Cvetanija 9

Tiger na otoku  

      Grof Cvetko je hodil po nasadu marelic, občudoval prve cvetove in malo zehal. To noč ni dobro spal, in kadar je bilo tako, so ga pustili, da si najde primerno razvedrilo. Najraje je šel sam, po tlakovani poti do sadovnjakov. (Pa ni bilo mogoče biti sam, ne, vedno straža, vedno.) Na desni so bili nasadi marelic in breskev, ti so prvi zacveteli. Lep je bil pogled na te nasade, lep. Rožnata barva je kar kričala v nebesno modrino tega jutra. Oba stražarja sta bila nekoliko odmaknjena in zlovoljna, ker sta morala v nerodni opravi slediti njegovemu veličanstvu, da si je ogledovalo cvetje. Tu in tam je kakšno vejo nežno upognil, se sklonil in od spodaj navzgor občudoval cvetje – rad je videl tak kontrast, to cvetje in zgoraj izčiščeno modro nebo. Nenadoma je zaslišal šklepet opreme stražarjev. Ozrl se je in videl, da je na drugem koncu še nekdo. Preveriti bo treba, si je mislil. Popravil si je volnen suknjič in zaklical stražarju:

      »Očitno nismo sami. Bi, prosim preverili, kdo se potika na spodnji terasi, slišal sem glasova, kakor da bi bil eden otroški. No, le, le …« Čez čas pride zadihan stražar in pove, da sta spodaj ob mizici, ki je na sončni strani, plemenita hči Aja in general Lojtze, malo naprej pa sedi Čukaš. Da imajo živahen pomenek.

        »O, zanimivo, zanimivo!? Pa ste se dali videti?« je grof vprašal stražarja, vsega težkega in zadihanega.

      »Ne, gospod grof, ne. Za koga me pa imate. Menda sem ja služil kot oglednik že kralju Rastiborju, to je menda znano gospodu grofu, ne?«

      »No, no, saj nič ne rečem, no. Vesta kaj, ostanita neslišna. Takole bom naredil, tukaj se bom malo zamaknil. Podložiti si bom dal ogrinjalo in poslušal, kaj se ti kujoni menijo. Preklemano me zanima, kaj se menijo, ko mojih ušes ni v bližini. No, ko ne vedo, da so. Lepo počasi sedita, pazita, da oprava ne bo delal hrupa, no, le, le. Tako, tako, zdaj pa še jaz. Prav dobro slišim. Južnik vleče in nosi besede sem gor, no, no. Oh, to bo zabava,« zašepeta. Čez čas pa: »Ja, seveda, sobota je in Aja nima šole. Po zajtrku se je kar izgubila, no … Zdaj pa, da slišimo.«

        »Gospod general, včasih pa le malo pretiravate s tem vašim junaštvom. Vtis delate, se mi zdi. Če vam smem oporekati, pa ne vzemite tega kot grajo, ste malo prej natolcevali, kako ste ukanili sovražnika s tem, da ste dali nanositi veliko slame in ste jo raztrosili tam, kjer naj bi sovražnik prijezdil. Potem ste jo zažgali, da ne bi mogel bližje. Vidite, tukaj pa logika odpove. Mar naj bi sovražnik preprosto kar stal in gledal, kako vi lagodno trosite slamo? Dajte no, bodite prizanesljivi do mlade dame, ki nikakor ni neumna,« se je Čukaš glasno razgovoril.

       »Kaj pa je to logika?« je Aja vprašala.

       »No, to je, kako naj vam rečem, to je sosledje mišljenja. Oprostite, bom drugače ponazoril. Logika je mišljenjska telovadba, da doženemo kaj je posledica in kaj je vzrok. Ko boste starejši, se boste menda zanimali tudi za filozofijo, o njej sva že govorila, pa boste več izvedeli, kaj je to logika. Recimo, zelo logično je, da če imamo luknjaste čevlje, nam bo voda vdirala vanje – logična posledica luknje v čevlju. Ko se nekateri dogodki nujno zgodijo zaradi predhodnih, že večkrat dogodljivih na enak način, ki puščajo vedno enake posledice, potem rečemo, da je logično. S to logiko, veste, je začenjal grški filozof Aristotel. O njem se boste poučili, ko bo na vrsti filozofija sama. Logika je na nek način pravilno sklepanje. Reciva, če pada sneg, potem je zunaj mraz, kajne?«

        »Aja, aha, že razumem, že razumem. Če pada dež, si moker, logično kaj?« se je zasmejala Aja.

        »Ah, življenje ni filozofija, življenje je boj,« se je vmešal Lojtze.

        »Boj, boj, pa še kakšen. Vse se bojuje. Čebele imajo svojo vojsko, mravlje imajo svojo vojsko, volk se bojuje, tiger, lev, komar … Vse ima svoj namen in pomen,« je Čukaš zavzdihnil.

        »Kakšno vojsko pa imajo mravlje?« je zanimalo Ajo.

        »Pravo vojsko, organizirano. Ne vem pa, če imajo tudi generale, tega pa ne vem. V naravi je več vrst mravelj, ene so črne, ene rdeče, ene so večje, druge manjše. In vse branijo svoje teritorije. Branijo svoj prostor, ki mu učeno rečemo teritorij,« je bil bahav Čukaš.

      »A ja teri teri, joj, teri torij, aja, skupaj teritorij. Ta Teri, tako je bilo ime psičku. Moja sestra ga je imela, Teri je bil, ja, pa se je izgubil nekje v gozdu. Mitze ga je na srečo našla. No, lani pa je poginil, star je že bil. Jaz ga nisem marala, ker mu je tako smrdela dlaka, fuj,« se je Aja nakremžila.

      »Mi vojaki rečemo ozemlje, da branimo ozemlje. Pa ne samo branimo, tudi osvajamo ga. S kraljem Rastiborjem smo razširili kraljestvo. Kar lep kos so naše vojske pribojevale, vse do Benetk je zdaj kraljevina Rastibor. Tako to je, močnejši zmagujejo, šibki pa morajo ubogati, če hočejo preživeti. Takšna je Božja zapoved in volja. Na nek način smo mi Božji vojščaki, kaj ne Čukaš?«

      »No, velespoštovani general, o tem se tukaj v tem lepem kraju ne bi pogovarjal, Božji vojščaki! Veste, ta termin mi ni po godu, nikakor ne. Vprašanje okrog Boga, to veste, je zelo zapleteno. Že kar nekaj stoletij se človeštvo navaja na Božjo prisotnost, pa ne vem, če je deset božjih zapovedi dovolj. Če vzameva samo tisto, ne ubijaj, kaj je s tem, kaj? Ne strinjam se z vsem, ker … Veste gospod general, ne bi zdaj razpravljala o tem. Nameni tegale sprehoda so vendar drugačni. Poglejte to lepoto, to cvetenje, ta obet novega prerajanja, mi pa se hočemo pogovarjati o zapletenih rečeh. Menda že dolgočasiva mlado damo, kaj?« se je Čukaš obrnil k Aji.

      »Ne, ne, kar dajta, kar menita se to vašo, kako že, filozofijo. Zakaj pa imamo mi eno služkinjo Zofijo, ima ona kakšno zvezo s tem?« je vprašala Aja.

      »Kolikor vem, v kuhinji dela pa Filomena, če ju združiva, dobiva filozofijo. Ne, nobenega pomena nima, nima,« je odkimoval Čukaš in gledal rumenokrilega metulja, ki je odkrilil naprej.

      »A, aja.  General, obljubili ste mi zgodbo o čudnem otoku, kjer je bila skrivnostna mačka, no,« se je Aja obrnila k generalu, ki je s stegnjenimi nogami mirno kadil pipo in delal male modrikaste dišeče oblačke.

      »Tigrov otok, ja, ja,« je pokimal.

      »Tigri kajpak spadajo med divje mačke, se razume. In, kaj je bilo na tem otoku tako zanimivega?« je še Čukaša povleklo.

       »No, začelo se je z odpravo, ki jo je zapovedal kralj Rastibor. Odpluli naj bi na dolgo potovanje, okrog Afrike, pa malo še na drugo stran, morebiti vse do Kitajske. Zaloge smo imeli, pravo moštvo tudi – nisem bil kapitan, ne. Bil sem samo poveljnik vojaške posadke. Kapitan je bil najet, baje izkušen, Portugalec po rodu. Kralj ga je najel na priporočilo, to zdaj ni niti pomembno. Po dveh mesecih plovbe smo se znašli v območju, kjer je že vroče – na drugi strani Afrike. Vihar je bil strašen, to pa. Polomilo nam je mali jambor, utonila sta dva mornarja, odneslo nam je nekaj sodov vode, zalilo je skladišče streliva; skratka, doletela nas je prava nesreča. Tri dni smo ladjo čistili, šteli zaloge, šteli ljudi. Kapitan je menil, da smo blizu otoka, kjer se da dobiti pitno vodo, nekaj dodatne hrane, le z lesom je bila težava. Nujno bi potrebovali nekaj lesa, da bi popravili, kar je polomilo. Jambor smo že nekako popravili, ga na novo okovali, no, popravili so ga. In pred nočjo smo res zagledali otok, ne prav velik, majhen. Gozda skoraj ni bilo, pravzaprav je bilo samo grmovje, nič pravih dreves. Temu je bilo tako, ker se je v tem predelu rado dogajalo, da je viharna moč lomila jambore, in so gozd na otoku izsekali, odkar so vzpostavili nekakšno redno pot proti Indiji. Kapitan je dobro vedel za ta otok, saj ga je prav tu pred petimi leti zadela podobna nesreča. Domačinov je bilo malo, pa še tiste … ne vem, menda so vse polovili in jih odvedli v suženjstvo. Ja, vesta, to je posebna zgodba, ki mi jo je zaupal neki holandski kapitan. Saj veste, kako je v lukah, v pivnicah, spiješ nekaj, beseda da besedo in tako je naneslo, da mi je ta okrogel, dobro rejen kapitan pravil, kako je na nekem otoku nabavljal robo za prodajo. Prav tako je rekel, robo za prodajo, pa nič drugače. Najprej je tja peljal rum v majhnih sodčkih. Podaril ga je poglavarju v zameno za nekaj hrane, lesa, take reči. Kasneje je na otok spravil oborožene može, da so nalovili mladeničev, jih navezali, poglavarja pa krepko opili. In tako je to šlo, da se je poglavar kar navadil na tiste sodčke. Potem kapitanu ni bilo več treba na otok pošiljati toliko oboroženih ljudi, najemniških vojakov, ne. Poslal je samo delegacijo z rumom, v zameno pa je že dobil navezane ljudi, po pet, včasih tudi dvanajst. Pa jih je odpeljal in jih prodal angleškim gospodarjem, ti pa so jih vozili v Ameriko. Tam se godijo čudne reči, ja prav čudne. No, tako vidita, se je najbrž praznil tudi ta otok. Tisti dan, ko smo pristajali v zalivu, smo lahko onkraj skal videli razbitine ene starejše jadrnice. Naši mornarji so šli tja in pobrali še uporabne kose lesa. Nekaj sledi ljudi je bilo, ograda za ogenj, majhna hiša iz kamenja in prekrita z listjem, dva hlodiča, celo zlomljen meč je bil in nerabna puška, najnovejši model. Sklepali smo, da je ladja utegnila biti last Benečanov, ki so se množično odpravljali v svet, morda Špancev; na te je kazala puška. No, pustimo ugibanja. Meni je bilo naloženo, da s svojimi ljudmi temeljito preiščem otok. Izkrcali smo se. Najprej smo poskrbeli za ogenj. K sreči je bilo dračja dovolj. Potem pa sem razposlal patrulje, da preiščejo otok in najdejo vire sladke vode, ki so bili, to je kapitan vedel – celo mali zemljevid je imel, kjer je bil narisan edini potok. Otok je bil kot nekakšen večji hrib sredi morja. Ob obali je bilo malo ravnine, pa še ta se je zaraščala, ker domačinov ni bilo več. Sledi domačinov je bilo videti v notranjosti, opuščena selišča, celo nekaj kamnitih podpornih zidov in ograd sem videl, veliko malih dreves, divjo koruzo, veliko lepih rož, divje banane, pa še drugi sadeži, ki jim nisem vedel imena. Ena od patrulj je naletela na dva mrtva mornarja, pravzaprav jih je morala načeti neka zver, kakšna, to je bilo v tistem trenutku neznano. Popeljali so me tja. Grozno, vama rečem, grozno. Tega ne bi opisoval. Bolj so me zanimale sledi tam okrog. Našel sem nekaj nenavadnih stopinj. Vedel sem, da tu naj ne bi bilo tigrov, še manj volkov in medvedov. Kaj je potem bilo? Nihče od mornarjev in vojakov ni vedel, kaj bi to bilo. Kapitana pa nisi spravil z ladje. Čakal je na poročilo. Ko smo našli potok, smo našli nekaj posod ob tolmunu, raztrgana oblačila, pasove, še dve puški. Vse je bilo tako čudno, tako zelo čudno. Bržkone se je posadka tiste razbite ladje, namreč, če te je tam pograbil hitri tok, si kaj lahko zgrešil vhod v mirnejši zaliv in te je raztreščilo ob skalah. Mi smo res imeli srečo, sam Bog nas je obvaroval. No, ukazal sem, da pripravimo vse potrebno za nekaj dnevno taborjenje, kajti kapitan je naznanil, da bo dal ladjo zasidrati bližje obali, da se morajo nekatere stvari popraviti, da enostavno ne gre naprej, ker da je tak mesec, ko so viharji možni. Vojaki so očistili prostor, naredili nekaj ležišč, prekrili zasilno bivališče, nanosili veliko dračja, lesa. Meni pa niso dale miru tiste sledi. Ugotovil sem, da so bile tudi zadaj za kamnito, na pol podrto hišo. Bile so, in tokrat sem dognal, da so podobne divji mački, oziroma tigru. Videl sem take sledi v eni knjigi. Spraševal sem se, kaj bi tu počel tiger, kaj za vraga bi na otoku počel tiger, saj nobena odprava ni poročala, da je na tem otoku tiger, ta velika mačka, ki je izključno mesojeda. Nekaj je res moralo biti narobe, saj tudi običajne divjadi ni bilo ravno veliko. Vojaki so komaj ujeli nekaj primerkov za večerjo, no, nekaj je ostalo še za naslednje dni. Po pravici povedano, strah me je bilo prve noči na otoku. Dal sem postaviti dvojno stražo in dežurne ljudi za vzdrževanje ognjev. Kapitan si je izbral malo votlino. Tam se je vselil s svojim spremstvom, z nabito pištolo in s skrinjo z zemljevidi in še drugimi rečmi. Pa ne prvo noč, o ne. K sreči je bil tak čas, da so bile tudi noči tople, ni nam bilo hudega. Močan mesec je sijal, vse je bilo tak svetlo, pesek ob morju, skale, še bogato listje se je svetilo. In koliko čudnih nočnih glasov, čudna oglašanja, menda tudi opic, ki jih je bilo še nekaj višje zgoraj, proti vrhu otoka. Dolgo nisem mogel zaspati. Blag veter je vlekel z morja, poslušal sem šum sape v listju na strehi. No, posadka je le polegla in zaspala, straže so se redno menjavale. Nič nenavadnega, sem si rekel in tudi sam zaspal.