Cvetanija 6

        »Kaj sem slišala, kaj sem slišala!?« je Aja vzkliknila in cepetnila z nogo, da sta kar poskočila, Tom pa se je neumno pognal proti deski, ki se jo je dalo odpahniti, proti skrivnemu izhodu. Pa mu je šepetaje rekel Run: »Ostani, ostani bedak.«

        »Kaj, si slišala? Sanjalo se mi je,« se je prebrisano hotel izmotati Run.

        »O, ne, ne, sem slišala, sem, kako sta se pogovarjala. Tamle zadaj sem stala in sem slišala. Zdaj vem, da me goljufate, prebrisani mački. Zdaj vem. Ampak sledila bo kazen, vam povem. Nobenega crkljanja več, v mojo sobo tudi ne. In, to, to iskanje mačk na trgu in v vasi. A vesta, kaj to pomeni? To je hud prekršek. Svobode imate veliko, spuščam vas, odpiram, ponoči pa takole, kaj. Nesramni mački, nesramni. In Dora še ni. Ko bo prišel, jih bo tudi on slišal. Kaj se to pravi, ženjenje, pa zaljubljen. Ja, kaj pa mačke vedo, kaj je ljubezen, kaj. In takole mi prikrivate, jaz pa vam nosim priboljške, lepo hiško sem vam dala narediti, vi trije pa takole,« je jezno rekla in si z ihto popravila lepo kito, ki ji jo je po kosilu spletla Marija, da ji lasje ne bi uhajali na oči, ko bo vadila klavir in bo morala kar naprej gledati v note.

      »No, no, saj,« je Tom renčal.

      »Nič ugovarjanja. In zdaj mi pokažita, junaka, kako prideta ven. Takoj!« je Aja glasno rekla in spet cepetnila, da je odmevalo po celem hlevu. Tako zelo je zaropotalo, da se je s hrzanjem oglasilo nekaj konj in še celo hlapec se je premaknil zgoraj na slami, očitno ga je zbudilo. Pa je ostal kar tam in začel poslušati nenavaden pogovor. Le toliko je pokukal, da je videl jezno Ajo pred mačjo kajžo – sam ji jo je naredil, zamolčal pa je tista zadnja vratca. Aja seveda ni slišala šuma slame.

      »No, zdaj je, kar je,« se je v usodo vdal Run. Tom pa se je muzal ob ograji, dvignil rep in se dobrikal – taktika, ki je v običajnih okoliščinah prijela.

      »Tom, pokaži, kako greš ponoči, k tisti tvoji, no! Si slišal, pokaži!«

      »Ja, vidiš, to, to nam je pa hlapce naredil. Desko je tako pribil, da je na vrata nabil nekakšne kljuke in ko se takole naslonimo, glej, se deska lepo odmakne, potem se pa zrinemo ven. Na oni strani je konjski hlev, tam pa so celo noč vrata priprta, tudi pozimi, ja. Vidiš takole, naslonim se, vidiš. Aha, zdaj se deska odmika, no še malo, no, na pa sem,« se je zaslišal oddaljen Tomov glas, ki je že bil zunaj. Pritekel je naokrog in se pomuzal ob belo nogavico na Ajini nogi.

      »Aha, aha, tako. Aja, zdaj se boš pa še prilizoval, daj no. Saj nisem jaz tista tvoja, no … ja, ja. Tako bomo naredili. Od jutri naprej boste cel teden v mačji kajži, samo kratek popoldanski sprehod po grajskem vrtu, potem pa nazaj. Zadaj bom dala hlapcu zabiti deske, jih bo pa tudi on slišal. Če bo treba, ga zatožim očetu, potem bo pa grom in strela. Ste razumeli. In zdaj Tom, lepo prosim, po isti poti nazaj. Kako pa prideš noter, no daj, pokaži še to,« je bila že malo manj jezna. Hlapec zgoraj se je pa potil. O madona, če črhne grofu. Saj me še nažene, taka reč, zaradi teh mačkov. Pa prav tu, v konjskem hlevu, v mojem rajonu. Na, pa imaš, na, ker si dal mačkom svobodo, na. Kaj naj, kaj naj, je potihoma tarnal tam zgoraj. In to, da mački govorijo, ja kaj pa je to. O tem bi se pa moralo reči grofu. Je s punco vse v redu, da se ti tako meni z mačkami, no, no. Kaj naj. Kaj naj. Nič, dol stopim, ni kaj. Saj ni slaba, no. Ji bom že na kakšno vižo povedal. Ko sem bil otrok, sem tudi jaz imel rad mačke, o ja.

      »Gospodična Aja, jaz sem kriv, jaz.« je hlapec rekel, zlezel čisto dol, si otepel slamo in mežikal v pramen sonca.

      »Ja, pa ste res. Mislila sem, da ste moj zaveznik, ste pa mačji. Veste kaj,« je Aja rekla in se sramežljivo nasmehnila.

      »Dajte no, saj ste že veliki in pametni, boste pa ja razumeli, da imajo mački svojo naravo.  Kar so, to so, samo to, da, da govorijo. To pa res ne vem, ali sem sanjal ali je res. Tako čudno je to. Kar se pa tiste deščice tiče, tam je lesena stena, veste, pa sem jo tako nažagal in zaslonil desko, da so mačkoni hitro našli izhod. Pametne živali so to, pametne. No, če se malo poklatijo, ne bo hudega. Gledam jih, nosim jim priboljške, tako kot vi, igram se z njimi, smo kar klapa, ja. Dora ni, pa bo prišel veste, saj ve, kje ima hrano, ve. Dor je najbolj potepinski, kar je res, je res. Ne skrbite, vse bo dobro. Če res hočete, bom pa zabil tisto lato, samo, ne vem …« je hlapec zamolknil.

      »Nič, ubogati morate. Zabite, zaprite, ne smejo več ven, zdaj ne več, pa amen. Nikomur ne bom povedala, da … Ni važno, vi pa tudi ne govorite, da se pogovarjam z mačkami. Že tako govorijo vse sorte po gradu. Sva zmenjena?«

      »Sva, sva,« je vdano prikimal hlapec in si spet otepal slamo, ki se je zlatila v soncu, padajočem skozi velika razprta vrata.

      In tako je bilo mačjega potepanja za nekaj časa konec. V tretji noči pripora pa hlapec ni več zdržal mačjega pritoževanja. Naposlušal se je jadikovanja, zavijanja in renčanja. Šel je in spet pustil prehod. In začuda, razumeli so ga, razumeli so tudi njegove besede in mu odgovarjali. Je pa naneslo tako, da je drugi hlapec prišel nek večer pijan k njemu na obisk in je slišal enega od mačkov nekaj reči. In to se je potem razneslo po gradu. Si mislite, kaj se je govorilo, da je tisti hlapec zmešan, da se ve, da se meni s konji, zdaj pa da se še z mačkami, ki da jih je naučila govoriti Aja. In to je prišlo na uho tudi grofu. Ukazal je mačjo predstavo. Pa so jo res uprizorili. Aja jih je prinesla v grofovsko sprejemno sobo, tam pa so čisto resno modrovali o težavah mačjega stanu. In od takrat je v vsej Cvetaniji veljal zakon, ki je dovoljeval mačkam prosto gibanje, ne glede na domovanje. Vaški so smeli na grad, trški tudi in obratno. In bog ne daj, da bi kdo mačko brcnil ali jo kako drugače ranil – zagrožene so bile visoke kazni.

        Ma kar neki, te govoreče mačke, kar neki. To me že dolgočasi. Kaj češ s tem. Bejba, ki se meni z mačkami, ej. Moj stari bi rekel, da je za k psihiatru, pa to. Pa kaj so to že – psihiatri, a niso to … Ja so ja, dohtarji za živčke. A zato sta se včeraj kregala. Matka je kričala na starega, da naj gre k psihiatru, da je obseden z delom, da povsod vidi strahove, da … Pa kaj se gresta, mislim, res no. Zdaj, ko smo v tej kurčevi koroni, zdaj smo kar naprej vsi doma in se žremo. A nismo tud mi, ku une mačke. Smo ja. Kdo je naš gospodar. A je to, ma ne, predsednik države, kdo? Kdo si je zmislu te neumnosti, kar doma pa to. Če bi zdaj smel dol in bi šli nabijat basket. Kolk časa že nismo metali v obroč, ej. Kolk časa že ne. Luka pravi, oni so na vasi, da ne jebejo. Da grejo zadaj za skedenj in nabijajo žogo ali pa grejo v gozd, kaj vem, grejo naokol, brez mask, jasno. Mi pa nagobčnike gor, tudi če neseš smeti. Noro. Res smo ko tisti mački. Kateri bi bil jaz, Dor? Ja no, je najbolj bojevit, zvit, ja, ta bi bil. Samo jaz nimam Aje. Ma ja, podobna je sošolki Miji, svetla kita pa to, pa plave učke. Ja, kul učke, take, kaj vem. Ko te pogleda, je ko en fleš, kaj pa vem. Malo je važna, ker je njena mami kao neka faca v eni politični stranki. Važna je do amena, ker ima taboljš telefon, nov, mislim, matka ji ga je odstopla, ker je dobila še boljšega. Meni pa stari teži za vsako reč, vse je treba do konca zguncat in uničit. Ok, bomo pa znucali, ok. Čipsa je zmanjkal, kaj zdej. Ja, nič, v trgovino, samo … Ne, ne bo dovolila, sva bla prej. Pa sva kupla čips, čakaj … Mislim, da ne, o šit. Težila je ja, da je to samo ena svinjarija, da bomo porabil krompir, ki ga je oče kupil nekje na deželi. Ok, gremo naštimat novo igrico …

      In tako je šlo potem do večera. Dal se je velikokrat premagat, da je ugotovil, kako gre v tej novi igrici, ki ni bila skupinska.