Cvetanija 2

Aja in govoreče mačke

Bil je mrzel februar, iz vseh dimnikov se je valil gost dim, snega sicer ni bilo, po okoliškem hribovju že, a v dolini je samo zmrzovalo. Nekaj bele slane je bilo po senožetih na strminah pod gradom, okna so bila zasoparjena, ker so hlapci že kurili, tudi v Ajini sobi. Vstajanje jo je vedno nejevoljilo, še celo tako nejevoljilo, da je služkinjo, ki je prihajala ponjo, včasih prav grdo pogledala, ugovarjati si pa ni upala, sicer bi prišla mama, takrat pa … Mamam je imela navado, da je na stežaj odprla obe okni, še prej pa je z neko ihto razmaknila zavese in vedno rekla: Aja, dajmo, k zajtrku, potem pa v učilnico (na gradu so imeli domačega učitelja, ki je skrbel za izvrsten pouk grajskih otrok, ne vseh, tisti od nižjih uslužbencev so morali v državno šolo na malem trgu pod gradom. Peljali so se  s konjsko vprego, včasih pa so šli peš, popoldan pa so jih šli iskat hlapci). Vse je bilo tako zelo natančno, vse ob uri. Pouk se je začenjal točno ob pol devetih, trajal pa do dvanajste, ko je v mali kapeli na desni strani gradu oživel težak zvon in naznanjal poldan. In tisto jutro se Aji kar ni mudilo izpod težkih odej. Nekaj časa je kar gledala v ogenj v malem kaminu v kotu. Zdelo se ji je, da plameni plešejo čuden ples, da rišejo neke figure. Pa pride starejša služkinja, pobere nočno posodo in godrnjavo reče: »Alo, pupa, vstani, če ne, bom poklicala plemenito mamam. No, le, le. Prinesem ti toplo vodo, glavnik, no, obleke so na stolu, no, dajmo, dajmo. Aja je zakrilila z rokama, globoko zazehala in med zehcem rekla: »Že vstajam, no.« In res je vstala, si oplaknila obraz, se pogledala v zrcalo nad umivalnikom, nekakšno porcelanasto skledo v trinožnem stojalu, se spakovala, kazala jezik, si popravljala lase in pograbila glavnik. Pa če bi me danes počesala stara Marija. Ona to zna, vedno me tako lepo počeše. Ne vem, če bo imela čas, druga služkinja je zbolela, saj res. Rekla ji bom. Prej se pa oblečem, je sklenila. Oblečena in nepočesana je obsedela na visoki postelji in bingljala z nogama. Potem je šla do okna in začela s prstom risati mačko na orošeno okno. Ni se ji dobro posrečila. Šla je do drugega okna in še enkrat poskusila. Zdaj je bila z risbo zadovoljna. Na gradu so menili, da je zelo nadarjena za risanje. Ko je prišla stara Marija spet v sobo, jo je prosila, naj jo počeše. Tako kot ona zna, brez cukanja, počasi, pa še lepo frizuro ji naredi. Marija je zavzdihnila, šla do vrat, preverila glasove na hodniku in rekla: »Ajica, no, te bom počesala, no.  Kaj si pa to spet narisala, no, podobno je muci. Ja no, lepo. Samo, veš, tako packaš okna, ki jih bom pred veliko nočjo morala pomiti. Saj jih bi moral tako ali tako, no. Ne jezim se. No, daj usedi se na stol.«

      Med česanjem je Marija rekla: »Slišala sem, da imaš zelo rada mačke. Kaj pa vem, povsod lazijo, lovijo miši, tudi ptičke, tudi. Jaz sem prijatla z njimi, to že, nimam pa rada, da hodijo po sobah in po posteljah. Nespodobno je, ker prej gredo povsod.«

      »Moji trije ne, moji trije so spodaj v mačji kajži in so prav pridni,« se je branila desetletna Aja.

      »Saj nisem mislila tvojih, nasploh. Na gradu jih je kar nekaj, kdo jih je pa sploh preštel. Pa prav je, da so. Si misliš, koliko miši bi bilo v žitnici, če ne bi bilo mačk, kaj. Pa v kleti pri krompirju in pesi, pa v shrambah. Še tako mi kuharice povedo, da včasih kakšna švigne med sirom in drugimi dobrotami. Ja, ja. Tvoji mucki so pa …« in je kar utihnila, ker je vedela, da so sicer res zaprti v nekakšni mali kletki, mačji kajži, ki ji jo je naredil mizar, da je bil mir. Svoje tri mucke je hotela imeti tam. Mizar je bil prebrisan. Kajžo je tako postavil, da so imeli mucki izhod skozi loputo, ki se je odmaknila in so lahko šli po svojih poteh, če se jim je hotelo. Ker pa je mačja narava taka, da ve, kdaj sledi dober obrok hrane, takrat pa so res bili v kajži, razen, ko so bili ženitni obredi, takrat pa jih je Aja klicarila po dvorišču, po okolici, pa se niso zmenili za klice, ne. Vsi trije so bili samčki. Dala jim je imena: Tom, Dor in Run. Februar pa je mesec, ko si muci vzamejo čas za ženitev – po domače, klatijo se.

    »Ne, moje mucke sama komandiram in me kar ubogajo,« je bila Aja grofovsko  ponosna, ujedljiva bi lahko rekli.

    »No, no, saj nič ne rečem, no. Pa spoštuješ zapoved plemenite mamam?« je Marija roteče rekla, vedoč, da si jih včasih pretihotapi v sobo, kjer se z njimi igra.

      »Ja, ja,« našobljeno odgovori.

      »Tako je prav. Krščansko je, da se uboga mamam in očeta, tako je prav. Nagni glavo, tako, ja. V soboto ti bom umila glavo tudi s kamilico, da bodo lasje lepi, sijoči, da boš mala princesa, kaj,« se ji je Marija podobrikala.

      »A, ja. A princesa. A ni zadosti, da sem grofova hčerka. A so princese, kaj več?« je Aja vprašala in se pri tem namrdnila.

      »Ah, mala moja, princi so več kot grofje, to se ve, kralj je pa največ, tudi to vem. Ne razumem, kako so si te naslove dali, ta, ta imena: grof, vojvoda, princ, kralj, cesar, kaj pa vem, no. Naš učenjak bi ti to znal lepo povedati, pa tudi učitelj bi moral to vedeti. Kar vprašaj ga. Saj je učen mož, na Dunaju je delal šole, bo pa ja vedel. In na gradu je že deseto leto, ne, zmotila sem se, že petnajst let je, ja. Gospod grof so ga pripeljali, ko je bil prvi sin goden za šolanje, ja. No, tako, zdaj pa lahko greš v jedilnico, najbrž mamam čakajo. Obednico so dali pripraviti, zate, za očeta, starejša je šla v mesto s šiviljo, bratje, saj veš, druge opravke imajo. Pouk se začne danes izjemoma ob devetih, toliko. Zdaj pa gremo.«

      Med obedom je morala biti spoštljiva tišina. Gospod grof so jedli počasi, vsak grižljaj temeljito premleli, si ponesli vročo kavo k ustom in glasen srk je odmeval v prostorni obednici. Gospa mamam, zdaj malo porejena – njeni rdeče navdahnjeni lasje so začeli na koncih siveti, pa je jedla hitro, hitro drobila in pripivala le tu in tam. Aja se je spakovala, risala z nožičem po maslu, kar je strašno ujezilo gospoda grofa, da jo je samo jezno pogledal. Naznanil ji je, da bo danes brez šole, ker gospod učitelj niso prav zdravi, da so v svoji sobi in bodo do konca tedna ležali. Učeni Čukaš da mu je odredil čaje in obkladke proti kašlju. Bržkone je bilo krivo tisto potovanje, kjer so se gospod učitelj nalezli hladu, pa med ljudmi so se sukali, tam pa se hitro nalezeš bolezni. V Benetkah so bili, karneval so šli gledat, no. Aji se je zdelo imenitno, da bo imela cel ljubi dopoldan zase. Ampak gospod grof so ji odredili čtivo, in po kosilu da jo bodo zaslišali, obnovo bodo terjali. Čtivo je seveda odbral gospod učitelj, grof so ga pregledali in je bilo odrejeno. Nenadoma jo je minil ves tek. Odložila je nožič, odrinila košaro s kruhom in hotela kar oditi. Pa jo je stroga mamam ustavila in ji ukazala, da mora biti za mizo, dokler obed ne bo končan, potem sledi še zahvalna molitev.

      Po zajtrku se je tako spravila čez dvorišče, kjer so bili hlevi, zraven pa kolnica za vozove. Tam je imela svojo mačjo kajžo. Vsi trije mucki so bili tam, zviti v klobčič. Posoda je bila prazna – očitno so že dobili sveže namolzeno mleko – za to je bila zadolžena, bolje rečeno, naprošena mlada mlekarica, ki je pred kratkim prišla na grad, da je imela na skrbi jutranjo molžo in pripravo mleka za grofovsko družino. Muckom ni bilo mrzlo, nastlano slamo so imeli, pa tudi topel zrak iz hlevov tam poleg je vlekel naravnost v kajžo. In se je sklonila, segla z roko v klopčič in prekinila predenje. Razvlekli so se, se začeli dobrikavo muzati in se pretegovati. O, to je bila akcija, to, vam povem. Najprej je šla na dvorišče in pregledala, kako stvari stojijo. Februarski mraz je bil zdaj že malo načet s soncem, ki je planilo na dvorišče in pivnalo zmrzal. Dva hlapca sta nekaj šarila okrog kočije, kar je pomenilo, da se bodo dali grof nekam zapeljati. Vrtnar je vozil gnoj na spodnje vrtove, drugih pa ni bilo. Poiskala je košaro, skrito v temnem kotu in pregrnjeno s starim kočijaškim plaščem, smrdečem po konjih in še ne čem, ni prav vedela po čem. Tisti je bil last starega kočijaža, ki je lani umrl, novi pa je imel nov plašč. Tega so kar pustili v kolnici. Pa je počasi preložila vse tri mlade mucke, vsi so bili od lanskega legla, in jih nesla v prvo nadstropje, kjer je imela v levem krilu sobo. Tako, zabava se začenja. Izpustila jih je iz košare. O, vražički mali. Skakali so na posteljo, se lovili, cukali blazino, odeje, se podili za majhno kroglico, ki jim jo je metala, potem pa se je začela mačja šola, tako je temu rekla Aja. Tom je bil razposajen, tigrast muc, še najraje pa je vesil po zavesah, veliko si je dal opraviti z njimi. Run, ta se je očitno imel za modrijana. Sedel je na postelji, motril, kako Dor podi kroglico, ki mu včasih uide pod nočno omarico ali pa zadaj za omaro. Od tam pa je ni mogel zbezati, nikakor ne. In Aja je imela za tak primer spravljeno palico, da je lahko kroglico spet spravila na svetlo, lepo, majhno črno kroglico, ki jo je našla pri starejši sestri. Nič ni vedela, zakaj bi jo ona rabila, preprosto, bila je tam. Oh, tisto, kako jo je smuknila! Sestra se je ličila, pripravljala se je na ples, pa je Aji dovolila, da ji dela družbo. No, na oknu, poleg ostale šare, navijalk, lončkov s pomadami, je bila tudi ta kroglica. In Aja je že videla, kako jo mucki podijo po sobi. Brez obotavljanja jo je vzela in si jo skrila v majhen žep pod vrhnjim krilom. Sestra k sreči ni nič opazila. Run je nenadoma rekel:

      »Poslušajta vidva, igre je konec, šola se začenja.«

      »Daj no, kaj sitnariš, pa še ti lovi kroglo. Kaj res ne razumeš, da je to prepotrebna igra. Tako se mojstrimo za svoje edino poslanstvo, ki ga plemenito opravljamo na grofiji, in to je lov na miši,« se je oglasil Dor in s tačko spet odfrcni kroglo.

      »Jaz pa bi nekaj krempljal, še najraje les, lep, gladek. Kako je pripravna stranica postelje. Vidita vse te sledi, vidita, kakšne močne kremplje dobivam. Ja, ja, kar glejta, kar. Močni kremplji so za nas, mačje lovce, še kako pripravni, da z njimi ukleščimo miš in nam ne more pobegniti. Vesta fanta, če miš samo raniš, je še ni konec, kje pa. Žilave so in ti lahko pobegne in se skrije. Saj vesta, kako nam je govorila naša plemenita mati – lahko se igraš z žrtvijo, lahko, a ne pozabi, da so tudi miši prebrisane, naredijo se nemočne, potem smuk in si ob malico,« je navrgel Tom.

      »Veš kaj Tom, ni ti treba opraskati vseh kosov pohištva. Me prav zanima, kako bo, ko bo za to zvedela mamam. Kaj misliš, kaj bi naredila. Bojim se, da vas bi dala … Oh, saj ne smem na to niti pomisliti. Mamam ne marajo mačk. V njihove prostore je mačjemu rodu prepovedan vstop. Namesto vas so tam pasti za miši. Tam ste ob službo, da boš vedel. Brusi si kremplje zunaj na drevesih, ko bo čas za to, saj jih ne manjka. Prosim te, da s tem nehaš. Zadosti bo igre, zdaj pa lepo na posteljo, mačja šola se začenja,« je bila stroga Aja.

      »Ja no, no,« se ni prav strinjal Dor. »Jaz bi še malo podil tole kroglo, zame je to mala črna miš, črna pravim, ker je na naši grofiji, tako sem slišal, veliko sivih, vem pa, da obstajajo tudi črne, pa tudi rjave; tiste da so v gozdu. Rjave so pa tudi tolste podgane. Teh pa, ne vem, če bi se lotili teh. Naša plemenita mama si jo upa zadaviti, vam povem, res. O tem sem slišal govoriti, ko se je pritoževala staremu Henriku, mačkonu, ki samo še lenari in dremlje na soncu, če je le mogoče.«

      »Zadosti igre, na posteljo,« je Aja jezno ukazala.

      In so jo res ubogali. Vsi trije so se lepo posedli na odejo in našpičili ušesa.