj sva, lepše ne more biti … Dremav opoldanski mir se uleže čez jezero.

Po vodi drsijo štirje ponirki, družina verjetno. Težko jim sledim; vsake toliko kateri ponikne, se spet prikaže, kjer ga ne pričakujem (je isti ali kak drugi?). Račji par lenobno zaokroži, pa se kmalu vrne v senco pod trsje. Oglasi se poljska ptica … jerebica, prepelica …? Fazan ni, zagotovo. Debel čmrlj obletava moder cvet. V cikcakih se lovita kačji pastirja; kot klopotca vrtita krilca, ki ju nosijo okoli … Roj ribic zagledam, kako švigajo v plitvini. Modrozlat čokat ptič se s suhe veje, ki moli nad jezero, strmo požene v vodo … Vodomec!

Oblak se razblini. Prav malo še manjka, in začelo se bo … Božja beseda se uresničuje. »Storil bom, da bo sonce zašlo opoldne in zatemnil bom zemljo pri svetlem dnevu.«[1]  Odštevanje ni potrebno.

V zgornji del Sončeve oboda, gledano z mojega zornega kota, se zaje prazna Luna in leze vse večja v loku navzdol … Mrači se. Z jezera sveže zaveje. Vse potihne. Svetel zaobljen rob na dnu Sonca se tanjša, razvleče se po obodu in sklene nebeško lep prstan … Tišina se še poglablja. Na prstanu se prižge žarek, lomi se skozi ozračje, in na lepem zasije v bleščavi, ki … jemlje sapo. Primeva se za roke. Vtem zažari Sončeva krona! Zlati mrak naju objame. Zahladi. Stemni se. O, glej jih, zvezde! Kot bi bila v vesolju … zastokam. Saj sva, mi prišepne.

Sledi minuta molka, posvečena življenju. Vsak cvet bom odslej od blizu pogledala, ga povohala, prisluhnila pticam, ljudem … Nikomur ne bom nič očitala, najmanj pa sebi … Tiho bom, dokler me kdo kaj ne vpraša … Ne bom hitela, nikamor se ne mudi … Z vsakim – še takim – vremenom se bom sprijaznila … Ponoči bom spala … Zjutraj bom vstala … Saj. »Svetloba je sladka, gledati sonce ugaja očem.«[2]

Spet se zasveti prstan, na njem se prižge žarek, tokrat na drugi strani, zablešči se … Senca se umika pred Soncem … Sova plahotno zahuka. Sončev krajec v jezeru raste …  Dani se. Razkleneva roki. Sonce zasije in zažari … Barve se dvigajo k nebu …  Mrčes zabrenči. Riba ploskne. Murenčka slišim. Nekaj zafrfota. Nekaj huškne. Raca zavije iz trsja in zanerga. Ponirki se spet zapeljejo čez gladino; zgine eden, zgine drugi … Dve čaplji se poženeta iz gošče in se preselita malo višje … Škrlatni cekinčki se poigravajo. Na modrem cvetu se pase čebela …

Vse je videti čisto navadno, čisto vsakdanje. Le sonce – na novo rojeno – sveti bolj svetlo kot kadarkoli … Tako se mi zdi. Tako zgleda.

[1] Biblija. Stara zaveza. Amos: 8, 9.

https://www.biblija.net/biblija.cgi?set=2&l=sl&pos=1&qall=0&idq=0&idp0=14&m=Am+8

[2] Biblija. Stara zaveza. Pridigar: 11, 7.

https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Prd+11&id13=1&pos=1&set=2&l=sl