Cvetanija 10

Malo pred sončnim vzhodom pa me je zbudil stražar. Še ne prav buden sem šel z njim v prostor, kjer so ležali moji vojaki. Kaj sem videl, blede prestrašene obraze. Vsi so že bili pokonci, vsi tresoči, nemi. In to naj bi bila moja vojska, sem takrat pomislil. Hiteli so mi kazati krvave sledi, kjer je ležal njihov tovariš, zdaj pa ga nenadoma ni bilo. Kar tako, izginil je, ne da bi kdo kaj slišal. Vse sorte so domnevali: da je ponoči sam kolovratil, da ga je nekaj ranilo, da je potem šel nazaj v gozd, no med grmovje. Nič od tega, draga moja, nič. Pač pa sem dal sestaviti močno patruljo, da temeljito preišče okolico. In spet smo našli sledi te velike divje mačke, tigra. Tisti ni ležal sam, štirje so bili v vrsti ob zahodnem zidu. Vsi smo se čudili, kako je izbral ravno njega, pa tako na tihoma, da ni noben nič slišal. Le enemu se je zdelo, da je slišal javk v noči, da je slišal rahlo šumenje, kaj vem. No, potem sem ukazal ostro pripravljenost. Šel sem do kapitana na ladjo, ta je še globoko spal. Nadrl me je, da kakšen tiger, da jih na otokih ni, da je to neumnost. Menil je, da so kompanjoni ubili tovariša in mu ukradli tobak in denar. Da on ve, da se to tako dogaja, da je že zadosti let v pustolovščinah, in take. Pa sem ga povabil, da si ogleda krvavo sled. Nerad je šel z nami. In res, krvava sled se je vlekla vse do studenca in še čez, v višje predele, kjer je bilo nekaj dreves in še več grmovja. Dlje si nismo upali. Kapitan je samo odkimaval in nam rekel, da bo treba stvar raziskati. Da ne gre prej z otoka, dokler se ta zver ne najde, kajti, če bo potreba še kdaj, da se tu ustavi, bo nerodno. In če ne bom ubogal, da bo poročal kralju Rastiborju, ta pa bo posvaril ostale kralje, ki v te kraje pošiljajo svoje ladje. Nisem hotel izpasti strahopetec, ne. Zmenili smo se, da bomo nekaj dni počakali in bomo straže potrojili. Vsi stražarji pa bodo imeli bakle. Tri noči se ni zgodilo nič, četrto pa je spet zmanjkal eden od stražarjev, ki je šel na malo daljši obhod. Zver ga je zaskočila in ga spet odvlekla. Si mislite, kako močan je moral biti, da sedemdesetkilskega možakarja zvleče v goščavo. Ko sta tovariša opazila, da njegove bakle ni več videti, sta pa šla v tisto smer. Osvetila sta krvavo sled in me prihitela zbudit. Šli smo tja. Kaj smo ugotovili! Nesrečnik je baklo zapičil med skale in šel nekoliko nižje do morja. Najbrž je hotel malo nočnega kopanja, saj je bilo morje zelo toplo. Prav od tam se je vlekla krvava sled, spet daleč gor pod hrib, spet čez potok. Zjutraj je kapitan ukazal zbor. Obljubil nam je dodatno plačilo, če zver najdemo in jo pokončamo. Moral sem oborožiti tudi nekaj mornarjev, takih, ki so znali ravnati s puškami. Nekaj rezervnih je bilo na ladji. Šli so jih iskat. Preverili smo orožje. Odločili smo se, da gremo po sveži krvavi sledi. Do potoka je še šlo, od tam, očitno je zver nekaj časa vlekla plen tudi po potoku, od tam naprej pa so bile težave. Končno se je sled spet pojavila, pa ne za dolgo. Izgubljala se je v gostem grmovju, potem pa še na skalah. Zdaj smo bili že bližje. Naleteli smo na pokojnikovo roko, odtrgano od trupa, malo naprej še drugo, potem pa, na mali jasi, raztrgano telo, objedeno, raztrgan trup, obžrte noge, pojedena drobovina – grozota. O zveri pa ne duha in sluha. Od tu naprej je bila goščava bolj strnjena. Ukazal sem možem, naj preostanke pokojnika pokopljejo kar tu. In presenetilo me je, da sem v grmovju naletel na ostanke še enega okostja. To me je napeljalo na to, da ima tu nekje ta divja mačka skrivališče. Zavedal sem se, da se čez dan ne prikaže, mogoče gre včasih pit vodo, toliko sem vedel, o teh navadah sem bral. Možje so pretikali okolico in našli še nekaj človeških ostankov. Nobenega dvoma ni bilo, da jih je zver do tu vlačila. Razdelili smo se v trojke in šli globlje v goščavo. Končno smo naleteli na nekakšen tunel v grmovju, očitno ga je uporabljala zver. Tja pa si ni nihče upal. Ko sem se sklonil, sem videl značilne sledi, nekaj krvavih pack je bilo v zemlji. Odredil sem, da bomo do noči tukaj, da je tu vhod v votline, ki so bile omenjene v opisu otoka. In res, ko je končno prišla noč, smo čakali. Nič, nobenega šuma, nobenega znaka. Dal sem zakuriti velik ogenj, da so si možakarji pripravili močno večerjo in spili malo ruma. Odredil sem, da bomo stražili celo noč. Malo pred jutrom pa smo le zaslišali premikanje vej. Zver se je, verjetno živčna od ognja in celonočnih glasov, odločila, da bo prišla pogledat, kaj se dogaja. Samo za hip smo jo videli, samo za hip. Jasno, nihče si ni upal za njim. Uvidel sem, da bo načrt spodletel. Odločil sem se, da bo treba žrtvovati goveje posušeno stegno, ki smo ga imeli na ladji kot rezervno hrano. Pa sem se spomnil, da te živali ne jedo takega mesa, samo sveže. Nič, treba si je bilo izmisliti drugo taktiko. Dal sem naloviti nekaj opic, teh je še kar nekaj vreščalo na otoku. Verjetno si jih je zver privoščila, verjetno, a če je bilo dostopno človeško meso, potem se ve, sočno je, več ga je, za nekaj dni je potem mir. Računal sem, tri dni, največ štiri po ulovu ne lovi, torej, bo udaril čez dve noči. Takole sem odredil, sveže ulovljene opice smo nastavili na tisti jasi. Skopali jamo za skrivanje petih vojakov, ki bi tam čakali na zver, ta se bo zagotovo pomudila ob ubitih opicah. Vojakom sem ukazal, naj se bogato namažejo z rastlinjem in zemljo, nihče ni smel dišati po čem drugem. In so šli, prestrašeni, jasno. Nobenega ognja, nič, kaditi je bilo prepovedano. In malo po pol noči, se je zver pokazala, lep bengalski tiger, velik, močan samec. Ovohaval je kadavre opic, tri smo mu ponudili, potem pa so zagrmeli streli. Kot sem že omenjal, smo bili ravno v obdobju, ko je bila močna mesečina; tisto noč, že malce načeta, malo manj jo je bilo. V taboru smo takoj vedeli, kaj se je pripetilo, zbral sem vse oborožene može z baklami in smo šli. Ko pridemo na jaso, so vojaki že ponosno stali ob mrtvem tigru. Vseh pet strelov ga je zadelo. Pravili so mi, da je še nekaj časa poskakoval in rjovel, potem pa da se je zvrnil in obležal. Kakšen tiger, kakšni zobje! Ljubi Bog, če te je zgrabil za goltanec, ljubi Bog,« je Lojtzel dorekel in plosknil z rokama.

      »In je bil mrtev,« je Aja vzdihnila.

      »Mrtev, dokončno mrtev.«

      »Ja tigri lovijo molče in spretno. Prav rad verjamem, da se je znal pritihotapiti v tabor. Pravijo, da se zveri bojijo ognja. Mogoče res, a je dober zalogaj vreden tveganja. No, me pa prav zanima, kako je tiger prišel na otok, no,« je Čukaš zmajeval z glavo.

      »Saj res, kako je prišel na otok, če pa je bil bengalski tiger iz Indije,« se je Aja poznavalsko pozanimala, ker je že slišala zgodbe o teh tigrih.

     »Vesta, ko smo srečno pripluli nazaj, sem v luki našel nekoga, ki je po tisti poti že večkrat plul. Zgodba je bila taka: tista razbita ladja je bila last velikega beneškega trgovca, ki je hotel imeti v kletki takega živega tigra, da bi ga razkazoval na svojem posestvu v ograjenem prostoru. In ker je ladjo razbilo, se je tiger nekako zvlekel na kopno. Pobil je vso preostalo posadko, ki si ji je uspelo rešiti. Naslednja odprava, ki je šla iskat to ladjo, je takoj ugotovila, kaj se je zgodilo, saj so v prvi noči prav tako izgubili mornarja. Na ladijskih razbitinah so našli nekaj blaga, nekaj dokumentov, več pa ne. Ladja je bila ukleščena med dve skali in deloma polomljena, tako jo je pač zagnalo med viharjem. In po tistem se je razvedelo, da na otoku straši ta tiger in se nobena posadka ni več odločila, da bi tam postali. Menda smo mi bili prvi. Naš kapitan je zagotovo vedel, da je tam tiger, a nam je to zamolčal. Zato je bil prvo noč še na ladji, zato. In prav zato je najbrž zahteval toliko vojaštva. Naša misija je torej bila, da smo ubili tigra. Ko sem poročal Rastiborju, se je smejal in mi rekel, da je bila to moja najbolj čudna bitka, toliko mož na enega samega. Ja, toliko mož za enega samega tigra. Izračunali smo, da jih je skupno pospravil kakšnih petnajst, s preostankom prejšnje posadke, no.«

      »Zelo logična zgodba. Vem za te bogataše, ki hočejo imeti v ogradah žive zveri, tigre, leve, žalostno pa je, da si nekatere plemiške družine navozijo tudi ljudi, sužnje. Ja, to je pa žalostno,« je odkimal Čukaš.

      »O, to so pa druge zgodbe, druge,« mu je prikimal general.

      Grof Cvetko se je ves trd vzdignil in namignil stražarjema, da je čas, da odrinejo. Potihoma so se odplazili. V mislih je najbrž videl krvavo sled med grmovjem. Nekaj si je pokimaval in je rekel stražarju, tistemu debelejšemu:

      »Kaj bi bilo, če bi bila vidva poslana na tako misijo, kaj. Kakšen dober zalogaj bi bila za tigra, a? No, zadosti dobra sta zame, zvesta, previdna, hrabra. No, no, le počasi nazaj do gradu. Sonce je že močno. Ko pridemo gor, bosta nagrajena s četrtinko lahkega vinca, da si malce omočita grlo in da preženeta te, te, ja saj ne vem kako naj rečem. Pa vidva verjameta generalu?« je vprašal grof.

Samo prikimala sta. Ta prikimek ni bil ravno prepričljiv.