Darilo

Zrak je čist in Benetke pometene. Dvigajoče se dopoldansko sonce odseva pestre pastelne odtenke na pročelja meščanskih hiš in njih sence po trgih in ozkih ulicah. Nad mestom se skozi meglico blešči pojemajoča jutranja zarja. Skupinica petih turistov se poigrava z mislijo, da se sprehodi po širokih stopnicah navzdol, ki na Bacino Oresolo  prosto vodijo v vodo. Ob njih je parkiranih šest gondol, ki tu, za hrbtom Piazzze San Marco, pričenjajo svoje turistične vožnje. Po poteh je vzdolž kanalov posutih nekaj domačinov, da v dopoldanski naglici postorijo vse potrebno, preden se zgubijo med turisti.

Na majhnem obokanem mostu stoji fantiček. Povzpet na prstih in naslonjen s komolci na kamnito ograjo, se povzpne še malo višje. Bradico steguje naprej, da zvedave oči lahko srkajo dogajanje na gladini. Otroška domišljija mu zbeži pod vodo k ribam. Kako se imajo v Benetkah fajn. Imajo progo. Veliko proge. Po podvodnih cestah med hišami lahko vozijo rely. Ta mičkene ribice, se lahko prehitevajo v gužvi, ko dirkajo naprej. Ta velike in debele se pa ne morejo. Ena za drugo dirkajo. Na ovinkih morajo pazit, da fajn obvozijo, da se na vogalu ne podrgnejo pri strani. Wruuuum! Hmm prav lahko bi se zgodilo, da bi se Biserni kit iz pravljice tukaj zagozdil. Potem bi se s svojim zlatim rogom rešil. Zvedavost je želel deliti s svojo mamo, ki je v lahkem prehodnem plašču stala ob njem, z mislimi potopljenimi v barviti jutranji zarji na obzorju.

„Mami, mami, kolk velike ribe živijo v benetkah?“ Mama spusti pogled in se nasmehne. Fantiček  ugotavlja dalje, da je njegov scenarij popolnoma možen. Ja zataknjen kit bi se rešil. Tjale dol v tisti  kot bi se zatekel in si v baru privoščil vročo čokolado s smetano. Upam, da me moja mamica pelje tja. Je zaokrožil ribjo dirko in pogoltnil slino, ki mu je ob risanju čokoladnega prizora stekla med mlečne zobke.

S podobnim barom, v katerem se mladi sanjač packa s čokolado, se ponaša vsaka večja evropska prestolnica. Mladi ne obiščejo mesta, da ne bi vstopili vanj in si kupili majice z napisom Hard Rock Cafe Vienna, Hard Rock Cafe Lisbon, Hard Rock Cafe London, … Ti muzeji v malem nudijo raziskovanje glasbenega dogajanja in rokerje popeljejo v kraj in čas rokovske scene. Mladi par sedi za visoko okroglo mizico na barskih stolih ob steklenem izložbenem oknu. Bar se odpira pozno. Zaposleni še pripravljajo vse potrebno za poln turistični dan. Sta prva obiskovalca ob prvi jutranji kavi. Oba v usnjenih jaknah in dolgih las. Mladenič ima tesno spete na dnu zatilja v kodrast čop. Dekletu pa v svetlem snopu padajo prek ramen, čez polovico hrbta in onežijo njen darkovski stil. S pogledom   objema slike in rekvizite glasbenikov, ki skupaj z muziko vdihujejo prostoru osebnost.

„Matjaž poglej! Madonina obleka! Fucking dober kos! Si me predstavljaš v njem?“ Nagajivo jo je pogledal in jo z nasmehom pobožal čez močne obline: „Ja Maruška, kot izrezan je zate!?“ Z narejeno užaljenostjo je našobila ustnice. Kolk je lušna, ko se namrdne, si je priznal in ji poznavalsko pritrdil: „Ta seksy košček oblačilca je Madonna nosila na koncertu v Avstraliji leta 93.“ Razplamtela se je: „Je to tisti slavni Gilie show, ki je bil mešanica sexy – rokovskega koncerta, pomešan z modnim šovom, karnevalom in tudi kabarejem in burlesko?“ Pokimal je. Razglabljujoče je vprašala: „Je njen kostum v Benetkah zato, ker se je na koncertu Madonna večkrat preoblekla in so na momente res bili že podobni beneškemu karnevalu?“ „Ah ne no, bjondica. Če se ne motim ga je zdizajnirala Italijanska modna hiša Dolce & Gabbbana.“ „Kako pa vse to veš?“ je  ljubosumna in ponosna istočasno na svojega novega fanta. Dobro sem izbrala, z vsakim dnem se bolj izkaže, si je potrdila. „Strici so mi povedali,“ je skrivnosten Matjaž. Prime jo za roko in pomigne skozi okno, kjer se pod mostičkom ravno pokaže kljun čudovite gondole.

Gondoljer je originalen. Črni lakasti čevlji na vezalke na katere so prislonjene hlačnice črnih uniformnih hlač. Ohlapne in z všitimi gubami še razširjene v bokih. V pasu so zaključene s tesnim, širokim, živo rdečim trakom iz blaga, ki postavi pridihne vzvišeno držo. Od debelega dekorativnega vozla dalje se po stegnu spuščata konca traku. Vanje je zatlačena oprijeta, klasična modro – belo črtasta, mornarska majica s kratkimi rokavi, katere ovratnik je prekrit z rdečo rutko, spredaj zavezano na vozel. Izpod njih se nadaljujeta dve krepki porjaveli roki, ki držita dolgo bukovo veslo vpeto v posebno ležišče, in spretno usmerjata turistično atrakcijo. Figura se navzgor zaključuje z oglatim slamnikom, okrog katerega je ponovno zavezan rdeč trak, ki plapola iz njega.

Ponosno stoji na svojem plovilu, ki mu predstavlja pol … kaj pol … celo življenje. Leta sonca in vetra med kanali so mu zarisala temne brazde na obraz. Goste debele ščetine, lepo oblikovane, srednje dolge brade in krajših brkov, jo ščitijo po svojih močeh. Turistom paša za oči njemu pa košček kruha in živež za družino. Le redko še opravil pot, ki jo sam imenuje koristna in pelje prave domačine Benetk po svojih poteh. Prav iz take poti se sedaj vrača. Začel je zgodaj, ko se turisti še niso namnožili. Povezovanje z domačini ga osrečuje. Kljub letom njegove modre oči živo sijejo izpod svetlega slamnika in vabijo na vožnjo. Turistom rad pripoveduje o skritih zgodbah Benetk in srečen je lahko naključni turist, ki ga po beneških kanalih zapelje Rodrigova gondola. Po izgledu ne odstopa dosti od drugih. Dolga in ozka. Črna, v spomin na epidemijo kužne bolezni, ki je v oddaljenih krutih časih zdesetkala benečane. Po vodni gladini drsi po kratki vodni črti, da je upor kar se da majhen. Sprednji in zadnji konec se kot lunina krajca dvigata iz vode navzgor. Kovinski ornament na kljunu čolna služi kot odbijač, okras in za protiutež gondoljerju, ki stoji na krmi. Le ta je na levi strani plovila, ki je asimetrično nekoliko daljša od desne in s tem omogoča Rodrigu, da lažje ohranja smer.

V notranjosti je skromna kabina za potnike. Fantkova mati se je s pogledom usidrala na prazen, v zlato blago oblečen dvosed. Prazno je bilo tudi njeno srce. Neprestano spominjanje na hipno odrezano ljubezen, so ji krhale zdravje. Oh kje so časi, ko sva se na poročnem potovanju peljala prav z Rodrigom. Še vedno je isti. Življenje mu teče tako kod takrat. Za samotarja, kot je ta čolnar, ni nobene razlike. Danes ali jutri, leta naprej ali nazaj. Jaz pa vsak dan neusmiljeno čutim teh polnih sedem let razlike. Danes ima Matic sedem let. Takrat pa še niti vedela nisem, da je z mano v trebuščku. Marco, ko bi ti le lahko povedala, da imaš sina. Naj ti to sporočilo odnese vetrič, ki ošvrkne gondoljerja pod klobukom, … naj ti ga v ljubezenskem stikanju glav izklepeče zaljubljeni par v Hard Rock Cafeju … Mati prime fantička za roko. Bolečina v bolni nogi ji izstisne tih stok iz prsi, ko počepne k njemu. Njen dolg plašč poboža segrevajoča se tlakovana tla Ponte trona o de la Piavola. Zazre se mu v žive črne očke in reče: „Sedem let, Matic, sedem let so dolge ribe v Benetkah!“  Ljubi svojo mamo. Tiho in večino časa zamišljeno, a ko ga pogleda, se čez njen obraz vedno raztegne dolg, nežen nasmeh. In razigranih idej ima vedno na pretek. Sproži ročici okrog materinega vratu. Njeni objemi so tako topli. Stiska ga k sebi in nežno poljublja otroška lička.

***

„Mama, pridruži se nam. Kosilo je!“ je zaklical Matic iz kuhinje. Dokončala sem kamnit stebriček mostu, kjer se je barva iz obrobja proti notranjosti iz sive prelivala v belo. Zadovoljna sem bila, kako sem z oranžnim odtenkom ujela jutranjo svetlobo. Zamenjala sem čopič, poudarila rdečo rutko, pas in trak na gondoljerju in z majhno pikico dodala Maruškinim našobljenim ustnicam erotičnost. Oh, ne le Rodrigo in zaljubljenca … tudi jaz sem lahko srečna za svoje življenje. Bolezen zelo počasi napreduje in mirna roka mi dobro služi. Danes ima Matic 17 let.

„Prosim Matic, pridi me iskat. Kolo vozička se mi je zataknilo,“ sem se zlagala. Takoj je pritekel. Gibčno, z zamahom roke sem ga ujela za rokav: „Pridi Matic. Vse najboljše za tvoj rojstni dan.“ S celotnim telesom sem mu pozornost usmerila na mojo risarijo, ki je stala na stojalu in s tem pokazala, da je darilo zanj. Pogledal je sliko, prvič brezbrižno, trenutek za tem pa je prepoznal vsebino: „Waw mami! Hvala. Tole je pa kul! Spomnim se Benetk. Takrat na tistem mostičku si mi rekla: ¨Tata je za vedno odjadral z galebi.¨ In spomnim se vroče čokolade s smetano, ko sem bil v Hard Rock Cafeju najmlajši obiskovalec.“ Objel me je in na kratko sem ga privila k sebi, kot majhnega otroka.

Stopil je za mano, prijel za ročaje vozička in me, kot bi vozil rely po Benetkah, vihrajoče odpeljal za obloženo kuhinjsko mizo, kjer je že praznovalo vse polno mladine.

Slika je v tišini obstala na stojalu in živo risala pretekli trenutek beneškega jutra.