Denis Škofič – Cankarjev nagrajenec
DENIS ŠKOFIČ
- Začniva tam, kje so tišine še imele pomen, kjer so trave nihale in dale stopalom vedeti, da si tu. Denis kot otrok, kot šolar, kakšen je bil? In morda v katero osnovno šolo je hodil.
Obiskoval sem OŠ Prežihovega Voranca Bistrica, ki se je nahajala v sosednji vasi. Edino, kar je v šoli vzbudilo moj interes, je bil pouk biologije, nič drugega, kolikor se spomnim, mi ni bilo preveč blizu. Kot otrok sem namreč največ časa preživel v naravi, zanimale so me raznovrstne živali, ki sem jih opazoval v gozdu, ter predvsem ribolov v reki Muri in njenih rokavih. Zelo rad sem tudi poslušal zgodbe in prigode o naši vasi iz preteklosti, ki so jih pripovedovali stari ljudje.
- Pot v srednjo ekonomsko šolo – ko sem prebral ta podatek na medmrežju, sem se zamislil – pa gre skupaj to, ekonomija, jezik, ali pa morda ekonomija jezika. Kaj vas je v srednji šoli ganilo, kaj odvračalo. Morda pa so že takrat delovale pesniške vibracije.
Ob koncu osnovne šole so vse fante usmerjali predvsem v poklicne šole in tako sem po spletu naključji pristal na Srednji ekonomski šoli Murska Sobota. V tistem času se je tako po svetu kakor v Sloveniji razmahnil rap, ki je pritegnil tudi mojo pozornost. Ni trajalo dolgo, da sem tudi sam začel pisati rap besedila, vendar sem hitro ugotovil, da je moj besedni zaklad preveč uboren, da bi se lahko izražal na takšni ravni kot raperji, ki sem jih občudoval. Zato sem začel brati leposlovje in obenem pri pouku slovenščine opazil, da imajo literati veliko skupnega z raperji, kar je še povečalo moje zanimanje za književnost. Opažal sem številne vzporednice v njihovih življenjih, ter predvsem njihovo željo in nujo, da so v svoji literarnih delih na inovativen način izrazili tisto, kar jih je bremenilo. V raperskih besedilih sem odkril retorične figure, ki smo se jih učili pri pouku in jih iskali v poeziji. Odkril sem vzporednice s prozo in načini pripovedovanja zgodb. Zaradi česar sem se še bolj poglobil v branje raznih leposlovnih del od poezije, preko krajše do daljše proze, ki me je sčasoma povsem omrežila, da sem postal nenasiten knjižni molj.
- Študij ste izbrali tak, da vam je nalagal knjige in še enkrat knjige. Seveda pa ste strasten raziskovalec jezika literature nasploh – tega osnovnega instrumentarija za pesnjenje in za prozno ustvarjanje nasploh. Je bila to želja, zavestna odločitev, morda nuja.
V zadnjem letniku srednje šole sem se še vedno ukvarjal z rapom, vendar je moje zanimanje zanj počasi plahnelo, saj je na njegovo mesto vse bolj stopala ljubezen do književnosti. Ker sem si želel razširiti svoj bralni horizont, sem se odločil, da bom šel študirat književnost. Že od zmeraj me je tudi zanimal jezik, predvsem njegove socialne zvrsti, kar po eni strani izvira iz rapa, v katerem prednjači uporaba slenga ali celo izrazov iz argoja, po drugi strani pa me je zmeraj fasciniralo, kako se je besedišče iz kraja v kraj razlikovalo. Zato sem se odločil za študij slovenskega jezika s književnostjo v Mariboru, kjer so dajali veliko poudarka svetovni književnosti in zgodovini jezika.
- Seveda je poklicna pot vijugava, ampak osnovna poklicanost pri vas pa je pesnjenje, je klic k ubesedovanju posebnih vibracij, ki gredo skozi vas. In najbrž zato zelo zgodaj prva pesniška zbirka: Sprehajalec ptic, leta 2013. Bi znali ovrednotiti in opisati občutke, ko ste prejeli svojo prvorojenko v roke, jo morda potežkali, obvohali. Kakšen je bil ta trenutek? Kje vas je ujel?
V prvem letniku študija sem prenehal s pisanjem rap besedil in sem se povsem potopil v študij. S sošolci smo tudi ustanovili prvo študentsko jezikovno in literarno revijo Liter jezika. Z vsakim letnikom se mi je vse bolj izoblikovala želja, da bi študij nadaljeval tudi podiplomski ravni in naredil doktorat iz književnosti. Zanimala sta me tako literarna teorija kakor tudi literarna zgodovina. S svojim znanjem sem vidno izstopal na oddelku za slovenistiko, kjer so želeli, da bi ostal kot asistent, vendar so na ministrstvu takrat začeli s krčenjem sredstev ravno na humanistiki, tako da na koncu ni bilo nič iz tega. Nekako v tem času sem odkril poezijo v prozi, ki sem jo začel intenzivneje prebirati in raziskovati. Zapisalo se mi je nekaj pesmi, ki sem jih enkrat omenil sošolkam na fakulteti, te pa so me nagovorile, da naj kakšno pošljem na Pesniški turnir. Kar sem tudi storil in se ves presenečen uvrstil v finale. Tedaj je založba Litera začela organizirati literarne delavnice za poezijo, prozo in kritiko, kjer sem se prijavil na vse tri delavnice, ki so potekale pod mentorstvom Boruta Gombača, Roberta Titana Felixa in Petre Vidali. Kljub temu da nisem imel nikoli nobenih ambicij, da bi postal pesnik ali pisatelj, me je splet dogodkov pripeljal do tega, da sem začel pisati bolj intenzivno. Na koncu je bil rezultat tega tipkopis zbirke Sprehajalec ptic. Nisem vedel, kako deluje literarna scena in založništvo, razen Boruta, Roberta in Petre, sem poznal samo tiste, ki so skupaj z mano obiskovali njihove delavnice. Med njimi je bila tudi pesnica Lučka Zorko, ki sem jo prav tako dojemal kot mentorico. Vse ostalo mi je bilo povsem neznano. Našteti so mi svetovali, da pošljem tipkopis na več založb in da naj ne bom razočaran, če ga kljub temu, da je zelo dober, ne bo hotel nihče izdati. Lučka in Robert sta mi ga pomagala urediti, jaz pa sem se odločil, da ga najprej pošljem na Beletrino, ker so mi bile njihove knjige najlepše oblikovane. Na začudenje vseh se je Aleš Šteger, ki je bil takrat urednik knjižnega programa, odločil, da bodo izdali mojo zbirko. Ko je dve leti kasneje ugledala luč sveta in sem jo na novinarski konferenci prvič držal v rokah, kjer je bil tudi Andrej Brvar, ki mi je čestital za prvenec, mi je vse skupaj delovalo povsem neresnično, skorajda sanjsko, kar je na nek način tudi bilo.
- In vaše pesnjenje, se zdi, je v stalni interakciji z naravo, ne nazadnje vam je blizu tudi ribolov, ki je najbrž, za človeka ob Muri že gensko pogojen. Nasploh Vas omenjajo kot panonskega poeta, če to kaj pomeni. In kje zdaj živite in delate?
Narava mi veliko pomeni, izdaten del svojega življena sem bil obdan z njo, saj hiša, kjer sem odraščal, stoji skorajda sredi gozda, nedaleč stran od nje pa teče reka Mura. Mislim, da v vaseh ob reki Muri ni človeka, ki se ne bi vsaj enkrat srečal z ribolovom, še posebej predstavniki moškega spola. Vsi moji sošolci so že od malih nog, tako kot jaz, lovili ribe in mnogi se še zmeraj ukvarjajo z njim, da ne govorim o starejših. Spomnim se, da sem v srednji šoli bral Ferdo Godino, ki je v eni izmed novel govoril o ribolovu v mrtvici Bobri, kjer smo takrat tudi mi lovili, in nisem mogel verjeti, da izkušnja literarnih likov zveni kot naša lastna. Kot da se od takrat, ko se je zgodba dogajala, kar je bilo pred drugo svetovno vojno, ni nič spremenilo. Tako da je morda ribolov za nas na nek način res gensko pogojen.
Vsi izrazi per se zožijo sicer zelo širok pomen besed na peščico nekih lastnosti, zato jih ne maram kaj preveč. Mi pa izraz panonski pesnik zveni mogočno, če ne drugega, je v njem zajeto to, da nisem samo prekmurski pesnik, ampak da sežem čez te meje. Trenutno živim v Novem mestu, kjer na srednji šoli poučujem slovenščino.
- Vas je kdaj zamikalo – morda tudi zato, ker ste nekaj časa delovali tudi kot urednik v študentski literarni reviji Liter jezika, da bi pa morda resneje pisali tudi prozo.
Po prvencu sem počasi začel tudi pisati kratko prozo, pred kratkim pa sem se lotil romana, upam, da ga kdaj tudi končam, vendar je vse skupaj še v povojih. Bomo videli, kaj bo prinesel čas.
- In kreativni postopki, kako si jih organizirate. Je to spontano pesnjenje, je kratko zapisovanje, morda snemanje v telefon, kaj vem. In čas: čez dan, ponoči, v naravi, na sprehodu. Teh ustvarjalnih praks je skorajda toliko, kolikor je avtorjev. Kakšna je vaša kreativna praksa?
Pisanje pri meni zajema zelo majhen delež, kajti veliko več berem, kot pišem. Ko pa pišem, se to dogaja v valovih oziroma v navalih. Včasih več mesecev razmišljam o določenih temah in motivih, ki jih potem neka podoba sprosti, da se potem usedem in zapišem pesem na list ali računalnik. V takih obdobjih potem v tednu ali dveh, včasih traja tudi dlje, nastane različno število pesmi, včasih tudi samo ena ali pa deset. Nato spet traja nekaj časa, da se naberejo določeni motivi in tematike, ki me zanimajo in zaposlujejo moje misli. Na nek način ustvarjam v ciklih.
- Pesmi velikokrat čistite ali jim dopuščate, da spontano dozorijo. Si jih prebirate na glas?
Redko se zgodi, da pesem ne popravljam. V glavnem tudi takoj po prvem zapisu spreminjam besede, iščem boljše izraze, črtam verze. Včasih napišem tudi več različic iste pesmi. Pri tem pesem kakor tudi kratke zgodbe oziroma prozne odlomke, tako kot je to počel Gustav Flaubert, berem na glas, da slišim, kakšen je ritem in ali dobro zveni. Pri večkratnem glasnem branju se tudi sliši, ali je v zapisanem kaj odveč. Potem pa pustim, da pesmi nekaj čas odležijo, in se čez nekaj mesecev ali pa let spet vračam nazaj in na tistih, ki se mi zdi, da so prestale preizkušnjo časa, znova delam.
- Velik pomen dajete jeziku, metafori, narečnosti, skratka presežku jezika, ne le sporočilni materiji. Kaj je torej za vas jezik?
Preko jezika dojemamo oziroma si razlagamo svet okrog sebe. Jezik je skladišče civilizacije, v njem se skriva in razkriva tako preteklost kakor sedanjost, vse družbene in človeške tendence, tako zablode kot dosežki. Med vsakodnevno rabo se ne zavedamo, kako zelo so nekatere besede, ki jih uporabljamo, zaznamovane, niti tega, da so nekatere besedne zveze nekoč bile izvirne metafore, zdaj pa so del našega vsakdanjika. Ne zavedamo se, kako zelo jezik določa družbeni položaj in kako razkriva, kateri poklic opravljamo oziroma naše interese. Najbolj se zavedamo, da jezik izdaja, iz katerega pokrajine prihajamo, vendar je to zgolj površje. Tu pa vstopi literatura, ki seže veliko globje, saj zanjo jezik ni zgolj sredstvo sporazumevanja, ampak orodje, s katerim ustvarja nove svetove ali na nek način poustvarja svet in družbo, v katerem živimo, tako da obenem razgalja mehanizme le-tega. Še posebej pri poeziji, bi rekel, da se jezik v njej, v primerjavi z njegovo primarno rabo, se opravičujem za kliše, približa magiji.
- Kako vidite in občutite literarno sceno danes, morda tudi zato, ker živite v idiličnem Prekmurju, ki je kar nekakšna topla greda slovenske literarne scene – mnogo prepoznavnih avtorjev in avtoric je vzklilo, odgnalo in še zacveteva. Vsekakor dajete mozaiku slovenske literarne slike veliko barvitih kamnov.
Literarna scena se je v teh desetih letih, od kar sem sam znašel na njej precej spremenila, zdi se mi, da je dosti bolj odprta za mlade glasove in da je, kljub temu da sam nisem imel težave pri izdaji knjige, zdaj dosti lažje priti do prvenca. Obenem se mi zdi, da ni več tako zelo centralizirana, torej vezana na Ljubljano, čeprav še zmeraj preveč, ampak se je literarno polje vseeno razširilo po celotni Sloveniji. To pa zato, ker so se močni avtorski glasovi, ki so prihajali z obrobja in si mukoma izborili svoj prostor, znašli na položajih, kjer tudi oni soodločajo o podobi literarnega prostora. Zadeva je zelo preprosta, večina glavnih založb in revij je v prestolnici, tam se podeljuje glavnina najpomembnejših nagrad, tam živi največ ustvarjalcev, ki se združujejo v določene kroge in če živiš tam, imaš dosti večjo možnost, da uspeš, ker imaš vse na dosegu roke in si vsem tistim, ki odločajo, tudi na očem. Vsekakor bi bila literatura precej enolična, če ne bi pisali tudi ljudje, ki živijo na obrobju oziroma daleč stran od Ljubljane. Težko si predstavljam slovensko literaturo brez Marjana Tomšiča, Franceta Forstneriča, Ivanke Hergold, Miška Kranjca itd. Pomurje mogoče res nima veliko literatov, ampak tisti, ki so uspeli, so precej spremenili slovensko književnost in pustili veliki pečat. Ne bi rekel, da je Prekmurje idilično, verjetno ni idiličen noben kraj, kjer živiš zelo dolgo. Trenutno ne prebivam več v Prekmurju, ampak sem se moral zaradi službe preseliti na Dolenjsko, in sicer v Novo mesto.
- Stanje jezika – vdor angleščine v pripovedovalsko sfero, branje zgodb v angleščini. Pa se vprašam, kako lahko poje duša v tujem jeziku, morda zna, morda se priuči, ampak prevodi pesmi so delikatno početje. Ujeti pravo resonanco, naglas, pravi izraz nekega notranjega stanja, ki mu more odzvanjati drugo stanje. Jaz razumem branje poezije kot prenašanje nevidnega zvoka duše, vsaka duša ima občutljive strune, ki jih zaniha druga duša – tak je moj pogled na prenos poezije. Menite, da se izgubljamo, vsaj kar se povprečnega zgodbarjenja tiče – v poeziji niti ne, v globalistični nuji angleščine.
Globalizacija je prinesla svoje. Dobro je, če obvladaš jezik, v katerem nastaja oziroma je prevedena glavnina sodobne književnosti, tako namreč lažje slediš razvoju in smernicam literature. Ne skrbi me globalistična nuja angleščine, ker v angleško govorečem svetu v zadnjih letih vedno večji poudarek dajejo prevodni literaturi, obenem pa se recimo v kolonialnih državah pisatelji, ki so pisali v angleškem jeziku, s katerim so odraščali, odločajo za pisanje v svojem maternem jeziku. Predvsem je zelo pomembno, da pri nas ohranimo tradicijo kvalitetnega prevajanja leposlovnih in neleposlovnih del, ker s tem bogatimo svoje jezik in obenem pripravljamo podlago za pisanje vrhunskega izvirnega leposlovja.
- Narava vam je oddih, zavetje in navdih. Menite, da je stik z naravo, kar nekaj pesnic in pesnikov, ga spet najdeva, ena od možnosti za zmožnost pesnjenja.
Kot sem že povedal, sem odraščal in še zmeraj živim v stiku z naravo, zato je nekako samoumevno, da je predstavlja tako velik del v mojem ustvarjanju. Mislim, da je za pisanje najbolj pomembno to, da se v njem ukvarjamo s tistim, kar nas najbolj nagovarja oziroma zaposluje naše misli.
- Kompromis med besedo in občutkom, najbrž gre tudi za to pri pesnikovanju. Koliko zgodbovne logike je morda v vaših pesmih, kajti pesem sama je že lahko tudi zgodba, skrita v arhaičnem jazu.
Poezija temelji na podobi, zaradi tega je lahko že drzna in pronicljiva besedna zveza postavljena v pravi kontekst, odlična pesem. Po drugi strani pa obstajajo daljše pesmi, ki temeljijo na pretehtanem izboru metafor ali simbolov v povezavi s pripovednimi postopki in so po tej plati bližje zgodbi. Sam se poslužujem obeh prijemov, mogoče prednjačijo med mojimi pesmimi tiste, ki imajo v sebi neko narativno logiko, vendar mi je dosti bolj pomembno, da celotna zbirka deluje kot zakrožena celota, kot neke vrste pesnitev, morda celo bolj roman.
- Seveda ne moreva mimo bralnega napajanja, kajti vsako kreativno pisanje se požene tudi s kreativnim branjem. Imate mogoče kakšne pesnike, ki so v vas odstirali hotenje in nujo? Kaj ste žejno brali?
Brez nenehnega branja tako domačih kakor tujih avtorjev/avtoric ni mogoče pisati dobre literature. Sam, kot sem že povedal, veliko več berem, kot pišem. Seznam avtorjev in avtoric, ki so vplivali name je zelo dolg, če samo pomislim na te, ki se mi zdijo, da so me zaznamovali, kaj šele tistih, ki sem jih bral pa njihovega vpliva sprva sploh opazil nisem. Govorim o avtorjih, ker na moje pisanje ni vplivala samo poezija, ampak vse literarne vrste, morda še najbolj proza. Kar se tiče slovenskih pesnikov, bi rekel, da je imel name največji vpliv Dane Zajc, potem Svetlana Makarovič in v zadnjih letih Janez Ramoveš. Od tujih pa predvsem T. S. Eliot s svojo Pusto deželo in Wislawa Szymborska ter Tadeusz Różewicz. Vsekakor so močno vplivali name naslednji avtorji: James Joyce, Vladimir Nabokov, William Faulkner, Cormac McCarthy, Arundhati Roy, Toni Morrison, Mario Vargas Llosa, John Banville, Graham Swift, Michael Ondaatje, Günter Grass, Claude Simon, Javier Marias, Ágota Kristóf, Olga Tokarczuk, Kristian Novak, Anne Enrigh in László Krasznahorkai.
- In za konec seveda Cankar. Ste ga veliko brali, razumeli, dojeli, poosebili, morda celo odklanjali. In zdaj Vam dajo to nagrado – mene osebno je zelo ganilo in sem si rekel, no, vendar le, no, nekdo, ki ni napisal kričave komercialno našepetane zgodbe, saj veste: uspeh, pijanci, droga, seksualni junaki, kriminal, s tem je preobtežena beletristika … Dve stvari vladata svetu, denar in hormoni. Potem pa vi prinesete na pladnju zven vzet iz tišine, prepesnjen v posebno resonanco. Zrelost pesnjenja ste dokazovali tudi skozi prevode, skozi novo pesniško zbirko, in zdaj že tretjo – Tuskulum, ki je ovenčana prestižno nagrado – Cankarjevo nagrado. O sami zbirki ste te dni najbrž že veliko povedali, marsikaj je slišati in prebrati. Zbirka sama zase pove več kot ti sitni sprašljivci, ki se kaj radi vesijo na slavo. Mene bolj zanima občutje ob tem, in Cankar, da.
Cankarja sem začel zares brat šele v srednji šoli, po tem ko smo obravnavali črtico Kostanj posebne sorte in roman Martin Kačur. Zaradi česar sem nato prebral cele Podobe iz sanj, h katerim se še vedno znova vračam. Omenjeni deli sta mi bili skupaj z njegovimi dramami tudi med najljubšimi slovenskimi literarnimi deli, ki sem jih takrat prebral. V času študija sem za izpit prečital ves njegov opus, zaradi česar sem odkril mnoga izvrstna dela, ki jih prej nisem poznal, tista pa, ki jih sem, so se mi pokazala v povsem novi luči. Predvsem črtice, ki mi od osnovne šole že niso bile blizu ter roman Na klancu, so me še le takrat zares nagovorili. Vsekakor pa me je najbolj impresioniral njegov roman Hiša Marije Pomočnice, ki je zame v tistem času predstavljal pravcato odkritje. Vendar sem šele kot učitelj slovenščine zares dognal Cankarjevo veličino, kajti če si primoran vsako leto več razredom vedno znova razlagati o istem avtorju in brati ista dela in te ta še zmeraj intrigirajo, potem je to velik dosežek. Kot sem že dejal na podelitvi Cankarjeve nagrade, da Cankar ni zgolj nenadkriljiv stilist, ampak tako kot vsi največji literati iz svetovne književnosti je zadel nrav svojega naroda. Samo ozreti se moramo naokoli in bomo v vsaki vasi, trgu ali mestu srečali Kantorje, Gornike, Grudnovke, Ščuke, Grozde, Jermane, Kačurje, Ferjane itd. Zaradi tega mi je v veliko čast, da je žirija med res izvrstnim izborom presodila, da Cankarjevo nagrado dodeli moji zbirki Tuskulum. Še posebej, ker je zbirka medbesedilno povezana s Podobami iz sanj, ki se mi zdi, da na mnogih ravneh močno odzvanjajo v njej. Nagrada mi pomeni res veliko, saj gre za potrditev za dolgoletno delo, ter da je bila prvič nagrajena poezija, ki je praviloma v primerjavi s prozo, spregledana.
Hvala Vam za izčrpne odgovore na vprašanja, ki jih je pripravil uredniki literarne revije Burjač.
Bojan Bizjak.