Brihtanija 8

      Na parkirišču me že čaka uniformiran varnostnik, ki me pozdravi in mi nadrdra, da me gospod grof že pričakuje v majhni zasebni obednici in naj gre za njim. In še mi zagnano govori, da naj me ne skrbi za vozilce, da ga bodo že spravili kamor spada.  Po blagem nagibu se vzpneva na teraso pa na desno in že sva v prijazni obednici; vsaj je v rumenem, še prt na ogromni ovalni mizi je rumen. Gospod grof sedi za mizo in si nekaj maže na kvadratke kruha, počasi, nasmehljano, ritualno.

      »Dobro jutro, gospod Bobinsky. Očitno ste se že nekoliko razgledali po naši planoti, kajne? No, prav je tako, kar  prav. Vidite, jaz sem pa šele pri poznem zajtrku, če se mu sploh še sme tako reči. No, bi prosim prisedli,« se razleze v nasmeh in teatralno zakroži s srebrnim nožem po zraku, kar najbrž pomeni, da odslavlja stražarja. Ta res tleskne s težkimi čevlji, se zasuče in gre.

      »Tudi vam dobro jutro. Videti ste zelo dobro in apetiti tudi imate, je videti,« sem namenoma nekoliko provokatorski. Izberem si udoben moder stol in sedem za oval.

      »O, apetit, apaetit je odraz navdušenja nad življenjem, veste. Ne bi se pritoževal nad to mojo telesno funkcijo. Ja, lahko bi  se celo reklo, da sem neke vrste požeruh, ampak, kaj se more, če pa v hrani neizmerno uživam. Vam povem, izmišljam si razne kombinacije. No, poglejte, za tale zajtrk, ker je pač bila noč sila naporna, sem si izbral pretlačeno skuto z gozdnimi sadeži, pa dve jajčki na maslu cvrti, pa pomarančni sok in šilce likerja za prebavo, posebnega likerja, se razume, iz zelišč, ki jih nabira naš farmacevt Boginov, zanimiv možakar. Jaz mu kar zaupam, vsi pa ne, ker menijo, da včasih tudi kaj pogoljufa, vendar se to še ni primerilo, saj vse njegove tinkture in maže lahko pregledamo, s posebni analizatorjem in izsledke primerjamo s svetovnimi standardi. Bi poskusili tole skuto z odmrznjenimi gozdnimi sadeži, ki jih domačini nabirajo tod okrog. Glejte, maline, borovnice, robide, gozdne jagode. Res lahka hrana, osvežilna, prav za taka jutra. Bi?« sili vame, da mi je že prav nerodno. Mimogrede pritisne nek gumbek na svojem komunikatorju, ki ga ima poleg vseh skodelic in pladnja na mizi. Čez hip vstopi v rumeno oblečena strežajka. Dolginasta in suha, tudi ta nekoliko porjavela, afriški tip, pomislim. Naroči ji, naj prinese še nekaj pribora in še skledico skute s sadjem, pa vrček sveže kave in več vrst sadnih sokov.

       »Oprostite, ampak sem že zajtrkoval, dobro in obilno. Kava pa, moram priznati, da take še nisem pil, res ne!« se prilizujem.

       »Rad verjamem,« pokimuje in si maže še en kruhek s skuto, ki je zaradi sadežev vijoličasto rdeča. »Veste, imam svojo plantažo v Braziliji, pa še iz Afrike mi pošiljajo posebno kavo, v surovem stanju, se razume. Potem jo pri nas zmešamo in sproti pražimo, takšna je najboljša, najbolj učinkovita, ne zaradi samega kofeina, pač pa zaradi arom, ki se na ta način najbolje izrazijo. Še skromno skodelico jo bova posrkala, da nama bo glava čistejša, kajne,« se zasmeje. V klepet neslišno pride dolginka in predme razgrne majhen bel prt, pa nožek, košarico kruha, nekaj sadnih sokov v steklenicah, pa vrč pomarančnega svežega soka, pa vrček dišeče kave in v porcelanasti skledi vabljivo gmoto skute, ki me spominja na sadni sladoled.

      »Če že moram, bom pa poskusil,« se vdam.

      »No, kar. Ker sva že pri tej skuti, veste, slovensko ime za to reč je bržkone prišlo iz starolatinskih izpeljank. V  starem etimološkem slovarju, zagotovo ga poznate, so navedki, da naj bi to res prišlo iz latinskega jezikovnega bazena, ampak, potem pa me je zabegala besedna zveza /priskutiti/. To mi pa ni bilo jasno, tole … Tako dobra reč in lepa, pa bi lahko pomenila nekaj slabega. Stara slovenščina pozna celo oznako za slabega grdega človeka /priskutnež/ Mar ni to sila protislovno, kaj se vam zdi?«

      »Nenavadno je res, a obstaja razlaga, da je skuta v nekaterih jezikovnih niansah nekaj podobnega kot govno, morda zato potem oznaka za slabšalnost. Vsaj tako sem zasledil v neki študiji, ki se ukvarja z ruralnimi izrazi prehrambenih izdelkov starih narodov. V neki grški izpeljanki je celo izenačen z govnom. Od tu najbrž potem oznaka za nekaj slabega, ampak moj namen ni, da bi raziskoval zgodovino besed, no, do neke mer že, ampak bolj sem usmerjen, v adaptacijo besed za uporabno vrednost, čeprav sem moral preštudirati kar veliko zgodovinskih osnov za slovenščino, ki jo bova in bomo poimenovali raje kar brihtanščina, kajne?« nestrpno rečem in si vzamem košček svežega kvadratnega kruha, Ponesem si ga pod nos in ga ovoham, kakšen vonj, fino … Namažem si tisti zdriz in se zdrznem, ker sem malo prej omenjal govno. Tole je bilo pa sila neolikano, pred grofom omenjati, da je skuta govno, joj! Mar ne, dragi bralci, da tole ni bilo ravno posrečeno!? Zagrizem, dobro, vam rečem, okusno, da kar pocmokam. Najbrž se tudi to ne spodobi, kaj ne?

     »No, po morfološki sestavi, bi res lahko bilo … ah ne, ne bom omenjal tega. No, kako, je dobro?« vpraša grof in si popravi bel podbradek in spet grabi po koščku kruha. Previdno ga položi na prtiček, pograbi vrček s kavo in obema natoči v stilizirani porcelanast skodelici. Gledam steber vijugave pare, ki se dviguje iz moje skodelice in se beli v slapu sonca, ki pljusne skozi ovalno okno na mizo.

      »Odlično,« priznam.

      »Na svetu smo zato, da užijemo dobrote, ki se priponudijo in da tudi drugim, po svojih močeh, omogočimo, da jih zaužijejo. Moja filozofija je zelo preprosta, deli nekaj sebe z drugimi, da boš celota. In to pomeni, da se moraš naučiti dajati, da bi lahko prejemal. Moj ded je bil nesramno bogat in je začel stvari razdajati, moj oče, je nekako zaustavil propad in me naučil, kako se obdrži bogastvo, brez pohlepnosti. Pohlep, to je prav bolezen, to,« prikimuje in pocmoka. Z užitkom poplakne hrano s sokom, pa spet seže po skodelici kave in nadaljuje. »In v moji grofiji je strogo prepovedan, saj vidite. Nimamo ne vem kako bogatih ljudi, a se trudim, da bi tak tempo obdržal. Čeprav, sodeč po nočni seji, se mi zdi, da bi nekateri radi spremembe, da bi se tudi pri nas uveljavil divji lov na dobiček. Ne, tega ne bo, to je tudi moja oporočna zahteva. In to sem jim dal tudi vedeti. Briga me, če so si nekateri zaželeli pokupiti nekaj moje zemlje, da bi tu zgradili določene industrijske komplekse in od lokalnega prebivalstva zahtevali, da postane hlastavo. Za zdaj živijo zadovoljno in nasmehljano. Ni pretirane socialne različnosti, ni bahavega napuha, je raltivni mir. Ljudje se ukvarjajo z vrtičkarstvom, s kulturo, z majhnimi delavnicami. Nikomur se ni treba boriti za preživetje, če seveda ne zapravlja osnovnega dohodka za nepotrebne stvari. Tudi taki so, tudi taki,« potrto doda in srebne kavo. Plemenite gube nad očmi se mu vzvalovijo. Obriše si ustnice z majhnim modrim prtičem, se odrine od mize in roki preplete nad obilnim trebuhom.

      »Kaj pa potem s takimi?« me zanima.

      »Ponudimo jim, da se zaposlijo v mojih delavnicah, v gozdarstvu; če so talentirani, si lahko sami omislijo specializirane dejavnosti, pa komunalna dela so vedno na voljo, čiščenje, vzdrževanje. Ponavadi si s krediti omislijo draga vozila, posodobitve v domovanjih, pa izlete, skratka živijo preko svojih zmožnosti in zapadejo v krizo. Mi imamo posebno družbeno pogodbo, ki temelji na pravičnosti do vseh, ampak k tej pravičnosti morajo vsi prispevati. Univerzalni dohodek zadostuje za plačilo osnovne energije in prehrane pa še kakšen kos obleke. Osnovno in poklicno šolanje je brezplačno, osnovno zdravstvo tudi,  za ostalo, pa se morajo znajti, kajpak na legalen način,« mi grof lagodno pojasnjuje.

     »Mmm, kaj pa davki,« skozi cmokanje vprašam.

      »Seveda jih imamo. Več vrst jih je, od gostinstva, turizma, malega industrijskega obrtništva, pa od prometa, pa od tranzitnih poti, pa od ribolova, pa od pravnih storitev, od sodstva, od nadstadarnega zdravstva, od zasebnega šolstva, od registracije nadstandardnih vozil vseh vrst, od velikih nadstandardnih bivališč, od energetsko potratnih objektov, od lova, pa še kakšen bi se našel. Vse te podatke lahko najdete kar v komunikatorju, samo na našo baza podatkov se priključite, pa bo. Pri nas vsak Brihtanec dobi posebno elektronsko brošuro, ki mu pojasnjuje hišna pravila, torej vse pravice in dolžnosti in opis vseh instituciji, ki bi jih utegnil potrebovati. Veste, vsak, ki se pri nas na novo naseli za stalno, mora izpolnjevati zelo stroge predpise in mora opraviti naselitveni izpit, torej se mora poučiti o pravnih normah, ki vladajo pri nas. Seznanjen mora biti z vsem, kar je nujno, da ve,« z blagim nasmeškom razpreda grof in  povsem razpuščeno sedi v stolu.

      »Pa vendar, če sem prav obveščen, šteje, po zadnjem popisu, vaša grofija natanko 651230 prebivalcev, tistih, ki imajo registrirano stalno bivališče. Kako je mogoče za takšno maso ljudi dodeliti osnovni dohodek, to mi je uganka?« sem resnično radoveden.

      »No,« se grof nasmehne in razširi roki,« to je preprosta matematika. Iz mase za davke, gre nekaj za plače grofovskih uslužbencev, ostalo pa za osnovni dohodek. Kalkulacije so pokazale, da je davkov skoraj ravno dovolj, da dobijo ljudje veliko večino denarja nazaj. Seveda, pa imam še kar velike dohodke od najetih rudnikov v Sibiriji, ki jih upravlja moja najstarejša hči Ana, ki zdaj živi v Moskvi. Bina, druga hčerka, študira na kitajskem stare kulture in misli narediti kvaliteten načrt za turizem, ki ga postopoma uvajamo. In od tega so kar zajetni dohodki. Če bo krajina negovana in vzdrževana v zdajšnjih okvirih, si bomo to lahko privoščili. Še nekoliko bomo razširili prehrambeno industrijo, saj ima moj sin cele verige teh majhnih predelovalnic v Južni Ameriki. Ah, ta moj Tudor,« grof zavzdihne, »ta je po pradedu, on je bil nagnjen h kopičenju kapitala. Načrti so že, zato tudi krčimo gozd. Naredili bomo več izrecno botaničnih okolišev, kjer bo moč videti rastline, ki jih drugje ni več. Moja grofija je že zdaj en sam velik naravni rezervat – tak status je pravno zlobiral moj vestni Gero, izjemen pravnik. Zato je nam dovoljeno, da smo zakone nekoliko adaptirali tej specifiki,« ponosno reče in se vzravna.      

      »Če prav razumem, imate teritorij, ki v globalnem smislu pomeni oazo za turizem, za sonaravno samooskrbno kmetijstvo in nobene umazane industrije. Ja, to se sliši pravljično, res. In najbrž bo tudi res, da od turizma kar veliko nakaplja, saj so migrativne možnosti izjemne. Pametna poteza. Kaj pa Sibirija, kaj je tam ostalo, če nisem že pretirano radoveden,« skrajno previdno pridodam in srknem odlično močno kavo, celo premočno, ker kar čutim, kako mi srce nabija in mi misli noro poplesavajo v glavi.

      »Ostal je kompleks za pridobivanje strateških kovin, nekaj diamantov, malo zlata in zemeljski plin. Vsega skupaj, mislim, da je tam zaposleno okrog dvajset tisoč ljudi, večinoma Kitajci in drugi Azijati. Ana je vpeljala poseben režim nagrajevanja in socialne pravičnosti. Organizirala jim je dodatne sklade za zdravstveno varstvo, postavila dva nova vrtca in tehnično univerzo, ki vzgaja nove strokovnjake, seveda brezplačno znotraj kompleksa. Kar pulijo se, da bi bili zaposleni pri nas. Njena računica je takšna, da je bolje, da dela več ljudi manj ur na teden, kot pa da bi se manjšina preveč izčrpavala. To sicer posamezniku ne da možnosti, da bi ogromno zaslužil z izčrpujočim delom, ampak mu omogoči dostojno in vitalno življenje, polno rekreacije in ukvarjanja še š čim, ne samo z nagrmadenjem kapitala, ki se ga potem porabi za prestiž. Ostali pridobitniki okrog nje vihajo nosove, ker jim speljuje vrhunske strokovnjake, ki imajo možnost eksperimentiranja in niso vezani na delovni urnik – delo mora biti opravljeno, pa je. Dobički so kljub vsemu zadovoljivi, ker je masa prodanih produktov zadovoljivo velika in osrečuje veliko ljudi. Seveda, kot veste, lastniki površin in rudnikov nismo, ker je to obča človeška last, a imamo, kot stari lastniki, pravico, da tam organiziramo proizvodnjo, in to prinaša dobiček, ta spretna in premišljena organizacija. Nekaj dobička gre, jasno, v svetovni sklad, ampak vseeno ga je še dovolj, da si lahko privoščimo tole grofijo. Tundor, sin, pa deluje v okolju, ki se dostikrat požvižga na svetovno ustavo. Veste, Južna Amerika ima še veliko divjih področji, kjer so sicer prisotne svetovne varnostne sile, a se s podkupovanji marsikaj prekrije. Tam je cenene delovne sila na prebitek, pa je zato industrija poceni. Svetovna vlada si trenutno beli glavo, kako bi zajezili to divjo rast industrijskih kompleksov, ki že presegajo ekološke normative. Dobički so tam tako veliki, da se vam še sanja ne. Tam delavec zasluži manj kot dobijo moji Brihtanci. In zgodi se, da se dogajajo nemiri, upori. Saj ste slišali za norega tovarnarja, ki je s stolpa svoje upravne stavbe s posebnimi frekvencami cvrl stavkajoče, ste brali, kajne?«  grof razžarjeno govori in zdravo zardeva in vse podkrepi z mahanjem rok.

     »Videl sem tiste posnetke, videl. In to v industriji vozil, ki gredo sila dobro v promet. Najbrž so mu odvzeli tisto industrijo, nekje sem to zasledil, se mi zdi,« utrujeno prikimam.

      »Ja, sile za hitro posredovanje so bile tam. Njegove varnostnike so porazili. Odvzeli so mu licence in ga zaprli na nek otok, kjer mu ni hudega. V tisti industrijski konglomerat so postavili upravno ekipo in proizvodnja teče naprej. Plače pa niso še na zagotovljeni ravni, ker se obrati še tehnološko adaptirajo, tako me obvešča moj Tundor, ki mi dobavlja te odlične naravne sokove. Kar poskusite, res dobri, vam rečem. Po posebni tehnologiji jih predelujejo. Ogromni kompleksi so tam spodaj, res ogromni,« grof strastno prikimuje.

     Odvijem pokrovček enega od teh sokov. Odločil sem se za bledo zelenega. Neka mešanica banane kivija in manga. Poskusim. O, tole pa je … Žameten je in res svež, tako svež. Zdi se ti, da se ti po ustih valja sveže sadje.

      »Vrniva se raje k temam, zaradi katerih smo vas povabili. Najprej, do kdaj predvidevate, da bi bil slovar gotov, mislim izdelan do uporabnosti,« je grof zresnjen in vzravnan.

     Odložim kozarec in rečem:

      »Plani so takšni, da bi do aprila bila stvar že narejena in uvrščena v vašo znanstveno bazo. Upam, da so vsi obveščeni o svojih zadolžitvah. Tehnično področje, biološko medicinsko in botanično izrazoslovje, ves nabor besed, se bo moral stekati k meni, jaz pa jih bom s posebnim programom, ki sem ga sam izdelal, klasificiral. Tak je bil osnoven načrt,« sem resen.

    »Se razume, se razume, dragi Bobinsky. Vsi že več kot dve leti delajo na tem in ima vsak na svojem področju svoje besede že več ali manj zbrane. Ja, prav veseli me ko to prebiram, recimo gozdarji so jih nabrali, da je kaj, tudi agrosfera ima kar zajeten korpus besed. Problem je v tem, da so mnogi izrazi prisotni tudi v jezikih, ki so obkrožali ta narod, kar je razumljivo. Ne boste verjeli, celo kakšna francoska beseda se še najde vmes. No, nič hudega, boste že znali ločiti zrnje od plev, v to ne dvomim. Vaša naloga je predvsem v tem, da na novo formirate visok knjižni jezik, tu pa vam bodo pomagali posnetki in literatura, pa seveda vaš resonančni spodbujevalec, ki je že inštaliran na univerzi. Tam bodo napoteni prostovoljci, ki bodo podvrženi vašim raziskavam. Če ne bo odveč, sem vam dodelil dve asistentki, izvrstni jezikoslovki, ki sta  na univerzi. Vsekakor pa imate proste roke in si sami naredite svojo ekipo, kajti projekt je zahteven, vem. Moj je bolj, no ja, bolj statističen. Veste, jaz sem doštudiral gozdarsko stroko in geobotaniko, ampak, saj vidite, posli so me prisilili, da sem kar sem. Zato sem se odločil, da klasificiramo vse botanične značilnosti grofije, jih označimo in zavarujemo, prav tako živalstvo. Zajetna ekipa je kar naprej na terenu in dela. No, kar se tiče rastlinja, je ekspert za stare izraze naš farmacevt, ki je potomec znanih botanikov. On vam bo v veliko pomoč, saj se razume na te stare izraze, kar se rastlin tiče. Naš Boginov je učenjak, da malo takih, res. In njegove tinkture gredo dobro v promet. Mislimo postaviti kar  majhno industrijo za predelavo naravnih zelišč, tudi to, ampak najprej hočem, da se tu govori brihtanščina, nekdanja slovenščina, to hočem. Srečen sem, da smo že ustanovili nekakšno alternativno gledališče  ART VID. In v nedeljo zvečer bo predstava, posebna predstava, na katero ste že zdaj vabljeni. Bila je že nekajkrat uprizorjena, več o njej si kar preberite na komunikatorju, posrkajte sprotne novice na eni od informacijskih rež. Upam, da pridete?« je grof, se mi zdi, že malce ukazovalen.

      »Z veseljem,« prikimam.

      »Torej v ponedeljek začnete z delom. Asistentki bosta prišli popoldan na razgovor, če vam je prav?«

      »Vsaka pomoč bo dobrodošla, se razume. Tu ni kaj ugovarjati, saj sem v vaši službi do aprila, takšna je pogodba,« se mrščim.

     »Pogodba,« grof odkimuje z glavo, »pogodba je zgolj formalizem. Če vam ne bo šlo, ne bo nobene zamere, če za nekaj časa z delom prekinete. Moj načrt je, da bi do leta 3000 že imeli 70% populacije, ki bi obvladala ta jezik, dotlej bodo pa stvari že narejene, kajne?« se grof smehlja in prepleta debele prste.

      »No, vsekakor se bom skušal vestno lotiti tega posla, ker mi je tudi osebni izziv. Če sem  vam obljubil, da boste imeli aprila slovar, ga boste pač imeli. Sem tak človek, da rad izpeljem dogovorjene projekte v dogovorjenem roku,« poudarim in se vzravnam. Hrbet me že boli in ven bi šel, na sonce.

        »Ne dvomim o vaši prizadevnosti. Vaše reference so me v to prepričale, da sem se odločil prav za vas, čeprav so se mi ponujali tudi drugi, ampak … pustiva zdaj to. Prelep dan je, da bi ga porabila samo za klepet. Če boste na volji, vas popoldan popeljemo na kratek panoramski let čez celo grofijo. Reciva tam okrog treh popoldan. Bi šlo?« me vpraša in mežikne.

      »Velja,« odločno pritrdim in zaželim, da bi res bil že zunaj na soncu.