Brihtanija9

      Končno, jesensko, še močno sonce. Ležim v udobnem ležalniku na terasi in čakam, da me bodo poklicali h kosilu, tam okrog pol dveh, takoj po kosilu pa panoramski let. Vlečem skozi nosnice prijetno mešanico zraku, z juga podiši po borovcih in po morju. Pogledam vremensko napoved. Vse naslednje dni naj bi še pihalo in bilo sončno. Pregledam nekaj sporočil, odgovorim, kar je pač treba in se predajam soncu. Če bi zdajle bila tukaj Minda, bi že komplicirala, češ, da je UV na tej višini močan, da moram nanesti posebno kremo, da … Te njene zdravstvene neumnosti. Bodonov trdi, da smo samo skupek posameznih celic, ki imajo neko fiziološko demokracijo, Minda pa si domišlja, da je medicina vsemu kos, da odreja, kdaj bo kdo odmrl. Čudno, gospod Gero, se pa še ni prikazal. Sinoči je bil v izbrani družbi mladeničev iz neke igralske skupine. No … Aha, saj mi je že poslal dve sporočili, povsem protokolarni, urniki kosila in navodila za priprave na panoramski izlet, kje, kdaj … Vesten, tale Gero, vesten. V mislih tkem besede, na kupe besed. Bolj ko se z njimi ukvarjam, več mi jih navreva. Očitno moj praspomin dobiva veljavo in se lušči. Dve mladenki švigniti čez teraso, grofovo osebje, najbrž sobarici, kdo bi vedel. Spet zaprem oči in si zamišljam, kako lepo bi bilo, če bi se za en dan spremenil v orla. Vzdignil bi se in jadral nad pokrajino, lepo počasi, lagodno … Kot otroka me je mama peljala v švicarske gore, kjer sem ga prvič videl. Sedeli smo pred neko kočo in kar naenkrat se je visoko zgoraj pojavil in krožil nad nami. Celo uro sem ga gledal s posebnim vizirjem. Kmalu bi se zgodila nesreča. Če bi z vizirjem pogledal v sonce, bi zagotovo oslepel, tako kot moj sošolec. Igral se je z očetovim vizirjem, takim za na lov in je pogledal v sonce, ki mu je skozi močne leče uničilo mrežnico. Kasneje so mu jo uspešno presadili, a njegov vid ni bil nikoli več popoln. Ja, biti orel … Nenadoma me oplakne senca. Odprem oči in ob mojem ležalniku stoji visok bradat moški, ki sem ga sinoči že videl, ampak … Vzravnam se. Moški se blago smehlja. Na njem je res nekaj svetniškega, nekaj zelo poduhovljenega. Vidim, da ima polne roke nekih zelišč. Oblečen je v črno obleko, le čevlji so bleščeče rjavi. Najbrž sem se usedel na ploščad pred njegovo lekarno. Zdaj mi je jasno, da je to Boginov, priznani farmacevt.

       »Dober dan, gospod Bobinsky. Blagodejno južno sonce, kaj?« reče in pošumi s suhimi zelišči, od katerih se širi prijeten vonj.

      »Ja, rad se martinčkam, zelo rad.«

      »Taka energija je res poživljajoča, saj je dovolj čista in naravna, da tako tudi deluje, čeprav zna biti tudi zahrbtna, saj veste UV. Človeštvo je bilo programirano za neke standardne pogoje, če se ti spremenijo, se spremi tudi organizem in potrebuje veliko generacij, da se na nove pogoje adaptira. To ni tako kot pri bakterijah, recimo, ko se v nekaj dneh ustvari soj, ki je adaptiran na nove fiziološke in okoljske pogoje,« natrosi in se zamakne, da iz mene izgine njegova senca.

      »V razsežnosti vesolja smo tudi mi bakterije,« se nasmehnem in vzravnam.

      »Imate prav, res je. No, če sem vas že zmotil, nekaj sodelovanja bova imela. Pripravil sem že vse, kar vem in kar sem izvedel. Našel sem na kupe izrazov za eno in isto rastlino. Veste, jezik tega prostora je bil poln narečji in zato so v raznih pokrajinah tudi različno poimenovali eno in isto rastlino. Pravi pragozd besed, vam povem. Ampak sem vse lepo uredil, po abecedi in po strokovnem poimenovanju, tako da ne bo večjih težav. Če pa bo skozi vaše raziskave pri prostovoljcih še kaj rastlinskih imen, bova pa to takoj uredila,« možato roče in nežno popravi zajeten šop posušenih rastlin.

      »No, to je pa vzpodbudno. Moram priznati, da je moj osebni fundus besed na to temo sila skromen. Že nekaj generacij mojih prednikov živi v urbanih naseljih in niso imeli pristnega stika z naravo. Zato ne poznam prav dosti rastlin, zdravilnih pa sploh ne. Je pa najbrž bila ta tradicija zelo močna, vsaj prebiral sem o tem, da so v teh prostorih tisočletje in nazaj vedeli za veliko zdravilnih rastlin, tudi kasneje, ko je iz tega nastala cela industrija. Nekaj originalnih rastlin in receptur baje posedujejo menih spodaj v samostanu Boga svetlob, v arhivih je še veliko gradiva. Verjetno se je tega znanja kar precej ohranilo, najbrž več kot jezikovnega,« se delam poznavalskega.

     »Ja«, pokima bradati Boginov, »veliko tega je v arhivih, v skladišču spodaj, pa v samostanu. Sam sem prišel do pomembnih odkritji novih rastlin, s specifičnimi učinkovinami. Veste, človeštvo je bilo poučeno o rastlinah, same so priponujale. Zanimivo je to, da se nekatere zdravilne rastline razraščajo tam, kje je človek hodil in bival. No, če vas ne dolgočasim, bi vam navedel samo en primer,« si Boginov prizadeva, da bi me zapletel v pomenek. Tile struparji mi nikoli niso bili prav všeč. Vedno zamešajo nekaj, kar sami ne bi nikoli vzeli, potem pa čakajo, kaj se bo zgodilo. Morda je ta bolj iskren, morda …

      »Kar povejte,« le pristanem.

      »Veste kaj, še sam stopim po počivalnik in prinesem nama tonicum, ki deluje tako blagodejno, da spravlja v smeh vse angele, boste videli. Moj recept. Stvar poživlja in je pravšnja za predkosilo. Kar počakajte,« reče in odšumi proti jajčastim vratom, nad katerimi je res znak, da je tam farmacevtski center.

      Med tem prebiram Mindino pisanje. Piše mi, da je nervozna, ker ji ni uspelo diagnosticirati prave intenzivnosti neke infekcije pri mladi punci, ki se je vrnila iz Azije. Boji se, da gre za novo virusno vnetje genitalij, ki je v tem koncu še neznano, da … Ti njeni strahovi, pomislim. Najbrž bo že res, da je strah že napoved nekaj slabega, kaj vem. Če misliš pozitivno, se zgodijo pozitivne stvari. Če misliš negativno … teh miselnih vozlov me odreši Boginov, ki se prismeje z  počivalnikom in ploščato rjavo stekleničko in dva smešno oblikovana kozarčka. Obema natoči. Privzdigne pijačo proti soncu, da se vanjo ujame zgoščena rjavkasta krogla. Pijača je podobna močno razredčeni kavi. Priponudi mi kozarček. Kot je v moji navadi, jo najprej ovoham. Izrazit vonj me prevzame. Lepo diši. Potem trčiva in nazdraviva. Boginov se je očitno tudi na hitro preoblekel. Zdaj je v preprosti vijoličasti dopetni tuniki, smešno … Pijača je res nekaj izjemnega, žametnega. Prav počasi čutim neko olajšanje, neko sproščenost, ki je podobna tisti po dobrem seksu. Moram mu priznati, da je to odličen zvarek.

      »Če bi želeli še enega, vi kar recite, ni pa priporočljivo, veste … No, od tega se ne umira, le nekoliko zaspani bi bili in počasni v govoru, pa apetiti bi bil pretiran,« se zasmeje in potlači steklenico globoko v žep.

     »Bo kar dovolj, na vse kave, ki sem jih danes že spil in sinočnje vino od spodaj od vašega Davorta,« se branim.

      »Tisto vino je res dober izbor. Sam ga uporabljam za osnovo za neko krepčilo, ampak pri vsem velja prava mera. Saj bi imeli težave, če bi se kruha prenajedli, mera je bistvena v vsem,« pokimuje. »Ja, hotel sem vam povedati primer o tejle rastlinici,« reče in izbeza iz žepa posušen list jajčaste rastline z podolgovatimi žilami. Na hitro se spomnim, da sem jo že večkrat videl na peš poteh. Vzamem jo v roke in si jo podrobno ogledam. Vzdignem jo in pustim da sonce izriše zanimiv sistem žil.  Sproščeno rečem:

      »Tole sem pa že nekje videl. Ja, največkrat je na nekakšnih brezpotjih, na peš poteh.«

      »Prav imate, prav sklepate. Res je, da ste jo po vsej verjetnosti tam srečali. Tole je Plantago major – po slovensko veliki trpotec, ampak v starih zapisih sem našel, da ga imenujejo tudi pripotnjak in potnjak, pa tudi trpotnik. No, vidite, kar na pot se nastavi. In zanimivo pri tem je, da je odlično zdravilo za otiščance in rane. Ima nekaj razkužilnega, celo pri izkašljevanju pomaga. Sam sem izdelal posebno tinkturo, ki je uporabna za marsikaj. Hočem vam samo reči, da so se res rastline po nekem naključju človeku ponudile. To je pač neka višja, stari krščanski teologi bi rekli, Božja previdnost. Moč zdravilnih rastlin je že kar dobro raziskana, in mnoge učinkovine smo danes sposobni narediti v umetnih pogojih, ampak, kaj ko je rastlin toliko, da jih je težko vse preiskati in v njih najti učinkovine, ki bi nam koristile. Sam trenutno načrtno preiskujem trave, ker so mi velik izziv. Mar ni to zanimivo, kako krave iz teh rastlin izdelajo tako popolno živilo kot je mleko. No, brez zajetnega mikrobakterijskega korpusa v njihovih prebavilih  takih sintez ne bi bilo. Vse je ena sam soodvisnost, prav vse, v tem našem zaprtem zemeljskem krogu. Simbioza in sobivanjskost, to sta vrhunska zakona, ki se ju moramo naučiti spoštovati,« slovesno reče Boginov in nadaljuje. »V zadnjih dvesto letih se je razvilo sonaravno zdravljenje do meje, ki smo jih težko slutili. V modi so naravna zdravila. Surovin je v tej grofiji še pa še. Mislim, da mi bo grofa uspelo prepričati, da bi postavil večji obrat za predelavo naravnih zdravil. Moj center je že zdaj preveč oblegan in je naročil mnogo preveč, da bi ustregel vsem. Kar poglejte, koliko zračnih limuzin je na centralnem parkirišču, sami tujci … Vsi bi radi tinkture za potenco, za lepšo kožo, za prebavo, za okrepitev jeter, za živce,« hladno našteva Boginov in si popravlja haljo. Vzdignem se in pogledam na centralno pristajalno ploščad, res jih je veliko, kakšnih petdeset ta hip, ampak ne zganjajo pretiranega hrupa, ko vzletajo in pristajajo. Ti novi motorji na vodikov pogon so tihi, le tisti, ki imajo še zastarelo kombinirano tehniko vzletanja in pristajanja, so nekoliko glasnejši, vsaj tako glasni kot so muzejski sesalci za prah, taki še na elektriko, ki sem jih videl v tehničnem gospodinjskem muzeju. Čez teraso se priziblje črnolas nakodran najstnik in se ustavi pred nama in reče. »Ati, iščejo te. Komunikativca si pa doma pustil. A boš prišel dol, dve ženski te iščeta, ena, tista debela, pravi, da je zmenjena, da bi moral biti tam. Tečka je, tale »tečka«, ta beseda me zdrzne, da se v hipu napriožim. Tale mladenič je v worldščino vpletel tole besedo, tole / tečka/ mar ni to zanimivo.  Pred devetsto leti, še prej, so pa v slovenščino vrivali angleške tujke, pa tudi balkanizme. Take podatke imam v arhivih o tem jeziku. Zanimivo. Obrnem se k fantu in ga kar naravnost vprašam.

     »Poba, kje pa si pobral tole  – tečka –  mislim, to besedo?«

     »No, kar povej, Megor, kar povej. Tole, da predstavim, je gospod Bobinsky, psiholog, filozof in strokovnjak za naš novi jezik za brihtanščino, ki ti je tako všeč,« navrže Boginov in živčno predeva nogi.

     »Ja, ne vem, mislim, da sem jo začel govoriti v šoli, tako zmerjamo punce. Naša profesorica za brihtanščino, nam veliko bere v tem jeziku, dala nam je šifro, da imamo dostop do ogromne količine zvočnih knjig tega jezika in vsak dan kaj poslušam in na glas govorim. Men je super, ti izrazi, res,« fant pove, vrže nogo naprej in spet nergavo doda. »Oči, šibniva, saj veš, posel!«

      Boginov vstane, si jezno zategne pas in mi vošči prijeten dan. Oba se poslovita, da ostanem sam na terasi pred zasebnim vhodom v farmacevtski center. Slučajno pogledam na vzhod, kjer kar pet vozil naenkrat vzleta. Zdaj je nekoliko več hrupa. Eno izmed njih je značilno grofovsko zeleno in rdeče, z grbom na nosu in razgledno odprtino spodaj. Pogledam na komunikator, še nekaj minut do dveh je, aha, kosilo bo, me zdrzne. Čutim živalski apetit. Tisti liker ali kaj je že bilo, ki mi ga je dal Boginov, deluje, pa še kako. Kaj pa vi, dragi bralci, niste nič lačni. Ne bi zdajle nekaj prigriznil. No, morda je čas pravi, takole majčken prigrizek, recimo ena bana, pa skodelica kave.