Brihtanija

Začenjamo nov roman v nadaljevanjih – tokrat je to prijazna mešanica znastvene fantastie in humorja. Seveda ima roman tudi globjo razsežnost, saj se ukvarja z dilemo, kaj bo s Slovenci in slovenščino leta 2945. Pisatelj je domneval, da bo takrat velik kos Slovenije potopljen – zanimiva fantazija, in spet bodo grofije. V upanju, da vam bo roman obogatil bralski jedilnik, ga vam z veseljem priponujamo.

BRIHTANIJA 1

      Kako naj pravzaprav začnem. Rad bi vam kar se da sočno popisal vtise iz nadvse zanimivega delovnega obiska znamenite grofije. Brihtanija je ljubka dežela, ki premore kar veliko naravnih lepot. Geografsko je umeščena nekam v srednjo Evropo, blizu morja, pa Alpe tudi premore. Sila je podobna majhni nekdanji Sloveniji, samo, da je še manjša, saj šteje natanko petsto tisoč volilnih upravičencev, vseh prebivalcev pa skoraj 6500000. Ima pa veliko tuje delovne začasne sile, skoraj sto tisoč, morda še več. Njen zgodovinski nastanek je dokaj izviren in zanimiv. Grof Brihtovec, tak priimek pač ima, je zakupil velik del ozemlja, ki je nekdaj pripadalo več državam in je tvorilo neko območje, vredno prepira in političnega nemira. Stalni premiki mej, vse do zdaj, ko se piše leto 2945, so naredili to deželo trpko in uporno. Pogosti plazovi in potresi pa poplave, so jo spremenili. Človek, ki je živel tam okrog leta 2000, bi jo težko prepoznal. Doline so se na nekaterih mestih zožile, reke so dobile nove struge, morje pa je prilezlo daleč navzgor, nekdaj Jadransko morje, da se razumemo. Jezero pod Alpami se je raztegnilo in je dvakrat večje kot je bilo pred osemsto leti in se je po dolini združilo z drugim jezerom – čakaj, kako so že imenovali tisti dve jezeri. Pa sem bral, preden sem prišel, sem prebral zgodovino teh prostorov, vse za nazaj, še tri tisočletja nazaj. Aha, zdaj sem se spomnil, ja, Bohinjsko in Blejsko jezero. In tam čez, na jug, je tekla reka Soča, ki jo zdaj imenujejo Rubinarija. In to združeno jezero zdaj imenujejo preprosto: Zeleno jezero. Čudi me, da se še najdejo slovenska imena, ta jezik, čista arhajščina. Sam sem se ga moral na nov naučiti, če sem hotel vstopiti v to grofijo, kjer je spet, po nekaj stoletjih, vsaj poskusno, uradni jezik, poimenovan kar po prebivalcih, Brihtanščina. Vidite, prebivalci so Brihtanci in Brihtanke, otroci pa Birhtančki. In vsi razumejo računalniški jezik, ki je kajpak neka adaptacija globalnega jezika, ta pa je nastal iz nekdanje angleščine. Svet je zdaj poenoten in ima eno samo upravo, svetovno vlado in svetovno ustavo, tale Brihtanija, pa ima še svojo, sicer, prilagojeno svetovni, a imajo prav posebne in zanimive zakone, razen seveda, kar se tiče splošnih človeških vrednot, a o tem kasneje. No, tiso o volivcih sem prebral na medmrežju, ker se prav zdaj pogajajo o tem, da bi uvedli nekakšno demokracijo, takšno, kot so jo imeli pred nekaj stoletji, tam v letu 2000. Vsaj tako se je dalo brati na zaslonih vstopne postaje ob jezeru, spet preprosto imenovanim, Barjansko, kjer je baje enkrat že bilo, potem pa se je posušilo in so razni imperiji tam zgradili mesto, kasnejšo prestolnico že omenjene Slovenije. In potapljači se še zdaj zabavajo, ko se spuščajo na dno tega potopljenega mesta in se gredo podvodno arheologijo. S posebnimi podmornicami na vodikov pogon si je celo moč ogledati podvodne ostaline. Morda si bom privoščil tudi tak izlet, morda. Preden sem prišel, sem si dal tudi pregledati genogram, da bi ugotovil, koliko me še lahko praspomin veže na te ljudi in te kraje. Pa sem ugotovil, da sem bil lociran v teh krajih, da je tukaj veliko genskih prednikov. In s posebno tehniko in napravo, lahko iz podzavesti preprosto dvignem slike, ki so se zapisale vame. Napravi se reče resonančni spodbujevalnik podzavesti – zanimiva reč. Nekakšen obliž v čeladi, ki si jo daš na čelo in visokoprevodni čipi najdejo posebne frekvence v možganih, le te prevedejo v računalniški jezik, ta pa na zaslonu sestavi slike – baje do 1500 let nazaj, nekaj takega, odvisno od treniranosti možganske substance. Joj, takoj uvodoma  težim s temi znanstvenimi drekarijami, kajne, dragi bralci. Ja no, pa se premaknimo v to grofijo. Torej, ko sem na tistem Barjanskem jezeru pristal s posebnim hibridnim vozilom, ki se mu reče multimuving – vozilo ima posebne hibridne motorje, ki jih žene atomsko vodikova energija in lahko lebdi v zraku, lahko pristane na vodi in se lahko premika po tirnicah, ki so nekakšni namagneteni železni trakovi, po katerih se odvija sodobni promet. Zabava pa me, ko vidim, da v Brihtaniji ponujajo turistične prevoze tudi še na zastarel način, z avtomobili, ki jih žene neka oktanska mešanica. Kakšne smešne, sicer lepo oblikovane kovinske kletke, pa ceste, ti sivi trakovi v sicer lepo in negovano pokrajino. Upravičeno se imenuje ta grofija največji botanični biser sveta, pa še živalstvo so ohranili v unikatnih izvedbah, brez genske spremenjenosti, kot je to v naši Normundiji. No vidite, pa ste izvedeli, od kod prihajam. Ah, naša visoko tehnološko opremljena Normundija, tam zgoraj za Alpami, kjer je bila nekdaj prava srednja Evropa. Ne, o njej Vam danes ne bom govoril, kdaj drugič, prav. Zdaj smo v Brihtaniji, na obrežju Barjanskega jezera. Baje so ostanki visokih hiš samo pet metrov pod gladino. In hrib, kjer nekdaj stal nekakšen grad še štrli ven. Tam je zdaj elitni Hotel z imenom Dominus, last grofa kajpada. V njem sprejema tuje delegacije in gosti posebne goste. Tu se začne torej Brihtanija in vse tja dol do morja, ki je zdaj imenovano Aridansko, ne vem, zakaj, a tako piše. Sega pa do nekdanjih planot gozdnega kompleksa, ki se je ohranil, na zahodu zamejen s tisto čudovito reku Rubinarijo. V majhnem turističnem uradu sredi novega naselja na obrežju, si najprej ogledam na velikem ekranu zemljevid in slikovno gradivo. Udobno sedim v naslonjaču iz neke prav posebne pene, ki se prilagaja teži človeka in njegovi anatomiji – zanimivo. Grofija torej obsega skoraj ves zahodni del nekdanje Slovenije, ki je zdaj mnogo bolj vodnata. Pregledujem zemljevide teh pokrajin za vsako stoletje posebej in ugotavljam, da so vode narasle med leti 2100 pa vse do leta 2550, postopno sicer, ampak so. Najprej se je napolnilo področje nekdanje prestolnice, potem doline na zahodu, kamor se je splazilo morje in poplavilo nekaj manjših mest – zanimivo, tudi tam je že nekoč bilo morje, pred tisočletji. Klimatske spremembe so omogočile, da je vinska trta prišla daleč na sever, tu pa so včasih vročine neznosne, tja do 40 stopinj in več. Ampak zanimivo, leta 2480 je bila manjša poledenitev, ki je trajala slabih petdeset let. Baje se je takrat led na tem jezeru obdržal daleč v poletje in okoliške Alpe so bile celo leto bele, zanimivo, zanimivo … In že omenjeni jezeri sta se združili, zgoraj, na severozahodu, kjer so meje grofije. Sistem namagnetenih prometnic imajo podobno urejen kot v naši Normundiji, no, vsaj to. Zračni promet je omejen le na nujne prevoze in na prevoze za šoloobvezne otroke in intervencije, zanimiva ureditev, na pa pri nas, kjer so posebni poslovni koridorji, na katere te usmerja navigacijski center in te vodi satelit. Dolgočasno, sedeš v svoj flaycar in moč vodika te vzdigne na predpisano višino, potem pa te satelit pelje na določeno mesto, ki si ga izbral na komandnem računalniku v vozilu. Tukaj pa vidim mnogo več hibridnih vozil, ki se lahko prilagodijo tudi čisto običajni terenski vožnji, zanimivo. In magnetni trakovi, največ trije v eno smer, pri nas jih je tudi do osem, joj! Vse poteka bolj umirjeno, brez trušča, ki je včasih v naših razpotegnjenih seliščih, kajti o mestih, kot jih navaja zgodovina, zdaj ne moremo več govoriti, ker so pokrajine prepredene z naselji in večjimi konglomerati poslovnih in industrijskih centrov. Mlada uslužbenka mi pojasni, da imam vse kar me zanima možnost prenesti v majhen osebni pomnilnik, da bi si kasneje lahko informacije priklical. Ponudim ji ga, da ga napolni z informacijami. Tako, zdaj imam vse napisano, kar me zanima o tej zanimivi grofiji. Odločim se, da se bom nekoliko sprehodil po obrežju tega velikega jezera. Vzhodni del baje že pripada drugi grofiji, pravzaprav drugemu lastniku, ki je samo lastnik in nima nekega posebnega naslova. Grof Brihtovec pa izhaja iz znamenite družine, ki ima že več kot tisočletno tradicijo. Njihov prednik je baje imel velike posesti, ki si jih je pač pridobil, kakor si jih je. Največ je zaslužil v obdobju, ko so se odvijale lokalne vojne za vodne vire in orno zemljo. Zanimivo, še prej so bile globalne vojne za nafto, ki je danes zgolj še nostalgična tekočina, ki poganja muzejske eksponate avtomobilov in drugih premikal. Skromno prtljago sem pustil v najeti omari v vstopni točki. S seboj tovorim samo majhen elektronski beležnik in komunikator, ki premore kar nekaj funkcij, lahko nadziram stanovanje, prebiram sporočila, domače informacije, gledam informativne vsebine, vsebuje navigacijo, premore sprotno prevajanje v lokalne jezike, ki so še ostali in še veliko drugega. Sedem na udobno klop in gledam spokojno svetlobo na temno zelenem jezeru. Grič, na katerem je znameniti hotel, se zrcali na nemirni gladini, po kateri se odvija promet. Največ svetlobe se nabira na jugu, kjer je v tem letnem času še veliko sonca, jesen pač. Drevesa se že spreminjajo in zlatijo. Kako lep prizor, ta intenzivna barva vode in ti odsevi … No, saj takih jezer je tudi pri nas veliko zgoraj v Normundiji. Jaz ga imam kar pod oknom, a tisto je majhno, ujeto v kotanjo na planoti, kamor sem se preselil. Tukaj pa ta lepota, ta mehkobni zrak. Glej, celo palme so tamle, pa ciprese. In na levi se vleče vinograd po gričku, ki se mehko končuje v vodi. Pogledam v beležnik. Še enkrat preverim vabilo grofa Brihtovca. Alfred Brihtovec … Najbrž ga zanima moj besedni inštitut, ki ga vodim, kjer proučujemo stare jezike in razlagamo pomen teh starih pozabljenih besed. Njegov tajnik ima sicer govorno napako, a zelo prefinjeno govori to novo worldščino. Skušal naj jim bi pomagati sestaviti nov slovar, novo zajem besed, ki se jih na novo učijo v šolah poleg osnovne worldščine. In če poslušam sprehajalce, potem jim še veliko manjka, da bi odkrili svoj prajezik, ki je zakopan nekje tam spodaj v mrtvem mestu, v potopljeni kulturi, katere del so bili tudi moji predniki, sodeč po genogramu in po analizi mojih besednih fundusov v podzavesti. Saj mi je tajnik namignil, da se zanimajo za te resonančne čitalce podzavesti, ki so specializirani za odkrivanje besednih fundusov v podzavesti prebivalstva – no, nekaj jih imajo, mislim, da so prve nabavili na imgracijski upravi. Zanimivo, tam so ljudi preizkusili s to napravo, in tisti, ki niso premogli sledi v podzavesti, sledi, ki bi nakazovale, da so njihovi predniki govorili potopljeni jezik, tiste so gladko odklonili. Naši iskalci fundusov, ti iz nove generacije, ki smo jih razvili na svojem inštitutu, so izredno natančni. Pri meni se je našlo nekaj tisoč besed tega potopljenega jezika, to pa najbrž zato, ker je eden od mojih  prednikov nekakšen pisatelj; vsaj neveden je v starih enciklopedijah, tisti ob koncu leta 2100, ki so v centralnem zbirnem centru svetovnih kultur – nekje jih je še celo v papirni obliki, kako zanimivo. Saj je moralo biti prav romantično, takole sedeti in listati po knjigah, jo vzeti s seboj in brati. Danes, ah, danes, imamo v komunikatorju tudi bralnik in ekrančke lahko poljubno večamo, manjšamo, jih zvijamo, jih dokupimo, ali pa si omislimo večje, recimo v hotelskih sobah in beremo. Lahko pa besedila celo poslušamo; komunikator nam ljubeznivo bere zgodbice, ki si jih naberemo iz javno dostopnih zbirk v elektronskih bazah. In celo glasove si lahko izbiramo. Meni je zadnje čase sila všeč glas neke bralke, ki tako patetično poudarja besede – očitno mentalno dojema napisano, kar je redkost, silna redkost. Pogledam na komunikator, petindvajset stopinj, no, topla jesen. Čeprav podatki navajajo, da tu zima nastopi nenadoma z nenadnim preobratom, enkrat konec decembra in traja slabe tri mesece. Takrat da jezero še vedno zamrzne, pa ne toliko, da bi se dalo po njem drsati, to ne, ampak zamrzne. Pri nas je sicer nekoliko bolj hladno, kaj bistveno pa ne, trta raste, a ne tako uspešno kot na južni strani Alp. Ves podalpski svet je trtoroden, zanimivo … Ko sem si ogledoval zgodovinske slike teh krajev. U, kje je takrat bila trta, na vzhodnem gričevju, pa tam ob morju in na zahodu kar visoko gor ob današnji Rubiniji, ki je mnogo večja in se konča že pod planotami, ki strmo padajo v morje. Vse te spremembe so se zgodile zaradi lahnega premika osi zemlje. Tokovi so prinesli silne otoplitve v zadnjih petsto letih, po tisti ohladitvi. To sem prebral sinoči, ko sem se seznanjal z zgodovino teh krajev. In kako je z mojim urnikom: ob petih popoldan, naj bi me sprejel grofov urad in mi razložil vse, kar se moje nastanitve tiče in delovnega ritma. Kar pol leta naj bi delal na njihovem uradu za javno šolstvo in kulturo. Torej imam še dve uri časa. Kaj pa dober obrok, naraven, kot piše v priporočilih. No, poglejmo. Aha, tole bo ta lokal. Hotel Old Krajner. V brskalniku poiščem lokalnega zasebnega prevoznika, mu sporočim mojo lokacijo in čakam. Takoj dobim sporočilo, da so naročilo prevoza sprejeli in da mi že pošiljajo jezersko vozilce, ki me bo dostavilo do hotela na drugi strani jezera, na jugu pod topili. Ni bilo treba dolgo čakati, pa je k meni prav po tiho pridrselo vozilce na nekakšni modri blazini in v obliki steklene kapsule. Mlad voznik je dvignil stekleno kupolo, spretno parkiral tik pred mano, na kakšnem metru trave. Povabil me je v rdečo notranjost na udoben sedež. Kupola se je neslišno zaprla in že sva zdrsela nazaj na jezero. Prosil sem ga naj vožnjo nastavi na počasno, da si bom v miru ogledoval pokrajino na levi in desni. Mimogrede navrževa nekaj besed o vremenu, kot je to v navadi, pa o muhastem jezeru, ki se ob južnih sapah razživi, da njihovi hidriči, tako jih pač kličejo, kar poskakujejo, ko prevažajo prebivalstvo do želenih obrežnih točk. Tudi pri nas poznajo taka vozila, le da so večja in bolj robustna; tole, tole je pa prava igračka. Pozimi seveda lahko blazina drsi po snegu in ledu, če trdnost ledu na jezeru to dovoljuje. Lahko pa to vozilce vozi celo po zraku, ampak samo pol metra nad tlemi in še to po posebnih koridorjih, ki jih izbere centralni prometni računalnik dežele, da ne bi prišlo do nepredvidenih križanj. Vsako vozilo ima svojo šifro in jo računalnik pozna, zato lahko ureja ves ta prometni kaos. Tehnično sila zapleten mehanizem, priznam, meni ne povsem jasen. Vem, da je srce vsega hibridni motor na vodikov pogon in elektromagnetni motorji, ki so sposobni ustvarjati podtlak in lebdenje, ampak za to je potrebno veliko več energije kot pa za mehko drsenje po tleh, še manj energije pa porabijo vozila, ki so pripeta na namagnetene trakove; ti so namenjeni za večje razdalje … Kaj bi vas moril s temi tehnološkimi zapletenostmi, ko pa se ima zgoditi toliko prijetnih stvari. No, pa smo pred hotelom. Stekleno pročelje se dotika samega jezera. Vozilce te dostavi kar v preddverje, kjer je voda, levo in desno pa so nekakšni akvariji, šele potem se začenja marmorna avla, tapecirana z rdečimi preprogami. Nasploh sem opazil, da je v tej grofiji najbolj pogosta barva prav rdeča, zanimivo, čeprav ima zastava tudi zeleno. Pritisnem komunikator na določeno mesto na komandni plošči in plačilo je s tem opravljeno – prenos iz mojega računa se na ta način uredi. Stopim ven na mehko rdečo preprogo in se namenim proti nekakšni okrogli recepciji, kjer sedi dekoltirana dama. Povprašam, kje je restavracija. Pove mi, da je v najvišjem nadstropju pod stekleno kupolo. Spotoma si nekaj malega preberem o hotelu, ki ponuja tudi posebno dvorano, kjer si lahko ogleduješ na velikem zaslonu podvodno mesto, ostanke, ki so jih na poseben način zaščitili in očistili mulja, s posebnimi vibracijami sproti odstranjujejo nalaganje usedlin in si na ta način lahko ogleduješ ostanke. In tukaj tudi organizirajo izlete s posebnimi podmornicami. Morda jutri, morda, pomislim. Lakota me daje. Zjutraj sem pojedel samo kiselkast kruh in rezino sira, pa pomarančni sok. Vstopim v dvigalo in se peljem gor v sedmo nadstropje. O, presenečenje. Kakšna restavracija, z več oddelki, posebne sobe, opremljene v stilu minulih stoletji. In v teh sobah strežejo hrano iz tistih obdobji, kakšno presenečenje. Letnice se sproti prikazujejo na ekranu nad vhodom. Hodim v krogu, nad mano je steklena kupola vsenaokrog pa sobe, pravzaprav miniaturne dvoranice. Ljudje se tiho pogovarjajo, hodijo sem ter tja, prehajajo iz enega obdobja v drugega – pravi kulinarični časovni stroj. Praspomin me zapelje v dvoranico, kjer je na ekranu izpisano 1950 -2050. Vstopim in sedem za robustno mizo, pregrnjeno z belim prtom. Stol je masiven in lesen; takih nisem več vajen. Smešno se mi zdi, da ni nikjer nobenega ekrančka namesto menija; tako kot je v navadi v sodobnih restavracijah – preprosto sedeš k steni, kjer je nekakšen pult, na steni pa ekranček na dotik in si izbereš, kaj boš jedel. Pobrskaš po ponudbi, pritisneš na ukaz in se čez čas odpre mehanizem v steni in predte potisne pladenj z izbranimi jedili. Ko poješ, pritisneš svoj komunikator na povezovalno režo in plačilo je opravljeno, seveda, če je s financami vse v redu, če je tvoj račun dovolj poln, če ne, so sitnosti. Ker je vse pod kamerami, te ob vhodu vljudno počaka varnostnik in te zadrži toliko časa, da z ostalim osebjem urediš nesporazum. Iz komunikatorja posrkajo identifikacijske številke in ti naložijo rok plačila sicer ti itak posrkajo zaostala plačila iz računa z elektronskim odlokom prekrškovnih organov. Joj, enkrat sem bil v neki fini restavraciji, same specialitete, vam rečem, res … Morska hrana z azijskim pridihom … Kuharji na drugi strani stene so bili res umetniki, ampak … Sedem, izberem, pritisnem naročilo, na ekranu se mi izpiše, da bom moral čakati pol ure, ker pač hrano pripravljajo in bo sveža. Med tem sem na ekranu lahko gledal kratke filme in glasbene zmesi, ki so že dolgo v uporabi. Res, bilo je okusno. In ko sem hotel plačati, je na mojem komunikatorju prišlo do neke neljube napake, najbrž zaradi malomarne programske opreme, ki sem jo malo pred tem posodabljal. In potem so se vrata v mojem oddelku restavracije zaprle, ostali gostje, še trije so bili ob isti steni, so me čudno gledali, jaz pa rdeč v obraz in zakuhan od močnega čilskega rdečega vina. Potem skozi stranska vrata k meni stopita dva močna fanta v nekakšnih trenirkah in me povabita s seboj v pisarno glavnega skrbnika strežne linije. In se je začelo, preverjanje mojih šifer, preverjanje identitete, plačilne sposobnosti … K sreči je bil gospod vljuden in izobražen. Celo tako vljuden je bil, da je moj komunikator priključil na servisni terminal za te pripravice in se je zadeva uredila. Nek ukaz je bil pač pomotoma zaklenjen. Plačilo je bilo opravljeno, jaz pa sem ven odšel pri stranskih vratih, da ne bi požiral pogledov ostalih gostov. In zdaj sem tu, pred mano je samo belo pregrinjalo in silna radovednost. Mislil sem pač, da bo k meni prišel natakar z majhnim ekrančkom, kjer bo pisalo, kaj ponujajo. Nič od tega. Priziblje se natakarica v smešni opravi, črno mini krilo, bel predpasniček z nekakšnimi vzorci in bela bluza, ki je poudarjala njeno ženskost, tisto slastno izbočenost, frizura pa, kar nič, samo sproščeni dolgi črni lasje. Kajpak me je nagovorila v čisti worldščini, pa sem jo poprosil, naj me poskuša nagovoriti v jeziku, ki so ga takrat govorili. Imam srečo, imam srečo … Punca gladko obvlada arhaični jezik, celo dialekt tega potopljenega mesta, celo to. Takoj sem ga prepoznal, saj sem preposlušal veliko zvočnih zapisov, preden sem se odpravil sem dol. Razlaga mi, kaj vse lahko naročim. Same čudne jedi, ki jih nisem še poskusil. V glavi mi odzvanja, morda je to praspomin: ajdovi žganci, kislo zelje, kranjska klobasa, primorska polenta s pršutom, pa prekmurska gibanica, pa štruklji  … Nazadnje sem se odločil za kislo zelje in klobaso, za ajdove žgance in kruh, pečen v peči na drva – zanimivo. Čudim se moji izgovorjavi, gre mi, gre mi … sem vzhičen. Joj, genogram deluje, besedne in govorne vaje so uspele. Ah, krasni novi svet, ko lahko živiš zdaj in nekoč … Seveda nisem pozabil naročiti zeliščnega likerja in merico belega vina. Najprej mi mičnica postreže z likerjem. Čudna reč. Ovoham ga, dolgo ga pustim v ustih, potem pa dol in me zapeče. V redu, to je mimo, si rečem in se razgledujem. Parček sedi v ovalu prostora in žvenketa s priborom. Slišal sem, da se pogovarjata v polomljeni arhajščini, v tako imenovani Ljubljanščini. Napenjam ušesa, da bi slišal čim več besed. Kar naprej slišim: kuga in kva, pa madonca. V komunikatorju poiščem  tisti »kuga« in mi pojasni, da je to splošna vprašalnica – ampak, »kuga« če je to zapisano v pravilni slovenščini, no ja, zdaj poimenovani brihtanščina, pomeni strašno virozo izpred 1500 let. Oh, koliko se moram še naučiti o tem jeziku, ki je premogel toliko odtenkov, toliko slastnih narečji. Mislim, da so imeli celo nek izrek: Vsaka vas ima svoj glas. Tako nekako. Natakarica me je opozorila, da bom pač moral nekaj časa počakati, ker se hrana sproti pripravlja, da pa lahko dobim hišni komunikator in večji ekran in si med tem lahko prebiram o kulinariki tega obdobja in o navadah. No, nekaj tega imama tudi v svojem komunikatorju, verjetno pa je tu stvar mnogo bolj urejena in klasificirana. Prikimam ji. Na vozičku mi pripelje spodoben ekranček in komunikator. Polotim se brskanja. Gledam zanimive stvari: klanje prašiča, glej no – koline. Kako ogabno, kako neandertertalsko. Če bi to videli naši zaščitniki narave, hej!? Joj, samo glej to! Nataknem si slušalke in slišim pomenek možakarjev, ki so prašiča vlekli iz nekakšnega boksa. Potem, oh, kri … Prašič na nekakšnih deskah. Razrežejo ga. A tako se delajo te klobase, glej, glej … !? zdaj sem že ob apetit. Gledam naprej in si ogledujem čudno opravljene glasbenike. Kako so smešni, kako se napihujejo, ko trobijo v nekakšne medeninaste cevi. Nisem ekspert za zgodovino glasbil, a takih še nisem videl, se mi zdi. Danes je vse bolj sintetično, razen seveda violina, kitara, pa še nekaj teh arhaičnih priprav za zvok je, ki sem jih imel čast videti v centru kulture v našem naselju, kjer je kar nekaj zanesenjakov, ki imajo radi kulturo. No, saj kitaro imajo, pa se je skoraj ne sliši. Pa nekakšen meh raztegujejo, pevka pa, kot da je brez življenja, samo ziblje se in poje. Na hitro si nekaj preberem o glasbi in glasbilih. Zdaj vem, da so trobila klarinet in trobenta, pa bas. Preskočim na moderno glasbo tistega časa. Dolg čas, poskakovanje, histerično vpitje, kričanje … pač krik urbane zveri, ki jo danes ni več. Danes se nam dogaja nova romantika, spet je v modi baladarstvo in osladnost. Glasbena ustvarjalnost je dobila nove razsežnosti v sintezi zvoka in slike, enega ni brez drugega, preprosto smo netrenirani, da glasbo tudi vidimo. Še enkrat skočim nazaj in si ogledam klanje prašiča. Neka kmetica prestreza kri, ki jo potem uporabijo za nekakšne debele klobase – čakaj, saj piše, krvavice, fuj! To je pač spadalo k racionalizaciji prehrane Danes to ni potrebno, ker je kontrola prebivalstva zagotovljena in so rojstva kontrolirana. 10 milijard nas je in konec. Poseljena so področja, ki so še pred petsto leti veljala za divjino. Danes so tudi tam spotegnjena naselja, mest pa ni več, skoraj nikjer. Grofija Brihtanija premore samo eno večje naselje, kjer je univerza in klinični center. Imenujejo ga Karanton. Nahaja se nekoliko bolj na zahodu, na robu polj, ki se prelivajo v gozd. Tam so na gričih ustanovili naselje, potem pa počasi dograjevali inštitucije in univerzo, pa nekaj upravnih stavb. Baje je tam približno sto tisoč ljudi, nič več. No, no, saj bom videl to mestece, bom videl. Uf, sem lačen. Čuden vonj se širi po prostoru. Tale grenčica ali kaj je že bilo, mi je stopila v lica. Čutim, da se mi rdečina širi proti ušesom. Gledam posnetke nekdanje dežele: Blejsko jezero, Bohinjsko, pa, kaj pa je to !? Tile možički na nekakšnih dilcah, pa po zraku letijo. Ja seveda, smučarski skoki, poleti … O, o tem sem pa bral, tega je prav veliko še v mojem praspominu, saj sem bil baje nekoč doma, kjer so prav radi gojili ta šport, pred tisoč leti. Te slike iz praspomina sem si shranil v domači računalnik, pa si jih nisem skopiral v komunikator, škoda. Zdaj bi lahko stvari primerjal. Joj, glej no, kar nekajkrat so imeli v tej dolini svetovne rekorde, celo 302 metra, kaj takega …? Danes poznamo nekaj podobnega, ko se na posebnih deskah spuščajo čez nekakšne hribe in tekmujejo kdo bo dlje letel v cel sneg seveda. To se dogaja zgoraj visoko na severu, kjer še poznajo prave zime in se gredo snežene vragolije. Glej to, kakšna eleganca v zraku, kakšno obvladovanje zračnega krmiljenja z rokami in s tistimi smešnimi deskami, navzgor zakrivljenimi. Tako zavzeto gledam te posnetke, da niti ne opazim natakarice, ki me vljudno opomni, da je moj obrok pripravljen. Nasmehnem se ji in odrinem voziček s slikami. Poskusim zelje, nenavadna kislost, ampak prijetna, skladna. Ajdovi žganci, joj … Ne vem, tega nisem vajen, in ta maščoba. Bo šlo? Potrudim se in požvečim. Skupaj z zeljem je še kar okusno. Poltim se klobase in se trudim, da ne bi videval tistega noža in curka krvi, ampak mi ne ratuje najbolje. Previdno nesem košček mesa v usta. O, fino, ni kaj, dobro. Prisrknem odlično belo vino. In ko se vsi okusi v usti premešajo, je stvar povsem dovršena. Začnem uživati in cmokati. Kruh, o, to je šele vredno poskusiti, to. Kakšna topljivost v ustih, kakšna skorja, trda, debela, lomljiva, zlatorjava, skoraj temna. Opazim, da se vino in kruh odlično ujemata, da je to res božanski okus. Med jedjo me nežna glasba opomni, da imam najavljen pogovor na komunikatorju. In ta zvrst glasbe pomeni, da gre za neko uradno zadevo. Dam komunikator na mizo in vidim izpis. Z menoj želi govoriti tajnik gospoda Alfreda. Vključim mikrofon in se povežem. Prisrčno se pozdraviva, prosi me, naj vključim še kamero na komunikatorju, da se bova videla, da bo stvar bolj osebna. No, zdaj ga pa vidim. Rdečeličen gospod, s črnimi zalizci, ki mu segajo do brade, nekje blizu petdesetih, odličen pravnik, pravijo, saj je sodeloval tudi pri pripravi nekateri globalnih aktov na področju človekovih osnovnih pravic. Domeniva se, da pride grofovo vozilo pome čez pol ure spodaj pred hotel. Pogledam na uro. Joj, saj je že štira popoldan. Kako čas odteka. Šele zdaj opazim, da ima miza vgrajen gumb za priklic osebja. To poznam, to je v naših lokalih že dolgo stara praksa, ko gre za klasične majhne lokaklčke, kamor stopiš na pomenek in pijačo. Natakarici ponudim plačilni terminal mojega komunikatorja, čez nekaj trenutkov je stvar opravljena. Takole za vajo še nekaj rečeva v pristni slovenščini. In povsem sproščeno mi punca reče: Pa pridte še kej okol! O, kako čudovite resonance jezika! Jezik duše, bi rekel filozof Bodonov. Obljubil sem mu, da mu bom sproti poročal, kako potekajo moje raziskave, kajti tudi njegov genogram ga locira v te prostore. Njegov prednik naj bi bil velik verski filozof v letih 2100 -2150. Bral sem tiste knjige v elektronski obliki, čudovite razprave o Vsemogočnem in o etiki. Bodonov mi je rekel, ko sem se usedel v vozilo za sem dol: »Dragi Bobinsky, se zavedaš, da odhajaš v svoj prasvet, da boš odkrival luskine svojega podjaza. Čim več besed skušaj najti med prebivalci, ker je njihova avtohtonost slabo pokrita. To je rod, ki tam vztraja že več kot dva tisoč let, skoraj tri tisoč, posamezna plemena. Iz prestolnice so se zaradi večletnega naraščanja vode umikali v gozdnate gričevnate predele in ga krčili. Kar je bilo tujcev, se je odselilo, ostalo je samo prebivalstvo, ki je od nekdaj koreninilo v teh prostorih. Zaradi viroze, se je nekdaj že dogajalo, da so začeli zapuščati mesta in poseljevati odročnejše kraje, zdaj jih je nagnala voda, ta praelement vsega.« Eh, moj Bodonov, kaj bi jaz brez tvoje neizmerne vednosti. Koliko noči sva presedela in predebatirala. Na kratko sem mu bom oglasil zvečer. Zdaj se moram pripraviti na srečanje s tajnikom, za katerega sem slišal, da ima sila rad moški spol, uf!