COCKTAIL NOSTALGIČNEGA

COCKTAIL NOSTALGIČNEGA

Ob zidu, ki meji  na kamp in ga z zunanje strani  obrašča rdeča vrtnica, so se zbrale. Štiri. Nekaj skupnega so imele. Kaj? Ni bilo čisto jasno tisti trenutek. Videti je bilo, kot da jih nemir potiska v vse smeri. Natančneje različne smeri … Tako se je zazdelo. Najbolj vpadljiva je imela vijoličaste lase spete v čop. »Hmm«, so poskočili moji predsodki (neupravičeni). Črnolaska je bila skodrana, nežna blondinka postrižena na paž, sivolaska pa je bila kratko postrižena. Dobro sem si jih ogledala izpod slamnika in temnih očal.

Ni bil moj namen, da bi prisluškovala nenavadnemu razgovoru. S svojim samozavestnim vdorom, so me skoraj prisile.  Za njih sem bila le del zraka,  ki je tu pa tam, pogoltnil kako  besedo  ali več … Slišati je bilo približno tako:

»Ah,  povedati vam moramo«, je črnolaska z iskrivimi očmi, začela strastno in glasno pripovedovati. »Slabo mi je bilo, po  pol ure pretakanja neke tekočine v moje telo in sem se odločila, da se ne pustim! Ne las! Ne dam! Tega, da mi bodo odpadli lasje, še slišati nočem! Takoj po terapiji sem se prestavila v hiper akcijo. V mislih, besedah in dejanjih. Po ozkih ulicah sem se sprehajala. Ne, ne, skoraj tekla sem in se v hitrem tempu razgledovala po cvetočih vrtnicah. V zgodnjem maju jih še nikoli ni cvetelo toliko kot letos. Ena je bila še posebno lepa, vzpenjala se je po kamnitem stopnišču, z goščavo živobarvnih  cvetov, z rumenim očescem. Prekrivala je  rob kamnitih ozkih stopnic, z dolgimi poganjki z lahkoto dosegala nenavadne višine …  Vzpela se je na obok, ki jo je v polkrogu popeljal na drugo stran  ulice in tam preskočila žico, s poganjki dosegala  podstreho … Mavrično, se je vzpenjala! Kako veličastno zmorejo stare vrtnice okrasiti kamnita pročelja? In vedute? Na starem vrtu, poleg  vodnjaka, se je polastila limoninega drevesa, ga prekrila  s cvetovi in že iskala pot na palmo … Lastnica  jih pusti rasti v  svoji mogočnosti … Prosto, temu pravi. Da vidite kakšna harmonija. Sredi te zmešnjave kamna, sivega, napol odpadlega ometa, osenčenega s svetlo rjavimi sencami. In zahajajočega sonca. V odhajanju žarči skozi pročelja hiš … In naenkrat sem zagledala gospo, v temni obleki. S klobukom. Držala se je za ozko kovinsko, varovalno ograjo. Počasi se je vzpenjala in na vrh. Sprejela jo je, ravna kamnita ploskev. K dišečim cvetovom, se je nagnila in povohala. Utrgala je barvito vejico, se usedla na rob  stopnišča. Spet in spet vohala in se nasmejala. Njen obraz je bil mlad. Ni bila starejša gospa, kot je bilo videti.  Snela je klobuk. Bila je gologlava. Ko me je zagledala, se je v zadregi hitro pokrila in mi začela razlagati, da ji ni  razumljivo, zakaj je obsedela na vrhu  stopnišča. In zakaj se je zazrla na  trg obdan z drevesi. Ko sem sledila njenim očem, sem  videla, da se na nasprotni strani trg dotika velike cerkve … Mirna in nezainteresirana sem obstala. Z neznanci se ne rada pogovarjam. A ona vztraja in mi mimogrede razloži, kako si sama veliko časa ni ogledala nobene cerkve. V nobeno ni  vstopila.  Ja, v otroštvu se je skrivaj naučila prvih molitev in rekla: »Božič, veste, božič je bil pri nas dan razhajanja. Tri generacije smo živele v hiši s temi  razhajanji. Eni so hodili skrivaj v cerkev, drugi so vse zanikali, eni so se sprenevedali, tretji vztrajno zagovarjali svoje hipoteze, o denimo tem, kdaj je pravi čas za božično drevesce. Kaj je božič, sem hotela vedeti in bili so tiho. Sveti angel … je bila molitev, nona me je skrivaj naučila in povedala skrivnost božiča! Seveda starši o tem niso vedeli nič, zlasti še oče ne. Ko se mi je nekoč zareklo, je  mrko pogledal, ve se koga in rekel »Pravljice!«

Skrivaj so me krstili, tega sploh nisem vedela, dokler se pri opisu izvora zlate verižice mami ni zareklo … Ta je od krsta! Srečo prinaša! Srečo naj bi prinašala in okvire dobrega? Ah, misli … Govorila je in govorila in jaz sem kar stala pod tistim stopniščem … kjer je gospa zaključila svojo pripoved s stavkom: »Sedaj razumem.«  Prijela se je za klobuk, kot da bi bil to dokaz razumevanja. Njena gesta je oblikovala moj odgovor: »Veste, jaz pa ne dam svojih las!«

Utihnila je črnolaska. V njenih  očeh  je bilo videti … skrb.

Nežna blondinka postrižena na paž, je nadaljevala: »Kupila sem lasuljo in posadila novo vrtnico … malce življenja želim dodati v svoj vrt. Lepa je, šipkasta, češnjevo rdeče barve in zlato očesce imajo cvetovi v sredini. In tako izrazite prašnike, kot jih še nisem videla pri nobeni vrtnici doslej. Vsako posebej pogledam. Pod drobnogled jo dam … Do sedaj nisem imela časa. Nisem kupila katerekoli, Cocktail, se imenuje. Vzpenjalka je in videti je zelo odporna … simbolizira rast in življenje. Nič nege ne potrebuje. In škropim jo  z naravnimi škropivi. Nič kemije.  Njeni lepi poganjki oživljajo meje, puste zidove in obrobe. Velik vrt imam in vsako jutro si poiščem prostor na klopci v senci navadnega koprivovca in cipres. Prav nasproti zidu po katerih se vzpenjajo vrtnice … Veste, od lokala do lokala sem iskala  blažitev. In se vdajala času in razpotjem. Brezvoljna sem bila, skoraj padla sem pod težo dogodka, zmešnjav in neobvladljivih okoliščin, ki jih nikoli nisem pričakovala. Jamranje, negovanje ubogega jaza, je bilo vse kar sem zmogla. Besede so se vračale kot odmev iz daljave … in se slišale kot stavek:

«Nikomur, ne stori, kar ne želiš, da storijo tebi?«  In branila sem se: »Saj nisem, nisem, nisem!«  Nič več! Vedno se umaknem. Vedno, povsod in pogosto izpadem zaradi tega naivna, ne dobra. Vedno in povsod … Veste,  kot ovca sem, med zvermi, sama. Ne prenesem ljudi, samo še rastline.«

Vijolično laska je mirno razložila: »Ko sem po zadnjem pregledu zapuščala terapevtki blok klinike, sem se ustavila na  vhodnih vratih in sama sebi zabičala: »Tu si poslednjič z rjavimi lasmi.  Glava in lasje so prestali vse metamorfoze, ki jih zahtevala bolezen …  sedaj pa je moj čas. Vijolična bom postala. In tako je. Vseeno mi je, ko se mi čudijo, ko se ozirajo za mano in  dajejo pripombe in sprašujejo: »Tudi vaša očala so vijolična? Kako to?« Vseeno mi je! Vseeno! Razumete? Vseeno mi je!!! Živim. Tu sem z vsem svojim bitjem. Ljudje so prihajali in odhajali, hodili mimo mene, se slikali, nekateri oddrveli v senco platan na klopce … beton je oddajal rahle vročinske meglice. Skoraj štirideset stopinj, je kazal termometer in ura na cerkvi petnajst čez štirinajst. V vročini je vzniknila vijolična odločitev, po dolgih dveh letih silnih bojev, dvomov, nihanj … Moja odločitev! Ko se pogledam v ogledalo, v hipu razumem njeno simboliko. Podpirajo me simboli. Spomnijo.« In nič več ni rekla.

Sivolaska, kratko postrižena, je bila med vsemi najbolj umirjena. Dolgo je tiho poslušala in nato  povzela: »V genetiki imamo. Generacije. Odhajamo mladi. Včasih sem strmela v ženski del družine. Kot  krdelo so se strnile ob mizi in zbrane tiho  pogovarjale. Se muzale. Slišala sem besede: trpljenje, grozno, operacija, ponovitev, ni prihodnosti, pretirano,  kaj bo? Če je kdo od otrok ali nepovabljenih približal in želel pojasnilo, so ga z roko v kateri je bila navidezna pahljača, odpihnile. Ohranjale so mit  o povezani družini in pojasnile, da to ni za otroke … Ko bo ura, bom izvedela, so pojasnjevale meni, radovednemu otroku. In ura ni prišla nikoli … Tako nisem pravočasno vedela, kaj me lahko  čaka in uspešno sem gnezdila v navidezni  neranljivosti … Sedaj pa? Ko sva zapuščala zgradbo, sem se sesuvala in dvomila, da zmorem narediti še korak. In prav takrat je skozi vrata vstopil par, oba siva in nasmejana. Držala sta se za roke in si nekaj prigovarjala … odsevala sta povezanost. Toplina in ljubezen, sta prežarevali njune oči. Tako očitno. Mavrica ju je obdajala. Jasno sem jo videla v obliki oboka …  Ustavila sta se in moški je kar tako rekel: »Zakaj ste tako zamišljeni? Skrbi vam sijejo z obraza … nad vami je severni sij z vsemi rdečimi in modrimi odtenki. Vse bo dobro.« Le hvala sem rekla in mešanica nagona, vedenja, zavedanja, želje, potrebe, so me poganjali naprej. Nevidna roka me je vodila od tam. Zbežala sem. Tekla sem in tekla in nasproti sebe videla osebo, drugo mene, ki je prihajala iz nasprotne smeri. Nekje na pol poti sva se srečali. Druga drugo, jaz zdrava in jaz bolna. On je ostajal  zadaj! Na pol poti! Povprašala sem po uri: «Koliko je ura? Brez ure sva midva!« Midva?  Kakšna simbolika! Sedaj sem sama. On je ostal zadaj. Preselila sem se. V kraj, kjer nihče ne ve kdo sem, v kraj rojstva moje matere, ki je odšla pred osemdesetimi leti in kamor se nikoli več ni vrnila. Le trikrat v življenju sem bila tu, sedaj četrtič. Obnavljam ruševine, ki jih je pustilo krdelo, ko je odšlo. Ne govorimo istega jezika … Težko vas razumem in  težko vam sledim. … Ampak, mir je tu in lepo.« Je zaključila sivolaska.

Zatem so govorile, govorile in govorile … vse hkrati  ena čez drugo in  skoraj nič  več nisem razumela … za zgoraj napisano tudi nisem čisto prepričana, da je bilo vse tako …

Vse je posledica moje navade, da ljudi, ki jih ne poznam poimenujem s tipom frizure ali barvo las. Na ležalniku iz tanke penjene gume, sem lovila majske sončne žarke. Obilje sonca me je grelo skozi prosojne veje tamariske … Dobesedno  marinirala  sem se v mešanici vsega lepega: vonja po soli in vsega dišečega v okolici. In z vseh strani, je bilo čutiti rahel topel vetrič, šum morja in miru …  Izobilje božanskega, je bilo prisotno, dokler se niso izstrelile iz nekega avtomobila in se utaborile  pet metrov od mene. Dobesedno zavzele so ves verbalno zvočni prostor. Sedla sem, se podprla še z nahrbtnikom, misleč, da me bodo le opazile.  A, seveda niso … Nič! Popolnoma prosojna sem  bila. Nekoga sem čakala in čitala … in potem začela polniti beležko.