Brihtanija2

 »Ja, gospod Bobinsky, končno, končno,« drobi besede srednjevelik atletsko grajen moški. Oblečen je v togo obleko, nekakšen dres ali kaj. V obraz je malo zabuhlinast, bržkone, ga rad srkne. In njegove nežne negovane rokice ostanejo razširjene v zraku. Občutek imam, da bi me rad kar objel. Pa se samo rokujeva. Zažema mi roko in zdaj sva zadosti blizu, da me zajema vonj njegove nadišavljenosti – kakšna osladnost. Okrog vratu mu visi debela zlata verižica, na kateri se pozibuje grb, vgraviran v srebrnino, grb grofije Brihtanije, risova glava v ozadju pa gozd. »Ste bilo zgoraj v kulinaričnem observatoriju, kajne, upam?« je slinast in prikimuje. Govori pa čisto akademsko slovenščino, ki sem se je naposlušal, ko se pregledoval neka starih akademskih razprav. Zanimivo, koliko vsega je to ljudstvo uspelo shraniti. Ko se je prestolnica počasi napolnjevala z vodo, je nacionalni komite za kulturo in arhivistiko, pomembnejše stvari deponiral v posebne katakombe v Alpah, kjer so jih za ta namen zgradili. Zahvaljujoč temu imamo danes izjemno mešanico vsemogočih gradiv videoposnetkov računalniških zapisov živih govorov, slik, fotografij. In vse to, kar je bilo digitalnega gradiva, je obnavljal poseben super računalnik, ki je bil zgrajen ob koncu leta 2150 in so ga razvili na znamenitem inštitutu. V osnovi je še zdaj v uporabi, samo da je pametno nadgrajen in imam boljše komponente. Le toliko, dragi bralci, vam bodi pojasnjeno, da boste vedeli, zakaj toliko pristnih informaciji iz tistih časov. In zdaj ta gospod Gero, tule, nasmehljan, raznežen, skoraj satenast.

      »Pozdravljeni, gospod Gero. Kajpak sem bil zgoraj, nenavadno in učinkovito,« se mu smehljam in se živčno prestopam.

      »In, če smem biti radoveden, v katero obdobje ste se usedli?« vpraša in si mimogrede posvaljka zašiljene dolge brke.

      »No, daleč nazaj, letnica 1950 – 2050« rečem. Živčen postajam. Ta možakar je prijeten, preveč prijeten, samo, da … Nič, obvladati se bo treba. Takile so zvijačni …

      »V kulinaričnem smislu je to obdobje res arhaično, a preseneča, ker so takrat ludje še jedli močno, kalorično hrano, ker so se še pečali s težkimi fizičnimi deli. Kasneje, saj veste, se je zgodila popolna robotizacija in se je tudi hrana spreminjala, čeprav, veste, odkrivam, da imam tudi sam rad kakšen dober lovski obrok, recimo, divjega prašiča. Tega obožuje tudi naš gospod grof. Hja, celo redi jih v posebnem hrastovem gozdu. In pršut teh prašičev, vam povem, take rezinice, tako topljive. To morate poskusiti, še nocoj!« teatralno govori in maha z rokami.

     »Tudi divje prašiče še premorete, zanimivo … « se iskreno začudim, ker vem, da so v Normundiji veliki problemi z avtohtonimi živalmi.

      »Seveda, seveda, pa medvede imamo, in celo tropič volkov, smo vzgojili; iz neke ruske semenske banke gozdnih živali smo dobili seme, samičko pa so nam podarili tam dol na jugu v veliki Balkaniji. No, če ste pripravljeni, bi pa šla do grofije. Kaj pa vaša prtljaga?« je vljuden.

    »Na vstopni postaji sem jo deponiral. Bova stopila ponjo?«

    »Preveč zamudno. Dajte mi podatke, pa jo bomo dostavili v vašo vilo, ki vam jo je sklenil odstopiti grof, za čas, ko boste pri nas delali, kasneje pa morda za počitnice. Sam jo zadnje čase redko uporablja. Boste videli. Čudovita lokacija ob nekem drugem jezercu na planoti nekoliko zahodneje od tu. Zanimivo je to, da so tam okrog doline, kjer se je ohranilo rastje, takšno kot je bilo pred tisoč leti, ker so to nekakšna mrazišča. Planotica je samo nekaj minut vožnje od tu, na zahodu. No, a lahko greva, razen, če bi se še malo okrepčali s kakšnim lokalnim aperitivčkom. Predlagal bi figovo vino. Posebna reč, vam rečem. Naš vrli šef vseh varnostih sil je v prostem času tudi nekakšen kmetovalec tam dol v trtolandiji in se peča s temi zvarki. Bi poskusili?« je že kar preveč sladkasto vsiljiv in se pri tem čudno zvija in ploska z ročicami. Iz referenc sem zvedel, da se ta možic spozna na psihologijo množic, da je izjemen psiholog in etnolog, pa še kristalografijo je baje študiral in celo nekaj knjig napisal na temo zapisa informacij v urejenih kristalih, da je vrhunski pravnik, sem pa bržkone že omenil.

      »Figovo vino, prvič slišim!?« sem iskren. »Palmovo sem že pil, pa tudi iz nekih drugih azijskih sadežev. Ja, morda bi ga pa poskusil, če ni premočno, ker sem že en zeliščni likerček in merico belega vina.«

      »Saj veste, da je pijanost obvladljiva, če je treba. Dodatni encimski substrat v žilo, pa je, če je le preveč alkiča. Ampak še ena merica tegale … No, kar v bližnji bistro stopiva. Kar za menoj prosim!« mi reče in se rahlo prikloni.

     Pokimam in se ozrem čez ramo, da vidim v vodi parkirano grofovo vozilo. Joj, kaj pa je to. Neka lesena konstrukcija v obliki nekakšne kočije, spodaj pa podvozje hibridnega vozila na blazini. Kašen tehnični stvor pa je to, me čudi. Nič, moram za možicljem, ki melje drobne, skorajda ženske korake. Bistro je kot neka podmornica. Vse v mentolovo zeleni, celo natakarica je v takšni obleki. Umirjena glasba da je prostoru mir, pa še prijetne vonjave se širijo. Nekaj mladine na pol leži v zelenih stolih ob steni in se igrajo elektronske igrice ob velikih zaslonih. Zanimive te reči. Lahko se inštaliraš v nek čas in recimo jezdiš kamelo čez puščavo. Zapreš se v posebno komoro in doživljaš stvari kot bi jih res. Vroče ti je, veter ti piha, občutek peska … Jaz sem to prerasel. Še najraje sem se igral  vojnega pilota, tam izpred  šesto let, ko so bile vojne za vodo in življenjski prostor, ko se je Azija skoraj poklala med seboj in je Amerika razpadala. Sedeva za nek napihnjen oval. Grofov tajnik samo namigne in že sta dva natakarčka pri mizi. Ljubka azijska mladeniča, skladna in v smešnih zelenih dresih. V worldščini tajnik naroči dve merici figovega vina.

      »In zakaj ste tukaj uporabili worldščino?« nekoliko začudeno vprašam.

      »Vsi, ki so začasno na delu pri nas, imajo pravico, pa svetovni konvenciji, do komunikacije v njim splošno razumljivem jeziku, so pa dolžni, da se učijo tudi našega jezika, ki ga šele uvajamo kot splošni komunikacijski jezik; našo brihtanščino, izpeljano iz žlahtne slovenščine. V bistvu bo to slovenščina, samo ime po grofu bo dobila, kajne. Zato smo Vas najeli ne nazadnje. Res da imamo svojo ustavo, ki je, se razume, usklajena z globalno, in svoje lokalne zakone, a če najamemo tujca za delo, se samo po sebi razume, da moramo z njim občevati v  splošnem jeziku. Gospod grof to razlaga s tem, da je to tako kot če nekoga povabiš v hišo, pa te on ne razume. Sprejeli smo poseben zakon, ki ureja, da se v javnih lokalih dovoljuje uporaba vseh še živih jezikov, to tudi piše na ekranih ob cenikih. Prizadevamo si, da bi se prebivalstvo začelo med seboj pogovarjati v  slovenščini, izbrani slovenščini, adaptirani za ta čas. Napredek je očiten. Premoremo že dve osnovni šoli, kjer se gladko predava v slovenščini, oh, oprostite brihtanščini seveda, in na univerzi imamo razred, kjer se odvijajo predavanja izključno v slovenščini, no, to so študentje starih jezikov teh prostorov. Menda ste opazili, da imamo dva informativna bloka že v slovenščini, joj, brihtanščini. Pa se domeniva, da bova uporabljala izključno brihtanščina, velja!« reče in mežikne »Ljudje to jemljejo kot jezikovni hobi in to je dobro. Grof trdi, da bi se dalo skozi dve generaciji spet doseči, da bi bil ta čudoviti jezik spet povsem javen in splošno uporabljen, ker v resnici ni nikoli zakrnel, kajti, menda veste, Slovenci so imeli vedno močnejše vladarje iz večjih jezikovnih skupin, pa se ta jezik ni nikoli utopil. Zadnjih petsto let se je pač zgodilo vse ostalo, kar je pripeljalo do fatalne globalizacije in uporabe enega samega togega jezika, ki ima samo sporazumevalno funkcijo, samo to. Kar je višjega uradništva, že gladko govori akademsko brihtanščino in vsi javni uslužbenci jo obvladajo. Ljudem je všeč, vam povem. Ko se boste sprehajali po soseskah, boste lahko slišali, da je celo med mladino to modni hit. Nič nenavadnega ni, če v worldščino vpletajo slovenske besede. In to se tako prijetno sliši, res.« nadrdra. Spravi me v zamislek, jezik kot hobi, zanimivo … Opa, glej, smešni kozarčki v obliki fig, pa še figov list za podstavek, v skledici suhe fige. Vse to polagajo na mizo tanke rjave roke, pretirano nežne. Morda pa so v tem lokalčku gejčki po izboru tega tajnika … No, no, zdaj sem pa že pretirano nesramen, kajne?

    »Zanimivo ste se lotili jezikovnega vprašanja, čeprav, se mi zdi, da do splošne rabe ne bo prišlo, kajti svet je preveč globalen, a če citiram Bodonova, je resonanca duše tudi resonanca jezika. Na stotine je mrtvih jezikov, ki jih oživljajo. K sreči se je ohranilo veliko živih zvočnih zapisov in računalniki zlahka analizirajo narečja in fonetične posebnosti, ampak takle projekt. Ja, dobri ste, res. Moram priznati, da sem se za stvar ogrel, ker je moj genogram potrdil, da sem tudi sam izvorno doma v teh arealih, pa še fundus besed je v moji podzavesti izjemno velik, vsaj tako kaže analiza,« se pobaham.

      »Te reference so mi znane, predložili ste jih. Za tovrstno debaterstvo bo še veliko časa, zdaj pa poskusite izjemno figovo vino našega Davorta. Tudi njega boste spoznali, tudi njega. No, na zdravje!«

      Zdi se mi, da je ta reč le nekoliko preveč sladkasta, trpka, ampak lepo zleze dol in pogreje.  Barva je nekje med rumeno in rdečo, bolj rdečo, tako kot vse v tej grofiji, prevladujejo zelena rdeča in modra. Gospod Gero mi mežika. Najbrž mi hoče reči. Dobro, kaj. Počasi odlagam smešen kozarček iz stekla zatlačenega v imitacijo fige. Da ne bi izpadel nevljuden, rečem:

      »Dobra tale pijača, dobra.«

      »No, vidite, da se je splačalo še nekoliko postati. Zdaj se bova pa zares odpravila do grofovskega naselja. Ne boste verjeli, gospod grof se je preselil na neko planoto, zahodno od tukaj nad lep morski zaliv, ki se kot jezik steguje iz zahoda, od tam, ko se Rubinarija dotakne morja. In ta zaliv, tako ljubek, opasan z verigo zelenih kultiviranih gričkov, kjer so elitni vinogradi in figovi gaji, pa oljke in stari hrasti, planota pa je polna borovih gajev, višje so bukovi sestoji. Ja, celo kašen vinograd se najde, čeprav je nadmorska višina okrog 700 metrov. Na severu najdemo še smrečnate doline, pa divji svet grap polnih močnih vodotokov, ki ženejo majhne elektrarne. Teh je kolikor hočete, da o sončni energiji niti ne zgubljam. Energetsko smo res pokriti, to pa. Lahko sami vidite, da smo razsipni pri razsvetljevanju. No, preveč besedi. Bi se končno odpravila?«

      »Prav« prikimam in čutim, da se me alkohol čisto na rahlo polašča. V nogah je tisto prijetno ščemenje, v glavi pa trudnost. Bo že prešlo, bo že … Voznik, debel možakar z rdečo rutico okrog vratu, nama odpre vrata vozila, ki se ziblje na vodi. Notranjost, ja, kako bi drugače, vsa v rdečem. Udobni sedeži in mehka tla. Rahel sik napove, da so se vrata hermetično zaprla. 

      »Dolžan sem vas seznaniti s protokolom. Zdajle odfrčiva do  gospoda grofa, kjer vam bo razkazano njegovo bivališče, potlej sledi slavnostna večerja, pa začasna nastanitev v grofovem naselju. Naslednji dan, ker je danes četrtek, boste imeli čas za ogled in razgled planote, za snidenje z nekaterimi profesorji, ki predavajo jezike in še z drugimi imenitneži, ki si želijo vašega  poznanstva. Do ponedeljka boste gost grofa. Šele v ponedeljek je predvideno, da se nastanite v že omenjeni vili, blizu Karantona. Takrat boste tudi že lahko zastavili svoje delo. Ves čas vam bodo na voljo osebni šofer, in strežno osebje v vili, ki je itak že tam, da je objekt poseljen in ne propada. Če seveda vse to ustreza, potem bom jaz osebno poskrbel, da bodo stvari potekale, tako kot morajo. Kadarkoli se lahko obrnete name, pa se bodo nevšečnosti uredile. Moj urad dela štiriindvajset ur na dan. Preko komunikatorja smo dosegljivi povsod.  Formalnosti, pogodba  in te reči, bomo urejali šele v ponedeljek. No, zdaj pa si le oglejte tole jezero. Žal je že nekoliko osenčeno, ampak, dovolj bo časa, da si boste iz zraka v miru ogledali Karanton,« prizadevno govori vrli tajnik in se smehlja. Kar razleze se v naslonjalo, tako kot jaz. Dovolj je prostora, da stegnem dolginaste noge.

      »Mislim, da bo tak režim kar v redu. Res bom potreboval dan dva, da se nekoliko razgledam in se prilagodim. Saj ne, da ne bi bil vajen potovanj in premikov, ampak ta stvar, veste, ta je občutljiva, ker me majčkeno daje praspomin,« rečem nekoliko utrujeno.

      »O, poznam te občutke, dragi Bobinsky, poznam. Veste, meni se je primerilo, ko sem pred petimi leti obiskal sosednjega lastnika posestev, tam na oni strani jezera, kjer je raztegnjeno naselje med trtniki imenovano Dolmund, da sem doživel premik za nekaj stoletji nazaj. Kaj se je zgodilo, to je zanimiva zgodba. Če ste pri volji, vam jo povem,« reče in se zaupno nagne naprej.

     Pokimnem in se še bolj vtisnem v rdeče penasto naslonjalo, ki me prijetno masira – nova reč. Sedež kot masažni aparat.

      »Torej, naš doktor Zobrow, ki je hkrati vrhunski biokemik, mi je dal neke učinkovine, ki pomagajo odblokirati praspomin,« razgreto nadaljuje tajnik. »To je nekaj podobnega kot resonančni spodbujevalci podzavesti, samo da ta snov deluje bolj počasi in ostale zaznavne centre nekoliko uspava. No, jaz pridem tja, vem pa, da so moji geni bili locirani tam, v tistem okolju, in pojem dve tableti. Sprva nič, oh, kar nenadoma sem padel za dobrih tisoč let nazaj. In kaj sem videl, stare ženice, ki pobirajo hruške, nekakšno volovsko vprego, ki vleče voz s lesenimi čebri polnimi grozdja, pa možakarje s harmoniko in pijane vaščane. Je pač bil jesenski čas in vse to se mi je prikazovalo. Cel dan sem videval te zgodovinske slike, neka druga identiteta je bila v meni. Na nek način sem bil jaz v tistem času,  jaz, reven študent, s smešnim kovčkom ob koncu tiste velike morije – svobodna jesen, jaz pa študent, ki gre na bližnjo železniško postajo na vlak. Proti večeru so se stvari spet uredile, spet sem bil v sedanjosti, na majhnem terenskem vozilcu so me vozili med vinskimi griči, da smo lahko pokušali vino v tamkajšnjih vinskih shranjevalnicah. Veste, tam imajo ogromne komplekse trt. Z genskimi metodami so donegovali neke sorte, ki dajejo odlična rdeča vina. Tudi v naši kleti ga je nekaj, no v grofovski. Tako, vidite, sem bil za trenutek lasten prednik. Te stvari so samo za močne duhove, ker bi sicer človek postal blazen. Naš sanatorij za duševne motne je poln teh, ki so prevečkrat poskušali z raznimi novimi opoji, pa imajo zdaj mentalne motnje, ampak naš vrli doktor  Zobrow, ima močna orožja in uspešno vodi to ustanovo. Kaj vse je že vpeljal … No, no, zdaj vas že po nepotrebnem utrujam. Prosil bi vas, da nekoliko potegnete noge k sebi, da se bo lahko odprla razgledna loputa pod nama. Vsak hip bova nad Karantonom,« mož reče in se zapotegnjeno nasmeje.

      In sva res. Pod nama se odpre veliko naselje. Gledam stavbe različnih oblik, še največ je tistih s kupolami in ovali. Le malo je takšnih, rekel bi pretirano oglatih. In tudi ulice niso v ravnih linijah, pač pa se prilagajajo terenu, ki je vsenaokrog gričevnat, prepreden z otočki gozda, pa tu in tam je še moč videti trtnike. Vse je negovano in urejeno. Kupole so podobne majhnim gobicam in zažarevajo v različnih barvah. Še najbolj mi je všeč ogromna kupola, kjer prevladuje turkizni izsev. Vprašam, kaj je tam. Pa mi z nasmeškom pove, da je to univerza, kjer so vsi pomembnejši laboratoriji in seveda veliko predavalnic, ker je pač univerzitetno središče namenjeno vsem Srednjeevropejcem. Univerza slovi po kvalitetnem študijo bioelektronike in psihotronike. Pokimam mu, češ, da vse to vem, kajti res sem vse prebral o tej nenavadni grofiji, ki je osredotočena na reinkarniranje stoletji, adaptiranih na današnji čas. Zanimivo, ustanavljajo celo katedro za lingvistično arheologijo, in jaz naj bi sodeloval z njimi kot zunanji predavatelj za slovanske jezike. To bomo še videli, saj imam povsem druge načrte, zdajle pri petinštiridesetih. Moja Minda hoče, da bi končno začela z zarodom, da bi … te misli so mi v napoto, ampak temu se ne bo dalo izmakniti. Ženska je, pri tridesetih in, ja … Zamišljeno gledam nežno razsvetljavo, ki se utaplja v zarjavost nad gozdovi, še nekajkrat obkroživa glavno naselje, ki meri kar trideset kilometrov v dolžino, skoraj do naslednjega jezera, ki je baje muhasto, ker se dviguje in spušča – nek podzemni pretok voda, se baje še vedno dogaja. O tem sem se poučil, ja. Pred tisoč leti so tam imeli presihajoče jezero, zdaj je skoraj vedno polno, in v ozkem pasu povezano z nekim poljem, ki je včasih tudi poplavljalo. Razgledno okno pod mano je čudovita reč. Počasi drsiva nad zanimivim zaselkom, kjer so čudne hišice, pa še smešna, menda cerkvica, nekaj takega. Iz slikovnega gradiva so mi znani taki zaselki, vas, so jim rekli. Glej, glej …

      »Vidite, gospod Bobinsky, tule, pod nama, je košček rekonstrukcije starega naselja, nekdaj imenovanega Logatec, star Logatec … Grofov inštitut za naselitveno kulturo, ga je po skrbnih preučevanjih postavil. Zdaj delamo na tem, da bomo v vsakem naselju postavili nekaj avtentičnih primerkov poselitvene kulture Slovencev. Dokazov in ostalin je veliko, nekatere zgradbe so še ostale v obrisih, vsaj tiste, ki jih ni razdejanje zadnje večje vojne uničilo, saj veste, tik pred poledenitvijo so bili moreči spopadi za življenjski prostor. Azija je hotela podjarmiti Evropo, še prej pa, ko je razpadal ameriški imperij, so bili ti prostori opustošeni. Takrat se je bojevalo za pitno vodo in za plodno zemljo – to je bilo zadnje obdobje naftne evforije. Po letu 2600 so se stvari umirile, vonj ni bilo več, imperijev tudi ne. Azija se je otresla divje natalitete, prav tako Afrika, kjer so se stvari spremenile, ko se je začela celo Sahara  spreminjati, spet jo je velik del zelene … No, južna Amerika, zanimivo, je dobila nove puščave, saj veste, krčenje gozdov, erozije. Joj, kaj vam pripovedujem stvari, ki jih zagotovo poznate. Mar ni ljubko tole naselje. Vozniku po mikrofončku reče, naj vozilo naravna na panoramski let z najmanjšo možno hitrostjo. Spustiva se nižje in obkroživa zvonik. Nekaj prebivalcev se ozira gor, celo pomahajo; najbrž prepoznavajo vozilo iz grofovega arzenala. Lahko so zadovoljni. Živijo v socialno najbolj urejeni pokrajini, v grofiji, kjer ima vsak Brihtanec osnovni državni dohodek, ki mu ga daje grof. Le ta se pridobiva od zalog lesa, od turizma, od lova, storitvenih dejavnosti, od tuje delovne sile, ki prihaja po zaslužek, od davščin. Dohodek ni ne vem kaj, a omogoča preživetje. Hrana je tako poceni, ker so prebivalci zaljubljeni v lastno pridelavo. Vsak ima kakšen vrt ali kos zemlje, kjer se prideluje hrana. Obstaja grofov inštitut za samooskrbo. Ta skrbi, da je prebivalstvo poučeno o pridelavi. Brezplačno jim ponujajo analize zemlje, svetovanja, mineralno dognojevanje. Zanimivo, farm ni, ker jih je grof izrecno prepovedal. Dovoljena pa je individualna vzreja za lastne potrebe. Točno je določeno, koliko sme imeti družina domačih živali in kakšne. In vsak ima košček svoje zemlje in gozda, čeprav je vse grofovo, ampak so celotno grofijo razdelili v smiselno mrežo samooskrbnih parcel. Industrije skorajda ni, je pa veliko specializiranih majhnih podjetij, ki se ukvarjajajo z visoko tehnologijo. Nekaj je seveda izključno grofovih podjetji, lahko se reče, javnih: podjetje za zbiranje in reciklažo odpadkov, podjetje za uravnavanje vodnih režimov, energetika, infrastruktura, osnovno šolstvo, grofova univerza, nekaj inštitutov … klinični center … V študiji, ki sem jo še sinoči bral, je navedeno, da je tako blagostanje mogoče samo zato, ker je minimum birokratizma in so posodobili ves upravni aparat in seveda ni akumulacije dobička samo v posameznih finančnih hierarhijah. Delovna zakonodaj je komajda še zadostno adaptirana na globalno ustavo, stroga je. Tisti, ki delajo imajo neprimerno višji standard kot tisti, ki samo živijo v tej grofiji. Ampak imigrantski zakon je spet tako strog in zahteven, da je težko najti luknje v njem. Saj so poskušali, a če ni genograma in jezikovnih ostalin, potem … Zanimiv je odlok o delovnem času – največ trideset ur na teden, pa nič več. No ja, saj robotizacija res opravi skoraj vse, ampak … To ne velja za znanstvenike in ustvarjalce skupnih kulturnih dobrin, ti so itak v grofovi službi in se jim tudi to pozna – brezplačno prehranjevanje, elitne lokacije za zasebna posestva, mnogo večja od osnovnih samooskrbnih, nagrade, privilegiji. No ja, saj oni tudi največ doprinesejo k blaginji ostalih … Gledam dol smešne Brihtance, mahajo in mahajo. Kako imajo urejeno vprašanje ver? Vidiš, o tem sem pa bolj malo bral. Saj bo čas, vse bom izvedel.

      »Videti so srečni,« rečem in se odkašljam. Vrat me že boli od stalnega sklanjanja in napetega ogledovanja. Skoraj petnajst minut polebdevava nad tem zaselkom in si ogledujeva hiške, pa nekakšna lesena rebra na polju …

      »Se vam zdijo,« naprezljivo reče gospod Gero in prekriža nogi. »No, včasih je nekaj nerganja, veste. Zdaj smo ravno v občutljivem obdobju, ko bi nekateri radi imeli, kako naj rečem, nekakšne politične zbore, stranke, kaj jaz vem …  Ljudje ne razumejo, da živijo v zasebni pokrajini, ki ima pač svoj hišni red. Vsi smo kot ene velika družina, tile pa, tile novi intelektualci, predvsem tisti, ki samo postopajo in se omamljajo na razne načine, bi radi nekakšne politične forume in soodločanje pri upravljanju pokrajine – tako kot je to pri vas, v Normundiji, kjer imate politično svobodo in se kopiči kapital pri posameznikih, kot nekdaj, kot pred stoletji. In ve se, kam to pelje. Naš Grof ima blazen občutek za čas in družbo, res. Ko je Grof pokupil vse to, je tu bilo anarhično stanje, majhne kriminalne združbe. Industrija je propadala, infrastruktura je razpadala, zemlja se je odprodajala, poplavljena in nepopravljena, prebivalstvo se je razseljevalo. Predniki gospoda grofa so pokupili vse, kar se je dalo. In danes je pač lastnik ozemlja od Barjanskega jezera, do Rubinarije na zahodu, na severu pa do roba Alp, do roba tistega velikega jezera in Alpskega parka. Onkraj je drugačno življenje. Te gričevnate in gozdnate pokrajine so opustele po zadnjih vojnah, ko so se odprli življenjski prostori na vzhodu, daleč noter v Sibirijo, ker se je pač klima spremenila in se je dalo tam dobro in hitro zaslužiti. Romanje na vzhod je bilo skraja podobno romanju Evropejcev v Ameriko. Joj, spet poučujem, glejte, tam spodaj, glejte, tam pa je Center duševne zbranosti,« me opozori in s prstom kaže na jajčasto vijoličasto kupolo na griču že daleč ven iz območja Karantona

      »In kaj naj bi to pomenilo?« sem iskreno radoveden.

      »Tam se zbirajo vsi tisti, ki jih zanima religija in duševnost nasploh. Vsak dan potekajo razprave, molitve, terapije … Če mene vprašate, je to v bistvu center za odpravljanje bolezni, ki se ji reče dolgočasje. Ljudje iščejo neko nesnovnost v snovi, to bo. In niso še povsem adaptirani na obilico prostega časa, tudi to je, pa svojo funkcijo v družbi iščejo, neko novo pomembnost. Samo trenutek,«Zbegano reče in seže po majhni črni napravici, najbrž interna zveza z Grofom. Kot sem predvideval. Pojasnjuje mu, da sva se nekoliko zamudila z ogledovanjem Karantona, da pa bova prav kmalu prišla. Po mikrofončku zapove vozniku, naj se dvigne na primerno višino in naj poletimo proti grofovemu naselju na planoti, nekje na zahodu, kjer rdi zarja.