Brihtanija 18

      Januarski mraz. Včeraj sem celo led videl na jezeru, tanek je bil, a je bil. Minda je odšla, polna neke otožnosti, ker me nima ob sebi. Ja, zgodilo se je, zanosila je … Zdaj je že tri tedne, tako mi je sinoči zagotavljala, ko je bila vsa mehka, drugačna, šepetava. Na hitro računam, enkrat septembra, ko bo še dovolj sonca in bo medena luč obsijala novo življenje. Ne upam si še ugibati, kaj bo; bo deklica, bo fantek. Ah, raje bi imel, joj saj ne vem, za začetek deklico recimo, potem fantka … kar bo, bo. Vem, da se da to programirati, tudi to že počnejo, čeprav je z novim globalnim zakonom to strogo prepovedano. Na nekaterih klinikah to še delajo, za honorar. Minda kaj takega nikoli ne bi naredila, nikoli. Potem so bile usodne novoletne počitnice, ko sva bila dol na jugu in sva uživala, res uživala, ampak kaj, ko pa sem se moral vrniti v hlad in v delo, ki kar veselo napreduje. Čedalje bolj se potapljam v jezik in ga odmotavam iz teme. Neverjetno veliko narečji je premogel. Res da so bila pomešana s tujkami, ampak kako tudi ne, saj so bile na mejah vedno neke večje jezikovne skupine. Najbrž se na mejah ustvari poseben obrambni refleks, da se potem jezik tako žilavo upira. Z jezikom so že praskupnosti zaznamovale svoje prostore, tako kot s čivkanjem ptice … Ustavim se in gledam izginjajoči led. Siva voda ga liže in jemlje vase. Samo še tanka steklasta povrhnjica je zgoraj, spodaj pa črna skrivnost vode. Zgodnji mrak in še vedno je dve stopnji pod ničlo, mnogo manj kod prejšnje dni, ko je bilo tudi minus deset. Zvečer me čaka še veliko dela, saj moram obdelati še dva korpusa besed, ki mi jih je posredoval Zobrow. Pa še nekaj lokalnih besedišč je treba prečistiti. Ja, veliko sem si naložil. In na smeh mi je šlo, ko sme dopoldan sedel v osnovni šoli in prvič v živo poslušal pouk, ki poteka v enem od razredov, zdaj že povsem v tej novi brihtanščini. Kako so otroci še nerodno ponavljali besede kot so recimo: snežak, dedek mraz, sani, rokavice. In našel se je deček, ki je postavil zanimivo vprašanje, na zanimiv način je razpredal o rokavicah, da, prav o rokavicah. Rekel je, da on to razume kot roka, ki dela vice, saj da njegov dedek rad pripoveduje vice, tako da on pač pravi šalam. In še nekaj da mu je rekel, da so vice čudežen karaj in zakaj potem pravimo roka – vice, pa noga – vice. Moral sem mu počasi razložiti obe varianti v worldščini in v brihtanščini. Nadarjen bister dečko, plavolas, star deset let in tako živahen. Res ima zanimiva vprašanja in na zanimiv način razpreda. Njegov oče je sodnik, dedek je tudi bil, pa ima zato verjetno tako briljantno retoriko in logiko. In pred nekaj dnevi so med branjem, najbrž prvič, naleteli na besedico odvraten. No, pa je spet ta deček pritisnil na tipko in na mizi gospe profesor, na njenem displeju, se je prikazala zahteva, da hoče deček govoriti; tudi roko je dvignil in razposajeno mahal. Vstal je in začel svoje spraševanje: »Gospa profesor, zakaj rečemo, da je nekdo odvraten. Kako, kaj to pomeni. Ali to pomeni, da prihaja od vrat in nas skuša napasti. Imel je srečo. Prav pred nekaj dnevi sem se tudi sam ukvarjal s tem pojmom in sem naletel na razlago, da je to pač derivat neke skupne slovanske besede, ki jo poznajo tudi spodaj v Balkaniji, samo da tam rečejo  /odvratan/. Izkazalo se je, da to pravzaprav pomeni nekoga, ki ne privlači, ki torej odvrača naš pogled. Ko sem mu to tako razložil, je kar strmel in napenjal velike modre oči in se potem olajšano nasmehnil in rekel : »Že razumem.« Bister dečko, res. Pa bi bilo lepo imeti tudi dečka, da. Takole bi ob zimskih večerih sedela ob kaminu in bi ga učil, vozil ga bi na dolge sprehode, ga razvajal, vem, da ga bi. Minda je nekoč omenjala, da si tudi želi najprej dečka. Ja, deževna nedelja je bila in sva nabirala borovnice. Vedrila sva v neki lovski koči, kjer so bili neki otroci, menda iz bližnje verske šole, tako se mi zdi, saj so bili vsi v enakih modrih oblačilih, z belimi pentljami okrog vratu, pa z majhnimi všivanimi komunikatrčki. En deček, črnolas, s sila temnimi črnimi očesci, je kar naprej prihajal k najini mizi in ponujal borovnice, ki jih je imel v plastičnem vedru. Kako je bil zapacan od tistih sadežev, prav nemarno zapacan. Okrog ust je imel kar temnovijoličast venček. Ponudila sva mu čokoladico, pa je samo odkimaval in govoril, da so borovnice boljše, da se jih je napokal. Napel se je in se tolkel po majhnem napihnjenem trebuščku. Minda je počepnila k njemu in mu z vlažilnim robčkom obrisala tisti venček okrog ust in umazane prstke. Povedal ji je, kako mu je ime in koliko je star, deset let in pol je imel in je bil v posebnem zavodu verske šole, kjer so nabirali takšne, katerih starši ne bi zmogli šolanja, torej so tam bili nekateri, ki so bili resnične sirote. Srčkan, sladek deček, z borovnicami, zunaj pa je lilo, da je kaj. In s kakšnim zanimanjem so si otroci ogledovali, nagačene živali, lisico, jelena, medveda, ki je še tu in tam obstajal, pa še kup drugih, ki jih je tisti lovski rezervat še premogel, eden redkih zgoraj v naši Normundiji. Minda se je celo tako raznežila, da ga je vzela v naročje in mu pela. Ko sem jo takole gledal in si grel hrbet ob kaminu, sem pomislil: lepa mamica, lepa mlada mamica. Kakšen lep prizor je bil, res, takrat me je ganilo in se zganilo v meni, da bi lahko bil oče. In zdaj sem … ne še … ampak če bo vse po sreči … ! S takimi premišljevanji me zanese na dolgo, pri tleh osvetljeno stezo, ki pelje skozi star gozd na zajedo ob jezeru, na jezerski zaliv, kjer je nekaj zanimivih lesenih zgradb, tam je sedež lokalne lovske združbe. Ni vedno odprto, saj imajo pse čuvaje in kamere in ves možni nadzor, ker je pač grof zelo pedanten, kar se tiče varovanja gozda in divjadi. In tam je nekakšen mini muzej posebnih trofej, ki imajo veliko vrednost. Oskrbnik tistega kompleksa je molčeč bradat človek, ki pozna gozd, ne pozna pa ljudi in njihove psihologije. Zgodbe so šle tako daleč, da so govorili, da so ga našli v gozdu, v neki opuščeni baraki z napol noro materjo, ki se je preživljala s krajo živil v bližnjem zaselku in z lovom; ženska je bila odlična strelka in da je poznala navade živali. Nihče ni vedel, kako je ostala v globini tistih gozdov jugozahodno od tega jezera. Kasneje, ko so varnostniki stvar raziskali, se je izkazalo, da je imela tudi moža, ki se je ukvarjal s krivolovom, pa so ga nekje ustrelili lovski čuvaji, ona pa je ostala sama z dečkom sredi gozda. Dostikrat je šla z možem na lov in se je priučila te veščine, znala je tudi nastavljati pasti, poznala je sledi, skratka znašla se je v gozdu. In eden od lokalnih piscev je celo napisal daljšo zgodbo o njej. Prebral sem jo, jezik, no ja worldščina, takšna na pol sintetična, in zgodba, v bistvu neka kronologija njene norosti. Zdaj tista ženska živi v posebnem zavodu za mentalno motene, njen sin pa je oskrbnik tega lovskega rajona in živi v tistih kočah, kjer grof včasih priredi posebno tekmovanje, lov na izpuščeno lisico ali na risa, kakor kdaj. Pravijo, da možakar tudi po cele mesece ne spregovori. Uporabljati zna komunikator in to mu zadostuje, da se sporazumeva s tistimi, ki se mora in da v trgovini naroči, kar pač potrebuje. Samo enkrat sem ga videl, s sodobno puško na rami, je sedel na nekem štoru, zadaj za vilo in mirno kadil. Ko me je zagledal, se je celo nasmehnil in pokimal, kar se mi je zdelo čudno. Zdaj jih ima blizu štirideset. Šušljalo se je celo, da je Marija nekoliko podobna njegovi materi, da je plavolasa in tako čvrsto grajena kot je bila njegova ostarela mama, pa da jo zato tako rad vidi. Najbrž je zato sedel zadaj za vilo in oprezal. Glej no, na to pa nisem pomislil, čeprav je tam bil tudi zato, da bi odgnal srnjad, ki je hodila do vrtov ob vili. No, s svojim znanjem psihologije, bi mu že znal kakšno stvar svetovati, ampak, če nikogar ne pusti do sebe. Velikokrat sem ga omenjal tudi gospodu grofu, pa mi je vedno z nasmeškom odgovarjal, da je njemu potreben tak kot je, da je eden redkih, ki zares pozna življenje gozda. Še en ovinek in sem tam. Močan reflektor je nad vhodom za vrati pa takoj precej jezna psa. V eni od lesenih kvadratastih koč iz grobih tramov vidim nežno rumenkasto luč. In zdi se mi, da se je zganila senca. Precej strašljivo je tu. Psa pa kar lajata in se zaganjata nad ograjo, da prav zlovešče pozvanja in se trese. Zdaj se prižge še en reflektor in še eden in lahko vidim dve posebni vozili za nadzor gozda, ki sta prirejeni za brezpotje in za zračni nadzor. Oster pisk komunikatorja mi pove, da me kliče varnostna služba. Pogledam na komunikator in res, sam Davort. Vključim mikrofonček in kamero in rečem spoštljiv dober večer. Davort se nasmehne, si popravi brke, odpuhka dva dima in mi reče: »Odpravili ste se na strogo zavarovano območje, to najbrž veste. In tam stanuje naš lovski nadzornik Bango, ki ni ne vem kako zgovoren človek. Če želite, ga vseeno pokličem in najavim vaš obisk, najbrž se mi ne bo hotel oglasiti, ker je dnevno poročilo že oddal in nima z nami nobenih obveznosti več. Če pa vam bo kljub vsemu odprl, pa ga vprašajte, če je grofu povedal za vaš obisk. Najbrž bo samo pokimal. Puščamo mu presojo, koga spusti v muzej, kadar ta ni odprt in koga ne. Njegovi instinkti so najboljši, vam povem. Saj njegovo zgodbo najbrž že poznate, a ne