Cvetanija 14

      »No, zdaj pa zgodba. Veš, ta Simon, ta je zelo prebrisan. Ustanovil je druščino prisluškovalcev. Vem, zdelo se ti bo čudno, a je res. Ti prisluškovalci so izbrani palčki, ki imajo izjemen spomin. Vse kar slišijo, si morajo zapomniti. Potem pa Simon to premelje v glavi in ukrepa. Pa ti povem, kako je bilo z mlado kmetico, ki je dobila otroka pa ga ne bi smela. Palčki prisluškovalčki so jo slišali jokati na gozdni jasi, ko je nabirala borovnice, lani je to bilo. Pa ti mlada kmetica nabira in nabira, potem pa kar sede in joče. Na glas tarna, da kaj bo pa dete jedlo, ko pa imajo samo eno kravo v hlevu, pa oče komaj kaj zaslužijo, ker se ne zida toliko, pa še pet otrok je v koči. Mati so hudi, tepejo me in me zmerjajo. Oh, jaz sirota, komaj mi je sedemnajst let, pa bom že imela dete. Saj nisem sama kriva, ne, mladi grajski, ta me je zapeljal. Rekel je, da me bo samo malo učil, kako se je treba držati na konju, ja, ja. Pa sva končala v praproti in se je zgodilo. O Bog, kaj sem mu verjela. Povedati pa mu tudi ne smem. In ko se je dekle odpravilo domov, so hiteli palčki k Simonu. Ravno je bil v popoldanskem dremežu. Godrnjaje jih je sprejel. Dolgo je preudarjal, kaj bi bilo storiti. Pred mrakom pa je sklenil. Grajskemu bodo splašili konja, da bo pošteno padel, mladi vaščanki pa bodo nesli tri zlatnike, da si bo lahko kupila vse potrebno za dete in zase. In res, nekaj dni po tistem je šel jezditi mladi lovski oskrbnik in saj veš, da se je pošteno polomil, ker ga je konj vrgel. No, mlada dama pa si je omislila mali butik na trgu. Tam šiva obleke za bogate trgovce in novo priseljeno gospodo. In tako je Simon uredil zagato, vidiš. Tudi tebi so tam dol sešili lepo obleko, ki si jo imela lani na slavju, ko nas je obiskal kralj Rastibor. Kako si bila lepa, joj,« je zavzdihnila Mitze.

        »Tisto modro misliš, tisto močno nabrano, ki se vlači po tleh?« je vprašala Aja.

        »Tisto, tisto.«

        »Ja, kako pa je dekle dobilo denar?«

        »Vidiš, to so pa palčki. Ker v koči niso imeli postelj, no samo mama pa oče sta ležala v postelji, otroci pa na nastlani slami, le nekakšne blazine so imeli, je dekle zjutraj našlo tiste zlatnike. Takoj ko jih je našla, je k njenemu ušesu splezal palček zelenohlačnik in ji povedal, kaj mora storiti in kako jih mora skriti. In vsako noč so jo obiskovali, dokler se ni rodilo dete. Potem je pa odšla v mesto, kjer se je obrti učila pri mojstru krojaču. Najprej je z deklico živela v najeti sobi blizu krojačnice, potem se je preselila v svojo malo hiško blizu reke. Pa tudi lep vrt ima. No, zdaj ima svojo delavnico, ni ji hudega. Simon je pač tak, da uravnava grde stvari. Dela red v gozdu, pa tudi v graščini, če je le treba. No, so pa tudi med palčki grdobije, so. Tako se je enkrat en debel rdečehlačnik odločil, da pa kar ne bo več nosil zimskih zalog, semen, posušenih muh – tudi te jedo – listja, skratka vsega, kar je palčkom treba za zimo. Pripadal je skupini, ki je živela blizu potoka. In tam so se poleti kopali tudi ljudje, vaščani. Prav nespodobni so včasih, kar goli, si misliš, goli.

      »Kako pa naj bi se kopali. Jaz grem gola v vodo vsako soboto, no,« je Aja rekla.

      »Oh, draga moja, seveda. To je drugo. Na morju pa se ljudje ne slečejo do golega, ne. Posebne obleke imajo za v vodo. To boš že še videla. Skratka, palček je začel po malem krasti in nositi v svojo shrambo. Pa še hvalil se je, koliko vsega že ima za zimo. Ker pa so palčki poslušalčki tudi to slišali, so o tem obvestili Simona. Ta je dal stvar preiskati in je dognal, da debelinko krade. Pa so mu nastavili past. Ostareli palčici je hotel izmakniti pet lešnikov, ki jih je mukoma prikotalila do svojega skladišča, da je ne bi prehitele veverice. Dal je postaviti stražo. Ko pa je spet prišel do skladišča so ga pa zaprli v votlinico, kjer je imela starka skladišče. Grozili so mu, da bodo nadenj spustili vaško mačko, malo podivjano, ta je bila znana, da je v gozdu lovila vse, miši, ptiče in tudi palčke, če jih je le ujela. In je tarnal in tarnal. Simon je poslal vojaško patruljo, da so ga prepeljali v smrekov gozd. Tam mu je Simon dodelil novo domovanje. Za kazen je moral ostarelim palčkom pomagati pri nabiranju zalog in pri popravilih domovanja.«

      »In so še vedno tam. Jih ti kdaj vidiš?« je bila Aja radovedna.

      »Seveda jih, pa še pomenimo se. Včasih imajo piščali s seboj in mi kaj zaigrajo, zaplešejo, se gugajo na vejah grmovja, kaj vse počnejo. Rdečehlači so malokdaj vidni, malokdaj. Zadnjič sem jih zalotila, kako so škodoželjno razmetali manjše mravljišče. Ne vem, kaj so tam iskali, res ne vem, a so ga razmetali. Pa je prišel boter volk, kako jih je nagnal, da ti to vidiš. V trenutku ni bilo nikjer nobenega.«

      »A volkovi jedo tudi palčke?« se je Aja čudila.

      »Jedo, vse, kar je mesenega jedo, tudi miško, če jo ujamejo, to raje počnejo lisičke – te se prav rade igrajo s palčki, prav rade. Včasih imajo prave burke. Tam ob studencu, tam imajo take, da joj. Videla sem, kako so lisički nagajali, ko se je prišla napit vode. Na drug strani so metali kamenčke v vodo, da je žejno lisico dražilo, nerada se zmoči veš. No, potem pa je pokazala nekaj več odločnosti, prhnila je proti njim in so odnehali. So pa kmetu iz vasi splašili vola, da je kar vlekel voz za seboj, komaj napol naložen z drvmi. K sreči so videli to zelenohlači palčki, ki znajo umiriti domače živali. Splezali so na drevesa, poskakali volu na hrbet, in eden se je splazi volu v uho in mu nekaj šepetal. Vol se je pri priči ustavil. Minilo je kar nekaj časa, da je ubogi kmet prisopihal do voza in preklinjal.«

      »To se pa ne sme, » je Aja odločno rekla.

      »Saj vem, katehet bi se jezil, če bi ga slišal, ja. No, delavci v gozdu to dostikrat počnejo, če ne gre vse kot bi moralo, kadar podirajo drevje, da potem naredijo drva. O, ja, slišala sem jih, ja. Mene ne moti, imajo včasih prav … Ne, ne, ne bom jih ponavljala, ne. In vitezi, ah, vojaki, vsi kolnejo, vsak po svoje. Še naš Čukaš, ja … Slišala sem ga, ko se je spotaknil ob stopnico in se je udari v palec na nogi. Kako je zaklel, prav neverjetno dolgo kletev je izrekel. Ne bom je ponovila, se ne spodobi.«

        »Mitze, zakaj pa naš učenjak še ni ujel nobenega palčka?«

        »Bodi prepričana, da so zadosti prebrisani, da se ne dajo ujeti. Kaj pa ti misliš, še meni se komaj pokažejo. Vedo, komu se lahko in komu ne, brez skrbi.«

        »Meni, bi se,« je bila Aja že skoraj užaljena.

        »Tebi, ja ne vem, ne vem. Z mano bi morala v gozd, pa te ne pustijo. Bom vprašala očeta, če lahko kako uredi, da bi vsaj enkrat lahko šla z mano. Peljala bi te v temen smrekov gozd, kjer so zelenohlači palčki. O, to bi bilo lepo, da bi ti lahko pokazala votlinice pod smrekovimi koreninami, kjer imajo domovanje, tam je njihova grofija. Vprašaj mamam, če bi ti dovolila, za gospoda grofa nisem prepričana, da bi, ne. Strogi so in radi te imajo. Bojijo se zate. Saj veš, kakšne pridige so naredili, ko sva šli po gozdne jagode, ne prav daleč, samo do podgozda. Ja, lani junija je bilo. Joj, še zdaj slišim gospoda grofa, kako so mi jih napeli in očetu tudi, ja. Ne bi rada še enkrat tvegala. Že to, da pridem v nadstropje, je menda prekršek. No, za zdaj me služkinje niso zatožile, najbrž tudi zato ne, ker oče vsem pomaga do drv, jim pove, kje so maline, gobe, borovnice. Ja, če bi me izdale, ne bi smela več sem gor, ne. Takole bi lahko bilo. Ti bi šla na sprehod do križišča, kjer pelje cesta v gozd. Jaz bi te tam skrito pričakala in bi te peljala po slabi poti, ki se je ne vidi. Čez pol ure bi že bili v smrekovem gozdu. Recimo v soboto popoldne, ko imajo hlapci drugo delo in ne hodijo v gozd, sobota popoldne, to je pravi čas. Če bo lepo vreme, gremo. Si za?

      »Ne vem, ne vem.«

      »Aha, strah te je, kaj. Zdaj je tak čas, da je medvedov še malo, volkovi so pa že višje zgoraj, brez skrbi. No, kar pogumno, saj bom jaz s teboj. Zame pa vsi vedo, da poznam gozd bolje od drugih. Vsako stezo poznam, še lovci ne vseh. Ene so takšne, ki si jih naredijo živali, divji prašiči na primer. No, boš šla? Daj no, bodi junaška, saj si grofova hči. Gospod grof so bili včasih ponosni na svoj grb in ščit, na svojo vojaško službo. Pravijo, da so bili moder bojevnik in odločen, tako pravijo. No, kar hrabro no. V treh urah, toliko te že lahko pogrešajo doma, bo vsega konec, boš videla.« jo je navduševala Mitze.

      »Če bo lepo vreme, bom pa šla. Res bi rada videla te drobne palčke, nekako, praviš, da so največ do deset centimetrov veliki, to se pravi, čakaj, grem po ravnilo. Aha, toliko, joj, komaj čakam, da jih vidim,« je bila zdaj Aja povsem navdušena.

      »Prav, zmenjeno. Korake slišim. Je to Čukaš?« je Mitze nenadoma preplavilo nemirno navdušenje.

      »Ja, najbrž je on. Včasih potrka, pokuka, mi pove kakšno zgodbico, malo si jih izmisli, malo pa prebere iz knjige, kakor kdaj. Do osme ure zvečer sme k meni, potem ne več. Ob devetih pride služkinja, pogasi sveče, zagrne zavese, preveri nočno posodo pa take stvari. Nimam ure, ne vem, koliko je. Če je to Čukaš, potem je pol osmih. Trka, slišiš?«

      »Joj, joj,« je Mitze zavzdihnila.