Cvetanija 15

      Kaj mislite, kaj se je zgodilo. Naj povem, da je potem Mitze šla s Čukašem še malo ven, morda še kam na sprehod, ne vemo, kaj se je zares zgodilo. Aji so ostali palčki, ki so se hihetali skriti za težko zaveso. Komaj je čakala, da jih gre pogledat v gozd. Pomislite, da jih je videla. O, jih je. O tem pa drugič.

Kar neki, ti palčki, je zavzdihnil Tilen. Naslonil se je nazaj, zazehal in premišljal. A ne bi bilo to kul, če bi palčki igrali košarko, zeleni proti rdečim. Jao, to bilo kul. Tukaj na mizi bi jih imel v škatli, dal jim bi male lučke, imeli bi igrišče in … Ej to bi bilo res nekaj, palčki, ki špilajo basket, ej. Kakšen car bi bil, če bi imel palčke, ki igrajo basket. Car, res. Ja, saj so igrice, tudi za basket so, ma sem jih naveličan. Ej, pa če bi se palčki bojevali kot v igricah. Mater ej. Imel bi poligon in bi jih gledal, o. Pa mali tanki, pa rakete, miniaturni helikopterji, ladje … Ja, kje bi bila pa voda? Ne, ne, ob bajer bi jih nesel, potem pa. Ja, kako pa bi jih prepričal, naj se vojskujejo? Ja ne vem. Taki bi morali biti, ki bi imeli … Čakaj, ja no … Palčki robotki. Samo potem to ne bi bili organski palčki. Saj ne veš, kakšni so zares, a so to organskega izvora, ali so to neka umetna inteligentna bitja. Palčki, ja. Koliko pravljic sem že slišal na to temo. Babi jih ima nekaj. O palčku, ki zamaši dimnik, pa o palčku, ki krade kuram jajčka, pa o palčku, ki ji skrije copate. Ona tudi meče ven te fore o palčkih. Ja, ja, zdaj ne več, zdaj sem že prevelik. Zdaj mi pridiga, kaj je treba jesti, kako moram sedeti, pa da si bom uničil oči s temi ekrani, pa take. Sva pa enkrat res šla v gozd in mi je kazala ene mravlje, mater kakšna kopa, ej. Pa sem jih od blizu gledal. Razlagala mi je, kako so organizirane pa to. Pa ob potoku sva šla, da manjšega slapa, tam mi je kazala, kje so včasih lovili potočne rakce, ja. In v tolmunu sva videla ribo, o … Babi, ja, ona … To, da bi palčki špilali basket, ej, to … Za katere bi pa navijal. Ma ne vem, najbrž za rdeče, kaj vem. Zdijo se mi bolj fajterski, uni zeleni bi sam neke dobrote delali. Samo to, mislim, to, da je dobro, eh, to je samo v pravljicah. Pa spet v šolo, jao. Naloge na papir, delovni zvezki in ta sranja. Nalivka se mi je zasušila, ne dela, nekaj kemičnih imam v predalu, a sploh še kateri piše. Čakaj, čakaj. Ma ne bom zdaj teh stvari kontroliral, ne. Ne, ne … Palčki, ki igrajo basket, to je fora. Pokličem Tejo, a je gor. Ja je, ona tudi bere te pravle, ja.

      »Tea, haj, a si štekala to zadnjo, mislim te palčke.«

      »Sm ja, maš pa kul majco?« ga je pohvalila. Tilen je sklonil glavo in gledal oranžen napis na črni podlagi – tam piše v angleščini, da je heroj zvezde Centurija – iz neke igrice pač. Hotel jo je imeti in mu jo je mama na netu naročila.

      »A ja, no, hvala, ti pa imaš kul frizurco. Kdo ti jo je naredil?«

      »Sestra, ona hoče bit frizerka. Ma ne me basat, da šariš po tujih laseh, fuj!«

      »Ja no, če se ji hoče,« je Tilen naveličano rekel.

      »Ti, uni ta rdeči ne. Se ti ne zdi, da jih je zmeraj več. Kar neki, samo včasih pa res ne veš, kako lahko reči kar izginejo pa jih spet najdeš. Jaz sem včeraj  kot nora iskala eno copato. Ja, potem pa ti jo zvečer najdem ob robu omare. Ziher sem šla petkrat tam mimo, evo. Če to res niso uni ta rdeči palčki.«

      »Daj no, to so samo pravle. Ej, veš, kaj sem jaz razmišljal.«

      »Kaj?

      »Fino bi bilo, če bi imel tako veliko škatlo, mislim ko neka športna dvoran, mislim maketa pa to. In notri bi palčki špilali basket, ej pa še palčja publika bi bila. A ne bi bilo to kul? Sestavljal bi ekipe, imeli bi svojo ligo, ja kul.«

      »A dej no, basket pa to, ej. A veš kaj, jaz bi pa imela mini modno pisto, pa bi se tam sprehajale palčice, to bi imela, v živo, ej. Mogoče bi imela še drsanje na ledu, tam bi uživala, pa mogoče, ja, od športa bi pa mogoče, atletika. To bi bilo meni kul, ko bi tekli na malem stadionu, skakali čez ovire. Si predstavljaš, jih prijemlješ, jih menjuješ, jih vzpodbujaš, ma kul, ej. A ja, pozbla sem ti povedat, da me neki cajta ne bo v šolo?«

      »Ja, zakaj pa?«

      »Moja sestra je fasala ta virus. Ni ji hudga, sam mal čmerna je, pa mal vročine je mela, zdaj je že itak kul, že teži po bajti. Sam smo vsi v karanteni. Še en teden, noro, ne.«

       »Noro, ja.«

        »Ti, te pravle, ma men se zdijo že n mal dolgočasne, ajde o delfinih in tigru, to sem uživala, ma ta s palčki, ma ne vem, to smo že dal skoz. Že od vrtca naprej. Bomo vidli, kaj bo naslednjič.«

      »Ne vem, čakam, da vrže ven, kakšno od Čukaša, to čakam. Ta tip me zanima. Si ga kar namalm.«

        »Čukaš, ko neki profko. Ja no, mene bolj zanima Mitze, ta je navihana. Aja pa smrklja taka kot jaz, mojih let. Samo, da je v drugem času. Sem si en dan predstavljala, da pride zjutraj v sobo služkinja in me goni, naj vstanem, si misliš. Ma meni bi se utrgalo, da mi kar naprej kdo hodi v sobo in da bi imeli taka kosila pa to. Moja dva oba delata v pisarnah, malo sta že delala doma, mami niti ne, ker dela na banki, foter ja, on ja, ma zdej se vozi delat, ja.  Res bi se mi utrgalo, če bi morala sedet za mizo in ju poslušat. Ob nedeljah se zberemo, včasih pri stari mami na Dolenjskem, ja. Včasih pa gremo k drugi stari mami in dedku na Kras. Tam je bolj kul. Gremo po gmajnah, šibam z biciklom po kolovozih, res je kul. Moja sestrična jih ima že 15 in obvlada vse tiste klance. Mater leti, ko greš dol. In kadar piha, ej, to ti je kul.  Enkrat me je vlekla v eno jamo, tam tako odmeva. Pa če vržeš kamen, kako globoko pade. O, zdaj sem se spomnila, da je nona govorila, da v tisti jami straši en velik palček. O mater, ej, sem se spomnila  te štorije. Pa kaj, ti starci imajo samo še palčke v glavah, al kaj. Pa nam je pravila, da včasih vzame kakšnega porednega otroka in ga skrije v jami. Zato, da otroci ne smejo sami v tisto jamo, pa take. Menda je enkrat res en froc zginu v tisti jami. Šele čez nekaj časa so ga našli jamarji mrtvega. Si misliš, a. Ja, saj sem bila prestrašena, sem. Tema, luknja, voda kaplja, spolzke skale, na začetku mah, groza res. Sestrična obvlada, pravi, da bo jamarka, da že hodi na tečaj in to.«

      »Mene v jamo ne spraviš. Moji so me mislili vleč v  Postojnsko. Uprl sem se, ne grem pa amen. V gozd ja, v jame pa ne. Kaj vem, saj ne veš. Lahko se kaj podre in ostaneš spodaj. Si predstavljaš, počasi umiraš v popolni temi. Ne maram teme, res ne. Ko je enkrat pri babici crknla luč, sem se drl, jao. Kakšna tema, dokler babi ni našla telefona in posvetila. Samo pol ure ni bilo štroma pa tak panika. Kaj bi blo, če bi bli  več ur, a?«

      »Ne vem, tema, kaj pa vem, Nisem še bila v taki situaciji. Doma damo zvečer rolete dol, sam n mal luči iz ulice pa le je. Ko sem bila majhna sem se skrivala v omare, tam pa je bila tema, o ja. Ni me bilo strah, meni je bilo fino, sam tisti vonj po sivki, tisti mi je kar neki, ne maram ga.

      »A ja. Sivka, kaj je to?

      »Ena roža, kaj vem, taka, čakaj, ma ne vem. Matka nabira na krasu, nimam pojma. Stavi med cunje, baje odganja mole, ma tudi mene.  Poguglaj.«

      »Ja, saj bom, bom. Zdaj moram šibat, slišim, da matka dela revolucijo, spet bo treba nekam. Ajde, se zumamo.«

      Primerilo se je, da se je na jesen prikradla v Trg nenavadna bolezen. Čukaš je takoj ugotovil, da gre za kugi podobno obolenje, ljudje so dobili bule, eni so umrli, drugi so se umaknili … In to je zvedel grof Cvetko. Če se je česa bal, se je bal, da se bo to zgodilo tudi njim …

      Takole je to v nedeljo dopoldan prebiral Tilen in žvečil žemljo in sir, kar tako, za lenobni zajtrk, ker je ostal sam doma. Odrekel se je jesenskemu izletu, šli so nabirat gobe. Gob ni maral, še na pici jih je metal dol, če je pozabil naročiti, da naj mu jih ne dajo. In se je zamislil, kuga … Takoj je šel na guglanje. Seveda, ja, v mestih, aha … Naša korona, moderna kuga, ja. Zdaj je bolje, večino nas je že cepljenih, saj … Kakšna zgodba bo pa tokrat, a ni napisano, da je to zadnja, pa sem se tako veselil, da … Ja, letos je ne bi mogel spremljat, spet smo v šoli, popoldan pa, kaj vem, basket me čaka, pa še v modelarski krožek sem se vpisal, ne, ne … Tale zadnja, čakaj, naslov. Grofija ostane brez pameti … Čudno, pa preberimo, si je rekel.