Dagon

“Vrniva se.” Knorr me pocuka za rokav. “Nevihta bo.”

“Ne še.” Prva nevihta nikoli ne udari pred zgodnjim popoldnevom, ker sonce šele takrat dovolj razgreje zrak. Moja Omega je kazala navpično črto, krog, dve utripajoči piki, še eno navpično črto in dva kvadrata, enega nad drugim. Črte se ves čas spreminjajo. Njihovo zaporedje sem si težko zapomnil, ampak zdaj vem, kdaj se bliža poldan, tudi takrat ko je sonce popolnoma zakrito za filcem rjavih oblakov.

“Poglej gor, Max,” zasitnari Knorr. “Pusti to svojo neumno Omego!” Svoji mali sestrici sem dovolil, da me kliče Max, ker ni mogla izgovoriti mojega polnega imena: MaxFactor, ko je bila majhna. Rad jo imam, čeprav je nadloga, zato ji popuščam tam, kjer drugim ne bi.

Ponosen sem na svoje ime. MaxFactor je resnična beseda. Beseda, za katero obstaja pisen simbol in gradivo v Knjižnici. Niso vse besede take. To vem, ker preživim večino svojega prostega časa v Knjižnici. Dosti ljudi se mi smeje, ker se učim o času in svetu, ki ga ni več. Idioti. Knjižnica je naš edini vir znanja.

Ponosen sem tudi na svoj lepopis. Večina ljudi – tistih, ki znajo pisati – napiše moje ime kot črn kvadrat z nekaj belimi črtami. Jaz pa sem na sprednji žep kombinezona znak napisal točno tako, kot se pojavlja v Knjižnici: črn kvader z zaobljenimi robovi in filigranskimi belimi oznakami.

“Ne sitnarit, Knorr. Dovolj časa je še.” Kopljem dalje, ker se nočem ukvarjati še z njenim strahom. Že svojo napetost težko krotim. Našel sem že šalotko in dve rdeči čebuli, ki so se skrivale v prhki zemlji. Z nekaj sreče bom prigrabil dovolj, da bom lahko zamenjal za zavitek elVite, ko bodo trgovci prišli po pridelek. Obstaja meja, koliko Marabela lahko človek še poje, preden se mu utrga. Saj gojimo tudi druge pridelke, vendar jih moramo skoraj vse zamenjati za semena za naslednje leto. Sanjač mi je nekoč pravil, da so na rastlinah včasih semena zrasla sama od sebe, a v Knjižnici o tem ni govora, tako da mu ne verjamem.

Grozeče prasketanje na nebu se združi v grom, ki me je usekal v ušesa. Mogoče je pa res čas, da se pobereva … Zgrabim vreščečo Knorr in stečem proti jamam. Oblaki drhtijo od statike, zasenčeni z oranžnimi bliski gorečih asteroidov. Planet se pogreza v oblak prahu in skal. Asteroidi niso dovolj veliki, da bi nas uničili, a vsak udarec v našo že tako uničeno atmosfero samo poslabšajo stvari in sprožajo supernevihte, ki rohnijo še tedne potem, ko planet zapusti območje Oblaka, oziroma tako vsaj pravi Sanjač.

Stečeva navzgor po hribu, do vhoda v jame, kjer živimo, ko svet parajo orkani. Eden od županovih mož me grdo pogledal, ko mi je odpre težka jeklena vrata. Kar počasi, saj ne da bi nama prah lupil kožo s telesa.

Čeprav je prva votlina največja, je nikoli nisem maral. Tukaj držimo OldSpice v ogradah, zato smrdi do nebes. Enega sem nekoč poskusil zajahati, na pravilen način, kot to počne moški na Knjižnični enoti: obrnjen proti repu, vendar me je butasta žival vrgla po tleh. Zaslužijo si, da bi jih pojedli, vendar potrebujemo njihov gnoj, sicer ne bi nič raslo v pesku, ki ga za sabo pustijo viharji. Pa tudi pluge in vozove vlečejo, ko se jim ravno zljubi. Sanjač pravi, da so naši predniki redili tudi druge živali, recimo velike rjave z rogovi, ki so izdelovale Meggle v vrečah pod svojimi trebuhi, čeprav mislim, da je to samo ena njegovih fantazij.

S Knorr se ustaviva pri koritu, da bi si napolnila steklenici. Čudno, skoraj prazno je bilo, in zvok drveče vode iz razpoke pod mostom je bolj oddaljen kot običajno. To mora biti zaradi tistega groma – na pol sem gluh. Gore so polne vode, zato je ne bo zmanjkalo. Kar je dobro, saj je na površju ni nič. S podzemnimi zalogami namakamo polja, pa tudi prodajamo jih. Trgovci pridejo s svojimi konvoji Caterpillarjev, mi pa zamenjamo vodo za nadomestne Philipse, ko se nam tisti v Knjižnici pokvarijo, ali za Shell, ki ga potrebujemo za razsvetljavo jam, ali za Browninge za županove može. Duracell za mojo Omego stane dvajset cistern vode, skoraj petsto pa jih moramo dati za sodček Shella, ki ga porabimo v enem mesecu.

Knorr je že pozabila na grozno nevihto. Steče v naslednjo votlino, kjer vsi živimo in spimo. Sanjač vse dneve preživi tu, a njemu je vseeno. Ker je slep, ne more uporabljati Knjižnice. Kar mu manjka na znanju, zna nadomestiti z domišljijo. Knorr počene na tla, v gručo otrok, ki požirajo njegovo zgodbo. Poznam jo: konča se s pravljico o oddaljenem planetu, oblečenem v modro in zeleno, s čistim nebom in belimi oblaki in morji in nežnim dežjem in gozdovi.

“Tisoče in tisoče ljudi se je vkrcalo v rakete,” tako pravi Sanjač SpaceX-om, “in zapustilo planet. Zbrali so se v vesolju in združili vse rakete v eno samo vesoljsko ladjo.”

Pripoveduje jim otroško verzijo, brez morečih podrobnosti, ki jih razkriva starejšemu občinstvu v dolgih nevihtnih nočeh, ko zaradi bobnenja kamenja, ki buta ob vhodna vrata, nihče ne more spati. Otrokom ne pove, kako so SpaceX-ovci izčrpali skoraj vse naravne vire na planetu, da so zgradili svoje ladje. Ali da je toplota iz njihovih raket popolnoma uničila atmosfero in sprožila prve supernevihte. Ali da je gradnja vesoljske ladje v vesolju za sabo pustila kupe smeti in nešteto asteroidov, ki so se izmaknili zajetju, iz česar je nastalo minsko polje skal in kamenja, v katerega se enkrat vsako leto pogrezne naš svet.

Včasih sem spraševal svoje starše, zakaj naši predniki niso odleteli na SpaceX-ih, a mi niso odgovorili, samo sitni so postali. Enkrat mi je mama zabrusila, da niso bili rojeni pod pravo zastavo, zato jim ni bilo dovoljeno oditi. Ne vem, kaj je bila zastava, a morala je biti nekaj mogočnega, kot Bog, ki lahko odreja usodo.

Včasih sem sovražil tiste ljudi, a zdaj ne več. Prepričan sem, da se je njihova ladja pokvarila in da so umrli v mrazu vesolja. Mi smo na boljšem.

“Ladjo so usmerili proti najsvetlejši zvezdi na nebu,” je Sanjač zaključeval svojo pravljico, “Formalhaut so jo imenovali, in zapustili Zemljo da bi naselili nov planet, Dagon.”