burjac@ajd.sik.si

Cvetanija16

Aja je stala ob oknu in kar ni mogla mimo slik, ki jih je v prejšnjih dneh videla – kako so mrtve odvažali na novo pokopališče. V mestu je bila prava panika. Grof je jezno hodil po svoji veliki sobani, kjer je po navadi sprejemal uradnike in kjer je tajniku narekoval odloke. Vsak dan je dal zapisati katerega. Čukaš pa, ta, ki je vse vedel o tej bolezni, ta se je najbolj bal. Ostajal je v nadstropju, tja sta zdaj smeli samo dve služkinji, ki sta spali v podstrešnih sobah in nista smeli zapuščati gradu, v nobenem primeru. Strogo so prepovedali mačkom vstop v grad, strogo so nadzirali, kdo hodi ven in kam. Učitelj trenutno ni smel na grad, tudi tisti za klavir ne. Vse je bilo tako pusto, še Mitze ni smela v nadstropje. Aji se je zdelo, da se je vse ustavilo. Ob dopoldnevih je včasih k njej prišel Čukaš, da sta ponavljala šolsko snov, malo vadila matematiko – zdaj je že obvladala ulomke in prve enačbe; te so se ji zdele skrivnostne. Navdušena je bila nad tem, da najdeš številko, ki se ti skrije. Takole je stala in še kar ni mogla dojeti, da ne sme ven, da ne sme do mačkonov, ki so se občasno še vračali v mačjo kajžo. Seveda govorice niso pozabili. Povedali so ji celo skrivnost, da so krive podgane za kugo, ker da redijo bolhe na sebi, te pa potem pikajo ljudi in jih okužijo. In tako naj bi sestavili pravo mačjo vojsko, ki bi se spravila nad trške podgane in vse miši v trgu in oklici. Toma so določili za generala. Zadaj za gradom so imeli vežbališče, kjer so izkušeni starejši mački kazal spretnost, kako podgani pregrizneš vrat in jo ugonobiš. Ker so vedeli, da samo Aja obvlada mačjo govorico, jo je neko jutro povabil k sebi Lojtze, ta je bil zadolžen za organiziran boj proti tolpam, ki so izkoriščale to stanje, to malo vojno proti kugi. Govorilo se je, da je v mesto zanesel kugo nek popotni trgovec, ki je vročičen spal v gostilni, po nemarnem bolezen prenesel na tamkajšnje osebje, od tam pa je šla pot naprej, vse do tam, ko so bolhe prešle na podgane, potem pa je bil krog sklenjen. In Tom je prejel častno nalogo, da postane mlad general, to pa zato, ker je prihajal z gradu, se ve. Neki večer se je ustavil ob vratih, zavedajoč se, da gor ne sme. In je vse to zaupal Aji. Lojtze se je posvetoval s samim grofom, pa še Čukaš je svetoval, da se organizira mačja vojska, da se načrtno redi mačke in se jih da v posebno šolo, ki bi jo nadziral Lojtze, zdaj že poučen, kako se sme sporazumevati s Tomom in ostalimi mački – prej, dajte no, prej je tudi katerega brcnil, če je tako naneslo. Zdaj je bilo zapovedano, da se mora v celi grofiji spodobno obnašati do mačk. Kuga je najprej prišla od morja in se počasi selila tudi v notranje dežele kraljevine Rastibor. Drugje so se na to temeljito pripravili, ustanavljali so mačje šole, tudi Dor in Run sta dobila svoja okrožja, kjer sta poveljevali mačji vojski. In so bili uspehi, so bili. Tisti tujec, ki naj bi prinesel bolezen v mesto, je bil zažgan, pepel pa so raztrosili v majhno reko, ki je oklepala trg. To ni kaj dosti pomagalo, bolezen se je le širila. Malo pred deseto je potrkalo na vrata. Aja, naveličana gledanja dežnih kapel in lahne meglice nad trgom in reko, je samo rekla: »Naprej.«

        »O, dober dan, mlada dama. Danes, veste, kako naj vam to povem, da vas le ne bi preveč prizadelo, danes veste, sem dal pripeljati lesene zaboje, da jih napolnim s stvarmi. Kot menda veste, kuga počasi odjenjuje, no, ustavlja se.«

      »Kako to mislite, da se ustavlja?« Aja ni povsem razumela.

      »Ja, ustavlja se, dobesedno. Bolnih je manj, podgan videvajo manj, umrl ta mesec še ni nihče, tako to je. Kliče me nova služba na univerzi v Padovi, kamor so me povabili, da bi to zimo predaval mladim ljudem – o filozofiji narave. To, veste je moja specialnost. Premladi ste še, da bi to razumeli. Danes torej, se poslavljam. Popoldan, takoj po kosilu, pride pome kočija, ki me bo peljala dol proti morju, od tam bom šel z ladjo. Pravijo, da je kuga tudi tam ponehala.

        »Odhajate,« se je Aji zaletelo, da je zakašljala. Na nek način se je nanj navezala, veliko zgodb, veliko znanj, je bilo moč dobiti od njega.

      »Da, da, pravilno ugotavljate, odhajam. Ne morem reči, da za vedno. Zagotovo se bom na vašem gradu še oglasil, kajti ljubeznivi gospod grof so strašno pameten mož in sva imela zelo koristne pogovore. Takega moža ni, vam povem, tako načitanega, toliko ve in tako modro ravna s svojimi podložniki, ki pa včasih ne znajo tega ceniti, žal. No, takole. Prosil bi vas, da bi,« je bil Čukaš zadregen.

      »Česa me prosite?« je Aja vprašala in se usedla na posteljo.

      »Vem, da ta teden še veljajo strogi ukrepi, ne smete sprejemati obiskov, to vem, pa vendar, ko bo mimo prišla Mitze, bi ji hoteli dati zapečateno pisanje, ki sem ji ga namenil? Kakorkoli, ljuba mi je, zato sem ji pisal, ker osebno ne smem k njim, v njihovo stanovanje. Saj veste, da so gospod grof odredili, kako se smemo gibati in da so obiski še ta teden strogo prepovedani. Bi naredili to zame? Obljubiti pa morate, da pisanja ne boste razpečatili, toliko časti pa menda imate, kaj?« se je Čukaš razgovoril.

      »O, prav rada to naredim, prav rada. Kar dajte mi. Pod blazino ga spravim, nihče ga ne bo dobil v roke. Mitze bo že našla način, da pride, bodite brez skrbi. Naročila bom služkinji, ta pa drugi in tako to gre, zdaj, ko ne smemo nikamor. Mitze se bo znaša, ne skrbite,« je Aja ponosno rekla.

      »No, izvolite« je Čukaš ves rdeč rekel in ji dal pismo.

Še nekaj časa sta obujala skupne spomine, lov na metulje, in podobno. Končno se je Čukaš le poslovil. Aja je tesnobno gledala veliko kočijo, vso obloženo z zaboji, v katerih je Čukaš tovoril, redke kamne, posušene rastline, metulje, knjige, papirje in še druge reči. Majhen in debel se je skobacal v kočijo, poslovil se je od vseh, jim mahal. Dva vojaka na konjih, dva viteza v vsej bojni opremi, sta spremljala kočijo. Posijalo je sonce in se odblesknilo od sivkastih kovinskih čelad in od rjavordeče kočije. Dva para konja sta potegnila in so šli. Aja je kar malo zajokala. Neka praznina ji je nastal v zaprsju, neka čuda luknja. Ostalo ji je pismo. Usedla se je za mizo in razmišljala, kako bi bilo, če bi ga vendarle odprla. Vedela je, kako se to naredi, s svečo na lahno stopiš pečatni vosek, le toliko, da lahko razpreš, potem pa le gre. Ampak, kje dobiti vžigalice, te so bile res redkost. Služkinja je prižigala sveče tako, da je dala v plamen v kaminu kos trske in šla z ognjem od sveče do sveče. Pa se je spomnila, da je ob pepelu vedno še nekaj ogorkov, in če močno razpihaš … Skočila je h kaminu. In res, našla je oklešček, ki ni zjutraj zgorel. Pihala je in pihala, da se je naredil plamenček. Skočila je po pismo in čisto malo ogrela rdeč pečatni vosek, le toliko, da je popustil. Zdaj pa te imam, si je rekla, ko je ven izbezala rjav papir. Lepa Čukaševa pisava, zelo berljiva, rahlo nagnjena v desno. Poznala jo je, znala jo je brati, če je pisal v slovenskem jeziku, ki je bil običajen na gradu med služabniki, med ostalimi je nekaj veljala nemščina, tudi še latinščina, ki so jo obvladali: učitelj, glavni pravnik, deloma tudi še gospod grof. Mitze zagotovo ne bi razumela ničesar, saj komajda je znala gladko brati in pisati, od računanja pa se je naučila le seštevanja in odštevanja, malo deljenja in množenja. S tresočimi prsti, je razklenila in razgrnila pisanje. Z zardelimi lici si je pismo nesla do mize, ga razgrnila in brala.

Spoštovana Mitze.

Čas mojega bivanja v grofiji Cvetanji se je dopolnil. Kličejo me znanstvene obveznosti v daljno in vam zagotovo neznano deželo, tam so Firence, tam so Benetke, jaz pa grem na univerzo v Padovi. Zagotovo si težko predstavljate, da bi zapustili svoje domače gozdove, ki jih tako dobro poznate, in šli s takim kot sem jaz. Težko sem izprevidel, da si vas ne morem na noben način pridobiti, četudi je moje srce čudna ptica, ki si kar naprej išče pot do vas. Veste, vaša lepota je nekaj tako zelo naturalnega, da si težko predstavljam, da bom mogel še kdaj kaj podobnega uzreti. Resnično obžalujem, da moram v naglici zapuščati ta lep kraj, zdaj že skoraj očiščen kuge. Zagotovo se bo v vaših spominih kmalu znašlo veliko drugih reči in bom jaz morda samo še bled žarek. Najina prijetna klepetanja bodo šla z menoj, bodo za vedno v mojem srcu. In tisti najin sprehod ob koncu poletja, ko sva sedela pod veliko kopo sena in gledala daleč dol po lepi dolini. Gledala sva kmeta, ki je vozil snope slame, s katerimi bo potlej na novo prekril hišo. Omenjali ste, da vaš brat to še zna, da hodi po vaseh in ljudem pomaga prekriti hiše. No, takrat sem vam razlagal, kaj vse so včasih dali na strehe. In nagovarjal sem vas, saj sami veste, v kakšno zadrego sem vas spravljal, nagovarjal sem, veste. Izpovedal sem vam svoja goreča čustva, tako je pač bilo. In zdaj nepreklicno odhajam. Obljubljam vam, da vas ne bom nadlegoval. Upam, da me boste ohranili v lepem spominu, kljub tistem spodrsljaju, ko sem si vas drznil na hitro poljubiti. Saj bi vam lahko še na dolgo in široko opisoval, kaj se dogaja v moji glavi in v mojem srcu, a zdaj to nima smisla.

      Spoštovana, ohranite me v lepem spominu, tudi če sem sanjal, da bi mi bila nekoč žena in bi živela ob morju v moji lepi stari vili, ki jo zdaj upravlja moja postarna mati. Imeli bi lahkotno življenje, nič vam ne bi manjkalo. Če bi se vam zahotelo gozda, bi vas dal zapeljati, kadar bi si zaželeli in kamor bi si želeli. Ostale bodo samo moje sanje, vaše so zagotovo drugačne.

      Poljubljam vašo roko in se zares poslavljam.

      Vam vdani Čukaš.

Nič ne razumem, je zašepetala Aja, pismo skrbno zložila in ga spet zapečatila. Dala ga je pod blazino in se trudila, da bi malo zaspala. In res je zaspala, celo sanjala je. Sanjalo se ji je, da je pa zdaj ona v vili ob morju, bere knjigo in posluša valove. Prebudilo jo je trkanje služkinje, ki ji je naznanila, da mora k mamam zaradi dogovora, kako bo drugi teden z učenjem klavirja – konec je karantene.

Nekaj dni po odhodu Čukaša so se spet odprle vaške in trške gostilne. Ljudje so se spet srečevali, pili, plesali in bili veseli. Poskušali so novo vino in se smejali. Govorilo se je, da je grofija prišla ob pamet, da jo je zapustila najprej kuga, potem pa še pamet. Tako se je govorilo na trgu, tako se je šepetalo na gradu, le grofu so to zamolčali. Pa je sam slišal pijana hlapca, ki sta kidala gnoj, kako se smejeta, se tolčeta po kolenih in si dopovedujeta:

      »Porka duš, trda bo trda, zdaj smo ob pamet, o madona, zdaj smo pa ob pamet.«

       Grof je dal že zvečer sklicati vse pomembne može in jim naročil, naj se nemudoma kaznujejo vsi, ki bi govorili te nesramne reči, da je grofija prišla ob pamet. Uvedel je stražarsko uro, danes bi rekli policijsko od devete zvečer do šeste zjutraj. Po gostilnah je dal nastaviti prisluškovalce, ki so hiteli poročat na grad, kaj se ljudje pogovarjajo. Mnoge so oglobili, nekatere tudi zaprli, do pomladi pa se je vse pozabilo.

      Na pomlad se je Mitze oženila z enim od gozdarjev, Lojtze je šel v novo vojno, daleč na vzhodu, gospod grof pa so ostajali med svojimi cvetočimi nasadi in se začeli pogovarjati z drevesi. In spet so rekli, zdaj pa je še grof prišel ob pamet – grofija je dokončno izgubila pamet.

    Mater pa, glih zdaj, ko bi blo še tolk teh štorij. Ne, ne, tole, ob panet. Tipčk je šmiral z uno, no, z uno Mitze, divjo bejbo. Pa karantene pa to. Kje smo še mi? Čaki, kaj tle piše – aha, se bo nadaljevalo. A ja, bom prebiral zgodbe, ki jih je pisal Čukaš, odbite, o govorečih kamnih, pa o dolgi kači, pa o vitezu, ki je ubijal s posebnimi žarki, ja kul, no. Mater matko pišemo, test, u … Stari bo preveril vaje, moram delat, moram delat … Grofija je prišla ob pamet, ja sej, sej.

Glasovanje

Za oddajanje glasov morate biti prijavljeni.

Arhiv

Prijava na E-novice