Cvetanija 8

Drugo soboto najbrž, jao meni. Moram še matematiko rešit, stari bo … O, ga že slišim, čakaj, čakaj, še malo priprem vrata, aha, nekaj matki naklada, čakaj, to zna biti kul. Pa je slišal Tilen:

      »Ne bom odnehal, dokler ne najdem tega prasca, ne, ne bom. A razumeš, skoraj pol milijona evrov je pospravil, razumeš to. Zdaj se gredo trgovino vsi, saj veš, maske, zaščitni kombinezoni, rokavice, biznis, biznis. Papirji pa, kaj naj ti rečem. Vse leti nekam tako no. Privatna pobuda se pretaplja z državno in smo tam, ta tip pa si upa … Mislim, ej, ne bom, ne bom odnehal.«

      »Leon odnehaj. Vem, da si sposoben pravnik, samo kar je preveč je pa preveč. Pozno v noč študiraš dokumente, iščeš sledi, ki jih zagotovo sproti brišejo. Požrli te bodo. A se ne bi raje malo več ukvarjal s Tilnom. Glej, že toliko mesecev je doma, nobenih obiskov, ven gremo malo, samo računalnik. Se ti sploh sanja, v kaj se bo spremenil, ej. Ne samo on, vsi otroci, vsi bodo imeli škatlaste glave in se bodo pogovarjali samo še po računalniško. Moral bi kdaj z njim ven. Saj bi tudi tebi koristil dolg sprehod. Lahko bi šla gor do Suhe hruške, pa še čez, do moje mame. Spotoma bi prinesla sveža jajčka, mama jih ponuja. Jaz delam cele dneve, saj vidiš, ti pa, ti pa tudi no. Pa vseeno, lahko bi …«

        »Jajčka, jajca, kot da ne moreš in ne smeš v avto, pa masko gor pa se pelji. Saj sem ti napisal izjavo, da lahko oskrbuješ mamo, ne. Kaj zdaj kompliciraš. Nimam časa, pa ne. To stvar bo dognal, ti rečem, jo bom. Potem bo sledilo vse drugo. Več denarja bo, novo pisarno bom odprl, zaposlil dve mladi pravnici, to bo to. Ta koronakriza je zame fantastična priložnost. To ti je ko v vojni, moraš znati sprejeti priložnost, si narediti strategijo in iti v boj. Daj, razumi to, no.«

      »Ja, ja, dve mladi pravnici, ja. Že razumem, že razumem. Poslušaj, resno se pogovori s Tilnom, preveč vojaških igric igra. Saj mu prepovedujem, a nimam časa, da bi cel dan visela nad njim. Kakšno nalogo mu že pomagam, tudi kakšno razlago greva skozi. Pri slovenščini pa je popolnoma zamočil. Da ti vidiš, kakšne stavke klobasa. Se mi je kar zdelo, kaj se bo dogajalo. Začeli bodo pisati, jaz temu rečem po računalniško. Vzemi si čas in preberi kdaj, kako se nerodno izraža. Lani si mu kdaj pa kdaj kaj popravil, saj si talent. Kdaj boš pa nadaljeval s pisanjem detektivskega romana. Že kar nekaj časa ga nisi, kaj?«

      »Oh, daj no, najprej to zadevo rešim, potem bo snovi še več. Kar se romana tiče, te lahko potolažim, da je umor razrešen, samo toliko. No, mulcu bom pa že dal lekcijo. V nedeljo dopoldan bom sedel k njemu in bova šla malo skozi. Pa še nekaj, zahteval bom, da z mano govori spodobno slovenščino, v moji hiši bo tak red. Jezik omike, draga moja, jezik izkazuje omiko. Na sodišču, hvala bogu, uporabljamo spodoben jezik, tudi v pravniških spisih je še kar, no. Pri mlajših je opaziti tendenco, da bi pa kar malo po domače … Ne, ne, če se otroci tako pogovarjajo, smo krivi mi. Ptič tako čivka, kakor sliši druge, tako je to. Ja bom, bom sedel. A nisi rekla, da zdaj ene stvari bere z onega internetnega literarnega časopisa. Poznam ga veš, včasih tudi jaz preletim kakšno zgodbo. Saj so ene prav literarno zrele, res. A ti ne?«

      »Kje pa imam čas. V podjetju je štala, saj veš. Novi direktor še ne pozna kapric vseh tržnikov, tudi tajnica ga zna prinesti okrog, da o šefu računovodstva niti ne govorim. Imam občutek, da bo potreboval dosti več časa, da mu bo vse jasno. Pa še ti ukrepi, delo od doma. Eni delamo vestno, eni pa tudi ne. No ja, lepo te prosim, pogovori se z mulcem, zakaj pa ne kar zdaj, menda imaš pol ure časa,« ga je mama zaprosila s tistim sladkim glasom, ki prepričuje.

      Pa ne, da bo stari zdaj uletel. U mater, glej to, štumfi, brisače, žoga za basket na postelji, ej, rolke, jao meni … Čips, tega ne prenese, ilegala, jao. Na kompu đouka, pa glih smo na tem, da bi mel ekipo …  Jao … U koraki, u, sem je obrnil ladjo, u … Tilen je neslišno zaprl vrata, sedel za računalnik in hitro preklopil na stran, kjer se je vrtel filmček o slonih – rad je včasih poiskal kakšen film o življenju živali.

      Mislite, da je bila prijetna debata. No, se ve, najprej povišan glas zaradi nereda, zaradi nevestnosti glede šole in spisov, kjer je res nazadoval. Ni bral sprotnega za šolo, preveč igric, matematika, tudi tam je bilo nekaj kiksov, pa drugje tudi. Oče je pregledal opombe učiteljev, ja, seveda, karanje zaradi zamud, en nerešen test, no … Do nadaljnjega mu je prepovedal dostopati do interneta izven šolskih ur, za teden dni. Sam se je spoznal na računalniško tehnologijo in mu je vdelal blokado. Si mislite, kakšen udarec je bil za Tilna, si to sploh lahko predstavljate. V korona krizi, samo šolski čas na internetu, pa še dve uri za reševanje sprotnih nalog, za učenje, potem pa tema – ni dostopa. Tilen je poskušal vse mogoče, pa ni šlo. Klical je po telefonu prijatelje, iskali so rešitve na internetu, pa brez uspeha. Tilnov oče je bil preveč prebrisan, da bi naredil preprosto blokado, kar zapleteno je bilo. Do večera se je trudil, ni in ni šlo. Tudi preko pametnega teflona ni mogel na internet, ker je oče znal vstopiti v njegov telefon in mu je tudi tega zaklenil, samo kanal za sporočila je pustil. Si mislite, kako se je Tilen počutil, ves kisel na postelji, zunaj pa se je ulil dež. Tolkel je na šipe in enkrat je celo zabliskalo in zagrmelo. In je Tilen razmišljal: Če zna oče priti v moj telefon, potem zlahka skoči tudi v maminega, pa še kam. Študiral je informatiko in pravo, ja no. Mater, zajebano. Ni se za zajebavat, stari me lahko nadzoruje. Bog vse vidi bog vse ve, nekaj takega. Ja no. Če bi bil običajen večer, bi zdaj štepali točke, razporejali bi vojsko, naredili juriš. Mater no, pa glih dans, ko smo nastavli kul đouko, mestni boj, ej. Kako pa so včasih preživljali, mater ej. Brez neta, brez fona, ja … V pravljici, bejba z mačkami, pa čudni tipi štepajo kao ene zgodbe. Ne vem, ne znam si to stuhtati, kako je bilo. Kaj naj počnem. Televizija v dnevni. Ma ne, matka bo težila, kaj to gledaš, obrni raje na kaj poučnega. Jasno, gledal bi kanale, kje so bitke, to me vleče. Vojna pa to. Tiste o živalih, ne vem, ponavljajo. Filmov ne prenesem, vse je eno in isto. Neki se grejo, se ljubčkajo, koljejo, ubijajo, droga pa to. Šport, ma ne vem, NBA, sam je ob takih urah, da matka tuli. Sranje, eno veliko sranje. Grega kliče:

      »Ti, sem našu en sajt, kjer razlagajo, kako odblokiraš komp.«

      »Kul, sam stari ima neke svoje finte. A mi poveš sajt, si načečkam. Aha, tega mi je že Mitja dal, pa ne pomga. To ni to. Kaj, a brat ti ga je dal. Ja vem, brat hodi v srednjo računalniško, tretji letnik, ja. Ma ne gre, sm probu, ne gre, evo. Stari ziher pozna sisteme za odkrivanje šifer. Zajeban je. Sestavu je tako, da nč ne prime.«

      »Prou no, če bom bruderja ulovil na dobri karmi, mu bom pa še sitnaril. Je stručko, veš. Meni je pošlihtu komp, da laufa ko ferari. Nov procesor mi je nabavu, mislm, ne nov, pa grafiko. Ej, zdaj bom ziher lahko zdraven, prej mi je vse štekalo, zdaj teče gladko. Pa še une, une no, une ploščice mi je menjal.«

      »Misliš RAM?«

      »Ja to.«

      »Kul.«

      »Škoda, jutr bi lohk sprobala. Bom nacuku ostale, če bodo za štos. Sam veš, ne vem, ponoč jim vsem težijo. Pa glih ponoč je net še boljš. Ja, nimaš kej. Vi imate optiko, to je še bolj kulsko.«

      »Kaj ti to nuca, če ti stari zaklene internet.«

      »Ja sej.«

      »Hvala no, bomo potrpel. Saj je sam en teden, no. Za slovo moram spis speglat. Pa matko moram dodatne vaje naštepat, pa bo stari zadovoljen. Pol pa gremo razčefukat tist mest, ne.«

      »Gremo, ja, ziher. Ajde, drš se.«

In nekaj časa je bilo vse tiho. Slišal je dež, slišal je mamo, ki si je nekaj pela v dnevni sobi; pospravljala je zimska oblačila, ker se je zunaj že ogrelo. Marec. Mimo je že bil osmi marec, nobenih rož, nobene večerje zunaj, nič. In je slišal, da tudi ona z nekom govori po telefonu. Namenoma je puščal vrata nekoliko priprta, da je slišal, kaj se dogaja po hiši. Malo je vohunil. Šel je do vrat, jih še bolj odprl in poslušal.

      »O Marta. Ja, smo, ja. Ne, ta teden, ne. Nimaš kaj. Nov sev, ja, sem slišala. Da še bolj skače. Kaj, ne, dvakrat sem bila testirana, pa nič. Leon on, ne že petkrat je bil testiran, enkrat pozitiven, pa potem spet negativen, dvakrat zaporedoma. Skrbi me ja, ja, ja. Preveč dela, kot slon rine. Ma ne vem, ne vem, glej, to so njegove reči. Ne vtikam se v njegovo delo. Kaj, Katja je bila na žuru in se je okužila. Kaj boste pa zdaj. Karantena pa to, ja … Pa simptomi, a ja, nič posebnega, aha, aha, razumem. Samo, a se ne bojiš, da bi kaj nesla mami. Ne, a ja. Drugi ji zdaj nosijo, kar rabi, aha, tako ste se organizirali, aha, že razumem. In ti gre mula na žur, kjer so bili vsi brez mask, ja. Si predstavljam ja, kako je zdaj pri vas. Nimaš kaj, mladine ne moreš zapreti v kletke, ne moreš. Vsi smo že malo zmešani od tega. Pa maske ja, pa maske ne, pa rute ja, pa rute ne, šal tudi ne, razkužila, distanca, potem pa še novi sevi. Kaj, da je še s starim, aha. Ja no, saj bo, bo, deset dni, pa bo vse po starem. Daj no, saj ima sedemnajst let, pa pametna punca je, no. Pač spodrsljajček, nimaš kaj.  Razumem ja, zdaj imate poseben režim, ja. A tako ste se organizirali, v vikend ste jo peljali. Aha, internet je, ogrevano je, hrano ji vozite, aha, aha, razumem. Tri tedne, ej. A ni to malo dolga doba. Punci se bo … Kaj, aha, sama je tako hotela, sama. No prav, no prav, doma imaš še dva mulca, za ta dva se ni za bat, kako je pa z Borisom. V redu. Aja, testiral se je, pa!? No saj, tri dni je mimo ne, zdaj pa še enkrat, popoldan se je, tako praviš. Negativen, ja fajn, ne. Ti, ti tudi negativna. Kako, aja, ko je prišla domov v nedeljo zjutraj, v torek jo je bolela glava, malo vročine, a to … Pa, aha, ni prišla več domov, aha, razumem, razumem. No umiri se, saj bo, saj bo. To bo šlo mimo, spet boš dosti na vrtu. V pisarno ti za enkrat še ni treba, kaj. A ja, se izmenjujete, no saj, saj. Prav, prav se slišimo.

      Virusi, jebeni virusi, je Tilen pomisli in zaprl vrata. Usedel se je za računalnik in poiskal nekaj starejših igric, ki se jih lahko igra brez interneta, no … Kazen bo odslužil in spet bo lahko bral nadaljevanje.