Brihtanija 7

Ugotavljam, da je do tam kar nekaj pešpoti. Vodnik mi pove, da je poti za dobre pol ure, torej, pol tja, pol nazaj, pa bo že deseta in pol – prepozno. Z vozilcem bi šlo. Najdem informacijo, kje je moč dobiti grofove mini premikalnike, nekakšne jajčaste skuterje, ki so na štirih kolesih in gnani na električni pogon. Pa se odpravim tja. Mlada dama, ki ureja tudi turistične informacije, mi vljudno razloži, da ni potrebno znanje upravljanja tega vozila, saj da se samo odtipka točka, do katere želim, in me bo vozilce dostavilo, seveda, pa lahko uravnavam hitrost vožnje na displeju z dotikom, pa tudi zaustavim se lahko, če to želim. Preveri moj varnostno kodo in se mi nasmehne še bolj, ko spozna, da sem grofov gost. Po njeni fizjonomiji sodeč je nekje z juga. Tople oči ji kar gorijo od strasti in ostra brada je najbrž obrušena od morskih vetrov, ki udarjajo v apnenčasto pokrajino, polno sonca in posebne melanholije. Nekemu mladeniču naroči, da me pospremi do podzemnih garaž. Tam ima kaj videti, razna vozila in majhni skuterji, vsi jajčasti in raznobarvni, so ob ravni steni, oštevilčeni z velikimi belimi števili. Odločim se za zeleno trojko. Mladenič mi da elektronski ključek in me na hitro pouči, kako se vozilo upravlja, če bi to hotel, če bi se izključil iz navigacijskega sistema. Krmilna ročica je sila preprosta, pa ekran je dovolj velik in kontrasten z vsemi možnimi kontrolniki. Z ikonami lahko dostopaš do informacij, ki so na voljo, da zemljevida, do zapisov o zanimivostih, ki so ob poti. Nič kompliciranega. Taka vozila imajo po vseh strnjenih naseljih, v milijonskih verigah prebivališč, kjer se je treba premakniti tudi po več deset kilometrov, da prideš do želene institucije, ampak ti ni treba nič razmišljati, ker te vozilo varno dostavi, kamor pač zahtevaš. Ampak tole je bolj prijetno za oko, bolj zlito s tem okoljem. Prosim mladeniča, da mi vozilce postavi ven, ker sem po teh garažah nespreten. Pa se mi nasmehne in reče, da za vse poskrbi navigacijski sistem, naj kar udobno sedem in se odpeljem. In res sedem, poiščem ikono za zapiranje kupole in čakam. Mehko sem zaprt. Ugotavljam, da je sedež zelo udoben, prevlečen s posebno prevleko, ki je termoaktivna, kar pomeni, da se lahko prilagaja klimatskim pogojem v kabini. O, celo glasbena mešanica je na voljo. Naravnam glasnost, pregledam zemljevid in določim točko končnega potovanja. Samo še start je treba in dodatni gumb, da želim med vožnjo sam določiti postanke. Pa gremo. Vozilce me mehko zapelje na svetlobo in s počasno panoramsko vožnjo pelje mimo dolge verige kupolastih in kopastih hišk, po dveh zavojih zavije v gozd in nekam proti severu. Preizkusim komando za hitrost. Pa res deluje. Lahko pospešiš, ampak samo do predpisane hitrosti za to pot, upočasniš pa lahko do hitrosti pešca. Avtomatika je nekje vmes, krasno. Opazujem domačina, ki z lasersko žago reže drevo na majhne koščke. Krepak poznoletnik v podloženi srajci dela hitro in spretno. Laserski strojček je ubogljiv in tih. In vidim, da je tam poseben tovorni stroj, ki tako razžagano drevo dobesedno posesa – seveda ta je tehnološko napreden in je gnan na hibridno energijo, deloma elektrika, deloma vodikov motor. Slišati je ropot sesanja in dodatnega mletja lesa, da bo potem služil za dodatno ogrevanje. Bral sem, da tukaj gozdarijo po posebnem načrtu, ki ga izdela grofov strokovnjak za gozdove. Gozd trebijo tako kot nekdaj vrtičke, odstranjujejo nepotrebna in bolna drevesa, razen tam, kjer je določeno, da bodo nova naselja, kjer so nekoč že bila. Domačin me zagleda in mi pomaha. Odsmehnem se mu in se odpeljem naprej. Lepo urejena pot me pelje v globina gozda. Listje pada na kupolo in prav velik rumen list javorja, se zalepi na posebno steklo. Ustavim se in ga opazujem. Črne pike so kot nekakšne čudne točke neke smrti … Vzamem komunikator in naredim posnetek, všeč mi je. Peljem se naprej. Prehiti me tisti čil starček na kolesu, ki sem ga že zjutraj videl. Za trenutek se obrne in se nasmehne. No, zdaj ima navlečen protiveteren kričeče rumen jopič. Kar veselo se rine skozi čas, in s kakšno zagnanostjo v blag klanec. Gledam levo in desno, bukova drevesa in javorji med omahovljenimi skalami. Pridem do nekega križišča, a mi ni treba razmišljati. Navigacijski sistem me prestavi na levi odcep in zapelje v breg pa oster ovinek na desno, pa okrog nekih globač, potem se pot uravna in me pelje naprej. Pa smo tu. Vse skupaj je trajalo natanko sedem minut. Vozilce se ustavi na parkirnem prostoru. Odprem kupolo in izstopim. Sam sem, nikjer nikogar. Opazim leseno utico, kjer je ekran z informacijami. Stopim tja in prebiram botanične in geološke zanimivosti, in o živalstvu; celo medvedi, da so še globlje v gozdu, zato naj bom previden, če se bom od tu naprej odpravil peš. Raje ne, peš pa ne. Namenim se do vstopne kabine, tam preberem, da moram pritisniti svoj komunikator na komunikacijsko režo, da zabeležim svojo identifikacijsko kodo in varnostno tudi, če bi se spodaj karkoli primerilo. Nelagodno mi je, ko stopam v komoro, polno zelenkaste luči. Samo nekaj sekund traja, pa sem že spodaj. Stopim ven na ploščad in … Kakšna barva ledu, kot da tam pred mano leži velika ploskev smaragda. Intenzivno zelenomodro z rahlimi kristali na vrhu. Na displeju piše, da je tu temperatura samo 4 stopinje Celzija. Prekleto je mrzlo, res je. Kar ježi me, ko stojim in gledam to čudo. Na hitro si preberem podatke o zadnji analizi tega ledu. Po nekih podatkih naj bi bilo star kar nekaj tisočletji, od zadnje velike poledenitve, ko so se talile ogromne količine snega in pregrizle apnenčasto planoto. Nenavadna barva, lepo osvetljena. Visoko zgoraj nad mano je nekaj kapnikov, stene so sive in polne vlage. Nič, nazaj grem. Zdaj se spomnim, da je zgoraj pisalo, da je zaželeno, da so obiskovalci primerno oblečeni. Nisem si mislil, da bo tu spodaj tak hlad. Vsepolno je takih jam v tej grofiji, najbolj znana je nekoliko bolj vzhodno od tu. Na tej planoti je še več manjših, zahodno od tu pa še ena večja. Gor grem, zebe me. Zunaj sem. Prijetno sonce piklja skozi rumenino listov mogočnih javorjev. Stopim naravnost na sončni pramen, da me ogreje. Čutim, kako mi sončna energija leze v kri in ogreva otrplost, ki me je zgrabila tam spodaj. Spomnim se, da so pred dvema stoletjema našli v eni od teh jam, najbrž ne prav tu, verjetno v pogorju ob Rubinariji, zmrzlega moškega, ki je padel notri, in v hipu zmrznil, ker je imel to smolo, da se je nanj ulil še majhen slap vode, zajezen v snežnih in ledenih pregradah nad nevidnim vhodom v podzemno brezno. In uspelo jim je, da so ga, po posebni metodi, celo spravili v življenje. Možakar se je sila čudil, ker ko se je zbudil, je bila pomlad, pomlad v Toskani. Tam dol je izvrstna reanimacijska klinika, ki se ukvarja z ohranjanjem tkiv in globokim zamrzovanjem, pa oživljanjem. Nekateri se pač dajo zamrzniti in potem jih zopet spravijo v življenje. Jaz, kaj takega ne bi nikoli storil; ko me ne bo, me ne bo! Poznam pa dva, ki sta to že storila, ampak nista povsem pri zdravi … ne več. Eden živi celo v naši soseski. Jolo, mu pravijo, smešen belolas starec, ki se po cele dneve pogovarja sam s seboj in plaši otroke, češ da je nebesno bitje, ki je prišlo na zemljo, da bi otrokom prepevalo in jih zabavalo. Njegov videz je nekaj posebnega, koža je zelo nagubana, v očeh pa ima res nekaj nadzemskega, čudaškega. Neko jutro je naneslo, da sem v parku prebiral na komunikatorju novo prozno delo ljubega pisatelja, ko pride Jolo mimo. Takrat mi je zaupal, da se je dal zamrzniti pri 65 letih v letu 2856, pa da so ga odmrznili pred desetimi leti, torej 2935, kar veliko spanja. Natanko mi je razložil, kako stvar poteka. Z močnimi uspavali te uspavajo, potem te spravijo v posebno komoro, kjer te v trenutku zamrznejo skoraj pri absolutni nuli (* -270 Celzija). Seveda te nekaj dni prej s posebnimi infuzijami pripravijo na dolgo spanje. Mešanica raznih zdravil poskrbi, da se metabolizem celega organizma primerno upočasni in da se v tkivih nabere dovolj zalog, takšnih, ki bodo reaktivirane pri oživljanju, ki je pač podobno kot je to po večjih operacijah. Problem so možgani, ki se nikakor nočejo sprijazniti s tem, da so spali. Najprej se po koščkih zavedaš, da si, potem kdo si, potem se skoraj na novo učiš besed, pa hoje, skratka, ni enostavno, ampak spet si. Težave so skoraj celo leto po oživljanju, ker si pač neke vrste odrasel dojenček. In zaupal mi je tudi, da imajo globalno zvezo oživljencev, ki šteje že nekaj več kot petsto primerkov. Najmlajši med njimi ima komaj 25 let, ker se je dal zamrzniti zaradi neuslišane ljubezni. Odmrznili so ga kmalu po tistem, ko so njegovo ljubezen peljali v krematorij. Pri njem, da je bilo še najmanj mentalnih motenj. In še mi je zaupal, da ima sila čudne sanje, da potuje skozi svetlobe in da kar naprej pada v neke svetove, ki so mu tuji. Včasih da se mu zdi, da sedi na lastnem grobu in se pomenkuje s tistim drugim, ki je tam spodaj, včasih pa da časa sploh ni. Eh, naš Jolo. Neke nedelje, ko je bil preveč poln piva, je hodil po naselju in kričal, da je stari Bog izbral njega, za novega posrednika, da je on tisti, ki lahko pove, kaj je onkraj, kjer naj ne bi bilo nič. In še je kričal, da je greh otroke učiti, da so rojeni iz ljubezni, ker da ljubezni ni, da je samo parjenje, tako kot pri živalih. In pod lipami se je ustavil, pokleknil in pel skoraj celo uro, dokler ga niso javni redarji pobrali in peljali v medicinski center, kjer je bil deležen primerne oskrbe. Ampak pel je zaneseno, to pa. Pel je o tem, da so svet ustvarili znanstveniki sodelavci vseumnega, da so na zemljo postavili človeka, skrbno izdelanega v delavnici teh vseumnikov in da bo svet prenehal obstajati, ko bodo zaustavili vrtenje. Pred dnevi pa si je umisli opico in jo vlačil povsod s seboj. Naučil jo je, da mu je prinašala stvari, da je kradla sadje na stojnicah. In ko je pil pivo, ji je ponudil požirek dva. Potem so imeli otroci šele zabavo, potem. Opica se je valjala po tleh in se vrešče smejala, tolkla se je po trebuhu, vstajala, se opotekala, pa spet padala. Pa mu je spet skočila v naročje in ga cukala za roko in se oklenila vrčka piva. Spet ji je dal požirek, jo prijel in dal na tla. Zamotovilila je levo in desno padla na bok in se tako vrešče smejala, da smo se vsi smejali, ko smo to gledali. Kako zabavno jo je bilo gledati, ko se je pobirala pa spet padala, tokrat samo v znak. In kako smešno je opletala z rokami. Tolkla se je po glavi in vreščala. Naslednji dan sem šel mio Jolove hiše. Opica je ždela v senci in mežikala. Jolo mi je rekel, da noče nič jesti, da samo vodo pije, tako kot pijanci. Imel je to grdo navado, da je rad opijal živali. Smejali smo se tudi petelinu, ki ga je imel v ogradi za hišo, kjer je redil nekaj kokoši. Kruh mu je pomakal v žganje in mu ga metal. To bi morali videti, to. Kako se je petelin šopiril in divje letal za kokoškami, pa skakal na visoko leseno ogrado in kikirikal, da je kaj. Pa ne dolgo, potem je kar omahnil in spuščal slabotne glasove. Ah, ta naš odmrznjeni Jolo. Ampak tisti možakar, zbujen v Toskansko pomlad, si predstavljate. Nazadnje je videl snežni vihar, zgoraj v hribih, potem pa se zbudi v pomlad v Toskani. Saj se ti mora zmešati, se ti mora … Pa kaj vam zdaj to pripovedujem!? Joj, ura pa kar bezlja. Nekaj čez deseto je že. Nazaj moram, ker so me opozorili, da grof zahteva točnost. Le kakšen bo po naporni noči. Najbrž ima tisto revitalizacijsko komoro; pripne se na infuzijo za razstrupljanje, računalnik mu določi primerno učinkovino za globoko spanje in mu jo vbrizga, pri tem pa nadzoruje vse vitalne funkcije in po potrebi doda medikament, ki uravnava določene disfunkcije. Pa veliko kisika v kri, pa vitamini in encim za razgradnjo alkohola, pa je. Te komore so še drage, a si jih takile mogočniki že kupujejo. Minda mi je razložila, kako ta reč funkcionira. Kakšni časi, včasih smo se ga napili, imeli mačka, zdaj pa hop v komoro, pa je. Preseneti me ščebetnjava otrok. Kaj pa je to? Šolska skupinica na gozdni ekskurziji. Vsi v enakih uniformah in z majhnimi komunikatorji okrog vratu, voditeljica pa v oranžne kombinezonu, ženska blizu tridesetih. Sem prihajajo iz vzhodne strani. Na hitro pogledam na komunikator in na zemljevid. Da da, tam zadaj, v centru zaselka je osnovna šola in vzgajališče. Sem gor so prišli kar peš. Bližajo se mi. Poplava glaskov vibrira v odmrlo listje. Obstanem in gledam. Ne morem verjeti, to kar slišim … V čisti nekdanji slovenščini govorijo, v tako čisti, da mi gre srh po koži in se krčim. Kaj takega!? Voditeljica pravilno razlaga imena dreves, pa nekaj jim govori o jeseni, o spreminjanju narave, o pomenu ledene jame, o nastanku, otroci pa jo sprašujejo v čisti slovenščini, zdaj brihtanščini. Kaj takega, ne … !? Za to se bo pa vredno potruditi, zato pa ja! Slišim enega od dečkov: »Mojstrica, a medvedi res prespijo celo zimo, do pomladi?« In ona mu počasi, a razločno odgovarja, da je temu res tako, da imajo pač tak ritem. Dogaja se mi, da padam v prejšnja življenja, kar zdi se mi, da bom nekega dne padel v lastno preteklost, ne da bi mi pomagala kemija ali pa poseben resonančnik. Saj se z avtogenim treningom tudi da. In zamišljam se sebe, pred stoletji … Prav tak deček sem na tej stezi, prav tak, v gumijastih škornjih, s palico in tolčem listje iz dreves, si nekaj pojem in grem proti ledenici … Ne zmenim se za opozorila, da so tod medvedi, ni me strah … Ampak dol v črna usta ledenice si pa ne upam, tja pa ne … Pomežiknem v sonce in preženem to zamišljijo. Prijeten ščebet pa se počasi vali dol proti meni. Oranžna voditeljica mi vošči dober dan, otroci pa tudi v navadni worldščini. Na hitro se voditeljici predstavim, ona pa se nasmehne in  se obrne k otrokom, rekoč: »Tole je gospod, ki bo nam pomagal sestaviti slovar vseh naših besed, našega novega jezika, ki se ga učimo« Vesele oči se lepijo name in nasmeški se topijo v jesenskem dopoldnevu. Nekaj izjemno toplega se razliva po meni, nekaj osrečujočega. Zdaj vem, da sem na pravi poti, da to morem in zmorem početi. Še nekoliko poklepetamo in mi pove, da je ta skupinica na terenskih vajah naravovarstvene vzgoje, ki jo imajo ob petkih. Ampak moja izgovarjava je še neizbrušena, pa vendar gre. Poslovijo se in gredo po poti naprej. Jaz pa stojim in gledam drobižke, ki odšumijo po listju. Še enkrat se ozrem dol proti črnemu vhodu ledenice in  se napotim proti vozilcu. Zaukažem mu, da me čim hitreje odpelje pred grofov kompleks