Dih aprila

Drobne kaplje prebadajo jutro. Hitim skozi meglo sanj, ki se kar nočejo odvetriti nekam nad njive, kjer se pasejo ptice in zobljejo obilne črve. Oranje je bilo pozno, pomislim, ko se zavrtim na postelji, da bi še malo spočil hrbet, ker sem včeraj vlačil preostale hlode. Tisto skakanje s traktorja, pa zapenjanje … Mislil sem, da bo šlo hitreje, da bom prej končal, ah ja … Poslušam poročila. Spet razprave o novem davku na nepremičnine. Ja, pa spet. Mar ti ljudje res nimajo kaj početi, da si kar naprej izmišljujejo nove in nove zakone. In to za naš denar, ja … Kam smo prišli, kam? me togoti, da kar ugasnem radio. Joj, šele marec bo, kje je šele april, kje? April, tisti april. Pa bi lahko bilo drugače, bi. Zdaj bi sedela Majda tamle, morda bi mi skuhala kavo, kaj vem. Ostal sem sam s temi samotami tu. Vse je tako čudno. Samo v gozd rinem in sekam in sekam, pa dve kravi in dva prašiča … Ti naši samotni konci … Včeraj je prišel mimo tisti nov vikendaš. Zgovoren možakar, zgovoren, a se mu vidi, da je vse nagrabil tako, kako naj rečem, tako na hitro in ne preveč pošteno, se mi zdi. Deluje že tako, ker se dela pametnega. Ja, kar svetoval bi, kako bi bilo treba rihtati kmetijo. O madona, tak bo meni pridigal, kaj in kako. Bi ga rad videl z motorko, bi ga. Pa tudi, kako se pripravi plug za oranje bi rad videl, o ja. Nič ne vem, kaj je počel, govorilo pa se je, da je bil tudi že v politiki, tudi to. Takih pa ne maram. Samo gobce znajo vrteti, pa nič drugega. Kaj imamo mi od njih, nove in nove zakone, take, da njih ščitijo, nam pa nalagajo nove davke. Joj, joj! Pretegnem se in se prevalim na drugo stran. Popravim si blazino. Ozrem se po uri, malo čez pol šesto. Slišim, da zunaj še kar drobi dež. Kot takrat, ko sva z Majdo … Sedela je v kavarni in me čakala. Prišel sem pol ure prepozno, ker sem zbiral pogum po gostilnah. Obrit sem bil, tudi s kravato, tudi. Ni bilo prvič, da sva se tako srečala, o ne. Še najraje sva se dobivala v njenem najetem stanovanju v mestu, brez kakšnih posebnih ceremonij. Prišel sem, se oprhal in potem … Ja, tisto aprilsko soboto pa sem ji hotel predlagati, da bi se poročila. Zato sem si nadel take smešne cunje, ki sem jih nazadnje imel za pogreb od mame … Ja, ja, kakšna simbolika. V pogrebni obleki bi se ženil, sem pa res en kmet, res. Še v srednji šoli so me zafrkavali, da sem kmet zarukan, čeprav sem bil odličnjak, pa vendar … E jej, jej … No, pa pridem tja in Majda je takoj videla, koliko je ura. Saj ni neumna ženska, ni. Doštudirala je in se zaposlila na šoli. Jaz pa, ostal sem kmet, najprej tovarna, šla je v stečaj, potem, ah … No, pa me gleda s tistim milim obrazom, me gleda in zmajuje z glavo. Res se mi je najbrž videlo, da sem nalit kot sod. Spila sva kavo, nekaj rekla o vremenu, potem pa mi je rekla, da s pijancem noče nič imeti. S povišanim glasom je rekla, da se ji zdi res nenavadno, da se nekdo napije že v soboto dopoldan. Skušal sem ji dopovedati, da je poseben dan, da bi ji nekaj predlagal. Pa si ni dala prav nič dopovedati. Vstala je in jokaje odšla. Še zdaj slišim tleskanje tistih korakov. Vstal sem, da bi stekel za njo, a sem se zapletel in padel med mize. Smejali so se mi, kako tudi ne, takšen robavs, s kravato v kavarni. Pobral sem se in odšel ven, kjer je vleklo po ulicah. Pomladni veter je to bil, pomladni. Zadnji meseci službe. Oktobra sem bil že doma v tej samoti, kjer so me pričakale pajčevine. Stanovanje v mestu sem prodal, po tem, ko se je z Majdo razdrlo. Jej, jej! Pa kašno dolgo pismo mi je poslala na elektronski naslov!? Pisala ga je v nedeljo zvečer. Ja, tisto imam tu, tu je. Sežem v nočno omarico in izbrskam pismo, ki sem si ga še v službi natisnil. Spodaj pod Svetim pismom je. No, tu je. Podstavim si blazine, popravim lučko, da bom lažje bral. Kolikokrat sem ga že, pa kolikokrat ga bom še. Majda, Majda, mi plimuje v zaprsju. Samo enkrat sva šla skupaj na morje, pa še takrat sem bil rovtarsko ljubosumen. Srečala je znanca iz šole, pa sem takoj zagnal vik in krik, kaj da ima s tistim mišičnjakom, profesor telovadbe, baje. O, kakšen kmet sem bil, res kmet. Od jeze je zabrisala sladoled v morje in stekla proti gostim borovcem. Tam sem jo našel na tleh, vso drhtečo in … Naredila mi je pridigo o tem, da je svobodna, da se lahko pogovarja s komer hoče, da sem res kmet zarukan, mi je rekla. Takrat, takrat … ej, kaj bi tisto. No, potem sva se pa lepo imela v tistem gozdičku, o ja … Razpotegnem papir in začnem brati:

JAN  

     To, kako si se pokazal včeraj, to me je res šokiralo, resnično me je šokiralo. Da se greš tako napiti, pa že dopoldan. Vedela sem, da rad popiješ, ne rečem, družabno pitje me ne moti, samo, da bi živela z nekom, ki nima dostojanstva, to pa ni v moji programski opremi, če to razumeš. Ti dve leti, ki sva jih skupaj snovala, sta menda prekratek čas, da bi te zares spoznala. Morda si boš zdaj mislil, da sem muhasta, da sem taka kot vse ostale, morda boš celo pomislil, da sem iskala samo kratkočasje in posteljno akrobatiko, kot si temu ti enkrat rekel. Jan, postaven moški si, močan, lep, ampak, moral boš kaj narediti tudi za notranjost. To sem ti vseskozi govorila, pa nisi hotel nič slišati o tem. Misliš, da bi bila srečna ob moškem, ki večino časa molči, če pa že kaj pove, je to tisto neslano nergaštvo, ki so ga polni vsi lokali. Resda živimo v času, ko ni nič rožnatega. Če se tebi zdi kul, da prideš v soboto dopoldan pijan do mene v tisti smešni konfekciji, potem meni ni, res ne. Morda si boš mislil, da si stigmatiziran že s tem, ker prihajaš iz tiste na pol divje samote, tam sredi gozdov. Pa ne, Jan, ne. Dvakrat sem bila tam s tabo in sem že sanjala, kako prijetno bi bilo preživljati poletja v tisti tišini; imela bi psa, tekla po gozdnih cestah in vonjala seno. Saj sem tudi sam doma s kmetije, take bolj primestne, pa vendar vem, kaj je vonj podeželja, pa tudi nobenega dela se ne ustrašim, to veš. Zagotovo si misliš, da je to moj mestni egoizem, da sem pač zaslutila, da ne bo šlo, ker siliš nazaj v svojo samoto. Ne, Jan, ni vzrok v tem, vzrok si ti, ti sam, s svojo nestabilnostjo, s svojo nezmožnostjo, da bi razumel, kaj pravzaprav je najina ljubezen. Tako malo sem zahtevala od tebe, da se urediš, da manj pijančuješ, da se nekako spraviš v red. Ti pa si mi vedno znova zabrusil, da nočeš teh prekletih mestnih kalupov. In ko sem te predstavila moji mami, si se držal, oprosti izrazu, zarobljeno. Mama mi je kasneje rekla, da je to dedec, ki zgleda kot nekdo, ki ne ve, kaj so manire. Oče pa je menil, da si morda čisto v redu, samo da preveč in hitro piješ. Saj si skoraj sam izpil vino, ki je bilo na mizi. Misliš, da se to spodobi, če si povabljen na nedeljsko kosilo? Vendar sem te potem zagovarjala, da ti je pač bilo nerodno, da si moral nekaj početi. In tudi tvoji prihodi na zmenke, še nikoli nisi bil točen, prav nikoli, dragi Jan. Vedno sem te morala čakati. Iskala sem te v stanovanju, pa sem te vedno našla v bližnjem bifeju. Zakaj si se moral opijati, kadar si se sestajal z mano, zakaj, Jan? Razumem, prvi trenutki so vedno stresni; misliš, da je meni bilo lahko. Zaupala ti bom, ko sem vedela, da se bo vendarle med nama zgodilo tisto med rjuhami – tisti dan sem pač vzela eno od pomirjeval, da sem bila malo bolj sproščena, ker sem kar slutila, da bi lahko bilo vse skupaj polomija, če bi še mene grabila panika. Saj ne, da nisva imela izkušenj, stara sva oba zadosti, pa vendar, ko si zaljubljen, so te stvari drugačne. Vidiš, jaz sem do kraja odprta in iskrena, ti pa svoje poti včasih kar zamolčiš. Nisem ljubosumna, samo vseeno mi pa ni, da boš vedel, ni – zdaj je bolje reči – mi ni bilo. Težko mi je pisati, težko. Noč je in jutri moram v šolo, moje prvo leto je, pa moram biti zbrana. Jan, solze kapljajo na tipkovnico, ko ti tole udarjam, ampak moram, res moram. Ko sem te videla takega, z malomarno hojo, s tisto smešno kravato, pijanega, misliš, da mi je bilo prijetno. Verjetno se boš čudil, da lahko samo en spodrsljaj uniči čudovito ljubezen. Ne, Jan, več jih je bilo in se je nabiralo. Vedno sem te opozarjala, da se malo vzemi v roke, če misliš z mano resno, pa si se samo smejal, da boš raje vzel v roke moje prsi, tako si mi vedno rekel. In potem se je v meni zrušilo, dokončno zrušilo. Nimam drugega, verjemi, ni to. Najina ljubezen je zašla v slepo ulico. Ti si preveč negnetljiv, da bi si upala zaživeti s teboj. Osrečil si me z akrobatiko, tu ni kaj očitati, vendar to ni vse, kar hočem od življenja. Dovolj sem zrela in odgovorna, da vem, kaj pravzaprav hočem. Hotela sem tebe, takega kot si, pa menda še ne veš, da tak si. Vsa ta tvoja postavljaška popivanja niso nič drugega kot iskanje pretveze, da bi bil mehak in čustven, tako kot si v resnici. Misliš, da ne vem, da si včasih pisal pesmi, vem Jan, vem. Si pozabil, da sem bila dva letnika za tabo na isti srednji šoli. In v dijaškem listu si jih objavljal, celo v uredništvu si bil. Tak si bil takrat, všeč puncam, zdaj si pa všeč natakaricam, kajne. Zmogel boš preboleti moj odhod, vem, da boš. Malo se boš razgledal po mestu, pa boš našel novo žensko, ki ti bo ustregla na tvoj način. Glej, jaz sem za častno razhajanje. In upam, da boš vsaj toliko spoštljiv, da mi ne boš težil. Zamenjala bom elektronski naslov in mobilno številko, že jutri, zato je to zadnji mejl s tega naslova. Nikar me ne išči na mojem stanovanju, prosim!!! In ne delaj nepotrebnih scen. Ko si boš nekoliko zalizal rane, bova lahko spet prijatelja – pa tudi sama potrebujem čas, da se na novo sestavim. Žalosten bo tale dih aprila, zelo žalosten zame, verjemi, dragi Jan.

   Lahko noč.

List pade na prsi in težak vzdih se vzdigne nekam v pajčevine v kotu. Debel velik pajek se zaziblje. Drobna solza zleze med neobrito ščetinje in prav počasi polzi vse do ustnice; stegnem jezik, da bi jo okušal. Slana je, slana. Iz hleva zatrobenta krava in razdrobi jutranjo tišino. Ura bo, da vstanem. Počasi zložim pismo in si zamencam še eno solzo v levem očesu. Pismo spravim nazaj pod Sveto pismo in se končno odpravim do kopalnice. Spotoma pograbim steklenico žganja in naredim moški požirek – naj bo, v tem turobnem jutru, naj bo. Kje je še dih april, oh kje!?