Divje mačke v Baški Grapi

Velike razpoke v skalah so bile nekoč v davnini polne globokega morja. V času gradnje železnice so postale shajališče mačk. Človek je bitje, ki ne prepozna, prestreže vonja in izločkov dišavnih žlez mačkonov. Zakorakal je na njihovo območje. Mačkoni so pričeli sovražno pihati. Človek ni prestregel in ne razumel njihovega pihanja, saj je bil zaposlen z gradnjo. Mačke so motrile početje graditeljev in od nekdanje razdalje med mačkoni tekmeci ni ostalo nič. Mačke so postale bolj prijazne med seboj, ker so bile v to prisiljene. Vendar so mačke predstavljale skrito silo grape, ki ni sprejela novih posegov. V to pokrajino, ki je bila zaznamovana od sledov globokega morja, sta prišli človeška podjetnost in pogoltnost. Prišla sta tehnična civilizacija in avanturizem. Napredek je vendar ustvarjen za ljudi, ker ga ljudje ustvarjajo. Kaj bodo divje mačke z napredkom ? One so sestavni del starosvetne narave, ki jo poganjajo drugačni, skrivni notranji rotljaji. Divje mačke so bile sestavni del prvobitne graparske sile.

Gradnja železnice je postavila barake za novo prispele delavce. V soteski je nastajala gneča. Prišli so različni profili delavcev vseh narodov habsburške monarhije. Še posebej Čehi, Slovaki, Hrvatje, Bosanci, Makedonci, Črnogorci, Srbi, Rusi ter Italijani. Pustolovci so kar hitro odpotovali. Avanturisti so na upanje poskusili vse, od hrane do stanovanja, potem so izginili. Izhlapeli v nič, se spet nekje pojavili in tam ponovno na upanje poskusili vse.

Pustolovci. Ko je delo postalo pretežko in obvezujoče, so kar naenkrat izginili in spomin na njih je tudi zbledel, saj so kar hitro prihajali novi delavci. Železo ima pozimi moker, udušen vonj, poleti pa razgretega, tako je v graparsko dolino vstopil vonj po železu in železnici. Delavci so prinesli svoje osnovne potrebe in pričela se je trgovina. Domačini so prodajali vse od latve mleka do mesa. Vse je šlo v denar in zaradi njega se je toliko potrpelo in še več. Račun so trgovci prinesli in ne čast. V odgovor na gradnjo železnice so pridrle iz zemlje vode, ne le hudourniški potoki, ki so prehajali in drli v divje deroče brzice. Na dan so privreli studenci, ki so divje bruhali vodo. Od drugega leta gradnje  se je pričel boj z naravo. Ko gre v življenju zares, vsa pisanost izgine. Takrat življenje vztraja pri osnovnih barvah, pri osnovnih stanjih, ki jih žene volja. Prebudi se osnovna sila vsega. Gradnja bohinjske proge je pomenila srečanje z osnovnimi stanji. Predvsem živeti z letnimi časi v grapi. Delati v njej. To se ni zgodilo vsak dan. To se je v hudourniški soteski dogajalo med leti 1900 -1906. Mačkam je godilo, da so delavci s škornji zažmokali v blato in da ničesar drugega niso mogli, kakor čakati, da dež preneha. Upočasnili so svoje delo ali pa v najhujših nalivih posedali v barakah. Le v predorih je delo potekalo nemoteno, dokler ni od nekod bruhnila voda, ki je še trenutke prej ječala in hropla, kakor nemočna žena. Tenko je ječala pod navidezno trdo skorjo zemeljske plasti, ki sta jo ustvarjali črna zemlja in kamenje. A nemočna žena se je nenadoma pretopila v vodno pošast. Od nekod se je stegnil velik jezik vode in hribina v predoru je postala kaša zemlje in kamenja. Bruhnila je voda. Razletelo se je kamenje v že izkopanem predoru. Zemlja je ponovno zadelala predor. Spet in spet. Delo se je povrnilo na svoj začetek. Moč in nemoč sta se menjavali, kakor človeško razpoloženje. Jesensko deževje in spomladanska snežnica sta bila najmočnejša naravna dogodka, s katerima je graparska narava udarila v človeka in to v vsej svoji silovitosti. Inženirji in nadinženirji so bili s svojo avstro-ogrsko natančnostjo nemočni in njihove načrte so zalivale golide mokre hibrine. Črno blato se je valilo med nogami delavcev. Delavci so bredli skozi deroče blato. Velikokrat so popadali in zaplavali skozi črno kašo ter se oprijemali štrlečih vej padlih dreves, ki so samo poudarile grozljivo razsežnost nenehnega deževja v hudourniški soteski. Z deževjem se je Bača podvojila, potrojila je svojo moč. Z deževjem je prišla čemernost v sotesko. Vlažna odljudna jesen je bila eno, delavna vnema za gradnjo železnice drugo. V jesenskih dnevih, ko je močno deževje za dan ali dva ohromilo delo, je na mesto storilnosti stopilo brezdelje. Vstajali so spomini na nekdanje dni. Še posebej so se prebudili spomini na zamujene življenjske priložnosti. Kolobarji cigaretnega dima so obviseli nad zamišljenimi obrazi delavcev, ki so strmeli v dež. Videli so obrise nekdanjih dogodkov. Nekdanje prizore svojega življenja. Takrat so nenadoma prišli na obisk spomini na otroštvo in mladost. Vstajale so slike iz družinskega življenja. Nedeljska srečanja s sorodstvom in verski prazniki. Slike z močno čustveno vsebino. Pogovor je nadomestil samogovor. V deževnih dnevih je le redkokdo razlagal svoje življenje. Mamljivega kvartopirstva za denar ni bilo v barakah. V delavce se je naselila previdnost, takoj pa se ji je pridružila negotovost, saj mokrega vremena zlepa ni hotelo biti konec. Dež je prišel do roba čevlja in se zlil preko njega. Dež je šel do strganih nogavic in lepil je lase. Dež je do melanholije zmočil človeške duše. Tako so igralne karte ostale nedotaknjene poleg otepa suhega črnega kruha. A potreba po žganju ni bila nič manjša. Z deževjem je prišla sezona točenja žganih pijač na drobno. Človeške kletvice so obvisele v dežju. Človeško nemoč sta poglabljali vlaga in dež. Globok hladen jezik Bače je hladil vse pod seboj in pred seboj. Še posebej novembra 1902. leta. Na začetku teh neznosnih nalivov so si inženirji še prizadevali usmerjati strugo Bače, toda, ko so z bregov pridivjali hudourniki in je iz vseh strani teklo, drlo in lilo, so opustili naivno namero. Naivno dejanje. Z deževno nočjo je prišla negotovost. Zvočna slika dežja je odmevala v nočnem mraku in ni se slišalo ničesar drugega, razen zvoka enakomernega padajočega dežja. Delavci so prisluškovali noči in niso vstajali samo prizori nekdanjega življenja, sedaj so plesale pred očmi prikazni, zakaj vlaga noči je bila globoka in starodavna. Zaudarjalo je po globokem grlu vlage. In dež je stopnjeval ta vonj, ki je delavcem dal vedeti, da so sredi prasveta. Nisi videl gorskih kolen in slemen. Čutil si jih. Mačke so častile te jesenske plohe. V velikih razpokah drevja in skal so se grele in motrile dnevno in nočno mokroto. Izdolbena debla sredi gozda so predstavljala naravna vrata v gozdno temo. V tej temi je gorela svetloba mačjih oči. V jesenskem mraku se je prižigal ogenj jantarja v mačjih očeh, le če so se mačke približale goreči svetlobi človeških ognjišč. Ali pa če je svetlobna proga goreče bakle oplazila njihove glave in živote. Mačjim dušam je godila jesenska povodenj v grapi. Niso načrtovale in gradile železnice. Niso molile in tudi ne klele. Preprosto so obstajale in bile del te poganske divjine. Ugrezajoča strmina je valila veliko kamenje in skale do struge Bače. Ugrezajoča tla so seveda v nasprotju s stroko o železnici in železniških tirih. Nobena proga ne more stati na ugrezajoči zemlji. Vsaka proga mora prestati preizkus obremenitve. Obremenitve, ki se na tirih kaže kot osni pritisk v tonah. Nosilnost, osni pritisk se na ugrezajoči zemlji ne more meriti v kilogramih, kaj šele tonah, saj sploh ne obstajajo meritve tam, kjer zemlja spodnaša človeška prizadevanja položiti železniške tire. In to se je zgodilo v Baški grapi, na neki točki gradnje, jeseni 1903. leta. Nekje na sredi gradnje se je zgodilo, da je graparska narava pometla s človeško tehniko, kakor igračo. A vseeno… Po obilnem jesenskem deževju so se ponovno lotili dela. Utrjevali so brežine. Utrjevanje plazovitega sveta je bila ena izmed novih in dodatnih nalog železniških graditeljev in prometnikov.

Gosta vodotočna  soteska je s svojo plazovitostjo pokazala svojo orjaško, hrumečo naravo v predorih. Delo v predorih se je izkazalo za smrtno nevarno. V tem pogledu se inženir Emilio Truccardi ni prav nič zmotil. Silovit hribinski pritisk je v predorih napravil pravo razdejanje. Truccardi je z vžigalicami ponazoril šibkost opornih debel v predorih. Tri vžigalice so miniaturno ponazorile troje opornih debel. Njegov zlom pa je bil ponazorjena hribinska sila, hribinski pritisk, ki polomi podporno konstrukcijo. Doktor Marani si je njegovo ponazoritev dobro zapomnil. Velikokrat se je z mislimi vračal na začetek gradnje bohinjske trase, ko sta vsa drobnikava sedela pred narisanim načrtom.

Smrtna nevarnost.

Silovit pritisk sesedajoče trde zemeljske skorje skupaj s kamninami je predstavljal smrtno nevarnost v predorih. Da, v tistih trenutkih, ko se je kaj zalomilo v izkopanih predorih in so se neprilike kar vrstile, se je Marani spomnil, kako je Truccardi zlomil tiste tri vžigalice.  »Premer debla mora biti večji od petinštiridesetih centimetrov, potrebujemo gromozansko velike hlode,« ga je ponovno slišal v samotnih trenutkih ali v trenutkih, ko se je že zgodila nesreča. Nazorno je videl tri prečna debla v predoru, kako popuščajo pritisku notranje sile. In se naposled zlomijo. V trenutkih predorskih nesreč se je spomnil, kako je Emilio nasvetoval trdoživejši les iz južne Nemčije, namesto tukajšnjega okoliškega hrasta. Sekanje domačega gozda se je zdelo smiselno in praktično, vendar graparski in bohinjski hlodi, kakor deske, niso opravili v celoti svoje naloge. Njihova siceršnja trdoživost je popustila pritiskom sil, ki jih je prebudilo ravno človeško delo v predorih. Hribovske gmote zemlje so se sprostile, skupaj s kamenjem, ker jim je človek napravil prosto pot. Skrite sile grape so bile samo močnejše, ker jih je človek s svojim delom izzval in osvobodil. Tiste skrite sile, ki delajo družbo skritim silam hudournikov in studencem. Hudourniki so prebijali in pronicali skozi hribino, trdno zemeljsko skorjo. Tukaj je človek z ročnim in strojnim vrtanjem predorov sprostil silo, ki se je sprostila in ugledala dnevno svetlobo. Naslednja naloga je bila zadana v premagovanju globokih hudourniških grap; te si premagoval le z viadukti in galerijami. Konstrukcije ob progi in na progi so bile ločene od usadne, ugrezajoče baške zemlje in so v celoti podprle železniško stroko in njene sicer stroge standarde. Tukajšnja proga je tudi zaradi plazov zahtevala obsežna zavarovalna opravila. Kjer pa je šlo za vodo in vodne žile, pa drenažna opravila. Stroški gradnje so narasli. Železniška stroka je na bohinjski progi zagledala petinšestdeset mostov,  pet galerij in osemindvajset predorov.

Sam bohinjski predor je nanesel 21 155 600 cesarskih kron stroškov. Kar govori, da je bila habsburška monarhija dobro stoječe in situirano cesarstvo. Širokopotezna monarhija, a tudi previdna hkrati.

Mačke so se s svojim jantarnim ognjem v očeh, ki se je izmenično prižigal in ugašal, umikale pred človekom. Pred njegovo graditeljsko vnemo in kletvijo. Divje mačke so našle zakotja grape, v katere je človeška noga le redko stopila. Takšen zaraščen in s svetlobo zastrt predel grape je prav gotovo kacenpoški gozd, pod Koblo. Kacenpoški gozd je bil domovanje divjih mačk od odsihdob.

S sivo jelšo zastrti graparski pritoki so tekli v Bačo.

Tudi v graparskih pritokih so se mačke odžejale in plenile drobne plazilce. Tolsta graparska podgane jo je vselej nerodno drobila, ko se je divja mačka pognala v njeni smeri. Bežeča podgana je nagonsko iskala prvi podzemni rovček, ki bi jo odrešil mačje nevarnosti. A ostrina mačjih krempljev ni dala nerodni debelušni podgani nobenega upanja več.

Somračnega jesenskega dneva so prinesli mrtveca iz potoka. Samokolnica ga je z brega vzvratno potisnila vse do potoka, kjer mu je spodrsnilo in si je glavo razbil na potočnem kamnu. Kri je stekla v Bačo. Dejali so, da se je to zgodilo v zgornjem delu Baške grape. V neposredni bližini Podbrda. Sicer pa so bili o nesrečnem dogodku redkobesedni. Nikoli ne bomo prav vedeli, kje se je to zgodilo. Deževje je ponehalo. V bližini, kjer se je pripetila nesreča, so našli mrtvega potočnega raka. Mož iz Bosne je dejal, da je to slabo znamenje, ki na nekaj opozarja. Nekaj slabega in grdega se bo zgodilo. Siciljanec Pupi mu je resno pritrdil, prav tako Rom, ki je rad veseljačil, tokrat pa mu je podoba mrtvega potočnega raka zašila usta v trpek izraz na obrazu.  S smrtjo delavca je prišla v sotesko čudna tišina. Zamolklo svečana je bila. Smeh je na razpokanih suhih ustnah zamrl. Znamenje je premagalo cenen posmeh in duše so se spet spustile v globino, kakor je sicer globoka grapa, ki človeka ne nagovarja k površnosti in lahkotnosti. »Prav trapasto je padel, v drugačnih okoliščinah bi se zgodila samo in zgolj nesreča. Nekaj neusmiljenega je tukaj,« so si dopovedovali delavci in si pri tem pomagali z močjo zdrave pameti. Niso si izpovedali vsega. Niso si izpovedali, kako jim je stiskalo krog srca. Niso poznali graparske divjine in njene govorice.

V tej naravi je zadah nekdanjega morja, apnenca in skritih sil. Niso si izpovedali, da so dospeli, prišli do nečesa nerazpoložljivega in nerazumljivega.

Razlage zdrave pameti so bile v kritičnih trenutkih slaba tolažba, saj so bile tudi nesreče in neprilike večplastne. Mrtveca so torej prinesli iz potoka. Na rokah ga je nosil Siciljanec Pupi. Štel jih je samo šestnajst. Njegovemu videzu pa si moral prišteti dodatnih deset let. Nekam sila spretno, okretno in ravnodušno je položil mrtvega Hrvata na belo rjuho. Bil je vajen mrtvakov, doma so imeli pogrebni zavod. Donosno družinsko podjetje. V grapo so ga pripeljale Maranijeve besede, da se v soteski ponuja bajen zaslužek. Potem pa je spoznaval trdo delo za srednje dober zaslužek. Pokojnik je imel spokojen izraz na obrazu. Smrt ga je dobila nepripravljenega. Zadnja podoba, ki je ostala v njegovih zrklih je bila podoba mačjih oči v temini gozda. Jantarni ogenj v očeh mačke. Grapa je nenadoma postala skrivnostni znanec, ne prijatelj. Svetloba je v grapi sčasoma pojemala. Prišel je jesensko-zimski čas. V teh trenutkih ni bila ideja napredka nikomur ljuba. Nesreča se je zgodila. Mato bi ostal verjetno živ, če ne bi rinil v to grapo. Ali pa ne. Ali pa bi ga doletelo takisto, kje drugje, v drugačnih okoliščinah, vendar isto. A življenje je sila prenovitvena sila. Po pobitosti je delavce spet prevzela delovna vnema in po žalostnih melodijah je Čeh Marek ponovno zaigral na ustno harmoniko nekaj veselih. Seveda je vsaka nesreča delavce prizadela. Vsakega na svoj način. Na lastni znojni koži so občutili, da obstaja cena za to nevarno delo.  Triinštirideset smrtnih ponesrečencev je zahtevalo delo v imenu prometnega civilizacijskega napredka. Življenja so ugasnila pri gradnji bohinjskega predora. V njem ali izven njega. Fizični napori so na delovišču gradnje železnice in pri vrtanju predorov nekaj nadzemeljskega. Izpostavljenost letnim časom in naravnim silam je tisto, kar noben denar ne bo poplačal in ne povrnil. Tako ne delo in ne denar nista osrečila tistega srbskega delavca, ki so mu prsti na nogah gnili od nevarne glivične okužbe in je naposled v Podbrški bolnišnici preminil v tresavici, ki ga je premetavala na ležišču. In na delovišču so prav tako razsajale črne koze. Zaslužek ni rešil življenjskih skrbi domačinov, ki so kaj prodali cesarstvu. Zemljo, gozd ali hišo. Tudi, ko so si nekateri domačini denarno opomogli, so ostali še naprej notranje napeti, notranje nemirni in še zmeraj negotovi vase in v soljudi. Podjetnost v soteski je samo na videz poživila pokrajino in ljudi. Napredek je postal tudi za preprosteže precej relativna stvar. Smrt ponesrečencev je živo dregnila sodelavce. Kaj šele bo ! Kakšno šele bo !

Predor Bukovo, brez zraka, na robu spečih halucinacij

Vrtalni stroji so prodirali v zemljo in živo skalo. Zabobnelo je v predorih. Dinamit je z eksplozijami utiral pot. Nič bolj ne vznemiri divjih živali, kakor eksplozije. Mačji trop se je poskril, ko so pričele odmevati eksplozije po graparski soteski. Še posebej na podbrški strani. Jekleni vrtalni stroji so prebijali trdo podbrško zemljo. V strmini slemen so prežale mačke in opazovale ljudi pri njihovem silovitem početju. Mačji trop se je poskril, ko so pričele odmevati eksplozije po graparski soteski. V strmini slemen so prežale mačke in opazovale ljudi pri njihovem silovitem početju. Železnica je nenadoma postala graparski vsakdanjik,  le mačke se niso sprijaznile s to množičnostjo delavstva, ki je vpilo, delalo in hitelo. Strokovnost se je mešala s prostaškostjo, ob boku sta si bila inženir in znojen delavec. Pri vrtanju predora Bukovo je delavcem zmanjkovalo zraka. In ko primanjkuje zraka, se človek počuti, kakor v sanjah. Neka omotična lahkotnost se ga polašča. Tako so delavci iz predora bežali, da bi se na svežem zraku ponovno ozemljili. Na prostem. Lovili so sapo in kašljali. Kašljali oslovskemu kašlju podoben kašelj. Predor je vedno znova in znova zasuvalo in tako, kakor v bohinjskem predoru, si slišal vztrajni šumot vode, ki pronica skozi zemljo. Šumot, ki bo bruhnil v neustavljivo vodo. Predori so odprli in prebudili notranje vode. Lopate so kopale v muževen svet.

V svet, poln skritih voda, ki so pribrbotale na površje. Vodnim žilam v grapi delavci niso videli konca in ne izvora.

Vodnim žilam v grapi ni videti, da bi presahnile.

Mesec na nebu je v Bači le redko mirno svetil. Ni bilo mirne vode v Baški grapi, da bi mesec lepo odseval na gladini. Vse graparske vode so drle in nemirno tekle. Od venomer… Mesec v grapi ni našel miru. Mesec na nebu v grapi ni mirno odseval. V času gradnje bohinjske železnice še manj. Svetovni dogodki so pretresavali svet in v Angliji so kronali kralja.

Kar je svetovnega pljuskne tudi v zakotje, temu se nobena krpa zemlje ne izogne.

Vroč avgustovski dan je v grapi iztisnil vonjave iz medlečega zelenja in gozda. Sonce je prepražilo jelše, hrast in venerine laske. Dišalo je hkrati po sapah alpskega in mediteranskega sveta. Zadah nekdanjega morja je bil poln vonja po apnencu. Občasno je potegnil veter. V Veliki Britaniji so okronali kralja. Novica je prodrla tudi v hudourniško sotesko. Prinesla sta jo tržaška Edinost in italijanski večernik Corriera della sera. Na svetovno novico graditelji železnice niso bili posebej pozorni. Po opoldanskem počitku so inženirji odložili časnike in jih povsem netankovestno prepustili vetrovom. Naslovnica časnika je prinašala kolorirano ilustracijo Edvarda sedmega, kako sprejema krono v palači. List časnika s podobo na novo kronanega kralja je veter prinesel v naročje Ivanki iz Huda južne, ki je delavcem v Bukovem kuhala kosilo. Pretlačen krompir s čebulo in prekajenim mesom je bila njena kulinarična mojstrovina. Ivanka si je ogledala moža na naslovnici. Moža, ki je sklenil zavezništvo s Francijo in bil naklonjen slovanskim deželam. Ni gledala dolgo. »To je imeniten papir za zavijanje stročnic jeseni. Obvaroval bo stročnice pred vlago,« je pomislila Ivanka in ga pospravila. Zelo redko je držala kakšen časnik v roki. Tako je Edvard sedmi posredno zašel v odročno gospodinjstvo in s svojo svečano oblečeno pojavo zavil stročnice. A njegovo kronanje na Otoku ni minilo brez posledic za slovanske narode. Nenadoma so Anglija, Francija in Srbija staknile glave in grdo pogledale Avstrijo. So na vidiku kakšne spremembe ? Vroč avdgustovski dan je v grapi iztisnil vonjave. In delavna vnema je tiste dni kazala, da bo avstrijsko cesarstvo večno, le kdo bi pomislil na grde poglede treh dežel in to na tako sončen in razbeljen dan. Le kdo bi pomislil, da črni gejzir sovraštva vre v teh treh deželah in da bo to usodno za avstrijsko cesarstvo, ki sedaj tako pogumno postavlja bohinjsko progo.

Vroč je bil dan in prav tako je bila vroča cigara edvardijanka.

Napisal Primož Vresnik.