Cvetanija 7

3. Delfini

Februarski hlad se je poslovil. Prišle so tople južne sape, dež je umival okna, štropotal po strehah, vse je bilo nekako sivo. Čukaš se je držal zadržano, in to že od marčevskega plesa naprej; namreč, grof Cvetko je vsako leto v marcu organiziral zabavo za svoje poklicne vojščake, ki so bili nastanjeni nekaj kilometrov vstran, v starem gradu, na višji vzpetini, od koder so lahko nadzirali velik kos ravnine, če bi si kdo drznil prečiti deželo brez grofove privolitve. Strah je bil toliko večji, ker je to bila mejna grofija, nekakšen branik kraljestva. Tak čas je bil, da so bile vojne sicer mimo, Napoleon je bil že mrtev. Tu in tam se pa je vnelo kakšno nespoštljivo vojskovanje, če za drugega ne, pa za krajo pridelkov, vina in podobnih reči. Poveljnik je bil visok, močan, v lepi uniformi, s sabljo ob boku. In kar naprej si je svedral brke. Kako so se mu svetili škornji, to bi morali videti. V belih hlačah z rdečo črto, modrem suknjiču z zlatimi gumbi, rdeč ovratnik in kapa, ovešena z zlatimi vrvicami, pa prav take resaste zlate epolete. Seveda je imel na prsih tudi nekaj medalj. Njega dni se je bojeval za kralja Rastiborja tudi na morju in je znal povedati čudovite zgodbe. Naključje je hotelo, da je rad nabral okrog sebe tudi otročaje in jim govoril, kako je bilo, ko so … Joj, tole zgodbo pa morate slišati, morate. Počakajte še malo, da razvozlamo Čukaševo slabo voljo. Torej, na plesu je bila tudi Mitze, jasno, za katero je vzdihoval naš Čukaš, prav kakor maček Tom za mlinarjevo mačko, no … In Mitze se je cel večer sukala z generalom Lojtzem. Vidite, ljubosumje in nemoč sta dajala učenjaka, ki je potem samo še jedel in neskromno pil tisti večer. No, pa se vrnimo h generalu Lojtzu. Ta je, kot smo že omenili, bil dober pripovedovalec zgodb. Naslednji dan so glavni vojaki še ostali na gradu. In okrog enajste, lep marčevski dan je bi, je general sedel pod napuščem in se grel. Nekaj fantov si ga je od daleč ogledovalo, šepetaje so ocenjevali sabljo, pas, škornje, tokrat je general bil brez kape. Aja je ravno mislila iti k mačkom, ko jo je Lojtze pozdravil. Povabil jo je, naj prisede, da ji bo povedal zgodbo, tako morsko, strašno:

      »Aja,« je rekla Aja.

      »Tako ja. Sicer je primerna za dečke, no, vem pa, da imate radi vse živali, pa bi vam jo povedal.«

      »Ni mi treba pripovedovati, kako ste pobijali živali, ne,« se je Aja skorajda malce ujezila.

      »Ne, ne. Prisedite, prisedite, pa vam jo povem, no. Prepričan sem, da vam bo všeč.«

      »Ja no, morala bi … Šole je za danes konec, pa bi morala,« hotela je reči, da bi morala do mačkonov. Napovedali so ji, da bodo prišli na kosilo otroci oficirjev, da bo prav zanje organizirano pomladno kosilo, tako kot vsako leto. Vse sorte otrok je bilo, eni dečki so pa že kar dobro mahali z njim prirejenimi meči, pa tudi oponašali so streljanje s puškami.

      »Le vzemite si čas, gospodična, le. Do kosila je še skoraj dve uri, pa tako prijetno greje. Kar sem sedite, lepo prosim. Gospod grof bi mi zagotovo ne zamerili, če vam naslikam kakšno zgodbo iz mojih mornariških dni. Vas to res ne zanima?« se kar ni dal general Lojtze.

      »No, ja,« se je Aja le vdala. Prišla je bližje. Zmotil jo je oster vonj generala, bržkone zaradi pretiranega pitja prejšnji večer, pa škornji, ti so tudi oddajali vonj, tudi.

      »Saj ste že bili na morju, kajne?«

      »O ja, vsako poletje gremo, vsako. Saj imamo lepo vilo na obali. Plavati sem se naučila, sonca pa ne maram preveč. Pa tiste mokre cunje po plavanju. Saj je fajn v vodi, ko pa zležeš ven. No, so pa školjke, pa morske zvezde sem videla, pa ribe smo jedli, pa z ladjo smo se peljali na odpro morje. Ja vem, kako je na morju,« se je Aja hvalila.

      »Ja veš, tam je lahko tudi še drugače. Ko se odpraviš na še bolj odprto morje, kjer so valovi višji, tam zna biti tudi zelo hudo. Pa vam povem zgodbo o delfinih. Ste že videli delfine?« je general vprašal.

      »Na morju ne, v knjigi narisane, pa. Naš Čukaš ima take knjige, kjer so vse take stvari, delfini, morski volk, kiti, velike živali z lovkami, pa ribe vseh vrst in barv. A so delfini nevarni?« je Aja vprašala.

      »Niso, ravno nasprotno, zelo pametni so in igrivi. Radi se igrajo, radi so nas spremljali. No, pa vam povem, kako je bilo, če ste pri volji poslušati.«

      »Bom, poslušala, bom,« je Aja prikimala.

      »Bil je žgoč julij. Odpravljali smo se nadzirat neko pot, kjer so plule tovorne ladje in so jih gusarji zalezovali, katero tudi zajeli. Naprošeni smo bili za spremstvo, ker se je pričakovalo, da bodo tiste dni spet udarili. Velika, počasna tovorna ladja je bila pač priljubljen plen. No, pa smo lepo šli mi naprej, malo počakali, si ogledovali. Takrat sem bil poveljnik tiste ladje. Dal sem očistiti topove, pripravil sem posadko na morebitni spopad z gusarsko ladjo. Saj ne bi bilo prvič, o ne. No, med delom sem hodil po ladji, gledal mornarje, kako opravljajo svoje delo, malo pa sem odpočival oči tudi nad morjem. In pred poldnevom sem skozi daljnogled zagledal gusarsko ladjo. Naša tovornjača je bila kakšnih tristo metrov za nami. Videl sem, da s tiste strani piha močan veter in da jo bo gusarska ladja zlahka dosegla, kar pa ne bi bilo prav. Dal sem ladjo na hitro obrniti, ukazal odpreti vse strelne line, dal napolniti topove. Manever se ni dobro obnesel. Veter ni bil pravi, odnašalo nas je ravno v nasprotno smer. Pa smo si morali pomagati tudi z vesli. Ja, bilo je kar naporno. Ampak, kakor da bi delfini slutili, da se dogaja nekaj velikega, so skakali iz vode in se metali tudi čez vesla. Kakšne vragolije so delali. Fantje so bili navdušeni, morda so tudi zato bolj trdo veslali, da smo ladjo hitreje obrnili v pravi veter. Zdelo se je že, da bomo le zaščitili desni bok tovornjače, nakar je iz gusarske ladje zagrmel prvi topovski strel. Vedel sem, da nimajo take vrste topov, ki so zelo nenatančni. In začuda, delfinov to sploh ni preplašilo. Zaplesali so v krogu, spuščali nenavadne glasove, kaj pa vem. Še več se jih je znašlo za našo krmo, še več. Videl sem, da je povlekel tudi močan morski tok. Veste, včasih se na morju pojavijo taki tokovi, ko hladnejša voda pridre od ledenikov, se pomeša s toplejšo, ja, tak tok je kar močan. Tam ne pomagajo vesla, tudi veter ne kaj dosti. Tok je bil usmerjen tako, da nas je rinili nazaj, čeprav je veter pihal v nasprotno smer, kar je spet zelo pogosto, ker se mešata hladen in topel zrak. Veter je torej vlekel, na srečo, v drugo smer kot morski tok. Močno je pihalo. In tudi to sem vedel, da gusarji poznajo tamkajšnje razmere, zato napadajo takrat, ko se veter okrepi, da so njihove ladje hitrejše, njihova jadra pa velika. Tako to je. Pa so res brzeli proti tovornjači, ki se kar ni mogla obrniti. Pa sem ukazal odviti še dve dodatni jadri, čeprav sem s tem tvegal močnejši nagib ladje. In prav to se je zgodilo. Ko je veter z vso močjo butnil ob velika jadra na desni, je ladjo nagnilo, tako zelo na hitro, da sta dva mornarja padla v vodo.  Če bi bilo morje mirno in ne bi bilo tako močnega toka, to ne bi bilo nič takega, kje pa. Vsi so znali plavati, vrgli bi jim vrvi, pa bi se stvar rešila. Tako pa se je zgodilo tisto, česar sem se bal. Pograbil ju je tok in ju odnaša od ladje. In takrat nastopijo delfini. Zaplesali so okrog njiju, skakali, pršili vodo, udarjali z repi. Vi bi morali videti to igro, neverjetno. Kako so te živali pametne, vam povem. Dva večja sta se potopila pod mornarja, ju rinila nazaj proti ladji, ostali so jih pa ščitili z leve in z desne. Ne znam si predstavljati, kaj bi bilo, če bi gusarji streljali na trop delfinov. Ampak delfini, kar nekako slutijo nevarnost. Vijugavo so plavali in kmalu dohiteli ladjo. Preplašena mornarja sta le prišla do vrvi, da smo ju lahko potegnili nazaj na še vedno malo nagnjeno ladjo. Eden od mornarjev je izgubil klobuk. Delfini so ga uporabili za igračo. Metali so ga v zrak, ga potapljali, pa spet opletali z njim. Kar nekaj časa je trajala ta igra – do tedaj, ko je tudi v našo bližino priletela krogla. Zelo blizu je priletelo, tako blizu, da je nekaj vode vrglo tudi na palubo, skupaj z nekaj ribami. Delfini so se v trenutku razgubili. Konec je bilo lepe predstave, sledila je grša. Dal sem nameriti topove nad gusarje. Zadeli smo jih, dvakrat smo jih zadeli. Vedel sem, kakšen bo njihov manever. Najprej so pogasili požar, potem pa so se ostro zasukali v levo, poiskali močan tok in nam ušli. Navodila sem imel takšna, da jih ne smem zasledovati, čeprav bi jih z lahkoto dosegli. No, rešena mornarja sta pa bila zelo srečna. Malo pred nočjo se je vse umirilo. Pa so spet prišli delfini in nam pokazali nekaj svojih spretnosti. Mornarji so bili navdušeni, dva ali trije so jim vrgli klobuke, pa je bilo spet veselo. Moral sem jih malo pograjati, kajti klobuki so jih ščitili pred močnim soncem. No, nič hudega, so si pa mokre cunje ovili okrog glav, ampak k uniformi so spadali tisti klobuki, ki so bili delfinom v veliko zabavo. Tako vidite, so se dogajale te štorije z delfini. So pa še druge, bolj strašljive, recimo o sipi velikanki …«

      »Ne, ne, te pa ne maram slišati, ne,« se je Aja branila. »Tale o delfinčkih, ta je pa lepa. Pa so vedno delfini tako zelo prijazni?«

      »So, so, res so.«

      »Zakaj jih pa čisto pri obali ni?« je bila Aja radovedna.

      »Zato, ker živijo v bolj mirnih vodah, zato. Čeprav, tu in tam se včasih pojavijo. No, so pa druge morske živali, ki se pokažejo zelo blizu obale, če je treba. To vam povem kdaj drugič. Zdaj bom moral obleči slavnostno uniformo, da sprejmem družine svojih oficirjev. Danes bo veliko kosilo. Kar veliko družbe boste imeli,« je general rekel in se togo vzravnal.

      Aja se je poslovila. Kar naprej je premišljala o delfinih, ki mečejo klobuke v zrak in jih lovijo. Kdaj bom videla pravega delfinčka, kdaj. Kako daleč je še do morja, ojoj, šele prve dni marca smo, oh. Zdaj pa grem pogledat, kako je z mojimi mački. Ja no, odraščajo, ne bom jih več smela zapirati, nič več, škoda. Pozabili bodo na mačjo šolo, taki bodo kot drugi. Klatili se bodo, tu in tam se bodo še dali crkljati, več pa ne. Tamle gre Čukaš, nekam čuden je zadnje čase. Pravijo, da je tako zelo pameten, da je on pamet naše grofije. Drugi nam ga zavidajo, to sem slišala reči eno od gostji, malo prej, ko so se nabirale ob vodnjaku. Imeti svojo pamet, kako je že s tem?

     In tisti dan je Aja dolgo v večer sedela pred kaminom v Čukaševi sobi in sta se pogovarjala o morskih skrivnostih, o globinah, o morskih širjavah, o čudnih bitjih, o morskih plenilcih, o kitu velikanu, o ledu, ki potuje po morju in lahko trešči v ladjo, mrožih, o soli. Ko se je končno odpravila spat, pa ji je Čukaš obljubil, da jo bo popeljal gledat delfine, ker da ve, kje se najraje zadržujejo. Da je njegov prijatelj izkušen kapitan trgovske ladje, da ve, kje so tudi delfini. S to obljubo je z lahkoto zdrsnila v sanje. A mislite, da je sanjala delfine, jaz bi rekel, da jih je. Kaj pa vi? Drugič pa vam bo povedano, kako je ladja v viharju naletela na čuden otok, vas zanima? Prav, bo sledilo.