Črna in rdeča na belem

Zgodilo se je tisti dan, ko se je dokončno vselil v hišo, v stanovanje poleg najinega. Že večkrat sem ga videl, srečal na hodniku, pred hišo – Plinovodarja – doktor medicine, specialist anesteziologije je in jaz! bedak!, sem mu pomagal nositi stvari v njegovo stanovanje!
Sam sem bil doma, na študijskem dopustu – pripravljal sem se na pravosodni izpit, imel sem čas (pravzaprav ga nisem imel!, mislil sem, da ga imam, moral bi se učiti, pa se nisem!, zato izpita nisem naredil!) in dec se mi je zasmilil – sam je nosil, v tisti peklenski vročini, ko še kače sanjarijo o morju, nabitem z vlago do vrha; polne škatle s stvarmi v prvo nadstropje …
Ko sva vse znosila v stanovanje, vseh tistih tisoč (petnajst jih je v resnici bilo!) težkih, do vrha napolnjenih škatel, me je povabil k sebi – na pivo. Seveda sem šel! Bil sem dehidriran, saj so mi težke škatle iz telesa iztisnile še zadnjo kapljo tekočine …
Najprej pa mi je, se ve!, razkazal stanovanje: lepo, drago – z okusom, brez enega samega kosa pohištva iz Ikee – to sem takoj opazil in pomislil na moje in Miino Ikeasto stanovanje. Slike, naslikane, cenjeni originali, so bile lepo razporejene po stenah, le ena je izstopala –
”natisnjena”, visela je nad majhno omarico, ki je delo nekega Danskega oblikovalca, je povedal, je slika Andya Warhola, Pištola (črna in rdeča na belem) podoba pištole prenesena s fotografije na sitotisk … ta ni mogla biti pretirano draga in izmed vseh, tako sem se v trenutku odločil, mi je postal ta ”natisk” izmed vseh slik najbolj všeč.
Ja, vse prostore mi je s ponosom razkazoval, pri vsakem kosu pohištva, sliki, vazi … je povedal zgodbo: o oblikovalcu – vse o njem, o umetniku, o nastanku, o odkritju in na koncu, namesto pike dodal ceno. Na začetku, pri prvih nekaj ”komadih” sem ga še z zanimanjem poslušal, potem pa mi je začel iti krepko na živce in nisem mu mogel več slediti, kaj šele komentirati – jezik se mi je od suše zlepil z ustno votlino, telo je kričalo po tekočini in v ušehih sem slišal teči vodo iz vodovodne pipe.
Večkrat vmes pa sem, kljub vsemu, pomislil na svojo Mio – ona bi tu uživala: oblikovalka je, zaposlena v uspešnem podjetju. Doma in v tujini pobirajo mednarodne nagrade, lani so prejeli celo Red dot nagrado – za kaj že? – ne spomnim se, nekaj v zvezi s kavo se mi zdi … Ona bi bila srečna tu z njim, uživala bi – to sem bil prepričan … in priznam, takrat sem si zelo želel, da bi imela možnost videti, slišati in občudovati vse to, vse te svari.
Ivan, tako mu je ime, je s časom le opazil, da ne sledim več njegovim razlagam. Sedla sva na udobno sedežno (njenega oblikovalca ni omenil!) na senčni terasi, med zelenje bambusovega vejevja, ki je rahlo šumelo v poletni sapici, katere drugače sploh ni bilo čutiti (bambus bi lahko na terasi posadila tudi midva z Mio, sem pomislil: lep je, košat in trpežen, ni občutljiv … )
Pila sva hladno pivo – presenečen sem bil – Laško! Tekočina prve steklenice je kar sama stekla po grlu, vsak požirek iz naslednje pa je vračal telesu življenje in zanimanje za dogajanje ob njem.
Po parih steklenicah se je spomnil, da se mi še ni prav zahvalil za pomoč – lepo, sem pomislil in njegovim besedam zahvaljevanja in hvaljenja, pustil teči, nisem ga prekinjal, srkal sem jih vase in užival ob njih, vmes pa po požirkih pil hladno hmeljasto tekočino, ki me je z njegovimi besedami hvale dvigovala proti nebu … Medtem sem ga v miru ogledoval:
zdravnik je; krasno, lepo opremljeno, lastniško stanovanje ima, srednjih let, čeden: visok z lepo postavo (vidi se, da skrbi za telo, tudi jaz bi moral!), z rjavimi skodranimi lasmi, ki mu segajo do ramen (na ta vroč dan jih je imel spete v čop na zatilju), obraz nežen, še dobro, da neobrit – to mu je dalo tisto malenkost grobosti in neurejenosti in ga naredilo bolj moškega, se mi je zdelo; oči smejoče, tudi takrat, ko govori kaj resnega se smejejo; lepe ustnice, med katerimi so se ob nasmehu zalesketali snežno beli, pravilno raščeni zobje; njegove dlani ozke z dolgimi, tankimi prsti – pianist bi lahko bil sem pomislil, ne!, ginekolog – sem se zasmejal v sebi. Ločen! je med govoričenjem omenil – zaželjen samec, sem pomisli, ki pred ženskami nima miru, verjetno so nore nanj.
Mii bi bil sigurno zelo všeč … Takrat mi je zazvonil mobitel. Mia.
”Naj pride, naj pride,” je kar vmes govoril in mahal z rokama, kot da jo vabi k sebi v naročje. In Mia je prišla.
Nikoli ne bom pozabil njunega srečanja.
Privlačne sile med molekulami niso potrebovale elektronske privlačnosti, kar povezovale so se med sabo z molekulskimi vezmi – kemija je v trenutku zaživela. Puščice so letele križem in ena, strupena!, iz druge smeri je priletela tudi vame – v sredino srca … Začutil sem toploto, ki jo je spremljala bolečina in se, kot lava širila po telesu, v glavi mi je začelo brneti in luči so utripale, kot v podmornici, ko se najavi nevarnost, v ustih sem začutil grenak okus hmelja, v trebuhu se je prebudil in začel neusmiljeno vrtati po njem, tisti črv zavisti, ljubosumja in drezal v gnezdo jeze, slabe volje, ter mi začel povzročati nemir in bolečino …
Gledal sem Mio – tako se je obnašala, ko sva se spoznala. Takrat je bila v resni zvezi z nekim falotom, Dejanom. Prav tako občudujoče in z zanimanjem je gledala mene, kakor zdaj gleda Ivana. Jaz sem jo navduševal s pravom, (kar nikakor, kljub vsemu, ni imelo tolikšne vrednosti, kakor ima tole tu, sem pomislil!). Reševal sem jo iz godlje, v kateri se je znašla vpletene v prometno nesrečo s partnerjevim, ukradenim avtomobilom … Čez dobrih deset dni sva že najela prazno stanovanje, se nekajkrat zapeljala v Ikeo in si ustvarila najino ”Ikeasto” gnezdece, za kaj drugega nisva imela časa, mudilo se nama je zaživeti skupaj.
Mio je Ivan takoj odvlekel na ekskurzijo po stanovanju; ji razkazoval, govoril, razlagal … ni bilo konca … saj! in Mia je žvrgolela, spraševala, občudovala, vzdihovala od navdušenja, se smejala … še o keramiki v stranišču in kopalnici, o kadi in straniščni školjki je razlagal … slišal sem Mio in skozi zidovje čutil njeno navdušenja … in tudi njegovo. Prepričan sem bil, da jo že vidi živeti v tem stanovanje, z njim, da jo vidi slečeno v postelji – od ne vem katerega oblikovalca …
Bilo je že temno, ona dva pa sta še kar hodila po stanovanju – iz prostora v prostor in nazaj in govorila. Jaz pa sem, kot kup pozabljenega dreka – tako sem se počutil, sedel na tisti ”no name” vrtni sedežni garnituri, obdani z bambusom, izmed katerih, ošiljenih listov so se, kot vojaški ”migi”, spuščali vame nenasitni komarji (verjetno umetni, ustvaril jih je kakšen dober oblikovalec, on sam pa jih je napolnil s strupom – sem premišljeval)
Otepal sem se jih z rokami, a ni pomagalo.
Mie in Ivana včasih vmes ni bilo slišati … takrat sem obstal, zadržal dih in svoje veliko uho, kot radar, usmeril v njuno smer, da bi kaj slišal … nič – tišina … čez čas pa spet njegov smeh in Miino hihitanje in govoričenje, katerega ni bilo moč razumeti (verjetno sta si, pametnjakoviča, v glavi že ustvarila svojo Enigmo!, sem jezen pomislil!)
”Kje sta vidva!?” sem glasno zaklical.
Nič! Tišina!
Bilo mi je dovolj! Vstal sem in malo majav po tiho šel proti kuhinji: stala sta tam, blizu drug drugega, preblizu!, vsak s svojim kozarcem rdečega vina v roki! (Pozabila sta name! me je prešinilo). Mia je imela resen obraz, ga gledala v oči in prikimavala, medtem, ko ji je on, prekleti Plinovodar, nekaj resno govoril … Stemnilo se mi je pred očmi … vem, kakšna je – lovača in vem kakšen je on, napihnjenenec! – taprava sta skupaj (boš že videla, doma, sem pomislil!) Takrat sem zagledal tisto ”natisnjeno” Andyevo Pištolo (črna in rdeča na belem) nad omarico danskega oblikovalca in jo gledal: močno sem si zaželel, da bi bila prava, s polnim bobnom nabojev … vzel bi jo v roke in ustrelil – koga??? v tistem trenutku oba! … (bi res? sem zgrožen nad svojimi mislimi pomislil ), pa sem samo stopil proti vhodnim vratom, odklenil, stopil na hodnik in z jezo zaloputnil vrata za sabo, da je zadonelo po hiši.
Vrata najinega stanovanja so bila odklenjena – seveda – mudilo se ji je, verjetno je Ivana že kdaj prej videla, si ga nagledala, se o njem pozanimala, sem pomislil, pa mi ni nič rekla, saj jo poznam! In zdaj je na lovu, za boljšim plenom!!! Morda se že od prej poznata?! Kdo ve?!
V temi sem hodil po stanovanju. Mislil sem, bedak!, da bo kar pritekla za mano – pa je ni bilo. Nekajkrat sem po prstih stopil na teraso, v kot poleg njegove, da bi kaj slišal, slišati je bilo samo mestni vrvež in šelestenje bambusovega listja … Potem sem legel. Nejevoljen sem bil, premišljeval sem, kako jo bom nahrulil, ko pride … kaj vse ji bom povedal … najraje bi jo zlasal – a tega seveda ne bom naredil, Bog ne daj! Rad jo imam … pa saj ni ona kriva – on je, kot hobotnica je, zgrabi te s svojimi lovkami, te stisne, stiska, da komaj dihaš in te ne izpusti in govori, govori … Skoraj pobralo me je v tisti vročini, sem se spomnil. Mia je vljudna in ga posluša (tudi jaz sem bil!), takšna je … in vsi tisti ”njegovi” oblikovalci, umetniki – zanimajo jo, s tem se ukvarja, oblikovalka je … sem se tolažil in miril … Ni dosti pomagalo.
Vsakih nekaj minut sem pogledal na uro … ni je bilo … potem sem zadremal in zaspal … Ne vem, koliko je bila ura, ko sem začutil, da se plazi pod odejo – kača, sem pomislil. Zaznal sem vonj po alkoholu in cigaretnem dimu, zgrozil sem se – nikoli ni kadila! Nisem se premaknil, pretvarjal sem se, da spim, a dolgo nisem mogel, vse sorte sem premišljeval in tuhtal, kako bom Mii preprečil, da bi se še bolj (če že ni prepozno!?) navdušila nad njim, se zbližala, zaljubila – o njem moram izbrskati kaj slabega in povedati Mii, sem se odločil.
”Sinoči si pa na hitro odšel? Ne, da bi kaj rekel! Kar tam si me pustil.” mi je zjutraj očitala.
Pa ja, kaj lepšega, a ne? sem pomislil.
”Tip mi ni všeč, važič je in domišljavec … a veš, da ima med bambusom posajeno gandžo?” sem si kar mimogrede izmislil.
Na široko je razprla usta in oči: ” Ne! ” se je zgrozila (tega res ni odobravala) tako, da sem imel v trenutku dober občutek.
”Ja! Videl sem,” sem lagal, ” kar nekaj sadik se skriva tam vmes.”
Postala je zaskrbljena, zmajevala je z glavo, potem pa:
”Zdajle se peljem z njim v našo firmo – za posel se bomo dogovorili, rad bi imel celostno podobo za novo zasebno kliniko … ”
Kot da bi mi primazala krepko zaušnico, ki si jo je prislužil Plinovodar, ne jaz! Postalo mi je slabo. Ji naj verjamem? Ali se bosta peljala kam na izlet – do morja … Mia ljubi morje …
Pozvonilo je, pritisnila je na gumb notranje enote domofona:
“Čakam te. Prideš?” je zahreščal njegov glas iz plastične škatlice pri vhodu – kakor, da bi mi nekdo z žično krtačo potegnil po hrbtu – zapeklo in zabolelo je.
Mia je pohitela: lepa, lepo oblečena, naličena, dišeča me je poljubila na lice in zaloputnila vrata. Vonj njenega parfuma je še nekaj časa lebdel v stanovanju.
Stekel sem na teraso in previdno pogledal čez ograjo na parkirišče. Še bolj me stisnilo, ko sem videl, da je sedla v čisto nov avto Alfa Romeo Giulia, rdeče biserne Etna barve.
Začrvičilo me je, močno: on novo Alfo, jaz pa – Herbbya, starega ”hrošča” …
Sedel sem za mizo, da bi se učil, učiti pa se nisem mogel. Literaturo sem samo premetaval iz kupa na kup, nisem mogel razmišljati, le na Mio in Plinovodarja sem mislil.
Sumničenje, jeza, žalost, dvom in negotovost so vedno bolj pritiskali name. Potem sem se odločil, nisem več zdržal: sedel sem v svojega starega Herbbya in se odpeljal k Mii v službo. Presenetil ju bom in razčistil, kaj se dogaja! Vedno bolj se mi je mudilo. Želel sem priti čimprej – ”na čisto”. Na cesti sem ujel ”rdeči val”, kar me je še bolj podžgalo. Vedno bolj živčen sem postajal in bes je narščal … v mislih sem videl, kako bo, ko bom na hitro odprl vrata v njeno pisarno, brez trkanja! in ju ujel: objeta bosta slonela na pisalni mizi, njune ustnice združene v mokrem poljubu, ena njegovih rok bo drsela po njenem hrbtu izpod njene bluze, skuštrana bosta – od mečkanja … kar bliskalo se mi je pred očmi in spomnil sem se slike, tiste črne in rdeče Andyeve pištole na na steni v Ivanovem stanovanju … imel bi jo, spet! takšno pravo s polnim bobnom nabojev …
Kot obseden sem se pognal po stopnicah, do njene pisarne, se zagnal v vrata in jih sunkovito na široko odprl … potem sem obstal; za mizo so sedeli: Mia, njen direktor, Plinovodar in še nekdo – mlajši moški, katerega nisem poznal.
Za nekaj trenutkov je vse obstalo. Mia je počasi vstala izza mize in me prestrašena gledala:
”Je kaj narobe? Ves bled si? Se je kaj zgodilo?” je spraševala, ostali trije so začudeno zijali vame, jaz pa sem stal in jih gledal, s popolnoma prazno glavo na vratu …
Doživel sem močan fiziološki odziv organizma – stres.
Ko sem sedel v predprostoru za stranke, kamor me je posadila in jo čakal, sem premišljeval: je v redu, ali slabo? sem srečen, vesel ali razočaran? … je stres pozitiven ali negativen si nisem znal razložiti.
Na poti domov, vozila je Mia, sva molčala. ”Rdeči val”, ki mi je prej, na poti tja, paral živce, mi je zdaj godil in me pomirjal.
Doma pa:
”Ljubosumen si!” je kričala, ” bolestno ljubosumen! Sramotiš se, gospod bodoči odvetnik!
In mene! Bedak! Psihiatrično pomoč potrebuješ … ”
Vsaka njena beseda je bila kot klofuta, jaz pa sem jim tiho nastavljal lice – močno sram me je bilo.
”Opravičil se boš, Ivanu in Dušanu.”
”Dušanu? Kdo je Dušan?”
”Ivanov partner, ki je bil v pisarni, ko si pridivjal … Dušan je tudi njegov mož, ne samo poslovni partner … ”
Torej … sem premišljeval – vojna je končana, zmagovalca ni …
Ljubosumen?
Ja, seveda sem ljubosumen, sem premišljeval, ker jo ljubim … in kjer je ljubezen, je tudi ljubosumje – je kot začimba, če ga je ravno prav – no, jaz sem tokrat najino ljubezen res malo preveč začinil …