Brihtanija28
Prve dni aprila sem preživel kar se da delovno, da ne rečem garaško, tudi do pozne noči. Zdaj je projekt na red, dvajsetega aprila bo promocija, torej še dober teden dni. Ja, Nagaral sem se. Med tem so potrdili dopolnilo ustave, da se bo brihtanščina uporabljala kot uradni jezik poleg worldščine. Ja, danes teden bo otvoritve z grofovsko parado po Karantonu. Danes je sreda in lep dan, da ga je kar škoda preždeti v vili. Še zadnjič spustim slovarje skozi poseben program, ki išče napake. Že od zjutraj dela stroj sam, jaz pa zeham na terasi in gledam tja čez jezero, kjer že cvetijo nekatere zgodnje češnje in marelice, da tudi tu. Danes je tudi dan, ko bom padel v svoj začetek, ne vem sicer v katero obdobje, a bom padel. Enkrat sem to poskusil s posebnim resonančnikom, ki je podoben našemu, a se je zgodili zelo malo … Takrat sem padel v obdobje vojn, ko sem bil zaposlen v nekem vojaškem uradu kot prevajalec iz takratne slovenščine v angleščino. To je bila vojna za izvire pitne vode, tam spodaj pod planoto, v času, ko so se manjše poplave že dogajale in je bil na svetu velik kaos, in veliko lokalnih terorističnih dejanj. Takrat me je poseben računalnik izrisal kot plašnega nevrotika, ki je bil prav smešen v vojaški uniformi in močno kratkoviden. Posebna analiza genograma je pokazala, da so moji predniki bili tudi bojevniki, a se je v mojem nizu genov znašel nek skupek nekoliko nerodno reorganiziranih genov. Dahomert bi to razložil z določljivo usodnostjo, ki se jo nam ni dopustno zavedati. Ko sem bil nazadnje pri njem, mi je razlagal, kako je on prišel do razsvetljenja, kako se mu je razodel Bog svetlob. Še kot mlad deček, da je rad hodil v naravo in nekoč ga je ujela nevihta. Pa je jokal in tulil in potem mu je nek glas rekel naj se skrije pod mogočen hrast in naj moli in moli. Bog mu je narekoval molitev, ki je pomagala. Še nekaj treskov je bilo in dežja, potlej pa je nenadoma nastala jasnina in najprej prav nad hrastom. Domov grede je nabral rože in jih dal mami, ki ga je potem čudno gledala in mu rekla, da ga ima Bog rad. In tako je začel verjeti, da ga je nekdo res vzljubil in ga obvaroval, ker pravega očeta ni nikoli poznal, kajti njegova mama, se je dala oploditi v semenski banki. In spomnim se, da sva nekoč z Bodonovom razpravljala o tej norosti, o teh semenskih bankah, ki so se reklamirale na mrežah. Najbolj originalna je bila neka Kitajska, mislim, da neka sekta ali kaj, ki je oznanjala, da premorejo seme njihovega božjega namestnika, torej seme, ki ima posebno vrednost in seveda tudi ceno. Zanimivo je, da se je libidalna moč v zadnjih letih povečala in so takšne ustanove začele propadati. Zdrava prehrana je opravila svoje in vse več je plodilno sposobnih moških. No ja, z rojstvi se pa se ve kako je, omejena so. Kako prijetno greje na tej terasi. Enajsta ura dopoldan in je že 17 stopinj, tam dol pri Davortu, pa da bo danes tudi petindvajset stopinj. Prav prileglo se mi bo posedeti ob obali morja, piti vino in potem zvečer, zvečer bom pa vzel tableto, morda dve, tiste droge, da me vrže v mojo zgodovino v teh prostorih. Kosilo bom danes imel na planoti pri grofu, ki se je od tiste afere povsem pobral. Spet je veder in poln načrtov, zdaj pa sploh, ko je prejel od svetovne vlade poseben certifikat in zakonodajni protokol. Zanimivo, to deželo so spremenili v muzej z ljudmi vred. Ljudje so plačani zato, da so to kar so, Brihtanci v grofiji, ki ohranja naravno dediščino. Ja ne vem, ne vem, če je to pravno korektno, ampak če so ljudje s tem zadovoljni, bo kar moralo tako ostati. Jaz ne bi pristajal na takšno vlogo, da bi bil tu samo eksponat, ne! No ja, po drugi strani bi mi pa kar godili ta blaga lagodnost in brezskrbnost, ne pa naša Normundija, kjer še vedno vlada nek prikrit kapitalizem in je lokalnih oderuhov kolikor hočeš, pa kriminala je tudi več in spet so ekscesna tekmovanja v bogatenju, kar mi ni všeč. Bodonov pravi, da so pragoni po večvrednosti enaki primarnim gonom. Več študij sem prebral na to temo in naredil tudi dva seminarja kot dokaz, da je psihologija tu povedala vse, še več pa zamolčala. Premalo se ljudi osvešča, da jim je pravzaprav simbolika prevečkrat vsiljena in mnogo psihologov služi kapitalu prav s tem, ko sugerirajo, kako vsiliti simbole, ki ljudi napeljujejo na divjo potrošnjo, žal spet. Joj, preveč filozofiram, pa takole sonce. Nič, pogledat grem, kaj je opravil računalnik. Aha, dokončano, zdaj gre stvar lahko v natis in v vse lokalne mreže. Na akademiji ga bodo še primerno opremili, celo na klasičen način bodo natisnili vse slovarje: slovar knjižnega jezika, etimološki slovar brihtanskih besed, pa pravopis in pravopisni slovar in slovar narečnih besed. Zbirka teh slovarjev bo vezana v pravo usnje, ki ga je grof dal narediti prav v ta namen in na posebnem papirju s posebnim tiskom. Projekt ne bo poceni; seveda ne bo manjkal tudi poseben slovar za prevajalce, torej brihtansko –worldski in obratno. Kasneje bodo sledili še drugi, ampak to je osnova. Vse te je naredila naša ekipa, pet nas je bilo in kopico zunanjih sodelavcev, trije pa smo bili glavni garači, jaz in obe že omenjeni profesorici, ki sta povsem izčrpani, tako sem ju priganjal, ampak zadovoljstvo je. Tako, pripravim zapis za univerzo in za vse ostale. V naslednjih dneh bo kar nekaj intervjujev pa predavanj, v sredo, torej naslednjo sredo pa slavnostna otvoritev. V ta namen so že naredili posebno ploščad v glavnem mestu. Tam bo velik ekran in posebna polica z vsemi slovarji v vseh oblikah. Možen bo tudi promocijski odkup fizičnih knjig in dostopov do elektronske oblike. Zamenjali so mi šoferja in hišnika. Tisti mrkež je bil sumljiv in ga je Davort, on sam, ovadil; prisluškoval mu je, in tipček je kar naprej udrihal čez grofa in dvakrat naredil tudi sabotažo. Enkrat je namenoma pokvaril vozilo, da nisem mogel na pomemben sestanek in drugič je zmanjkalo električne energije iz nepojasnjenega vzroka. Zdaj so mi dali mladega fanta, tako klepetavega, da je kaj. Sicer je glasbenik in še študira na politehniki, a je radoživ in brbljav, že kar neznosno. No, vsaj vedrino prinaša v hišo. Pokličem ga, da se zapeljeva dol do Davorta, potlej pa na planoto, ker bo ob treh pozno kosilo, to pa zato, ker danes grof nadzira odkaz in posek lesa v severnih predelih; nekakšno pomladno čiščenje gozdov. Še enkrat skrbno pregledam računalnik in preverim vseh deset kopij, ena gre z menoj, da bo deponirana v podzemnih bunkerjih pod planota. Skopiral sem jo na poseben disk, ki ima najmanj dvajsetletno obstojnost, itak bo vsake dve leti prišlo do arhivskega kopiranja, za kar skrbi njihov arhivski računalnik, ki ga je razvil njihov strokovnjak neki Josef, mislim, da mu je tako ime, ne vem. Dovolj imam vsega. Disk je tu, v posebnem kovčku, ki prenese tudi žarčenje. No, še nekaj oblačil in kozmetike, pa osebni komunikator in gremo. Mariji odjavim kosilo, tega sicer ni vesela, a mi zaželi prijeten počitek tam na planoti in spodaj ob morju, kjer je pomlad že razdivjana.
Davorta najdem v uti na robu dolgega češnjevega nasada, tako boleče razcvetelega, da je kar mučno gledati vso to belino, ki kipi v modro izčiščeno nebo. Celo morje ima poseben odtenek modrozelene barve. Davort je sila razpoložen, ker mu je uspelo, da je končno zaključil z deli za nove nasade fig in kakijev. Na majhnem komunikatorju nekaj tipka in pogleduje na ne ravno velik zaslon na mizi. Klepetavemu šoferju naročiva, naj gre do kletarja, naj vzame nekaj buteljk vina in potem lahko gre, kamor hoče. Bo že Davort poskrbel za lokalne prevoze. Prost je do jutri zjutraj, ko more priti na planoto, da me bo zapeljal na univerzo, kjer bomo imeli še zadnji sestanek, da se dogovorimo, kako bo potekal predstavitveni protokol. Prisedem k Davortu. Smešni naočniki so mu zlezli na nos. Na hitro še nekaj odtipka, šele potem se rokujeva. Obrne zaslon k meni in mi kaže načrte za nadaljnje urejanje teh gričkov ob morju. Pokaže mi, kje so novi nasadi, nove sprehajalne poti in naselje za poseben turizem, za argo turizem. Tam si bodo ljudje lahko sami nabirali pridelke in jih predelovali za majčkeno odškodnino. Možen bo najem nasadov in strokovno vodenje pridelave grozdja, fig in drugega sadja. In še mi kaže načrt posebnih vinogradniških predelov, kjer bodo začeli z gojitvijo za najvišjo kakovost, kjer bo poseben računalnik nadziral vsrkavanje hranil, nadziral mikroklimo, razpenjal ponjave proti toči, skratka, tam bo pridelava najboljšega vina za protokol. Naroči nama majhen prigrizek in litrski vrček belega lahkega vina z manj alkohola, shranjenega po posebnem postopku, da ohrani svežino mladega vina. Tekne mi. »Pa ste ravno prav prišli, Bobinsky. Danes … , ozrite se po drevoredu, pa boste nekaj videli,« mi s skrivnostnim nasmeškom reče. Ozrem se in res, ekipa nekih videoustvarjalcev je tam. Mlado dekle vsa v belem je sama sredi češenj in hodi ob taktih sila nežne glasbe. Kakšen lep prizor. In dekle je res lepo, angelsko. Čisto počasi gre skozi drevored in z rokama mimogrede smuka cvetove. Davort mi razloži, da delajo nek film o pradavni boginji Slovanov, o Vesni, ki da je bila boginja pomladi. Multimedijski projekt da dela mlad režiser, ki je zelo talentiran in hoče narediti neko mešanico realnega z mitskim. In ta projekt, da bo predstavljen na dan otvoritve, torej v sredo. Kar strmim in gledam to angelsko bitje, ki je moralo nekajkrat ponoviti hojo. Potem se nameni prav do naju, ekipa pa za njo. Nekaj besed navržemo, toliko, da se seznanimo. Režiser je majhen in bradat resen mladenič, zelo čistih prodornih oči. Kar slutim, da vidi več kot je sposoben razumeti. Pokrepčan in sproščen se napotim na krajši sprehod. Na razgledišču si oddahnem. Pod menoj so terase s cvetočimi marelicami, na desni so figovi nasadi, ob poti so palme, raj, to je raj, pomislim. Morje je danes izjemno mirno, deluje skoraj kot jezero. Nekaj trgovskih plovil, nekaj tovornih kompozicij s svežo hlodovino se leno premika na zahod, kjer je velik pretvorni center. Odločim se, da bom šel kar počez, čez nasade češenj in fig. Na nekem ovinku naletim na dva domačina, ki sta urejala brežino in škarpo. Na kratko poklepetamo. Prijazni zgovorni ljudje, to pa. Še naprej srečam mladenko, ki nabira kondicijo v lahki športni opremi. Vošči mi dober dan in izgine na stezi, ki gre strmo navzgor. Zadihan pridem nazaj. Davort je še vedno za ekranom in se z nekom pogovarja s pomočjo kamere. Očitno daje navodila svojim varnostnikom, saj je odrezav in strog. Počakam, da opravi, kar ima opraviti, potlej prisedem in si natočim kozarec belega vina. Po običajnem klepetu, mu le zaupam, da sem v dogovoru z Boginovim, da pa bi le poskusil tisto terapijo, skok nazaj. Davort se zasmeje in mi zaupa, da je tudi sam poskusil, ampak ni bil ravno navdušen nad občutki in videnji. Zaupa mi, da so ga nekatere sekvence zelo pretresle, tiste iz vojnih obdobji, ko so njegovi predniki ponujali svojo kri za neke imaginarne cilje in za neke ideologije. Zmoti me brlizg v komunikatorju, zvok, ki naznanja uradno napoved gospoda Gera. Opravičim se, vstanem in se povežem s tajnikom. Ves navdušen mi pove, da so ga iz akademije obvestili, da je projekt končan in baje že na poti v arhiv pod planoto. Povedal sem mu, kje sem, in da je kovček pri meni, tamle poleg steklenice belega vina pri Davortu. Gero mi naroči, da moram kovček takoj spraviti v arhiv, da naj to nemudoma organizira Davort. In še mi pove, da me bo zadaj obiskala medijska ekipa, da se mora ta novica razširiti že danes, ker tako zahteva grof in njegova predstavnica za medije, ki bo sama naredila kratek intervju z mano. Da naj kar tam počakam, ker so že na poti, ker da se itak vedno, kje se nahajam. Pozabil sem že na to, da so mi ob prihodu v moj komunikator vgradili posebno šifro, da me lahko kjerkoli nadzirajo. Na, zdaj pa imam miren popoldan, zdaj pa imam. Davortu povem, kaj naroča Gero. Davort samo pokima in še sam pokliče tajnika. Pokimuje in hitro pokliče dva varnostnika, ki sta sicer zaposlena pri varovanju arhiva. Čez deset minut sta že tam. Moram jima dati komunikator, da ga prislonita na napravo, ki bo zabeležila podatke o tem projektu, potem ga še na šifrant na kovčku, da bo stvar korektno zabeležena. Hkrati s tem sem v komunikator dobil šifrirano sporočilo, da sem kovček predal, tako kot je zahteval protokol. Hitro odletita z majhnim, še kar hrupnim vozilom. Nad češnjami se je ustvaril piš. Zdaj vidim zakaj. Veliko rdeče vozilo, ki ima na spodnji strani velik napis BIF, kar naj bi pomenilo: brihtanski informativni forum. Davort mi pomežikne in reče: »To so ti vsiljive in radovedne gnide, ki se gredo neke vrste legalno vohunstvo. No, boste videli, izpraševalka je izredno pametna in lepa, pa samska, ker, ker ima pač rada ženske, žal.« Počakava da pridejo dol, otovorjeni s snemalno napravo za sliko in zvok. Dva tehnika in voditeljica, vsa v strogi črnobeli kombinaciji, na videz nežna črnolaska, a na obrazu se ji vidi, da je sila stroga in zahteva. Eden od tehnikov se mi predstavi kot režiser informativnih vsebin in snemanj na terenu, drugi pa je kar tiho in pripravlja veliko kamero in jo poveže s prenosnim snemalnikom zvoka in računalnikom. Na srajco mi pripnejo brezžični mikrofonček. Odločijo se, da bomo intervju posneli kar med češnjami in to kar med sprehodom. Pa gremo. Mislite, da bi bilo zanimivo za vas, pa da bi prebirali cel intervju, kje pa. Samo košček sem ga vam namenil. Takole je šlo, takole me je spraševala gospodična Ann.
Gospod Bobinsky, bi nam na kratko pojasnili, kako je potekalo delo v posebnem laboratoriju, kjer ste snemali ostanke jezika, s posebnim resonančnikom, ki ste ga razvili na vašem inštitutu za psihologijo jezika, kajne?
No, ta naprav je stara nekaj let, natančneje pet let. Deluje tako kot vse ostale tovrstne naprave, samo da je nekaj frekvenc prirejenih za odkrivanje elektromagnetnih zapisov, pretvorjenih v biokemijski zapis v podzavestni sferi možganov, in še posebej v jezikovni bazi. Samo snemanje je pač rutina, ki je že dolgo znana, skoraj tisoč let, od kar so razvili sanjebralnik. Samo delo, ja, rekli ste na kratko. Torej, imeli smo bazo prostovoljcev, ki so prihajali na univerzo v ta poseben laboratorij, kjer so jih pripravili na snemanje, s posebnim neškodljivim pomirjevalom, da se umirijo ostale možganske dejavnosti, potem se jim na glavo posadi posebno čelado, ki je povezana z glavnim računalnikom in našim resonančnikom. Seveda smo snemanje razporejali na več dni, da smo prišli do kvalitetnih zabeležb.
Tile resonančni spodbujevalci so že prepoznavni, ker se uporabljajo tudi v psihoterapevtske namene, vaša pa je torej še posebej namenjen za jezikovne raziskave. Pa me zdaj zanima, če ste snemali besedne sklope kar tako počez ali pa so bile določene vsebine prostovoljcem sugerirane.
Tole ste dobro vprašali. Seveda sem si naredil neko shemo, po kateri bom iskal sledi besed. Teme so jim bile sugerirane, seveda. Začeli smo z rojstvom in vse kar je povezano s tem, potem seveda vse okrog otrok in igrač, šole, šolskih potrebščin, pa vse do zrelejših let. Pa tudi po dejavnostih, tudi te. Zanimive reči smo izvedeli, recimo, da so tisočletje in več nazaj rekli mojstricam za pomoč pri rojevanju, kar babice, kar je tudi pomenilo staro mamo, pa še veliko takih biserov se je našlo, da o narečnih delikatesah niti ne govorim, ker je na tisoče specifičnih besed, ki so bile doma tudi v sosednji grofiji. Skratka, ugotovili smo, da je bila stara slovenščina oplojena z več jeziki, pa se je kljub temu obdržala, kot samostojni jezik.
Ali je bilo opaziti kakšne razlike med ženskimi sklopi in moškimi, pa tu ne mislim samo kar se otrok in rojevanja tiče, pač pa na sploh.
Zdaj ste me pa našli. Veste, da tega nisem posebej raziskoval. Morda bi pa kazalo narediti posebno analizo tudi na to temo. Možno je, da so bistvene razlike, povsem možno je, saj je pri ženskah korpus besed ponavadi močnejši, pa bi se po analogiji lahko zgodilo, da bi morali izbirati med prostovoljkami, pa bi na ta način prišli do korpusa samo ženskih besed. V prihodnje bom pa morda naredil tudi tako raziskavo.
In ko ste delali selekcijo med čistimi in potujčenimi bedami, se je našlo veliko takih, ki imajo v sebi izrazito tujo konotacijo?
Ja, seveda, saj sem moral program primerno modificirati, da se je orientiral na besede, ki so imele slovanske korene. Če pa je bilo le preveč dilem, sem sklope še dodatno analiziral in jih skušal umestit v slovar narečji, ki bo tudi izšel, kot najbrž veste.
Kaj pa strokovne izraze? Kot vem, ste med prostovoljci iskali tudi takšne, ki so imeli v genogramih velike intelektualne sposobnosti in so bili njihovi predniki razni strokovnjaki?
Zelo dobro ste obveščeni. Res je, izbor in nabor je bil prepuščen posebni komisiji, ki je delala mnogo prej, preden sem jaz prišel dol, to je lanskega oktobra. Nabor prostovoljcev je že bil sestavljen in mi ponujen. Strokovno izrazje je posebna zgodba, ampak je avtentičnih besed na teh področjih manj kot bi človek pričakoval, saj je globalno izrazje prevladovalo skozi več generacij, pa se zato ni moglo razviti specifično strokovno izrazje. Najbrž je tudi znano, da so slovar že pred mano pripravljali vsi zaposleni na univerzi, vsak iz svojega področja je zbiral in nabiral besede. Še posebej bogat sklop smo našli v samostanskih arhivih, kjer je veliko knjižnega gradiva in posnetkov. Nam je šlo predvsem zato, da postavimo močno ogrodje jezika, ki ga bo moč dopolnjevati še v naslednjih letih, s posebnim programom, ki smo ga razvili na našem inštitutu in ga je gospod grof že odkupil in ga univerza že ima.
Koliko, približno, bo imel besed slovar knjižnega jezika?
Ja, nekako tam okrog 150 000, prav toliko tudi pravopisni, le da bo imel več razlag. Etimološki, nekaj manj, narečni tudi blizu sto tisoč, kar je kar veliko.
Že veste, da je svetovna vlada, oziroma njena komisija za jezikovna vprašanja, že oblikovala predlog, da se podobni programi uvedejo za vse izginjajoče jezike. In naj vam povem, da smo v dokumentih lahko pogostokrat zasledili vaše ime.
Nekaj kontaktov je že bilo, ja. Ampak dokler ni ta projekt mimo, nisem na voljo tej komisiji kot svetovalec. Vem pa, da se nekaj premika na tem področju, saj je veliko tudi večjih jezikov, ki so se razgubili ali pa se razgubljajo in bi jih bilo potrebno zaščititi. Vsekakor bo naš inštitut imel polne roke dela, vsaj tako se nakazuje. Pripravljamo se na ustanavljanje posebnih jezikovnih baz povsod po svetu. Kot vidite, počitka ne bo.
Morda imate podatek, koliko ljudi danes še govori svoj matični jezik?
Te analize so znane in dostopne na mrežah. Približno 30% Še najmočnejša je prav slovanska skupina, deloma še španščina in francoščina, nekaj procentov je še nemščine, ampak tu nekje se gibljejo odstotki. Res pa je, da se te stvari menjajo, ker so migrativne procesi še vedno zelo prisotni in se dogajajo nova pretapljanja in stapljanja.
Omenili ste mrežne podatke. Mnoge smo prebrskali, pa navajajo podatek, da je takih tudi do 40%. Od kod vam tak podatek?
Očitno niste pokukali na prave strani, med drugim tudi naša uradna stran navaja zadnjo analizo, ki je pokazala, da 32, 5% procentov ljudi še aktivno govori svoj matični jezik, kar je seveda le groba ocena. Razlike so najbrž zato, ker so ocene površne in ne upoštevajo pasivnosti komuniciranja. Mi govorimo o tistih, ki še pišejo in govorijo v matičnem jeziku, ne pa da se ga še zavedajo in le tu in tam uporabljajo.
Ah, debelo uro sva se sprehajala gor in dol pod češnjami, da sem imel že vsega dovolj. Zahteval sem, da mi intervju pošlje v branje in da ga bom šele potem potrdil. Moral sem se na hitro posloviti od Davorta in kar z njimi oditi gor na planoto na kosilo. Tokrat ne bo točnosti, žal. Seveda so grofa obvestili, da se dela z mano intervju in da bomo majčkeno zamudili. In resnici na ljubo, me je tale Ann kar namučila. Čisto ožet sem, da mi ni do nobenega besedičenja več. Samo da je to za mano, samo da je … Zvečer pa skok vase, v svojo zgodovino, da da …