Cvetanija 4

Neradi so ubogali. Na hodniku je najprej srečala omenjeno novo sobarico, ki pa je svoje že opravila med zajtrkom. Pozdravila jo je in šla naprej, ker bo morala pomagati pri pripravi kosila. Pogledala je skozi okno in videla, da se učenjak pogovarja z očetovim tajnikom, tistim v črni pelerini. Mraz na hodniku jo je odvračal od nadaljnjega gledanja. Šla je do stopnic in preverila, kako in kaj. Potem pa je urno nesla košaro v mačjo kajžo.

      Mački pa kot mački. Počakali so, da je Aja šla nazaj, potem pa, o ho. Najprej se je na dvorišče splazil Tom, za njim Dor, Run pa je kar obstal na toplem. Ni se mu ljubilo. Drzni Dor je na vsak način hotel izvedeti, kakšna je ta smetana. Vedel je, da se meša smetana za razne slaščice, ko se dela tako pomembno kosilo. Splazil se je do kuhinje, dolgo oprezal, kaj se dogaja, potem se je pa le odločil in skočil na dolgo mizo, kjer je bilo veliko skled. O poglej, si je rekel, okušal to in ono – stepen beljak je že poznal, prav tako maso za omlete. Tamle, so mu zažarele oči, tamle, tista bela reč, o to, to bo ta smetana. Na hitro jo je okušal, enkrat, dvakrat, trikrat, njam, njam, njam. Potem pa se je prikazala kuharska pomočnica … Pograbila je metlo in ga lopnila, da ga je kar odneslo do zidu. Tako zelo ga je zabilo v zid, da je za trenutek izgubil sapo. Ko je prišel malo k sebi, se je pa pognal do vrat in ven. Pomočnica pa za njim, kričala je, da bi bilo treba v vodo s to mačjo zalego, da zdaj že v kuhinjo silijo, pa prav stepeno smetano, prav tja. Dor je kar pozabil na bolečine, ko je slišal, da je res bil pri smetani. No, no, si je rekel, pa sem okusil smetano. Kakšna šola pa je to, če nam samo pridiga, drugič naj prinese na pokušino, kaj je kaj. To ji bom predlagal, to.

      Popoldan so mucki leno polegali, polni hrane, ki jim jo je Aja prinesla po kosilu, raznovrstno meso, piščanci, govedina obreze svinjske pečenke, same dobrote, manjkala je samo smetana … In Dor jim je povedal, kako je bilo, kako ga je usekala metla, kako ga je odneslo v zid. Pa je pripomnil Run:

      »Ja, bi pa že moral malo bolj naštudirat, kako se krade v kuhinji. Saj sem tudi jaz poskusil, ko so kuharice razkosale goveja jetra, poskusil sem, pa me je prav tako doletela metla. Morali bi biti vsi trije, eden bi oprezal, drugi bi pograbil večji kos, tretji bi stražil pri vratih. Žal mački nimamo te navade, da bi pri lovu sodelovali, tako kot volkovi.«

      »Kaj bi se vsi tam gnetli, to bi bilo še bolj sumljivo,« je menil Dor.

      »Tiho fantje, hlapec gre,« je Tom opozoril.

      Hlapec je nekaj časa stal ob košari, se praskal po bradi in na glas rekel: Madona je bilo močno vino, zdaj že mačke slišim govoriti.

      Pa res, da bi mačke govorile, kul. Tisti govoreči Tom, no ja. Pa če bi tudi sam imel mačko. Ja, ne vem. Tilen ima priprta vrata in sliši, kako mama udarja po tipkovnici v dnevni sobi, kjer si je uredila kot v malo pisarno.

      »Mama, a bi mi lahko imeli mačko?« zakliče proti njej.

      »Si zmešan, mačko. Ne, ne, ne pride v poštev. Mačke puščajo dlake, trgajo zavese, odeje, opraskajo pohištvo, ne in ne! Si končal matematično nalogo. Bom prišla kasneje prekontrolirat, zdaj nimam časa. Ne sanjaj mačke. Če si končal, zapri računalnik, nobene igrice ne začni, si razumel,« togo reče mama.

      »Ja, ja, ok, samo še frendom moram nekaj povedat, še pol urce, a?«

       »Da te ne bi slučajno dobila za kakšno igro. A štekaš. Niti slučajno, ja,« je mama povzdignila glas.

       »Štekam, štekam, ok, evo, samo še na zum grem, povem Andreju in Mojci ene stvari, ok. Dež je, a. Danes ne bova šibala v Leskov hrib, a,« skuša napeljati pogovor drugam.

      Dnevi se nizajo. Sedenje, sedenje, sedenje … Kdaj bo spet torek, aha, danes je sobota. Kul, ni šole, Tilen pomisli. Zapre oči in si zamišlja, kako bi bilo, če bi tudi on živel v gradu. Mama ne bi delala, oče, oče mogoče bi. Imeli bi, kaj pa vem kuharico ali pa kuharja, šoferja, vrtnarje, pa … Vrtnar bi lahko bil dedek, saj … Mater sem trapast, dedek pa vrtnar. Pa ja. Znotraj grofovske familije nobeden nič ne dela, nič. In šola, ja nič, tako kot zdaj. Nekje bi bil en učitelj in bi me … Ja no … Pa zakaj šola, zakaj, če pa imaš vse na kompu, ej, vse … Zgodovina, samo malo pobrskaš in najdeš, če znaš angleščino, to pa itak, to je kul ja. Ta slova, mater teži, že spet nisem naredil ene stvari, spis ja. Kaj pa če bi kos pravljice, ja ideja, kar prelepil bi jo, kar tako. Kaj pa če bi stara zgruntala, eh … Še leto dni ma do penzije, nima glih čistih pojmov okrog računalnika, se mi zdi. Kakšen beden naslov: jabolko na dlani. Pa kaj naj, štrudelj v žepu bi bilo bolj kul, a. Do kdaj, do ponedeljka, ma ne vem, ne da se mi. Ne moremo v drug kraj. A saj, do dedka lahko, samo mama, drugi ne. Ne štekam, ne štekam … Ne smem do bratranca v sosednji občini. On je res faca, kul tip. Že 15 let je star, frajer. Sam si rihta moped. Mater ga je pobarval, ej, roza, v roza ga je prebarval, pa … Ja, ja, dokler ga ne bodo cajoti ujeli, katastrofa bo. Nima izpita, nima niti papirjev … Dobil ga je pri enem kmetu, šenkal mu ga je. Njegov stari ima delavnico. Peter je pa sam rihtal, sam. Stari mu je samo nekaj privaril, švas mu je naredil, drugo pa sam. Je pa frajersko poleti, šibaš po vasi, v majici s tistimi napisi, zastavce na balanci, ena ameriška in ena naša. Meni pa matka teži, če hočem bicikl malo … Ja no, teži … Stari bi mogoče še dovolil, matka pa ne in ne. Pero pa lahko, on lahko vse… Jao, kaj naj. Ven, pa masko. Me živcira maska, me … Stari pravi, da bo to zdaj tako, da bomo čez čas dobili cepivo, da pa … Klinčev virus. Na netu sem bral, ma ne štekam vsega, kar tam piše, nič ne štekam. Virusi, bakterije, kaj pa vem. Računalniški virus, to štekam, ta ti naredi štalo. A potem je to isto, naredi štalo v človeku. To bo to. Mija pravi, da je njena mami višja medicinska v bolnici, pa da zdaj dela občasno v vesoljski obleki … To mora biti zajebano, da si 12 ur v tistih oblekah. Saj so res vesoljske. O, pa ne že spet …

      »Tilen, smeti odnesi, si slišal. Pa masko gor. Da mi ne greš brez maske in kape, še je hladno zunaj, še. Dajmo. Potem bova šla v trgovino, dajmo,« se oglasi iz predsobe, ko je utihni sesalec. Uf, glih sem se naštimal, da bi začel igro, trije smo že, Goran bo itak uletel šele okrog enajste. Njemu ne težijo, on živi sam z mamo in ga kar pusti, da spi, kul. Ne pa tole, Tilen, smeti, Tilen gremo v trgovino, Tilen … Če bi bil grofovski, o … Čakaj, samo javim se jim, naštimam kvoto, čakaj. Sranje, internet pada, ja no. A stari spet kaj prelaga, spet kakšna sranja. Pa kdaj bomo dobili opto, jao, da znoriš. Šit, vod the fuck. Glej to, ne zažene, … Če bi šel resetirat modem … Ne, ne zdaj, stari ziher nekaj dela, ne zdaj. Ja ne bo druge, bunda, kapa, maska … Maska, joj … Matki moram rečt, da mi da novo. Spet bo … Jo kar slišim. Ja, Tilen, a jih kar ješ. Pa veš, da niso zastonj, veš to. O, kul, internet je spet nazaj. Čakaj, kaj dogaja … O, o, novo nadaljevanje Grofije. Ne morem zdaj. Pa so rekli, da bo vsak torek, danes je pa šele sobota. Kaj, aha, tudi ob sobotah bo, štekam. Bom potem, ja. Kaj pa igra, ma klinc, ne bom se šel, ker Goran itak štrajka, ni resen. Ko smo že skoraj v višjem nivoju, pa si gre delat sendvič, pa take. Ni resen, ni. Ko pridem nazaj, si prinesem čips v sobo in bom bral. Kosilo bo okrog treh, kot vsako soboto, ker stari dela tudi ob sobotah doma. Noro, res.

      »Tilen, kable ti bom scukala, če ne prideš takoj ven. Alo gremo, smeti, potem pa v trgovino,« se zasliši bojni krik zunaj.

       »Evo, šibam, ne teži.«

      Spet je doma, grizlja čips, ga zadovoljno melje, si obriše prste ob hlače – če bi ga mama videla, ej  – potem pa priklikne nadaljevanje.