Davorin Lenko – Kresnikov nagrajenec

Foto: Jana Jocif

Davorin Lenko – Kresnikov nagrajenec

Pogovarjala se bova predvsem o ustvarjanju, o kreaciji zgodb. Generalije in vse drugo, tudi bibliografija je dostopno na internetu, Wikipedija recimo, stran Društva slovenskih pisateljev, Obrazi pokrajin, pa še se najde.

1. Začela bova v začenjanju. Rojeni ste bili na pomemben dan za Slovence, na dan ko se slavi kultura, povod zanjo pa je bil literat. Morda je v tem neka precizna usodnost. Kot navajajo internetni viri, prihajate iz Solčave, iz krajev, kjer je narava pokazala, kako okrutna zna biti. Kakšni so vaši spomini na te kraje, na otroštvo. In nam lahko zaupate, kakšen otrok ste bili, radoživ, potegnjen vase.

– Solčavo imam precej rad, tam je mir, narava je čudovita … Na neki način bo vedno moj dom. Kar pa se tiče otroštva, mislim, da sem imel takrat precejšnje težave, predvsem socialne narave – pa tudi glede samopodobe. V otroštvu se je vame zaredila tudi anksioznost, ki me pravzaprav nikdar ni zares izpustila, samo teme se spreminjajo. Bil sem sicer tih otrok, šibak, vseskozi bolehen, tudi nekoliko debelušen … Zapiral sem se v svoje svetove, bral, gledal tv, poslušal glasbo, igral računalniške igre … Najbrž sem veljal za čudaka. Mogoče še vedno.

2. Srednješolsko obdobje Vas je na nek način opečatilo, vam dalo nekaj humusa za umetniško rast, zagotovo. Kdaj ste začutili v sebi ta gon po zgodbi, po pisanju.

– Srednja šola je definitivno pustila pečat, a nič kaj lep. Zdaj, ko je mimo, se iz tega lahko šalim, ampak večino časa se mi zdi, da sem navigiral med alkoholiki, heroinskimi odvisnki in šolo, ki me ni zanimala. Sem pa v tistem obdobju našel metal glasbo, ki mi je nekako dal vsaj neko oporno točko v svetu. Sicer sem hodil na ekonomsko šolo, tako da ne morem ravno reči, da me je srednja šola kakorkoli umetniško izoblikovala. Je pa res, da sem tam vzljubil excel in v tem programu si vodim vse možne evidence od financ do bibliografije in CV-ja.

3. Ko ste se odločili za študij, ki je usodno zvezan s knjigami, ste zagotovo že nosili v sebi plimo zgodb. Se spomnite, recimo, prve novele, pesmi …

– Mislim, da sem prvi tekst napisal v prvem razredu osnovne šole, šlo je pa za neko pesmico. Malo bolj vestno sem pričel pisati okoli petega razreda osnovne šole, takrat že prozo. Od takrat dalje v bistvu nikoli nisem prenehal pisati. Med potencialnimi mentorji v šolskem sistemu nisem našel podpore in sem bil bolj ali manj prepuščen samemu sebi. Kljub temu, da sem bil zaradi tega pogosto zagrenjen, pa moram zdaj, s časovno distanco priznati, da je bilo to najbrž dobro. Mogoče sem zato bolj razvil nek svoj glas. To sumim. Tega si želim. Vedeti pa ne morem.

4. Želja po pisanju je dozorela in Vas vsebolj klesala v pisatelja – temu primerno ste najbrž prilagodili tudi življenje, ki vam je nastavljalo spotike, a ste, vse tako kaže, s pisanjem dosegli neko ravnovesje v sebi.

– Ravno zadnjič sem nekje zapisal, da pisanje ne reši naših težav, nam pa pomaga bolje postavljati vprašanja. Ne verjamem v neko neposredno terapevtskost pisanja, zato ne morem reči, da sem s pisanjem našel kakršno koli ravnovesje. Moje delo mi je včasih v veliko veselje in spet drugič mi je v čisto muko. Po eni strani se zaradi njega pojavljajo konflikti in po drugi pomiritve. A to najbrž velja za vse vrste del.

5. In potem pride čas, ko Vas navrže na svetlo obalo slovenske literature, roman, prvenec Telesa v temi, odmevno stopi pred nas, Vi pa prejmete Kresnikia. Ste v sebi slutili, da ste namenjeni upoštevanju na taki ravni.

– Niti približno. Bil je zelo zanimiv občutek, saj sem bil prej popolnoma nepoznan. Človek seveda sanjari o vsem možnim, a sanje so eno, takšno priznanje pa nekaj povsem drugega. Nagrada mi je odprla kar nekaj vrat, ki bi bila sicer mogoče zaprta še leta in leta.

6. Kaj vam je dala ta nagrada, Kresnik?

– Voljo in pogum, da grem naprej. In dlje. Tudi tematsko, izrazno. Na neki način vedno rad preizkušam meje. Glede na tematiko, me še dandanes preseneča, da je bil prvenec tako dobro sprejet. Pa tudi ostale knjige, ki so Telesom sledile. Ne morem reči, da sem se kadarkoli posebej brzdal. Tekst me odnese, kamor me odnese. 

7. Pa se pomudiva pri samem ustvarjanju. Pri Vas se je razmahnilo v več smeri, eno je romanopisje, drugo je kratka proza, poezija. Seveda je treba omeniti, da ste se ukvarjali tudi z glasbeno kritiko, dokaj uspešno, tudi esejistika vam ni tuja, še dramskih tekstov se lotite. Pa me zanima, katera zvrst pisanja vam daje največ tiste notranje tolažeče ovednosti.

– Primarno se smatram kot prozaista. Roman in kratka zgodba sta literarni zvrsti v katerima se počutim najbolj suveren. Najbolj »doma«. Se pa seveda rad ukvarjam tudi z drugimi zvrstmi. Ni vsaka ideja za prozo. Nekatere bolje delujejo recimo v poeziji. Ali dramatiki. Včasih je težko reči, dokler ne poizkusiš, in vidiš, da nekaj v formi, s katero si začel, sploh ne deluje. Zgodilo se je, da sem romana, ki mi ni uspel, koncu »recikliral« v cikel desetih pesmi. In je delovalo.

8. Kakšni so Vaši kreativni postopki. Kdaj najraje pišete, so to nočne ure, je to dopoldan.

– Včasih sem bil nočni tip človeka, zdaj pa že kakšnih deset let najraje in (upam) najbolje pišem zjutraj. Kadar imam veliko dela vstajam ob šestih ali celo petih zjutraj. Takrat sem najbolj fokusiran, neobremenjen. Sicer pa sem sposoben pisati ob vseh urah dne, le čas in voljo je treba imeti.

9. Velikokrat popravljate svoje tekste, ali pa morda eruptivno napišete in pustite tekst zoreti. Teh ustvarjalnih praks je toliko, kolikor je pisateljic in pisateljev. Kako je s tem pri Vas?

– Odvisno od teksta do teksta. Rad delam »na suho« in to v velikih količinah, a potem je treba to urediti, pogosto strniti, marsikaj pobrisati, reducirati tudi celo stran na dve vrstici … Pustim, da me vodi tekst. Da mi govori. Tudi nikoli ne pišem od začetka proti koncu. Vse skupaj najbolj spominja na sestavljanko. Zelo razdrobljeno.

10. In vonj prve knjige. Se spomnite trenutka, ko ste jo prvič vzeli v roke. Ste jo šli iskati na založbo, ste jo dobili po pošti. Kaj se je takrat zgodilo.

– Prav o tem sem pred kratkim pisal za portal AirBeletrina (https://airbeletrina.si/kdaj-izide-knjiga-in-zakaj-tako-veliko-casa-zres-v-prazno/). Ampak na kratko: zgodilo se ni ničesar. Precejšni non-event. Premiki se zgodijo prej. In mogoče pozneje. Če pa bi moral izpostaviti en občutek, ki bi opisal trenutek, ko sem v roke prijel mojo prvo knjigo, bi to bilo olajšanje.

11. Kolikokrat so Vas založbe zavrnile?

– Ne ravno velikokrat. Telesa v temi so bila izdana pri drugi založbi, kateri sem poslal rokopis, s tem, da od prve niti nisem dobil odziva, tako da težko rečem, da je sploh šlo za zavrnitev. Zavrnjen je bil tudi roman Cona, kot posledico tega pa sem napisal roman Triger. Letos pa je bil nekajkrat zavrnjen tudi nek esej, to pa je, mislim, vse. Telesa v temi so bila potem zelo uspešna, in tudi Cona in esej sta bila pozneje objavljena, le da ne v takšni obliki kot je bilo načrtovano. 

12. Zdaj ste že zadosti prepoznavni, verjamem, da nimate problemov z založniki. Pa vendar, kako vidite vso to glorifikacijo okrog pisanja in pisateljev, pisateljic. Zdi se, da se še nismo naučili, da je knjiga vrednota, da je pisanje trdo delo in da bi morali ustvarjalke in ustvarjalce spoštovati, pravilno vrednotiti, ne pa glorificirati.

– Te glorifikacije nikdar nisem maral, čeprav mogoče bolj kot za živeče avtorje drži za že pokojne klasike. Umetniško delo je vsekakor treba ceniti in včasih se zdi, da je res premalo cenjeno, a tu se pojavi velika težava. Namreč: umetnost je izrazito subjektivna in jo je zato nemogoče vrednotiti z objektivnimi kriteriji. Kako potemtakem vrednotiti umetnost, sploh če ni del prostega trga? Ne vem. Pojma nimam. Kritike objektivno niso izmerljive, odzivi bralcev pa prav tako ne … Kaj pa potem še ostane?

Opažam pa, da se odzivi ljudi, ki jih spoznam na novo, jim povem, s čim se ukvarjam, delijo na dva pola. Na eni strani so ljudje, ki se jim to, da se ukvarjam izključno s pisanjem, zdi super in imajo kup iskrenih vprašanj, po drugi pa me nekateri gledajo, kot bi bilo nekaj resno narobe z mano. 😀

Skratka: nekega osnovnega spoštovanja si seveda, kot najbrž vsak, želim, glorificiranja ne prenesem, vrednotenje pa pač je, kakršno je. Načeloma menim, da je za umetnike pri nas sorazmerno v redu poskrbljeno. Daleč od idealnega in vem, da je to »šport«, s katerim se marsikdo že iz čisto finančnih razlogov ne more ukvarjati, a poizkušam se zavedati tudi, da bi lahko bilo veliko, veliko huje. In marsikje je.

13. Kaj pa literarna kritika, tudi ta Vas je priznala. Se vam zdi, da smo kritiško še močno podhranjeni, ker ni moč prebrati tudi negativnih kritik avtorjev, ki včasih res izdajo dela, brez nikakršnih presežkov v smislu estetike in izpovedne moči, pa se nihče ne upa tega povedati ali zapisati. Ker spremljam literaturo že trideset let, še nisem prebral negativne kritike – sicer, kdo jo pa bi plačal. Tu se mehanizmi ustavijo. Vaše mnenje torej?

– Oh, obstajajo negativne kritike 😀 Obstajajo tudi zelo slabo napisane ali utemeljene kritike. Obstaja tudi kombinacija obojega. Včasih se s težavo zadržim, da se ne odzovem. Do zdaj se še nisem. Načeloma velja, da se avtor naj ne bi zapletal v utemeljevanja ali celo prepire s kritikom, kar mogoče moralno nekako razumem, a dejstvo je, da je kritika dokument, ki je bolj ali manj vsem na očeh in če vidiš, da kritik ali kritičarka strelja mimo ali te celo žali, se to čuti kot nekakšen madež glede katerega ne moreš ali smeš storiti ničesar.

Mislim, da je glavni problem literarne kritike pri nas kadrovske narave. Opažam, da se s kritiko veliko ukvarjajo ljudje v dvajsetih, tridesetih letih, potem pa pogosto to početje opustijo. Tako žal marsikomu manjka kilometrine. Mogoče bralske, mogoče izkustvene … In zato se takšni teksti opirajo na velike (prevelike) besede in ideje … Vem, ker sem bil sam prav tak.

Ampak, da se razumeva: v življenju sem dobil več pozitivnih kot negativnih kritik. In tudi z utemeljeno negativno kritiko nimam težav. Navsezadnje gre za izmenjavo mnenj, za dialog. Takšna kritika lahko avtorju dejansko pomaga, ga spodbudi k razmišljanju, ga prisili, da sam sam sebi argumentira določene odločitve.

Skupni imenovalec slabo napisanih in slabo utemeljenih kritik pa je ta, da skoraj brez izjeme vedno povedo več o njenem ali njegovem avtorju kot o delu, ki ga obravnavajo. O njihovih zadržkih, predsodkih in fiksnih idejah, kako bi nekaj moralo biti. To me zabava. Tudi to je dialog.

14. Kako vidite stanje slovenskega jezika, zdaj, ko že umetna inteligenca spodobno piše spise!? Ja, in kaj Vi menite o tem buhtenju umetnih domislekov, digitalno zgodbarjenje – lahko posnema dušo?

– Iskreno se s tem ne ukvarjam in me ne zanima. Z umetno inteligenco se občasno rad igram tako, da generiram slike, večinoma akte, glede besedil pa me to sploh ne zanima in nimam mnenja.

15. Tematike, ki Vas obsedajo, so tudi umori – monodrama je bila uspešno postavljena na oder leta 2019. Bi kaj več rekla o tematikah, ki Vas pisateljsko prevzemajo. Zdi se, da so psihološke teme in telesnost neka osnovna substralna snov, ki Vam daje potenco pisca.

– To se bo mogoče čudno slišalo, če tako povem, ampak če oklestim leporečje, so me vedno zanimale res osnovne teme človeka: seks, nasilje in duh. Duha je v tem primeru treba razumeti kot »duhovno«, tisto s čimer in k čemer človek stremi onkraj fizičnega obstoja.

Rečemo recimo: intima. Na kaj pomislimo? Na ljubezen, bližino, erotiko …? Seveda. A tudi nasilje je lahko zelo zelo intimno. Znotraj teh velikih tem in velikih vprašanj me zelo zanimajo njihove interakcije, trenja. Tam se dogajajo zelo zanimive stvari, ki pa so lahko mejne, problematične. Vse ostale teme, ki me zanimajo in o katerih pišem, se mi zdi, da so samo podtoni ali odtenki seksa, nasilja in – zavoljo super citata – Boga. Sliši se kot naslov country komada, ne?

16. Za konec, kaj je trenutno v računalniku, kaj se snuje?

– Trenutno pišem dve knjigi. Tu ne bi šel v prevelike podrobnosti, da ne bom do kakšne izjave pozneje čutil odgovornosti, kar pa lahko rečem, je da je ena od njiju je biografija in druga zbirka kratkih zgodb, a z močno okvirno zgodbo, kar jo bo knjigo mogoče celo približalo romanu. Naslov slednje je Goli objem. Mislim, da je dober naslov. Za ostalo pa bomo videli.