Diamant in steklo

Ko odložim slušalko telefona, se v hipu odločim.
»Domov grem!«
»Pa ti si čisto nora! A nimaš jutri zjutraj izpita?« se čudi moja cimra.
»Ja, glej, ne gre drugače. Zunaj je krasno sonce. Saj veš – Primorci in Ljubljana, te prime in moraš iti …« lažem z nasmehom na obrazu.

Nima prav. Nisem nora. A cimra ne ve, da je nehote bila tako blizu resnici. To bo zame strašno zanimiv dan. Prvič, da grem v norišnico. V meni začne rasti nekaj črnega, zato iz moje ljubljanske omare potegnem tisto, kar se mi zdi najbolj veselo: majico, rumeno kot sonce, in modre hlače z drobnimi belimi pikicami. Naj bo vsaj lupina vesela. Če si že tako zelo želijo, da sem zraven. Kot sem dojela med vrsticami telefonskega klica od doma. Ko sem na avtobusu proti domu, si želim, da se vožnja ne bi nikdar končala. Da bi izstopila na končni postaji na drugem koncu sveta, kjer bi mi nekdo rekel, da je vse le malce neposrečena šala, kjer bi bila moja največja skrb samo nek čudoviti izpit. Žal se avtobus ustavi v domačem kraju. Ko izstopim, hočem, da bi živela na vrhu najvišjega hriba, na koncu dolge strme poti. A je tu vse tako ravno in pot do domače hiše kratka. Prekratka, da bi mi postalo dovolj ravno za vse.

Preden vstopimo v avto, se delamo, da gremo na izlet. Kot da gremo tja vsako nedeljo. Ali kot da je to kraj, kamor že leta hodimo na dopust. Vstopimo vsi trije. Midva sediva spredaj. On zadaj. Spredaj ne obujava spominov na skupno otroštvo. Ker so ti naenkrat preveč lepi in preveč v kontrastu z današnjim dnem. Komentirava samo promet, še tega previdno. Na zadnjem sedežu je kup oddaljene tišine. Osamljene spačene tišine, ki se je prisiljena pomešati z najino tišino. Naša skupna tišina je minsko polje. Narobe izgovorjena beseda bi bila bomba, ki nas lahko raznese. Napačen pogled, zapornica rušilnega vodnega zajetja, dvignjena v nepravem trenutku. Zato samo sedim na sopotnikovem sedežu. Z besedami v grlu. S pogledom na mimobežni pokrajini. Z neznanim strahom v kosteh. Še najbolj je podoben tistemu strahu, ko je na morju okrog mene zakrožil motorni čoln, da se je ustvaril nekakšen vrtinec, in se mi je za hip zazdelo, da je tam na sredi kroga globoka temna luknja, in hip za tem je bilo, kot da me nekaj vleče za noge navzdol, da začnem zamahovati po morju z rokami z vso močjo, dokler niso moje noge spet moje, čolna ni več in je morje spet morje brez lukenj. Danes čutim velik temni vrtinec tišine na zadnjem sedežu, vleče me nekam proti sredini, oklepam se sedeža spredaj, vrti se mi in gre mi na bruhanje. Začnem šteti bele pike na hlačnicah. Da me ne odnese. Da me ne pogoltne. Pri stoosemnajsti piki na desni hlačnici se avto ustavi. Vrtinca ni več, morje je mirno. Odprem vrata in bruham.

Potem se spomnim samo stopnišča. Ker je čisto enako kot stopnišče v moji srednji šoli. Temno stopnišče brez oken. Spomnim se železnih vrat s steklenim zamreženim oknom na sredini. Vsi trije stojimo pred njimi. »To je zdaj tu,« ugotovim z nekakšnim presenetljivo veselim tonom v glasu, kot da bi pravkar našli dovolj primeren prostor za piknik na gozdni jasi in pozdravimo se tako vsakdanje mirno, kot da bi hoteli reči: »Ti zdaj ostani tu in na travo pogrni deko, midva pa greva poiskat suhe veje, da zakurimo ogenj.« Potem v vratih škrtne ključ in ostanemo vsak na svoji strani vrat. On tam, midva tu. Spet isto stopnišče. Z isto temo. Počutim se ujeto, na napačnem mestu, ob napačnem času. Enako kot v srednji šoli. Spuščam se po stopnicah navzdol. Na tleh že vidim svetlobo  iz izhoda, samo še tri stopnice do konca. Potem moja rama zadene ob neko drugo ramo. Oba hkrati dvigneva pogled, prestrašena, zasačena vsak v svojem svetu. Potem se svet ustavi. Gledava se iz oči v oči. Dokler ti, ki greš po stopnicah navzgor, torej noter, ne rečeš: »Živijo.« Jaz, ki grem po stopnicah navzdol, torej ven, ne rečem nič. Jaz – tečem. Tečem do avta kot največje budalo na svetu. Šele ko avto vžge, začnem spet dihati. Pokrajina se zaradi morja v mojih očeh spremeni v razlito sliko razmazanih podob. Ker se še vedno kristalno jasno spomnim tistega dneva, ko sva zadnjič skupaj sedela na nekem drugem stopnišču.

Bila je sobota dopoldan in moj oče je prosil tvojega, če mu pride pomagat popraviti naš televizor. Dan prej je oče izvlekel televizor iz police v omari v naši dnevni sobi, ga postavil na mizo in se z njim ukvarjal še dolgo po večerji. V soboto zjutraj, točno ob desetih, je pozvonilo. Prišla sta oba – tvoj oče in ti! Dan je postal čudovito sončen.

»Pridi, greva plezat po drevesih!« te povabim in že sva pod velikim borom na travniku med našo hišo in tvojim blokom. Vem, da tebi mama ne pusti plezati po borih, odkar si se z enega od najinih plezanj vrnil domov z novim puloverjem, polnim smole. Zato tokrat najino plezanje po drevesih izgleda tako, da se po deblu navzgor povzpnem samo jaz, ti pa čakaš spodaj.
»Vidim igrišče!« zakličem navzdol. Splezam še vejo višje.
»Vidim fante, ki igrajo nogomet!« Plezam višje in višje. »Gugalnice so proste!«
»Pridi dol!« mi zakličeš od spodaj. Ko pogledam navzdol, se mi v glavi zavrti.
»Ne morem dol! Svet se vrti!« Objamem deblo. Zadiši po smoli. Ostanem prilepljena na deblo in začnem jokati.
»Glej samo naravnost in pridi dol! Ti bom jaz povedal, kje so veje!« kličeš od spodaj. Obliznem kot morje slano solzo in iztegnem eno nogo navzdol v prazno. »Bolj naprej … tako … prav malo bolj nazaj!« Z nogo zatipam vejo pod sabo. In potem še eno in še eno, dokler nisem dovolj nizko, da si upam pogledat navzdol. Z zadnje veje skočim na trdna tla poleg tebe nasmejana in srečna.

»Greva pogledat avto!« me potegneš za rokav in greva. Oba točno veva, za kateri avto gre. Na parkirišču pred blokom na koncu ulice je parkiran bel avto s prazno levo sprednjo gumo in razbito prednjo šipo. »Niso ga še odpeljali!« navdušeno ugotoviš, ko prideva do njega. »Si upaš takniti šipo?« pogledaš proti meni. S prstom se nežno dotaknem razbitega stekla. »Kako to, da se ne podre do konca, tudi če je razbito?« te vprašam. »Pojma nimam! Verjetno je eno tako posebno steklo!« S tem je najin ogled avtomobila končan.

»Trgovina?« te vprašujoče pogledam. »Trgovina!« se takoj strinjaš. V naši četrti so pravkar odprli nov samopostrežni market. Ta se nama zdi strašno imeniten. Tu ni več velikega pulta, za katerim stoji prodajalka, ki ji daš listek s seznamom stvari, po katere te je poslala mama. Tu lahko prideš čisto do polic, na katerih so zložene najrazličnejše stvari. Pogosto greva v trgovino kar tako – jaz najraje voham mila za umivanje rok, ti najraje gledaš slike na pokrovih škatel s čokolatini. Danes je trgovina polna ljudi, kot vedno v soboto dopoldan. Sprehajava se med policami. Zagledam nekaj bleščeče zelenega na rumenem plastičnem obročku, zavito v celofan. Lizika! Izgleda kot prstan z zelenim diamantom! Ozrem se okrog sebe. Nihče me ne gleda. Niti ti. Gledam liziko in lizika gleda mene. Stegnem roko. Pograbim liziko, da zašumi celofan v moji roki, in jo potisnem globoko v žep mojih hlač. Ko se obrnem, se skoraj zaletim v človeka iz sosednjega bloka. Na videz ga poznam. Ima kužka in ko ga pelje na sprehod in se srečamo, mi pusti, da kužka pobožam. Neham dihati in če bi znala, bi se naredila tudi mrtvo. »Sta sama v trgovini?« naju vpraša. Prikimam. »Ja, sama sva v trgovini,« prevedeš moje kimanje v njegov jezik. »Zdaj bomo vzeli iz police za vsakega eno čokoladico, ti mi boš dala tisto, kar imaš v žepu in bomo šli lepo plačat na blagajno in lepo skupaj domov,« odloči. Po plačilu na blagajni gremo vsi trije lepo iz trgovine in lepo proti naši ulici. Za eno roko drži tebe, za drugo mene in meni ni prav nič lepo.

Ko vstopimo v našo hišo, moj in tvoj oče še vedno popravljata televizor. Človek iz sosednjega bloka pove mojemu očetu, kaj se je zgodilo v trgovini. Tisto z liziko in mojo roko. Oče me zagrabi z obema rokama, ko hočem zbežati skozi zadnja vrata iz dnevne sobe na vrt. »Da se kaj takega nikoli več ne ponovi!« Hočem se iztrgati iz njegovega prijema, a mi ne uspe. Usede se na nizko mizo zraven televizorja, me položi čez svoja kolena in mi da eno po riti. »Nič ne smeš ukrasti! Nikoli! Si razumela? S-R-A-K-A tatinska!«
Zatečem se na stopnišče, ki vodi iz dnevne sobe v prvo nadstropje. To je moj najljubši kotiček. Med stopniščem in dnevno sobo je zelena zavesa. Zato me tu iz dnevne sobe nihče ne opazi. Jaz pa slišim vse, kar se kdo pogovarja v dnevni sobi. Pogosto pridem sem, se vsedem na tretjo stopnico, zagrnem zeleno zaveso, se s hrbtom naslonim na zid stopnišča in sem srečna. Tudi zdaj sedim na tretji stopnici. V žepu zatipam liziko in čokolado. A nisem srečna. Človek iz sosednjega bloka je odšel, očeta se spet pogovarjata o televizorju.

Naenkrat se zelena zavesa odmakne, ti stopiš na prvo stopnico in zagrneš zaveso za sabo. Potem prisedeš na drugi konec moje tretje stopnice. Posmrkujem. »Te boli rit?« prekineš tišino. »Ne, oči me bolijo! Včeraj je oče popravljal televizor. Naenkrat se obrne k meni in reče: Ti, ki imaš take velike lepe očke, ki dobro vidijo, a mi prideš pogledat, kje na tem listu je elektronka PY 520? In pogledam ta list. Polno črt in pik in kvadratkov s številkami. Grem počasi po teh črtah s prstom. Malo po modrih črtah, malo po rdečih. Kot en gusarski zemljevid, da najdeš zakopan zaklad. In gledam te kvadratke s številkami. Gledam malo gor in malo dol. In jo najdem! PY 520! Kako sem bila vesela! In oče tudi. O, Pridna! mi je rekel. Ne, rekel je P-R-I-D-N-A! Če imaš take velike lepe očke, vidiš vse! Tako je rekel včeraj. A danes jih pa nimam več? Velikih oči? A danes pa nisem več o, p-r-i-d-n-a?« Zdaj pustim solzam, da tečejo. In ti naenkrat razumeš, da me je pravkar prevaral človek, ki ga imam najraje na svetu. Pomakneš se čisto k meni. Glavo naslonim na tvojo ramo. Ti božaš moje skuštrane lase. Zaprem oči in svet se ustavi. Takrat močno začutim, da si ti tisti, ki ga imam ta hip najraje. Tisti pravi. V sreči in nesreči. Živela bova tu, v naši hiši in bova srečna, dokler naju smrt ne loči. Dvignem glavo, pošmrkam še enkrat, potem se ti nasmehnem in iz žepa potegnem čokoladico in liziko. Ti ješ čokolado in jaz ližem liziko, dokler ne ostane od nje samo še prazen plastičen prstan.

»Ne zmečkat papirčka!« ti zabičam, ko vidim, da ugrizneš v zadnji košček čokolade, »ga bova zakopala na vrtu, ker je zlat. Na stran za zaklade!« Sredi našega vrta za hišo je potka, ki vrt razdeli na dve strani. Pogosto se igrava na vrtu. Nekoč sva našla ptička, ki je padel iz gnezda. Čeprav sva ga dolgo božala, nama je umrl. Zakopala sva ga pod ribezev grm. Ko se nama je nekaj podobnega zgodilo z murnčkom, sva ga zakopala na isto stran vrta kot ptička. Na drugo stran vrta sem jaz zakopavala svoje majhne zaklade. Plastično zapestnico, ki se mi je zlomila. Majhno ogledalce. Zlate papirčke od čokolade. »Škoda, da sem pojedla liziko,« rečem, »tak lep diamant je bila.«
»Vstani, greva k meni!« nenadoma odločiš.

Vstopiva v vašo dnevno sobo. »Poglej gor!« mi naročiš. Pod stropom visi velik starinski lestenec. Tri vrste različno velikih brušenih stekelc na različno dolgih verižicah. »Vidiš, tisto so sami diamanti!« pokažeš s prstom proti lestencu.
»Ta pravi diamanti?«
»D-I-A-M-A-N-T-I, tudi če so iz stekla. Ena taka posebna vrsta diamanta,« ponosno razlagaš. Globoko vzdihnem. »Hočem enega!« Pogledam te naravnost v oči. »Tvoj oče popravlja pri nas televizor, tvoja mama je v službi, tvoja nona v kuhinji kuha kosilo. Nihče ne bo vedel. Nikomur ne bom povedala. Prisežem!« te poskušam prepričati. Potem odstraniva z mizice kvačkan prtiček, vzameva stol izpred klavirja in ga dava na mizo natančno pod lestenec. Jaz držim stol, ti stojiš na njem in se stegneš proti diamantom.
»In zdaj?« vprašaš.
»Strži!« ukažem. In ti odtržeš. En diamant za mene! Hitro pospraviva stol in prtiček. Nona še vedno kuha v kuhinji. Jaz držim v roki svoj diamant in sem najbolj srečen človek na svetu.

»Veš, da bom kmalu imel svojo sobo?« si naenkrat ves srečen tudi ti.
»Kako boš imel svojo sobo?« sem radovedna.
»Ker se bom preselil!« se zasmeješ.
»Kam se boš preselil?« napolnim sobo z velikim vprašajem. Na sebi imam majčko s hiško. Začnem šteti strešnike na hiški. Pri petem strešniku moje štetje prekine tvoj glas.
»V hišo iz opeke,« pride do mene od nekje zelo daleč, čeprav sediš čisto blizu mene.
»Moja hiša ni iz opeke?« te vprašam, ko spet vdihnem.
»Ne – moja hiša je iz opeke, jo lahko potipaš, taka lepa je, oranžna. Tvoja hiša je iz zidu. Ti lahko potipaš samo zid, rjav hrapav zid,« mi razložiš.

Naenkrat postanem jezna. »Grem zakopat diamant!« ti rečem in stečem na naš vrt. Tečeš za mano. Ko zakopavam diamant, ne govorim s tabo. Praskam po zemlji, kar z rokami, brez lopatke. Oblizujem si kapljice morja, ki mi tečejo po licih in šmrkam. Nekaj govoriš, a te sploh ne poslušam. Potem hočem zakopati še liziko oziroma plastični prstan, ki mi je ostal od lizike.
»Ne, to moraš zakopati na drugo stran! Zraven murna, slišiš! To zdaj ni več prstan, liziko si polizala, to je zdaj mrtva lizika, na drugo stran jo moraš zakopati, slišiš!«
Pogledam navzgor proti tebi.
»Pojdi proč!« rečem. »Kar zdaj, pojdi, slišiš! Pojdi!«
In ti se obrneš in greš.

Kakšen mesec po tvoji selitvi srečam človeka iz sosednjega bloka z njegovim belim psičkom.
»Ga lahko pobožam?« iztegnem roko proti psičku.
»Lahko. A danes si pa kar brez prijatelja?« me vpraša.
»Ja, se je preselil.«
»In kam se je preselil?«
»V hišo iz opeke. Jo lahko potikaš, taka lepa je, oranžna. Moja hiša je pa iz zidu. Jaz lahko potipam samo zid, rjav hrapav zid,« povem v enem dihu.
»Tudi tvoja hiša je iz opeke. Samo da je ta skrita pod ometom in se zato ne vidi,« mi razloži.
Neham božati kužka. »A je to gotovo res? Mislim … da je tudi moja hiša iz opeke?«
»Čisto gotovo – iz opeke! No, se boš zdaj pa s punčkami na igrišču igrala!«

Nočem punčk na igrišču. Hočem tebe na drevesu. Ali vsaj pod njim.

Šele veliko pozneje se igram tudi z otroki, ki niso ti. Čeprav si izginil iz najine ulice, nisi izginil iz mojega sveta. Ko se igramo skrivanje, se največkrat skrijem na visok bor in vedno, ko se spuščam z njega, slišim tvoj glas: … bolj naprej … tako … prav malo bolj nazaj … Večkrat grem do parkirišča na koncu ulice pogledat star bel avto in se dotaknem njegove razbite šipe. Nekega dne avto izgine. Vrne se čez dober teden, s popravljeno gumo in celo šipo, ves nov in lep. Kako bi bil ti vesel, pomislim. Na vrtu sem odkopala plastičen prstan, mrtvo liziko, in jo zakopala zraven murnčka.

Včeraj je bila v našem mestu predstavitev tvoje pesniške zbirke. Nisem šla. Ker sem se spomnila, kako sem te pustila na tretji stopnici stopnišča norišnice. In me je bilo vseh teh dvajset let še vedno sram. Medtem ko si ti tam nekje bral svoje pesmi, sem jaz ostala doma in dolgo razmišljala o tem, kaj bi ti hotela povedati.

Povedala bi ti, da vem, da boli, če si v sebi razbit na tisoč koščkov in sploh ne veš, kako to, da se ne razbiješ do konca. Da v življenju srečujemo ljudi, ki nas razbijejo in tiste, ki nas ne. Da se tudi bel avto ni popravil kar sam. Da razumem, kako je takrat, ko zjutraj kljub vsemu odpreš oči, samo zato, ker se še vedno spomniš roke, ki te boža. Da vem, da je potrebno veliko moči, da zlezeš s svojega drevesa. Da je lepo, če imaš koga, ki ti pri tem pomaga. Da je včasih nujno, da ti kdo pomaga. Ko si sam preveč razbit.

Predvsem pa bi ti rada rekla, da boš nekje v meni vedno diamant, tudi če si iz stekla.

In da je tudi moja hiša iz opeke.