Cvetanija 3

»Danes bomo obravnavali, kaj mačke smejo jesti, česa pa ne. Zadnjič smo ugotavljali, da je mačje življenje namenjeno lovu na miši, čeprav nekateri iz vašega rodu lovijo tudi ptice, kar pa je vam trem strogo prepovedano. Ste razumeli!?« je povzdignila glas.

      »Razumeli,« so vsi trije po mačje godrnjavo rekli.

      »Imela vas bom na očeh. Na pomlad vas bo mikalo, vem, da vas bo. No, gremo k mačji hrani. Meso je vsekakor osnova, vsakovrstno, to že vemo. Glavna mačja pijača je mleko, tega imate. Lahko pa mačke jejo recimo, če tako nanese, torte, ki so iz jajc, testa in smetane. Veste, kaj je smetana? Kateri bo odgovoril, Run, ti?« je rekla in Runa pobožala.

      »Oh, ne vem, nisem prepričan, da vem,« se je Run izvijal. »Če bi vedel vsaj to, kakšne barve je, bi mi bilo bolj jasno.«

      »No, pa se igrajmo. Recimo, kaj je pozimi včasih na tleh, kaj?« jih je vprašala.

      »Mogoče slana, mogoče to?« je Dor pohitel z odgovorom.

      »Ne, ni slana, si pa že bližje. No, Tom, kaj ti misliš?«

      »Mislim, mislim, da je rjava trava,« je rekel Tom in se živčno presedel in malo zasadil kremplje v odejo.

      »Sta ga slišala, rjava trava, ta je pa dobra, rjava trava. Jasno, da je trava pozimi rjava, samo ta že ne more biti podobna smetani, o tem sem prepričan,« se je Dor zasmejal.

       »Počasi,« je jezno rekla Aja. »Pomagala vam bom; to je nekaj, kar imate vsi tako zelo radi in se valjate v njem.«

      »Sneg, sneg!« so vsi trije zamijavkali.

      »No, zdaj smo končno ugotovili, da je smetana bela. In ker je bela, je podobna, čemu?«

      »Mleku,« se je prvi oglasil Dor.

      »Tako je, mleku. In smetana je najboljši del mleka. Čukaš mi je razložil, da je mleko polno maščobe, iz njega dobimo maslo, na vrhu ima pa smetano, lahko jo poberemo, jo stepemo, jo dosladkamo. To vam je prava poslastica, ki jo najdemo tudi na tortah. Zato je torta lahko tudi mačja hrana.«

      »Torta, torta, smetana. Joj, to prvič slišimo. Pa, pa, bomo dobili to za pokušino?« se je oglasil Run.

       »To je pa odvisno od vaše pridnosti in ubogljivosti. Torte, veste, niso vsakdanja hrana. Te delajo samo, kadar so kakšni prazniki, rojstni dnevi, plesi, poroke, take reči. Takrat se znajdejo na mizi. In torte nam pride naredit mojster iz mesta ob morju. Ko je imel naš oče lani šestdeset let, je mojster naredil veliko torto, v obliki našega gradu. Kakšna velika torta, vam povem, dragi moji mucki, velika! In grof, se pravi moj oče, jo je načel z mečem. Si mislite, kakšna torta je bila, da jo je lahko načel z mečem.«

      »A obstajajo tudi mačje torte?« je začudeno vprašal Tom in se zalezel Aji v naročje.

      »Tom, seveda bi lahko bile, seveda. Recimo, da bi bile v obliki velike miši, take, odete v čokolado,« je Aja sanjavo rekla.

      »Čok, kako, čokolada. Tega pa še nisem slišal, ne. To pa ne. Kaj pa je to čokolada?« je vprašal Run in se prav tako primuzal.

      »Poslušajte, čokolada je enea dobra reč, rjava, lahko tudi črna, lahko ima lešnike, rozine. Gospod Čukaš pravi, da rastline za čokolado ne rastejo pri nas, da so v toplejših krajih, da sadeže oluščijo in zmeljejo, da nastane primerna snov za delanje čokolade. Samo na kraljevem dvoru jo pripravijo, kdaj pa kdaj. Naš ata so jo dobili v dar, lani. Mislim, da vam bi bila všeč,« je Aja mehko rekla in pobožala vse tri po vrsti.

      »Če je rastlinska reč, ni za nas,« je Run modro ugotovil.

      »Ja, ja, mačke imamo rade meso, no, mleko že še, rastline, ah. Tu in tam, kakšna trava za prebavo, to že, da bi pa jedli neko čudo, ki niti pri nas ne raste, to pa ne!« je jezno pribil Tom.

        Zdaj ste najbrž pomislili, da je tale Tom moderni govoreči Tom. Pa ni. Niti tisti iz znanih risank ni, tudi ta ni. Bolj verjetno je, da so se vsi slavni Tomi zgledovali po mačku v grofiji Cvetaniji. Pa gremo naprej. Na hodniku so se v tistem trenutku oglasili močni koraki, nekdo je pokašljeval. Aja se je ustrašila, da bi jo zalotil lakaj, ki je navadno ob tem času prinašal časopis učenjaku, ki je imel prostora na koncu hodnika. Zadnje dni je Čukaš sedel med knjigami in papirji in delal nekakšno študijo, tako je on temu rekel. Če bi lakaj pokukal v sobo, potem … Joj ne, pa prav sem so namenjeni koraki. Mucki hitro, hitro pod posteljo, hitro. Pograbila jih je in skoraj stlačila pod posteljo. Pa so kar po vrsti glasno ugovarjali, še najglasnejši je bil Run:

      »Kaj nas spet rineš v to temo, no. Pa še prah je tu, fuj.«

      Za trenutek se je zgostila tišina. Potem pa se je oglasilo glasno trkanje. Hripav glas Čukaša je odmeval po hodniku.

      Kakšne glasove pa slišim. No, halo, mlada dama, kaj to slišim. Kolikor vem, bi zdaj morali opravljati šolske dolžnosti, vi pa takole. Oprostite, smem vstopiti, samo za hipec, samo za hipec,«

      Aja ni vedela, kaj bi. Mucki so se razhodili po sobi in Dor je rekel:

      »Pa povabi gospoda, no. Čas je, da ga takole v živo tu spoznamo. Saj smo ga …« in potem ga je Tom opomnil, da ne sme izdati skrivnosti o loputi in pohajanju.

      »Kaj ste ga?« je jezno vprašala Aja.

      »Slišali smo ga že, slišali. Mačke dobro slišimo, zelo dobro. No, kar povabi ga.«

      »Aja s kom se pogovarjate. Mislim, da je nedopustno, da imate obiske. No, boste že odprli ali pa to naznanim vašemu plemenitemu očetu, ki se je ravnokar vrnil s trga. Dol grem, da vidim, če mi je prinesel papir, ki sem ga naročil. No, kako, smem?« je Čukaš že kar robato rekel, lahko bi zvenelo celo ukazovalno.

      Povedal očetu, povedal očetu, o, ne. Kadar nesem košaro, vsi mislijo, da nesem cunje v pralnico ali pa iz nje, saj je prav taka. To mi za zdaj še uspeva. In še veseli so, da kaj naredim sama, ha ha. Ne, ne, oče ne sme izvedeti. In če se razve, da moji mačkoni govorijo, potem, kaj bi bilo potem. Še tega bi se manjkalo, da me obtožijo, da sem mala čarovnica. O joj, tiste zgodbe. No, naj vstopi, se je v mislih odločila.

      »Pa vstopite,« se je le vdala.

      »O, glej mucki, o,« se je navduševal Čukaš. »Kako so ljubki, joj, no. Vsi so najbrž iz istega legla, kaj?«

      »So, ja, lanskega, od naše Mile, tiste, skoraj črne, le dve beli lisi ima. Ti so zdaj povsem moji. Glavni za hleve pravi, da je na gradu že preveč mačk, da so po vseh kotih,« je s kislim obrazom rekla Aja.

      »A taka je ta reč, oprostite, smem sesti na tale stol ob pisalniku? Včeraj sem šel visoko gor pod hrib, vse do snega. Opazoval sem naravo, še mrzlo, led je tam zgoraj, led in sneg. No, zdaj me pa noge bolijo. Zima krni človeka, tako je to,« je bil jamraški sloviti Čukaš.

      »Kar sedite. Ne jezite se nad neredom. Tam imam matematične naloge, ker je učitelj zbolel. Pa knjigo moram brati in narediti obnovo. Napisati moram, kaj si mislim o glavnem junaku. Zame je to tako težko, ne gre mi najbolje, ta nemščina, ne,« je bila Aja odkrita, s Čukašem je bila vedno odkrita. Rada se je z njim pogovarja, zdaj pa jo je zalotil pri njeni skrivnosti.

      »No, nič hudega, nič hudega, če je malo nereda. Kakšen je šele pri meni, knjige, časopisi, papirji, zapiski, herbariji, metulji, joj, koliko vsega. Pa minerali, kamni, fosili, vsega sem navlekel, vsega. No, tako, oh, kako to dobro dene, da se človek truden usede,« je Čukaš      izdihal.

      »Sta videla, sta videla, kako je zdaj vdrl. No, pa je konec naše mačje šole. Pa ravno smo bili pri veliki, kako že, čokoladni miši,« se je glasno oglasil Tom.

      »Kaj to slišim!?« je bil osupel Čukaš. »Kaj sem slišal, nekaj o čokoladni miši? Saj vi niste nič rekli, ljubki otrok, kaj ne da ne?« je vprašal in si popravljal težak površnik, ki mu je lezel čez zajeten trebuh.

      »Ne, ne …« je Aja zardela.

      »Pa ne boste trdili, da vaši mački govorijo s človeško govorico. Dajte no, mene že ne boste prepričali. Veliko vem tudi o mačkah. To so zelo čislane živali in že zelo dolgo spremljajo človeka. Egipčani, o njih sva že govorila, pa tudi učitelj vam je pojasnil, kolikor mi je znano, so jih imeli za zelo pomembne, pa drugi tudi, da. V Evropi pa, kakor kdaj in kakor kje. Pri nas, saj vidite, na kmetijah jih je veliko, na gradu pa tudi. Da bi pa govorili, to pa ne,« je odkimaval Čukaš

      »Moji govorijo in se gremo mačjo šolo,« je ponosno rekla Aja.

      »Ta je pa dobra, ta. Mačjo šolo. Pa bo kateri kaj odgovoril, če ga vprašam,?« se je nekoliko umiril Čukaš.

       »Bodo, če jih boste lepo prosili. Ime jim je, tale je Tom, oni pod oknom, Run, tisti na postelji je pa Dor. No, kar vprašajte katerega.«

      »No, ti pod oknom, ti si mi najbližji, kaj ste danes obravnavali v šoli? Bi mi, prosim, povedal.«

      »Če sem naprošen, bom pa povedal. Obravnavali smo mačjo hrano, tudi tako, za katero še ne vemo. Smetano na torti, to smo obravnavali. Pa o mačji torti smo se menili,« je mucek mirno odgovoril, se sprehodil in se pomuzal ob učenjakovo nogo, kar naj bi pomenilo, da sta zdaj prijatelja.

      »Zdaj pa že razumem, mačja hrana. To se ve, mačke ste mesojede, čeprav, tu in tam, kakšen kos potice, ja, tudi to se je že primerilo, da je maček jedel potico. Videl sem na vrtni zabavi, ko je gospodična Mitze dajala mačkonu koščke potice, si mislite, kaj. Ta Mitze,« je vzdihnil učenjak.

      »A, ja,« se je začudeno oglasila Aja. »Potico ji je dajala, dajte no. Če bi to videla naša mamam, kaj mislite, kaj bi bilo?«

      »Mala revolucija,« se je učenjak zasmejal in pobožal mucka, ki je še kar krožil okrog njegovih nog in mrmraje rekel:

      »Kaj pa je revolucija?«

      »No, poglej, kako radoveden maček. Tudi sicer so mladi mucki radovedni, kaj. Pretaknejo vse prostore, ako jim je dovoljeno, se ve. In domnevam, da je to kar hud prekršek, kaj. Ne boj se Aja, ne bom te izdal. Midva sva zaveznika, tako sva si obljubila. Oprostite, da me je zaneslo v tikanje. Vi ste plemenita cvetančica, tako bomo rekli. No, revolucija, kaj je revolucija. To je pojem, s katerim označujemo nerede, ko se zgode. Pride čas, ko je ljudstvo nezadovoljno s svojimi vladarji, pa se uprejo. Začnejo se neredi, glave se sekajo, same strašne reči. Ni še dolgo tega, ko so v Parizu sekali glave, ja, ja,« je prikimal učenjak.

    »A, ja, a, ja. A glave so sekali. Tega mi pa naš učitelj še ni povedal pri zgodovini, še ne. Govoril mi je o Egiptu, o piramidah, o faraonih in mačkah. Tam so bile mačke svete živali,« je Aja rekla in se vzravnala.

      »No, gospod učitelj imajo svoj učni načrt, ki je prilagojen starosti učencev. Ne dvomim o njegovih metodah. Več boste vedeli, plemenita cvetančica, če boste več spraševali. Zato kar sprašujte, kar dajte. Midva sva pred dnevi govorila o žuželkah in o tem, kako nekatere rastline prezimijo, se spomnite?« je učenjak rekel in zaškripal s stolom, bolje rečeno, njegova obilnost je povzročila škripanje stola.

      »Seveda, vse sem si zapomnila,« je Aja rekla.

      »Revolucijo, sta slišala fanta, revolucijo se gredo ljudje. Pobijajo se, o,« je začudeno zamijavkal Tom.

       »Pa so res neumni ljudje, res,« je prikimal Run,

       »In da si sekajo glave. Kaj takega. Mački se stepemo, dlaka frči, no, kakšna rana je, se zgodi, da bi se pa pobijali, tega pa še nisem slišal. Res, da sem še mlad, a naša mati nam je lepo razložila, kaj mački smejo in česa ne. Naša navada ni, da bi se med seboj pobijali,« je Dor dodal.

      »Jih slišite, jih slišite,« je Aja vneto rekla.

      »Slišim, slišim,« je učenjak prikimal »pa še kako prav imajo: živali imajo svojo etiko, ljudje pa, eh,« je odmahnil z debelo roko.

      »Kaj pa je to etika?« je zanimalo Ajo.

      »No, to je pa obsežno razpravljanje. Mislim, da nima smisla, da vas trapim s tem, premladi ste še za tak pouk. Veste kaj, čudovito izkušnjo sem dobil, govorica mačk, to, vidite, je nekaj povsem novega zame. Obljubljam, da bom to skrivnost obdržal zase. Moram se odpraviti dol, da ne bodo gospod grof predolgo čakali v svojem kabinetu. Vi pa lepo k svoji šoli. Če smem vprašati, kako je zdaj z vašo matematiko? Zaupali ste mi, da so se začeli rahli problemi, mislim na ulomke, ki vam jih je predočil vaš učitelj. Če bo potrebno, bi pa pozno popoldne malo povadila, kaj?« se je ponudil učenjak.

      »Ulomkov ne razumem še. Oh, polovice, sedmine, kaj pa vem. In veliko nalog je dal, veliko. Zgubljam čas, vem, s temi mojimi, z mačjo šolo. Tako je,« je skomignila z rameni in otresla z lasmi.

      »Vse bomo nadomestili. Danes bomo imeli skupno kosilo z glavnimi na gradu. Menda ste obveščeni, da pridejo: glavni gozdar, oba uradnika, tajnik, seveda vsi z družinami. Baje grof prirejajo to kosilo, ker so dobili od kralja Rastiborja dovoljenje, da smejo popraviti kraljevo cesto in zato pobirati cestnino na vstopu v grofijo. No, to so gospodarske reči, ki vas za zdaj ne smejo motiti. Takole, zdaj se odpravim. Pazite se nove sobarice, ta, ta, je prvovrstna obrekovalka, in bojim se, da bi vas pri priči zatožila, če najde te, te vaše mucke tukaj. No, pa srečno, previdni bodite moja mala prijateljica, previdni,« je požugal z mesnatim kazalcem desne roke.

      »Ti, Aja,« jo je nagovoril Tom, »a se potem ljudje tudi pojedo, če se že pobijajo. Mi miš ubijemo zato, da jo pojemo. Res da se z njo še malo igramo, za zabavo jih pa ne ubijamo, to se ve!«

      »Oh Tom, ne vem, ne vem. Za danes bo šole konec. Veliko moram še prebrati, pa nalogo moram napisati. Šli boste lepo nazaj v mačjo kajžo. Do popoldan da ste mi čisto pridni. Zvečer dobite mleko, od kosila bo tudi veliko ostalo, saj veste, kuhana govedina in drugi kosi mesa. Vedno veliko ostane, ko so skupna kosila. No, lepo sem h košari, prosim,« je bila Aja ukazovalna.