Brihtanija6

      Svežina jutra me preseneča. Hlad je sicer nekoliko večji kot sem ga pričakoval, a jutro je kot umito. Nikjer nobenega oblačka, ene sama jasnost, in tako globoka modrina, da bi kar odplaval nekam tja gor, kjer se kotali čas sem ter tja. Gledam stezice in ne vem, kam bi se napotil. Do sestanka z grofom je še kar tri ure. Malo po osmi je. Zajtrk je bil res v stilu gorofovsta. Domača divjačinska pašteta, pa bel sir, kisle kumarice, svež pomarančni sok in kava, pražena danes zjutraj, zmleta in skuhana – božansko. Kako je udarjal vonj pražene kave, kaj takega!? Stal sem na terasi in telovadil, ker to počnem vsako jutro; tako me je pač natrenirala Minda. In kar nenadoma je nekje iz leve prinašalo močan vonj pražene kave. Enega od mimoidočih sem vprašal, kaj tako prijetno diši, pa mi je pojasnil, da grof zahteva vsako jutro sveže praženo kavo, potem zmleto in kuhano in ceremonialno prineseno v posteljo. Tam na levi, da je kuhinja in shrambe in velika jedilnica. In tako sem zvedel, kje se da obilno in dobro zajtrkovati. In zdaj sem na stezah, poln vedrine tega močnega opojnega zraka. Na komunikator sem si prenesel lokalni zemljevid, z vsemi navodili. Pregledam oznake vseh razgledišč in sistem stezic. Odločim se za zahodni del, kjer je strnjen gozd borovcev. Pot je zložna in prav posrečeno ovinkasta. Nove hiše so vse po vrsti zaobljene, z velikimi steklenimi okni, z belimi fasadami in jajčastimi strehami, na katerih so sončne celice. Predpis je že tak, da so do polovice v zemlji, to se vidi, ker so tu in tam videti nizka okna, ponekod okrogla, spet drugje elipsasta, in le malo je pravokotnih, zelo malo. Preseneti me ograda v njej pa govedo. Glej no, kaj takega!? Tam gor pri nas se moraš premakniti globoko na podeželska področja, da vidiš kaj takega, tu pa kar tako, sredi zaselka. In kakšna idila, kravice, telički in nekakšno napajališče, v katerem se zrcali slika jesensko obarvanega hribovja. Ustavim se in žvižgam. Ko ogradi se priziblje lisast teliček. Lepe bele proge se mu vlečejo čez celo glavo, okrog ušes je pa črn. Takoj za njim, očitno mama, pa s težko hojo pride krava, ki se stegne proti moji ponujeni roki. Hrapav velik jezik mi oblizne hrbtni del roke. Šokira me, ta vroča slina, ta hrapavost. Na hitro odmaknem roko in stopim za korak nazaj. Krava pa me samo začudeno gleda in maha z repom. Najbrž je hotela z menoj skleniti prijateljstvo, mi pokazati prijaznost, tisto pradavno sobivanjskost, ki je že tisočletja prisotna v človeku in ga uči ljubiti živali. Teliček pa se ji zarije nekam med noge, jo otrcuje z glavo v vime in, o, glej, sesa, sesa. A tako gre ta reč, joj … sem ves iz sebe. Kar nekaj časa sem še tam in gledam ta čudež, to prvinskost. In kar nenadoma se tam izza grmovja oglasi nenavadna glasba. Kaj pa je to, me zdrzne. Gledam, da bi videl kakšne zvočnike, a je samo lepo obarvano grmovje, pa nič drugega. Na smešnem vozilcu, na nekakšni drseči blazini, se pripelje domačin s črno kapo. Voščim mu dobro jutro. Vprašam ga, če je ta čredica njegova. Pa mi prikima in mi pove, da je to njegov najljubši hobi, in da grofa oskrbuje s svežim mlekom, nekaj pa ga kar telički posesajo. Razlaga mi, da so na tej planoti pred tisočletjem in več to počeli tudi njegovi genski predhodniki, da ima doma bogato dokumentacijo o govedoreji na tej planoti, da je to študiral. In še mi razlaga, da je dognano, da te živali reagirajo na prav posebno glasbo, da so potem bolj mirne in se kvalitetnejše pasejo. Pojasnil mi je to s tem, da so stari pastirji, že pred tisoč petsto leti na paši vedno imeli kakšno piščal, pa tudi peli da so in se je to pač prepisovalo njihove gene kot prijetna izkušnja. Ta čreda, da izvira iz semenske banke, ki so jo menihi reda  Boga svetlob, shranjevali spodaj v globinah planote in da so to čredo vzgojili s skrbno gensko analizo, zato je toliko sivk med njimi, nekaj je seveda novodobnih, a  se jih ne križa med seboj, mi še pove. Grof da je tudi odredil, da se bo v celi grofiji smelo rediti avtentično živino za samooskrbne namene. Čeprav so novodobne pasme na vse načine križane in gensko skrbno programirane hiper produktivne, pa so te živali in njihova avtentičnost najbolj prilagojene na te prostore. Še nekaj besed navrževa o okusnosti sirov iz teh pokrajin, ker da je travnati sestav izjemen. Poslovim se in grem naprej po stezi, da bi čimprej videl zaliv spodaj pod planoto. Kmalu sem tam na robu. Vdihnem, globoko vdihnem. Vonj borovcev, spodaj pa modrikasto zeleno morje, zajedeno na vzhod, kjer se nizko hribovje zapenja na naslednji masiv. In tam čez je kaj kmalu Karanton. Spodaj vidim dolgo verigo naselja ob celi obali, majhna plovila, celo nekaj takih na jadra, celo to. Nad zalivom je že opaziti nekaj zračnega prometa, a ni pretiran. Večja ladja se čisto počasi vleče po sredini zaliva, kjer je višina vode nekaj več kot trideset metrov, ponekod celo štirideset. S seboj sem namenoma vzel vizir za panoramsko gledanje. Nataknem si ga in glej, grički v jutranjem soncu, trtniki, figniki, palme, negovane travne površine, potke, ciprese, šopi borovcev in majhni ograjeni vrtički in nekaj večjih njivic. Kakšna idila. Na vrhu gričevja je povsod kakšen zaselek in tudi samostan je lepo viden. Velik bel kompleks stavb z mogočno centralno zlatorumeno kupolo in z nečim, kar spominja na starodavne zvonike, a je spiralasto, in na vrhu ima veliko povsem turkizno kroglo. Lepota, kakšna lepota me prevzema. Vsekakor moram obiskati samostan. Pod večer se bom dal zapeljati tja dol, saj je njihov vodja, spoštovani Dahomert, nadvse pameten mož, dober filozof. Prebral sem nekaj njegovih študij, ja … Bodonov pravi, da je malce ortodoksen, a da mu je težko oporekati, ker je sestavil nadvse zanimiv filozofski sistem. Snamem vizir in si pomencam oči. Usedem se na bližnjo leseno klop zelo lepo oblikovano. Stegnem noge in gledam belino peska. Vzamem komunikator in napišem nekaj sporočil za Mindo, pa odgovorim na nekaj elektronskih pisem. Pregledam vabila, prijavim se na neko okroglo mizo, pregledam poročila iz matične univerze, pozanimam se za ceno pohištva, ker z Mindo načrtujeva novo opremo za hišo, ki sem jo pred kratkim kupil. Minda mi takoj odgovori in mi piše, naj pazim na stike, da so tu lahko še kakšni patogeni virusi, ki jih moj imunski sistem še ne pozna, pa da naj si dam narediti krvno sliko in naj ji pošljem rezultate, seveda po nekaj dneh. Ah, ta moja Minda, vsa v belem, zaskrbljena. Zdaj je že na kliniki, pije posebno mešanico pravega čaja z mlekom in si verjetno ogleduje pege v zrcalu. Nesrečna je zaradi peg, vem, pa najbrž tudi malo zakompleksana, ampak meni je taka všeč, s pegami. Nekoč sem ji rekel, da so tiste pege načrt njenega notranjenega kozmosa. In prav to mi je bilo všeč, tiste pege in gledanje v zrcalu. Bilo je res smešno, ko sem na njihovo kliniko prišel na rutinski pregled, pa stopim v napačen prostor in vidim njo, vso v belem, pred zrcalom – obrne se in reče: »Kaj ste želeli?« Jaz pa skomignem z rameni in reče, da sem se zmotil, on pa: »Morda pa ne,« in se vroče nasmehne. Dovolj je bilo, da sva že popoldan sedela pod kostanji ob jezeru in pila pivo. Julij je bil, da, predlanski julij. Njen genogram jo je lociral daleč gor na sever, v dežele, kjer so pred tisočletjem, no kakšne leto več, po posebni tehnologiji uničevali ljudi. Ker je študirala tudi zgodovino medicine, mi je včasih govorila, kaj vse so tam počeli z ljudmi, da so prišli do nekaterih, za medicino koristnih odkritji, ampak … ja, kaj so pa kasneje počeli, ko so novačili revne sloje v velike zdravstveno medicinske komplekse, kjer so za honorar na njih preizkušali nove in nove kemikalije, od katerih se ni umiralo, a pohabe so ostale. Zapisov o tem je kolikor hočeš. Tudi nove načine prehranjevanja so preizkušali, ko je bila hrana strateška surovina. In takrat je bila eksplozija novotvorb, da … danes je ta bolezen kot navaden prehlad. Posebne snovi odkrijejo najzgodnejše faze in s posebnimi transportnimi snovmi te celice najdejo in ubijejo, pa če tudi jih je le mala kolonija. In žarčenje, ki je ostalo od vojskovanj, koliko mutantov, pri rastlinah, v živalskem svetu, med ljudmi. Cele nacije so bile gensko poškodovane, cele pokrajine. Te tukaj še najmanj, ampak Kitajska in nasploh Azija … Prelepo jutro za take misli. Zaprem komunikator in grem po labirintu stez. Preseneti me starček na čisto navadnem kolesu. Kako šviga po stezah, in to v kratkih rokavih!? Omenjeno je bilo, da tukaj živijo ljudje zelo aktivno in da ni nobena redkost srečati osemdesetletne rekreativce. Ta bi že utegnil biti tak. Najdem miren kotiček pod lepo obrezanim grmovjem, kamor zdaj sonce pljuska svojo energijo. Moral bom začeti z delom, s sestavljanjem slovarja. Nekje do črke c že imam grobe obrise, pa vendar bo potrebno še nekaj dela, da dopolnim nekaj pojmov. Celo na prostovoljce računam, ki bi si dali pregledati svoje podzavestne funduse z našim resonančnikom. Zanimivo pri tem jeziku je, da so bili okrog in okrog drugi jeziki, ta pa je kar živel in živel, pa še kako žilavo živel in dobil celo mednarodno veljavo, ko se je mala državica integrirala v takratno politično tvorbo, Evropsko unijo. Zdaj se pa spet koplje ven iz poplavljene prestolnice. Ko sem pisal študijo o jezikih, mi je Bodonov svetoval, naj se ne spuščam na statistično vrednotenje moči jezika, ker je jezik vprašanje posebnih čutnih duševnih zaznav, je pravzaprav orodje duše, da se nauči komunikacije. V mir mi vstopita dve dami, starejši sta. Ena je oblečena v vijoličasto obleko, čez pa črno volneno ogrinjalo, druga pa je v dolgočasnih sivih cunjah, joj, sta klepetavi. Pa prav sem, pa prav sem … Ne, mimo mene sta namenjeni. Vijoličasta oni drugi razlaga, da je končno dokončala sliko, ki jo je že pred meseci začela. Pravi ji, da je najprej na debelo nanašala posebne barve zamešane z zemljo od tam čez, z druge kamnite planote, kjer je rdečkasta zemlja. Razlaga ji, da je s tem dobila prav posebne odtenke in da je lahko dognala posebno figuraliko, ki ima smisel v kozmosu njenih rok. Kozmos njenih rok, se zamislim. Dobra definicija za umetnost, ja. Ko me vijoličasta zagleda, se ustavi, se nasloni na pozlačeno kovinsko palico z gumijastim podnožjem, malo zavrta v pesek in dobrikavo vošči dobro jutro. Ker pestujem komunikator, si bržkone misli, da sem še en poslovnež, ki kar od tu trguje in ureja posle, kar bi ne bilo nič nenavadnega, saj je zgoraj pri nas v Normundiji to čisto običajno, da vidiš ljudi sedeti v naravi in se ubadati s poslovnostjo preko komunikatorjev. Pa me kar nenadoma spreleti neko videnje, da sem to žensko nekje videl. Pa ne da se mi začne življenje odvijati nazaj, da me prijemlje magnetizem tega kraja in iz mene privzdiguje stare slike prejšnjih življenj, saj se tudi to dogaja, vem, da se. Mršavica mi leze po hrbtu in roka se mi rahlo zatrese. Ne, ne, to je samo asociacija, ker umetniki oddajajo močne valove posebnih energij, ki so splet sedanjosti, preteklosti in prihodnosti. Odzdravim jima in se vzravnam. »Gospod, tole je pa pravi karaj za meditacijo, kajne?« reče vijoličasta in se zazibane. Obraz ima oblit s posebno milobnostjo kljub letom, ki so ji navešena na suha ramena in žilnati roki. Siva poleg nje je nečimrna in namrščena. »Res, prijetno razgledišče,« se vljudno odzovem. »Najbrž niste domačin, kajne. Vem, nevljudno je takole ljudi staviti v kakšno kategorijo, ampak vsaj tu, v zaselku vas še nisem srečala,« je radovedna. Pojasnim jima, da sem tukaj na povabilo grofa, da raziskujem jezik, da mislim izdelati nov slovar, da … Govorjenje se je razvilo v prijeten topel pomenek. Celo siva se je razgovorila in mi povedala, da je poučevala matematiko in fiziko v neki pripravljalni šoli za univerzo, v sosednji pokrajini v starem naselju, nekdanji severni prestolnici velike Italije. Slikarka me je tudi povabila, naj jo obiščem v njeni sanjarnici kot je temu rekla. Na majhnem komunikatorju, ki ga je nosila na zlati verižici okrog vratu, mi je pokazal nekaj slik, ki sem si jih lahko prenesel na svojega, da bi si jih kasneje ogledal na večjem ekranu v primernejši resoluciji. Že to, kar lahko vidim, mi je dopadljivo, očaralo me je. S posebno tehniko digitalni zapis, ki ga zajame kar s komunikatorjev, predela v zvok in barve. Razlagala mi je, da sta barva in zvok v bistvu samo potujoča energija, ki pač nastopa v različnih frekvencah. Dobesedno, da se da tudi barve slišati, če se vzpostavi poseben medij. Zato da so njene razstave opremljene s posebnimi frekventorji, ki hkrati ponujajo tudi zvok. Podobno izkušnjo sem že doživel v areni likovnih prezentacij na severozahodu, le da je tam šlo za imitacijo govorečih rastlin. Tudi z Bodonovom sva razpravljala o predinformiranosti energij, o zvoku, o barvi, o transformiranju enega v drugo – zato glasba kravam godi. Jesenske barve so najbrž simfonija odmiranja, samo slišimo jo ne, ampak nekateri glasbeniki so tega sposobni in to zapišejo. Ko sem prebiral stare zapise tega naroda tukaj, sem naletel na zanimivo zbirko rekel. Eno iz med njih se je glasilo: Neumen je, da sliši travo rasti. To bo najbrž to, predinformiranost, ki se je aktivno zavedno ne zaveda. Ja, obiskal bom vijoličasto, seveda jo bom, takoj ko mi bo ostalo kaj časa. Pregledam zemljevid in se odločim, da si bom ogledal še nekaj razvalin starih hiš in podzemno jamo, kamor se je moč z dvigalcem spustiti do večtisočletnega zamrznjenega jezerca, ki ima intenzivno zelenkasto barvo.