Cvetanija 13

Mitze in škrati

      Skoraj bi presahnile te zgodbe, res. Pa se je Aja zdaj navezala na Mitze, vabila jo je v svojo sobo, zdaj, ko se je mačja družba raztepla, ko so že odrasli in jim ni bilo do valjanja po postelji, kajti zunaj se je maj razbohotil. Mitze pa je imela čas. Dopoldan je mami pomagala v kuhinji, popoldan pa je rada smuknila v gozd, pod noč pa do Aje, ne ravno vsak večer, prihajala pa je. Najbrž malo tudi zato, ker je v istem nadstropju živel učeni Čukaš, ki je, to že veste, vzdihljivo pogledoval po Mitze. No, Mitze je bila zares lepa, močnih rjavih las, širokih bokov, visoka. Pa pustimo to opisovanje, da se sama fantazija razbrsti, pustimo. Torej, ti večerni klepet pri Aji, no, do določene ure, ob osmih je morala oditi. Vse to je nadzirala služkinja Marija. Kot smo rekli, zunaj je že bil lep maj, skozi odprto okno je zadehteval sladek zrak, nosilo ga je sem od morja. Z gradu so odšli tisti, ki so imeli opravke drugje, tako je odšel tudi Lojtze, ker je bil poslan na običajni obhod mejnih pokrajin. Mitze pa, se ve, ni marala za drugega, njej je bil Lojtze všeč. Čeprav jo je radovednost gnala tudi k Čukašu, še posebno po tistem pismu v aprilu. Pustimo to. Zamislite si, da ste skriti v Ajini sobi in poslušate, kaj ima povedati Mitze.

      »Aja, zdaj ti bom povedala zgodbo o škratu, ki živi pod zelo staro smreko. Oče pravi, da je tista smreka mati vseh smrek v tisti dolini – Črna draga ji rečejo, veš.«

      »Aja, črna,« je bila Aja začudena. Bolj udobno se je usedla in prekrižala nogi. »Zakaj pa črna, če pa tam rastejo zelene smreke, zakaj?«

        »Mračno je, temno, pod smrekami. Skoraj nobene podrasti. Ne ravno lep svet za palčke. Ti imajo radi tudi podrast, lapuh, praprot in vse vrste grmovja. No, škrat Simon, jaz sem mu kar tako dala ime, on si je pa izbral domovanje kar pod debelo smreko, kjer je na južni strani mala vdolbina in kuka debela korenina. Pod njo si je skopal vhod, v podzemlju pa ima labirint, zase in za svojo tovarišijo. Veš, zaupal mi je, da je ustanovil svet modrih škratov, podobno kot si ljudje organizirajo samostane. Tam so samo moški škrati, vsak ima svojo dolžnost. Simon ima samo to dolžnost, da jih uči določenih spretnosti. Pravi, da bo naredil nov red v gozdu, nov red za škrate. To ti je prava mala kraljevina našega Simona. Poslušaj, Aja. Boš poslušala?«

      »Bom, če ne bo dolgočasno,« je Aja zazehala.

      »Ah ne, ne bo. Kaj vse se dogaja v škratji kraljevini. Kot sem ti že omenila, v smrekovem gozdu je škratov malo, tudi polhov ni, le tu in tam kakšna veverica v košatih smrekah. No, na obisk prideta medved in volk, to že, kakšen srnjak se sprehodi, morda srna, zajcev ni, ker se nimajo kam skriti, kač tudi ne – zanje je tista dolina prehladna. Vidiš, tako si je Simon našel miren kraj, kjer je ustanovil to malo kraljevino. Po celem gozdu so škratje družine, mali škratki so zelo živahni in znajo biti neprijazni. Meni so skrili sponko za lase, ja, prav si slišala, skrili so mi jo. Malo sem si oddihala na gmajni, sedela sem na štoru, dala na sponko poleg sebe, se razčesala, pa si spet spravila lase tako kot sem želela. In ti tipam in tipam, sponke pa nikjer. Za trenutek sem videla rdeče hlače malih škratkov, kako jo odnašajo med praprot. Nič ni pomagalo, da sem hitro odgrinjala podrast, izginili so v svojih labirintih. Na, pa sem bila ob lepo sponko. Kupila mi jo je mama, pa prav lani, spodaj na trgu na pomladnem sejmu. No, tako. In Simon je dal svoje škrate obleči v zelene hlače, da so ja drugačni od rdečehlačnikov, ki znajo biti nagajivi.  Nekemu kmetu so skrili sekiro, si misliš,« je Mitze resnobno rekla.

      »Ah, daj no, sekiro. Sekira je težka, kako naj bi jo škrati sploh premaknili,« se Aja ni dala kar tako prepričati.

      »O, ljuba moja, ti še ne veš, kakšno silno moč premorejo škrati, če le hočejo. Zbere se jih zadosti, da odnesejo sekiro in jo tako skrijejo, da jo še leta ni moč najti. Bilo je tako, da je kmet, ki je tam drvaril, malo zadremal, sekira je bila pa malomarno odložena ob podrtem drevesu. Pa so škrati sklenili, da mu skrijejo to orodje. In so se hitro obvestili. Naenkrat je bilo tam vse rdeče od škratov. Organizirali so se v pravo vojsko, prijeli sekiro in jo odnesli. V vasi pravijo, da jim škrati delajo škodo, skrivajo stvari, da se v hiše splazijo. Ja, ti škrati so znani nagajivci, radi stvari skrijejo. Saj ne da so hudobni, nobenemu nič nočejo, le uživajo, ko se ljudje jezimo in iščemo stvari. Potem pa se čudežno spet znajdejo. Mar tebi še niso nič skrili?« je Mitze vprašala in se zastrmela v Ajo.

      »Meni, čakaj. Pogrešam pentljo za lase, ja, belo pentljo. Ni je in je ni. Marija pravi, da … O, zdaj sem se spomnila, tudi Marija je omenjala nagajive škrate, o,« je bila Aja kar malo začudena.

      »Vidiš, pa je res, vidiš. Ti gozdni nagajivčki. Lahko splezajo kamorkoli, nič jih ni strah, nič. Kar naprej nas opazujejo, mi nič ne vemo. Oni pa nas gledajo in poslušajo. Simon mi je povedal, da škrati razumejo našo govorico, da pa imajo svoj jezik, ki ga skoraj ni slišati, ker si vse povedo šepetaje in si po gozdu puščajo zapletene znake, ki jih razumejo samo oni. Bodi prepričana, da se bo pentlja nekega dne znašla nekje v tvoji bližini, kar znašla se bo, boš videla.«

      »Misliš, da mi jo bodo vrnili, če so res. Rada sem jo imela. Iz pravega svilenega traku je. Mamam mi jo je dala. In sestra je bila jezna, ja. Kaj pa če so jo škrati nesli njej?« je Aja vprašala.

      »Ne, ne, Simon mi je zaupal še eno skrivnost, škrati znajo brati naše misli,« je skoraj šepetaje rekla Mitze.

      »Ah, daj no, kako brati misli. Kje so pa zapisane, da bi se jih dalo brati?« je Aja smehljaje se vprašala.

      »Tako se reče, veš. No, kakorkoli, oni uganejo naše namere, če hočeš. In to zato, da se lahko pravočasno skrijejo. In zdaj ti bom povedala, kako je s tem, to mi je zaupal Simon. No, on je sestavil red svoje bratovščine, zapisali so ga na lubje in ga shranili v votlini. Od spodaj si svetijo s kresnicami, saj veš tiste majhne lučke, ki bodo prav kmalu letale zunaj. Se spomniš, kako sva jih lani lovili spodaj pod vrtovi, se spomniš?«

      »O se, se, lepe so. A to so luči za škrate, kar tako?«

      »No, škrati, sploh pa ti Simonovi, si jih nalovijo, jih hranijo, gojijo, tako kot mi krave. Oni imajo hleve za kresničke, da jim potem v rovih svetijo. Zdresirajo jih, da letajo pred njimi in jim svetijo. Tam spodaj imajo tudi posebno dvorano, kjer se shajajo in kjer imajo občasno tudi zabave. Torej red, da ne pozabim: Takole gre: Škrati ne smejo uživati nobenega mesa – tu je mišljeno na zelenohlače, nobenega mesa. Samo hrano rastlinskega izvora, lešniki, orehi, hruške, jabolka, marelice, breskve, krompir, določene koreninice v gozdu, no, še veliko je rastlinske hrane, take, ki je ljudje ne poznamo. Rdečehlači jedo vse, tudi male črvičke, tudi kakšno gozdno miško ulovijo in si jo spečejo, celo mišje krače delajo, ja, pa kuhajo jih. Še posebej so nevarni za mišja gnezda, kjer se skotijo male miške, ja. Takrat so pa nevarni. Zelenohlačim je to strogo prepovedano. Če se srečajo z rdečehlačnimi, se jim umaknejo, nočejo spopada z njimi. Čeprav je dal Simon ustanoviti tudi svojo vojsko. Naučil jih je, kako se uporablja škratje orožje, male frače, namesto sulic imajo kar male žeblje – ti izginjajo pri čevljarjih, vidiš, pa še druge reči. In ti zeleni so začeli delati red po celem gozdu. Saj ne da bi prepovedali loviti meso rdečim, to ne, le malo jih odvračajo od zares nesramnih reči. Stražijo mišja gnezda, recimo. Ljudem pa želijo delati samo dobro. Prišepnejo jim kaj koristnega. Tak je njihov zakon, delati dobro, medtem ko so rdečehlači razposajeni in v tej razposajenosti naredijo včasih tudi kaj slabega. Vidiš, tebi so skrili pentljo, meni so vzeli sponko za lase, očetu so skrili malico, enkrat pa manjšo verigo, šele drugo leto jo je dobil obešeno na veji. Vidiš, tako se igrajo, tako. In zdaj sledi glavna zgodba, ki mi jo je povedal Simon. Te še zanima?«

      »Ja, ja me. Prosi jih, če boš šla jutri v gozd, ker vem, da ti slišiš njihovo govorico, da mi vrnejo belo pentljo. A boš?

      »Bom, obljubim. No, zdaj veš, da se zares razumem s škrati.«

      »No, verjamem, » še vedno ni bila čisto prepričana Aja.

      »Jutri ti bodo vrnili pentljo, boš videla, kar pojavila se bo.

      »Bomo videli,« je kljubovalno rekla Aja.